Povejmo odkrito: današnji ekonomski sistem je kapitalističen, ekonomija kot veda pa ta sistem podpira in opravičuje ter ga imenuje svobodno tržno gospodarstvo. Le-to temelji na predpostavki ideologije komercializacije, ki iz vsake človeške dejavnosti želi pridobiti čim večjo korist – dobiček. Svobodni trg predstavlja zgolj orodje velikih mednarodnih korporacij, mednarodnih finančnih ustanov in kapitalskih špekulantov, da uveljavljajo svoje interese po dobičku v kapitalsko in trgovinsko globaliziranem svetu. Svobodni trg obstaja zgolj kot zahteva po odprtju trgov manj razvitih držav za izdelke in kapital najmočnejših ekonomskih »igralcev« iz razvitih držav ter možnost poceni izkoriščanja njihovih naravnih virov in delovne sile, medtem ko je trg v obratni smeri zaščiten, kjer je le-to potrebno[i]. Vse gospodarske in tudi tradicionalne negospodarske dejavnosti, kot so zdravstvo, izobraževanje, kultura, šport itd., temeljijo danes na zahtevi po čim večjem dobičku. Ideologija komercializacije obvladuje vse pore človeškega življenje in je na prestol postavila svojega vladarja – dobiček. Razlik med pridobitnimi in ne-pridobitnimi dejavnostmi ni več – vse so pridobitne.

Ekonomija dobička upravlja gospodarsko, politično, širše družbeno in življenje posameznikov: skoraj vsakdo želi zase pridobiti kar največ, pa naj bo to denar, položaj, ugled, moč, oblast, prestiž, slava, ali kot se glasi nizkotna maksima gospodarjev človeštva: »Vse zase in nič za druge.«[ii] Če so štirje angeli v apokalipsi pripravljeni čakali na uro, dan, mesec in leto, da pomorijo tretjino ljudi, [iii] lahko danes trdimo, da te sile uteleša ekonomsko – politična elita, ki v resnici lahko uniči ne samo tretjino človeštva, temveč ves svet. Zato je ekonomija dobička v resnici ekonomija smrti. Tudi v preteklosti so ljudje umirali zaradi lakote, bolezni, vojn, vendar nikoli ni človek zares imel sposobnosti se zoperstaviti tem nadlogam. Človeštvo ima na primer danes vse možnosti, da v relativno kratkem času popolnoma odpravi lakoto: pridelava hrane je zadostna, distribucija je razvita, prav tako informacijski sistem. Kar zares manjka je (politična) volja, tako posameznikov kot celih držav in svetovne skupnosti kot celote.

Velika pomanjkljivost in beda današnje ekonomije je, da na svet gleda samo preko številk – ekonomskih kazalnikov, kot so na primer: bruto domači proizvod, ekonomičnost, produktivnost; ter indeksov: borznih, naftnih, aluminijevih, kavnih itd. Ekonomisti pri tem seveda ne vidijo gozda, ampak kvečjemu nekaj dreves, in še to predvsem dobro rastoča. Da pa več kot tri četrt gozda gnije in umira, jih kaj malo briga in se delajo, kot da se to v resnici ne dogaja in še kar naprej računajo in rišejo svoje neskončne grafe rasti in dobička. Ekonomisti so danes predvsem kvazi-matematiki. Ekonomisti želijo opravičiti in upravičiti skrajno nemoralna dejanja globalnih korporacij, manjših podjetij ali politike. Ekonomisti pomagajo uničevati svet, naj vas ne zavede, če so prijazni in ugledni. Temeljna maksima vsega gospodarskega in, na žalost, tudi celotnega družbenega življenja razvitih držav, je dobiček. Dobiček je vrednota, čast, ugled in moč.

Veliko sprenevedanje

Smo tako samozadovoljni, da se nam stvari sploh ne zdijo resne. Mislimo, da so normalne. Samo rečemo si: vse je v redu. Naši delniški tečaji rastejo. Nič nas ne skrbi. Privarčevali smo si in lahko dobimo, kar potrebujemo, celo več kot potrebujemo, več in več od tistega, kar mislimo, da nam svet mora dati. Kaj pa ljudje v deželah v razvoju? Večji del človeštva živi v deželah v razvoju in ne poseduje praktično ničesar.[iv]

Resnica je, da obstajajo območja največjega pomanjkanja in prezrtosti; da milijoni še vedno stradajo in umirajo brez pravega vzroka in potrebe; da polovica sveta ječi za pravico, medtem ko se ostali sončijo v žarkih (samo)zadovoljstva in ignorance.[v]

Človeška zgodovina ni bila nikoli nekaj lepega in prijaznega, je prej nepretrgana pripoved o nasilju, sovraštvu, izkoriščanju, pomanjkanju, trpljenju, vojnah, pa vendar še nikoli v vsej človeški zgodovini ni toliko ljudi trpelo, nikoli jih ni več živelo v revščini, nikoli jih ni več umiralo zaradi pomanjkanja, kot jih ravno danes. To se dogaja na začetku 21. stoletja, v dobi računalnikov, vesoljskih poletov, satelitov, v dobi interneta, genske tehnologije, formule 1, nevidnih bombnikov, super-, mega- in hiper- marketov, nakupovalno-zabaviščnih konglomeratov, mobilnih telefonov, virtualnih resničnosti, čudežnih kozmetičnih preparatov, Springerjevega showa, Michaela Schumacherja, Billa Gatesa in še česa. Nedvomno je danes ena najbolj tipičnih značilnosti človeka, ki se uvršča v tako imenovani razviti svet, sprenevedanje.[vi] Prav neverjetno je, da se lahko človek, ki so mu preko različnih množičnih medijev dostopne tako številne informacije o katastrofalnem stanju v sodobnem svetu, nanje sploh ne odziva niti na njih ne reagira; ne z grozo, ne z začudenjem, ne s sočutjem, kaj šele, da bi za odpravo stanja, v kakršnem svet je, tudi kaj zares storil.

Druga svetovna vojna, kot doslej najhujša vojna v zgodovini človeštva, je v letih 1937-1945 po približnih ocenah[vii] terjala 50 milijonov človeških življenj, 22 milijonov vojakov in 28 milijonov civilistov. Danes letno na svetu samo zaradi lakote umre več kot 9 milijonov ljudi ali 25.000 vsak dan.[viii] Če bi to številko primerjali s sedmimi leti druge svetovne vojne, bi ugotovili, da danes v enakem obdobju, kot je trajala druga svetovna vojna, več ljudi umre zaradi lakote (preko 63 milijonov), kot je bilo vseh žrtev II. svetovne vojne. S tega vidika smo torej še na slabšem, kot je bilo človeštvo v najbolj grozljivih časih največje svetovne vojne. Je smrt v vojni kaj bistveno drugačna od današnjih smrti v »miru«, ko je le bolj počasna in po drugi strani povsem neizbežna? Živimo torej v vojni ali miru ali pa celo v vojnem miru?

Razviti svet, ki ga predstavlja predvsem skupina najrazvitejših držav G8 ter še nekaj drugih držav, se polašča in uporablja tri četrtine svetovne pridelave hrane in 83 % vseh drugih dobrin, medtem ko mora preostali – nerazviti svet shajati s preostalim skromnim deležem svetovnega bogastva, ki jim zadošča samo za življenje v skrajni revščini ali pa še to ne. Kljub temu, da v nerazvitih državah[ix] prebivata dve tretjini svetovnega prebivalstva, se morajo le-ti zadovoljiti zgolj s četrtino vse hrane in s 17 % vseh ostalih dobrin. Zato milijoni stradajo in umirajo. Hkrati pa pripadniki razvitega sveta, kamor nedvomno sodi tudi Slovenija, živijo v svojih umetnih svetovih obilja, brezumnega potrošništva, daleč od brezupnega trpljenja in umiranja velikega dela preostalega človeštva; nerazviti svet jih zanima predvsem kot potencialno tržišče, kot poceni vir surovin in delovne sile, ali kot turistična znamenitost.

Če parafraziramo avstrijskega pisatelja Hermanna Brocha, je »zločin ravnodušnosti največji greh«[x] sveta ali drugače povedano: vedeti in nič storiti je enako kot sodelovati pri zločinu. Seveda je najlažje vse zlo tega sveta pripisati Bushu, Blairu, Osami bin Ladnu, Huseinu, Drnovšku ali papežu ali komurkoli – samo sebi ne. Immanuel Kant je že pred 200 leti zapisal, da je svet krogla, da vsi ljudje živimo na njej in da se nimamo kam umakniti, da je svet celota.[xi] Ravnanje pripadnikov razvitega dela sveta je zato neodgovorno, nemoralno ter ignorantsko, da etike sploh ne omenjamo.

Kot pravi Rutar, nemoralno vedenje kot da omogoča tudi ignoranco zakona, ki se vedno naslavlja samo na posameznika.[xii] In ta posameznik se ukvarja predvsem s seboj, zanima ga lastno ugodje; lastna osebna, duhovna in materialna rast. Človek razvitega sveta se ne more (več) izgovarjati, »češ, saj nisem vedel«, kajti informacije, ki so mu preko medijev, hočeš – nočeš, dosegljive, mu nalagajo (globalno) odgovornost. Ignoranca zakona, kot nadaljuje Rutar, oblikuje občestvo in občutek skupnosti ter pripadnosti, ki ga občutimo kot »mi«.[xiii] To občestvo je predvsem občestvo potrošnikov, turistov, poslovnežev, finančnikov, špekulantov, pol- izobražencev, avanturistov, uživačev, zdravih in čistih in vsakršnih »civiliziranih« ljudi.

Danes se občestvo pripadnikov razvitega sveta, ki je predvsem občestvo potrošnikov, bolj natančno vseh tistih, ki jim je omogočen razmeroma neoviran dostop[xiv] do materialnih dobrin, znanja, tehnologij, kapitala in predvsem omrežij,

vede, kot da v svetu ni:

38.000.000


ljudi, ki prav zdajle umirajo za lakoto in/ali ozdravljivimi boleznimi

820.000.000


ljudi, ki stradajo

1.300.000.000


ljudi, ki živijo pod pragom absolutne revščine (razpolagajo z manj kot 1 $ dnevno)

3.000.000.000


životarijo z vsoto manjšo od 2 $ dnevno

8


dojenčkov, ki vsako minuto umrejo zaradi lakote in ozdravljivih bolezni

34.000


otrok mlajših od 5 let, ki dnevno umrejo zaradi ozdravljivih bolezni (kot so driska, respiratorne bolezni, malarija)

25.000


ljudi, ki dnevno umrejo zaradi lakote

200.000.000


podhranjenih otrok

2.000.000


mrtvih otrok v vojnah v zadnjem desetletju

250.000.000


otrok starih 5 – 14 let, ki delajo v nerazvitem svetu v zelo slabih pogojih

14.000.000


beguncev

30.000.000


beguncev znotraj meja svoje države

100.000.000


ljudi, ki so brez strehe nad glavo

40.000.000


ljudi, ki imajo, ali so okuženi z virusom AIDS-a

872.000.000


odraslih v nerazvitem svetu, ki so nepismeni

125.000.000


otrok, ki še nikoli niso obiskovali šole

300.000


otrok, ki se borijo v aktualnih vojnah (večina v starosti 15 – 18 let, veliko tudi starosti 10 let in več ter celo mlajši)

880.000.000


ljudi, ki nimajo dostopa do osnovne zdravstvene zaščite

1.300.000.000


ljudi, ki nimajo dostopa do zdrave pitne vode

130.000


km² tropskega gozda, ki letno izgine v svetu

50.000


vrst rastlin in živali, ki letno izumrejo (do 1000-krat več, kot v naravnih razmerah)

*Opomba: podatki izhajajo iz različnih virov in tudi iz različnih časovnih obdobij – zadnjih nekaj let, zato so si včasih v nasprotju, kar pa sploh ni pomembno, saj nam zadošča vsaj približna slika ekonomske bede v nerazvitih in tudi najrazvitejših državah. Koliko trpljenja se skriva za temi suhoparnimi številkami, si lahko samo predstavljamo.

Kljub tem podatkom, ki so razmeroma enostavno dostopni, vsaj tako kot najnovejši podatki o vremenu ali o nogometnih rezultatih, se torej občestva potrošnikov, ki so zasičena z vsemi mogočimi izdelki in storitvami, obnašajo, kot da je na svetu vse v najlepšem redu, čeprav je jasno, da v večjem delu sveta ni vse v redu, še več: večji del sveta živi v stanju konstantne katastrofe. Lahko se seveda tudi vprašamo: zakaj bi sodobnega, protejskega,[xv] človeka sploh zanimalo, kaj se dogaja izven njegovega površnega, hitro spreminjajočega in zasičenega sveta? In ali ima sploh še voljo ali kakršnokoli potrebo, da pogleda izza meja svojega »krasnega novega sveta.«[xvi]

Ljudje razvitega dela sveta v resnici ne čutijo nikakršne potrebe, da bi se zamislili nad resničnimi podobami sveta, kajti bolj jih zanimajo podobe najnovejših znamk avtomobilov, mobilnih telefonov, pralnih praškov; ekstatitčne in adrenalinske zabave; njihova lastna osebnostna in duhovna rast; horoskopi in zdravo življenje; vegetarijanska, veganska ali makrobiotska prehrana, joga, tai-chi itd. So popolni egoisti, polni preprostih človeških resnic – in kot taki tudi idealni potrošniki.





Komentarji   

0 #2 Nives 01:51 11-12-2011
Žalostna sem, ko berem spodnjo statistiko.... :sad:
Citat
0 #1 ivona 15:47 09-05-2010
Vsi vemo da živimo v času izkoriščanja človeka po človeku.Pa se svet zelo malo zgani,da bi se ta negativnost odpravila.Kajti bogat in sit ni nikoli razumel,revnega in lačnega.Premalo moralne zavesti je v ljudeh,da bi naredili nekako ravnovesje.Kajti hrane,vode in denarja je na svetu dovolj samo ni pravilno porazdeljeno in to je zelo narobe.Nekako živimo v modernem suženjstvu,ki ni bilo nikoli popolnoma odpravljeno in če se bo tako nadaljevalo,bomo še bolj lezli v propad ter izničenje človeških vrednot,katerih je čezdalje manj.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih