Za nas sta pridružitev Evropski uniji in vstop v vojaško obrambno zvezo Nato dosledno izpeljana vključitev Slovenije v svobodni, demokratični del svetovne skupnosti, za katero bomo prevzeli tudi sorazmeren delež odgovornosti.[i]

Danes na svetu obstaja kar nekaj političnih in gospodarskih organizacij in ustanov, ki se sicer razglašajo za svobodne in demokratične, vendar so v svojem bistvu ekskluzivistične in jih povezuje predvsem njihova lastna varnost. Medtem ko se hladna vojna dejansko končuje, je na obzorju nova delitev sveta, ki se je v resnici začela že v zgodnjih začetkih hladne vojne. Politične in vojaške povezave, kot so NATO, Evropska unija, G8 ter trgovinske in gospodarske povezave NAFTA, OECD in Svetovna trgovinska organizacija ter finančni instituciji Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, so organizacije nove delitve sveta: na razviti sever in nerazviti jug. Vse zgoraj naštete povezave, organizacije in ustanove ščitijo in varujejo razviti del sveta pred nerazvitim, še več, izkoriščajo nerazviti svet in uveljavljajo ideologijo komercializacije in korporativnega kapitalizma v vsakem kotičku sveta.

Skupina G8

»To resnično ni število, ki bi me strašansko zanimalo.«[ii]

Skupino G8 sestavlja 7 držav prejšnje skupine najbogatejših držav G7 (ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Japonska, Italija, Francija, Kanada) in Rusija. V letu 2000 je njihov skupni bruto domači proizvod dosegel 21.100 milijard ameriških dolarjev, medtem ko je celoten svetovni BDP znašal 31.300 milijard $, kar pomeni, da države G8 obvladujejo 68 % svetovne ekonomije. Za primerjavo pa skupno število prebivalcev teh osmih držav dosega le 14% vsega svetovnega prebivalstva. Na podlagi svoje ekonomske in vojaške moči države G8 dominirajo v kar nekaj pomembnih mednarodnih institucijah, kot so: IMF, World Bank, WTO itd.

Skupina G8 izhaja iz prejšnjih formacij, ki so bile ustanovljene, da koordinirajo in promovirajo ekonomske in strateške interese najpomembnejših kapitalističnih držav med hladno vojno. Od t. i. Bruseljske skupine, ki je bila ustanovljena v tajnosti, preko več drugih skupin, je leta 1975 nastala skupina G6 (ZDA, Velika Britanija, Zahodna Nemčija, Japonska, Italija, Francija), ki se ji je kasneje na pobudo ZDA pridružila Kanada, da bi uravnotežila pretiran evropski vpliv. Po letu 1998 se jim je pridružila Rusija, ki se je uspešno podredila zahodnemu neo-liberalnemu ekonomskemu modelu. Vendar ima Rusija še vedno omejen vpliv znotraj skupine G8.

Najpomembnejše poslanstvo skupine najbogatejših držav G8 je pospeševanje in podpora globalnemu neo-liberalnemu programu, kar pomeni, da usmerja globalno ekonomijo v smeri ojačanja prevlade privatnih in korporativnih interesov nasproti demokratičnim in individualnim interesom. Kar z drugimi besedami pomeni favoriziranje privatizacije, deregulacije (redukcija ali eliminacija okoljskih, zdravstvenih in delovnih standardov), svobodnega gibanja kapitala (z odstranitvijo denarne in investicijske kontrole) ter z erozijo državne kontrole nad lastno ekonomijo.

Države G7 so, na primer, odigrale pomembno vlogo pri uresničevanju Urugvajskega kroga (Uruguay Round), Splošnega sporazuma o trgovini in carinah (General Agreement on Trade and Tariffs – GATT), kar je posredno pripeljalo do ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije (World Trade Organization – WTO). Ko zaznajo ali predvidijo nevarnosti za napredovanje neo-liberalnega programa, skupina G8 funkcionira kot ad hoc izvršni odbor, ki formulira korekcijsko politiko. Skupina G8 prevzame nase ukvarjanje z mednarodnim kriminalom, terorizmom ali določenimi oblikami finančnih špekulacij, če ta pojav predstavlja grožnjo interesom velikega kapitala.

Skupina G7/G8 je prav tako učinkovita pri spodkopavanju pobud, ki imajo široko javno podporo, a imajo lahko za posledico žrtvovanje dela njihovega bogastva. Tipičen način takšnega načina delovanja je dajanje obljub v duhu popularnih zahtev, ki se kasneje izkažejo kot nemogoče za doseganje kakršnegakoli dogovora, kako jih dejansko uresničiti. Črtanje dolgov najmanj razvitim državam, je skupina G8 dolgo obljubljala, a so se članice temu vseskozi uspešno izogibale, razen zmanjšanja dolga popolnoma plačilno nesposobnim državam.

Kako se najbogatejše države soočajo s svetovnimi problemi, je opazno že z izbiro kraja njihovega zadnjega srečanja, ki se je za spremembo od prejšnjega v Genovi, odvijal v odmaknjenem kanadskem kraju Kananaskis v Skalnem gorovju, da bi onemogočili široke proteste t. i. proti-globalnih gibanj, ki jih sproži vsako vrhunsko zasedanje skupine G8.[iii]

NATO & co.

»Če bi prodajali delnice sveta Nato – Rusija, bi si jih takoj nakupil, saj je to ta trenutek eno najbolj perspektivnih podjetij.« [iv]

Razvite države delujejo po starem vzorcu: ogenj gasijo z ognjem, namesto, da bi se lotili odpravljanja temeljnih ekonomskih problemov, samo še povečujejo represijo in pritisk na revne. Svetovni vojaški izdatki so v letu 2001 dosegli fantastičnih 839 milijard ameriških dolarjev, kar predstavlja 2,6% svetovnega BDP-ja in znašajo 137 $ na prebivalca Zemlje.[v] Združeni narodi so leta 1993 na konferenci v Riu de Janeiru predvideli stroške v višini 561,5 milijarde $ za izvedbo Agende 21 v deželah v razvoju[vi] (glej poglavje Agenda 21) v obdobju 1993 – 2000, ali preračunano 80,2 milijarde $ letno. S tem denarjem bi odpravili lakoto in rešili velik del najbolj perečih svetovnih problemov. Le-ta znesek predstavlja, če zanemarimo inflacijo, vsega 9,5% letnih vojaških izdatkov ali 0,25 % celotnega svetovnega bruto proizvoda, ki je v letu 2000 znašal 31.300 milijard $.

Tudi pri vojaških izdatkih so razlike velikanske: pet največjih vojaških »zapravljivcev« presega polovico vseh svetovnih vojaških izdatkov; petnajst držav skupaj pa presega tri-četrtine vseh vojaških izdatkov. Vojaški izdatki so se od leta 2000 povečali za 2 %. Poleg tega nam je hladna vojna zapustila še približno 30.000 bojnih konic, ki so bile na čelu t. i. politike odvračanja – grožnje »zagotovljenega obojestranskega uničenja«, kot varnostne strategije. Kljub koncu hladne vojne je danes v stanju pripravljenosti, kar pomeni, da je potrebno vsega nekaj minut za aktiviranje izstrelkov, še vedno vsaj približno 5.000 bojnih konic. Tipična moderna 150 – kilotonska vodikova bomba lahko povzroči med 736.000 do 8.660.000 smrtnih žrtev, glede na gostoto prebivalstva v ciljnem mestu.[vii] Ker so bile vse te velike količine jedrskega orožja namenjene zgolj politiki odvračanja nevarnosti, pa so danes v tem smislu preživeta oblika. Ker glavnih nasprotnikov v hladni vojni ni več, pa si danes lahko samo predstavljamo, v kakšne namene bi bile lahko uporabljene. A vojna je predvsem posel in tudi širitev vojaške zveze NATO je predvsem trgovsko dejanje.

Nove članice NATA – perspektivno tržišče za orožje

Po koncu Hladne vojne je neprestana oboroževalna tekma, ki je temeljila na doktrini odvračanja (A Doctrine of Deterrence), začela izgubljati svoj smisel. ZDA, kot »zmagovalke« Hladne vojne, so se s svojo velikansko oborožitveno industrijo soočile z zmanjšanim trgom, kajti proti-sovjetsko oboroževanje je postalo nesmiselno. Sovjetski »imperij zla«, kot ga je poimenoval ameriški predsednik Ronald Reagan v svojem govoru O stanju v državi (State of the Union) leta 1983, je postal brezzobi ruski medved, ki ga je poosebljal Boris Jelcin. Takrat so se mnogi politični in vojaški strokovnjaki ter tudi številni ameriški politiki spraševali o smiselnosti obstoja zveze Nato, ki je bila ustanovljena z namenom, da zaščiti Evropo pred sovjetsko ekspanzijo, pred ekspanzijo komunizma.

A orožje je potrebno prodajati, potrebno je ohranjati delovna mesta in visoke dobičke, ki so vseskozi spremljali trgovino z orožjem, to perspektivno vejo mednarodne trgovine, od zametkov civilizacije naprej. Ko je izginil rdeči sovražnik, že drugi v zgodovini ZDA (za »rdečekožci«), je bilo potrebno najti novega. Takrat so Američani obudili skoraj 900 let spečega duha križarskih vojn, svetih vojn proti Saracenom – muslimanom. Ameriški predsednik G. W. Bush je namreč »vojno proti terorizmu« precej nespretno (je bilo res nespretno?) primerjal s križarskimi vojnami, ki so bile izjemno krute (križarji so, med drugim, v loncih kuhali odrasle muslimane in pekli otroke na ražnju).

Ko je duh zbujen, ga je težko stlačiti nazaj v steklenico; že dve leti po razpadu »imperija zla« se je začela 1. sodobna križarska vojna, vojna v Zalivu. Nov sovražnik je bil najden, vojaško-industrijski kompleks pa rešen. V pičlem dvajset-letju se je »imperij zla« re-inkarniral v »osi zla«, kot je predsednik ZDA G. W. Bush poimenoval »malopridne« države Irak, Iran in S. Korejo v svojem govoru O stanju v državi leta 2002. Zlo je postalo oprijemljivo, zlo je bilo dokazano in potrjeno 11. 9. A samo določitev sovražnika in boj z njim ni dovolj, hkrati je potrebno voditi še ekonomijo.

Zakonitosti kapitalistične ekonomije so neizprosne, edino kar šteje je neprestana rast dobička, ekonomisti bi rajši rekli rast bruto domačega proizvoda (BDP-ja). Eden od načinov za gospodarsko rast in seveda večje dobičke, je osvajanje novih tržišč, pa naj bodo to tržišča otroških plenic ali vojaške opreme. Zato so vzhodno in centralno evropske države v letih 1996/97 v očeh Pentagona, kot je izjavil general Thomas Rhame, postale ”najbolj vznemirljiv vidik” / "the most exciting aspect" ameriške varnostne pomoči tujini – v obliki subvencij, kreditov in promocije orožja. Za fiskalno leto 1998 je Clintonova administracija Kongresu upravičila to vojaško – trgovsko pomoč kot »pripravo držav za vstop v NATO« in za »pridobitev opreme, združljive z opremo članic Nata«.

Najbolj energični zagovorniki širitve Nata so bili vseskozi ameriški proizvajalci orožja, ki so upali na subvencionirano prodajo orožja vzhodno in centralno evropskim državam, ki naj bi dosegla 8 – 10 milijard dolarjev za bojna letala in 35 milijard za ostalo vojaško opremo v obdobju desetih let. V letu 1995 je bil po intenzivnem sedemletnem lobiranju ustanovljen Pentagonov obrambni kreditni garancijski sklad za izvoz orožja (Defense Export Loan Guarantee fund – DELG) v višini 15 milijard dolarjev, namenjenih prvenstveno podpori prodaje orožja vzhodno in centralno evropskim državam. Prispevki največjih proizvajalcev orožja (Lockheed Martin, Boeing in Textron) članom Kongresa so v volilnem obdobju 1995/96 dosegli rekordnih 11,8 milijona dolarjev. Najbolj vnet zagovornik širitve Nata je bil kongresnik Bruce Jackson, bivši podpredsednik za strateško planiranje enega največjih orožarskih podjetij na svetu Lockheed Martin-a, hkrati predsednik odbora za širitev Nata (U.S. Committee to Expand NATO) in še odbora za osvoboditev Iraka (Committe for the Liberation of Iraq).

Poleg tega so se ZDA skušale znebiti še velikih presežkov orožja, ki so po mnenju FAS (Federation of American Scientists), samo v letih 1990 – 1995 znašali 8,7 milijarde dolarjev. V fiskalnem letu 1998 je bilo več vzhodno in centralno evropskim državam (Albaniji, Bolgariji, Češki, Estoniji, Makedoniji, Madžarski, Latviji, Litvi, Poljski, Romuniji, Slovaški in Sloveniji) omogočeno, mnogim prvič, da si pridobijo orožje, ki je bilo z ameriškega vidika že zastarelo. [viii]

Prizadevanja trgovcev z orožjem so se jasno manifestirala v 3,5 milijarde dolarjev vredni pogodbi nove članice Nata Poljske (v letu 2003), za nakup 48-ih ameriških bojnih letal F-16 (proizvajalec: Lockheed Martin). Po ocenah ADM (America’s Defense Monitor) bodo stroški širitve Nata, drugače povedano prilagoditev Nato-vim standardom, dosegli 150 milijard dolarjev, kar vključuje nova orožja, usposabljanje in pripadajočo infrastrukturo.[ix] Širitev zveze Nato predstavlja predvsem širitev trga za ameriško orožarsko industrijo, varnost je povsem drugotnega pomena, saj je jasno, da se niti največja sila z neskončnimi količinami orožja ne more učinkovito upreti terorističnim napadom.

WB & IMF

Naše sanje so svet brez revščine.

(Moto Svetovne banke, Washinghton DC)[x]

Svetovna banka (World Bank) in Mednarodni denarni sklad (International Monetary Found) sta bili ustanovljeni ob koncu druge svetovne vojne: prva z namenom izkoreninjanja revščine in druga za vzdrževanje globalne stabilnosti.[xi] Vsa proti-globalizacijska gibanja danes zlivajo skoraj vso »gnojnico« ravno na ti dve organizaciji, še več, postali sta prava simbola sodobne globalizacije. Dejansko gre za organizaciji, ki širita ideologijo svobodnega trga v sleherni kotiček sveta in skušata »gasiti« finančne in gospodarske krize, ki jih povzročajo veliki denarni špekulantje.

Prvi del zgodbe o njunem delovanju so prosluli programi strukturnih sprememb (SAP – Structural Adjustment Programs), spremembe, ki jih ti dve organizaciji zahtevata od držav v finančni krizi. Bistvo teh programov je, da država poveča prihranke in zasluži več deviz za odplačevanje svojega zunanjega dolga. Nacionalna valuta devalvira in izvozni zaslužki se povečajo. Država mora zmanjšati socialne izdatke, privatizirati državno lastnino in odpuščati javne uslužbence. Tri »svete« besede, ki jih nenehno ponavljajo uslužbenci obeh ustanov, ko pridejo v države, ki jih je doletela finančna kriza, in se nastanijo v luksuznih hotelih s petimi zvezdicami, so:

  • privatizacija,
  • liberalizacija,
  • finančna disciplina.

Kar pomeni z drugimi besedami zmanjševanje vpliva države na finančnih trgih in kapitalskih trgih; odpravljanje trgovskih ovir (kvot, carin, državnih subvencij); odpuščanje delovne sile ali zmanjševanje njihovih pravic ter zniževanje socialnih izdatkov.

Posledica takšne politike je razprodaja naravnega premoženja, kot sta gozdno in morsko bogastvo ter sprememba lastnine malih kmetov v velika izvozna posestva. Mestno prebivalstvo izgublja delo, mali kmetje so prisiljeni zapustiti zemljo, kar še poveča število ekonomskih beguncev. V Braziliji, ki je največja svetovna dolžnica, se dolžniška kriza tesno prepleta z intenzivnim uničevanjem največjega zemeljskega gozdnega bogastva. Velika posestva se širijo z uničevanjem pragozda, prav tako mali kmetje, ki so morali zapustiti svojo zemljo in se preživljajo s sekanjem gozda. Tako je dolžniška kriza prek sekanja »zemeljskih pljuč« povezana z globalnim segrevanjem ozračja, izginjanjem številnih rastlinskih in živalskih vrst in še z mnogimi drugimi problemi. V Braziliji je dnevno uničenega približno 50.000 km² gozda.[xii]

Drugi del zgodbe, ki jo pišeta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, je gašenje »finančnih požarov,« ki jih povzročajo veliki trgovci z denarjem, ki po svetu iščejo priložnosti za vedno nove dobičke in za sabo v revnih in tudi malo manj revnih državah pušča pravo razdejanje. Z drugimi besedami: gre za zaščito največjih finančnih špekulantov, zatem, ko si le-ti »opečejo prste«. Samo za reševanje ruske finančne krize leta 1998 sta ti dve organizaciji prispevali 22,8 milijarde $; za reševanje azijske krize leto poprej je IMF skupaj z najrazvitejšimi državami skupine G7 namenila neverjetnih 95 milijard $, leta 1994 – 95 pa skoraj 50 milijard $ za reševanje mehiške krize. Azijsko finančno krizo so »zakuhali« veliki denarni špekulantje, ki so povzročili 25 % padec tajskega bahta, kar je pripeljalo do največje krize po velikem gospodarskem zlomu v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Reševanje teh kriz seveda ne pomeni dejansko pomoč državam, ampak je namenjena reševanju špekulantov, ki so stavili na napačno karto na veliki borzni in denarni ruleti. Ko je kriza odpravljena, so lastniki kapitala še bogatejši, države, v katere so »investirali«, pa še revnejše, Indonezija si na primer še do danes ni opomogla po veliki krizi leta 1997. Ker se špekulantje počutijo varne še naprej povzročajo krize in pri tem vedo, da jim bosta IMF in WB (vedno) stali ob strani.

Mednarodni denarni sklad (IMF), ki vztrajno preprečuje trajno odpravo dolgov, nadzorujejo bogate države preko deleža glasovalnih pravic. Države G8 nadzorujejo 48 % vseh glasov, medtem ko ima 41 najbolj zadolženih držav skupaj samo 3 % glasovalnih pravic. Če bi bili glasovi razdeljeni glede na število prebivalcev, bi morale imeti države G8 samo 14 % vseh glasov, najbolj zadolžene pa 10 %.[xiii]

WTO

Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je bila ustanovljena leta 1995 v okviru pogajanj Urugvajskega kroga (Uruguay Round) Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (General Agreement on Tariffs and Trade – GATT), s konkretnim poslanstvom, to je: liberalizacije svetovne trgovine. Naloge WTO so:

  • vodenje trgovinskih sporazumov v okviru WTO
  • forum za trgovinska pogajanja
  • obravnavati pritožbe
  • kontrolirati /monitoring/ nacionalne trgovske politike
  • izvajati tehnično pomoč in usposabljanje za dežele v razvoju
  • sodelovati z drugimi mednarodnimi organizacijami[xiv]

Vsi trije glavni akterji liberalizacije trgov (IMF, WB, WTO) so predvsem izvršilno orodje za uveljavljanje interesov velikih kapitalistov. Medtem, ko od manj razvitih in nerazvitih držav zahtevajo popolno liberalizacijo trgov dobrin in kapitala ter privatizacijo državne lastnine, pa ob izjemni zaščitenosti trgov najrazvitejših držav zamižijo na vsa »tri očesa«. Veliki kapitalisti so zato uspešno izpeljali kapitalsko globalizacijo sveta, ali bolj natančno, odprli so pot širitvi kapitala in ta proces instucionalizirali preko omenjenih mednarodnih organizacij.

Skupina najbogatejših držav G8, ki delujejo predvsem v interesu nosilcev velikega kapitala (mednarodnih korporacij in velikih finančnih špekulantov), po svetu širi ideologijo ekonomskega neo-liberalizma in sicer preko mednarodnih organizacij, v katerih imajo skoraj popoln vpliv: bodisi ekonomski (IMF, WB, WTO) bodisi vojaški (zveza NATO).

Ravno države iz skupine G8 so uspele skoraj popolnoma marginalizirati ekonomski in politični vpliv Organizacije združenih narodov, ki ima edina mandat in legitimno pravico urejati globalne probleme in je edina res globalna organizacija na planetu Zemlja.





Komentarji   

0 #1 ivona 15:57 09-05-2010
Vsak ve če se malo zamisli,da bogate dežele novačijo manj razvite za svoje blagostanje,si širijo trg,podrejajo z svojimi pravili.Kar se tiče NATA in bogatega dela EU to je samo zelo drag aparat,ki podreja vse okrog sebe.Mene osebno je to vse skupaj zelo razočaralo.Pa stem ne mislim na bogastvo,ampak na človeške moralne vrednote.Tudi nisem proti napredku,vendar v taki meri,da se ne uničuje vse kar nas obkroža.Kajti mati ZEMLJA nam ponuja vse svoje lepote,človek pa to izkorišča v zelo negativnem smislu...
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih