ZADOVOLJEVANJE POTREB – PRAVICA SLEHERNEGA ZEMLJANA

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blagostanje, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi uslugami; …

iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic

Vsakdo ima pravico do izobrazbe. Izobraževanje je brezplačno vsaj na začetni in temeljni stopnji.
iz 26. člena Splošne deklaracije človekovih pravic


Noben človek ne sme biti prikrajšan za dobrine s katerimi lahko zadovoljuje svoje potrebe; zadovoljevanje človeških potreb je, kot smo že omenili, temeljna naloga ekonomije. Vsak človek na planetu bi moral zato imeti zajamčeno:
• hrano in pijačo,
• oblačila in bivališče,
• zdravstveno in socialno varstvo ter
• osnovno izobraževanje.

Skrbi za zadovoljevanje človekovih potreb nikakor ne bi smeli prepustiti »slepim« tržnim silam, kajti te vedno delujejo samo v smeri zadovoljevanja lastnih, sebičnih interesov. Trgi ne morejo biti vrhovni »delilci« celotnega družbenega bogastva – predvsem takrat ne, kadar gre za zadovoljevanje človeških potreb. Nekateri ljudje zmorejo sami zadovoljevati svoje potrebe, za tiste, ki tega iz različnih razlogov ne zmorejo, mora poskrbeti družbena skupnost (lokalna skupnost, država, če ti dve odpovesta, pa globalna skupnost). To je temeljna in »sveta« naloga ekonomije.

Skupnosti bi lahko zagotavljale zadovoljevanje potreb vseh svojih članov bodisi s spodbudami proizvajalcem in trgovcem (subvencije, davčne olajšave), da bi dobrine prišle v roke tudi tržno nezanimivim delom prebivalstva bodisi z neposrednim zagotavljanjem teh dobrin tem družbenim skupinam. Temelj takšni ekonomiji bi bil princip medsebojne delitve dobrin, ki bi omogočal, da bi se celotno planetarno bogastvo enakomernejše porazdelilo med vse države in ljudi na planetu. A še prej moramo končati z obširnim špekuliranjem in splošno sprejeto korupcijo, ki onemogočata kakršnokoli ekonomsko in družbeno pravičnost.

KONEC KORUPCIJE IN ŠPEKULIRANJA

Narodi vse bolj in bolj začenjajo spoznavati, z vso resnostjo jemati in se ukvarjati s starodavnim problemom – s korupcijo. V nekaterih delih sveta je korupcija že stoletja način življenja. Koristila je le nekaterim, seveda na račun mnogih. Že neskončna stoletja skorumpirani voditelji in močni politiki bogatijo na račun davkov, ki jih vsiljujejo svojim podrejenim in prebivalstvu. V sodobnem času velika podjetja na Zahodu na veliko ponarejajo poslovne knjige, na Vzhodu pa je samo po sebi umevno, da je za vsako transakcijo potrebno nekoga ‘podmazati’. Korupcija je endemična in v nekaterih družbah sega od predsednika pa vse do policije in športa. Korupcija pri volitvah je neobrzdana tudi v državah, ki naj bi bile predane svobodi in demokraciji, kot se je očitno pokazalo na nedavnih volitvah. Takšne skorumpirane vlade izdajajo svoje ljudstvo in tako predajo iz rok svojo pravico do vladanja.


Poleg izjemno razširjene korupcije, ki je značilna tako za bogate kot revne države, so špekulacije z vrednostnimi papirji (delnicami, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji), blagom in valutami tiste, ki milijone ljudi po svetu dobesedno pehajo v revščino, preprečujejo kakršnokoli resno ekonomsko načrtovanje in povzročajo občutek stalne negotovosti in strahu. Špekulacije so postale prava industrija človeškega pohlepa, ki je na borzah postal najbolj slavljena in spoštovana človekova lastnost. Kaj se na borzah pravzaprav dogaja?

Bistvo borze so stave. Borzni udeleženec (borzni posrednik, investicijski sklad, banka, podjetje, posameznik) stavi na določen vrednostni papir (ali blago ali valuto), za katerega pričakuje – špekulira, da mu bo v prihodnosti cena narasla. Kupi nek vrednostni papir – npr. za 1.000 tolarjev – za katerega predvideva, da mu vrednost lahko naraste. Recimo, da se mu vrednost zares poveča, na 1.100 tolarjev. S preprosto operacijo nakupa in prodaje vrednostnega papirja (blaga, valute), borzni udeleženec zasluži 100 SIT (v resnici kupi in proda veliko več kot le en vrednostni papir). Brez (ali skoraj brez) kakršnegakoli dela zasluži neko vsoto denarja. Magija, čarovnija?

Pravzaprav ne. Od kod potem teh »magičnih« 100 tolarjev? So nastali iz nič, ali jih je nekdo ustvaril? Je teh 100 tolarjev ustvaril borzni udeleženec? Ne, on zgolj prestavlja vrednosti iz enega papirja v drugega, vse izza »udobnega« računalniškega ekrana – in »kasira« razlike v vrednostih.
»Njegov« zaslužek pa dejansko ustvarijo tisti, ki delajo (ali na Kitajskem ali v Sloveniji niti ni pomembno), vendar za svoje delo ne prejmejo plačila, ki bi ustrezalo njihovemu vloženemu delu. To kar so ustvarili, a niso dobili plačano, najde pot na borzo, vendar v imenu nekoga drugega – tistega, ki si je to vrednost prisvojil. Borze v resnici prerazporejajo družbeno bogastvo od tistih, ki ustvarjajo k tistim, ki špekulirajo. Tisti, ki delajo, postajajo vse revnejši in bolj izčrpani, medtem ko tisti, ki špekulirajo, postajajo vse bogatejši in mogočnejši.

Ko denar najde pot na borze, gre potem samo še za njegovo »prekladanje« – iz papirja v papir, iz sklada v sklad; pri čemer je najpomembnejše, da na borze neprestano pritekajo nove količine svežega denarja, ki spodbujajo rast. Rast in obet rasti privlači nove kupce; novi kupci zagotavljajo nadaljnjo rast. Več, ko jih pritegne; več se kupuje; rast se nadaljuje. Špekulacije gradijo same sebe in ustvarjajo lastni moment, je nekoč zapisal znameniti ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith. Začne se veliko pirovanje: več kot priteka denarja na borze (kar pomeni, da mora nekdo vedno več delati za vedno manj denarja), višje vrednosti dosegajo vrednostni papirji. Borzni baloni se napihujejo preko vseh mer. Ustvarjanje takšnih razmer pripelje do končnega in neizogibnega padca, pravi Galbraith.

Začne se hitra pot navzdol – takrat mnoge zelo močno boli glava. Borzni zlomi so neizogibni, v preteklem stoletju jih je bilo veliko, na čelu z znamenitim zlomom newyorške borze leta 1929. Danes pa se lahko, zaradi izjemne prepletenosti svetovnih borz, zgodi globalni borzni zlom. Katerega posledic pravzaprav še ne poznamo. Pirovanje se enkrat mora končati.

Borze vrednostnih papirjev z resno ekonomijo nimajo prav ničesar skupnega, po nekaterih ocenah danes špekulacije predstavljajo kar 97% borznega prometa. Vendar se ne špekulira samo z vrednostnimi papirji, špekulira se tudi z blagom (nafta, kava, pšenica itd.) in denarjem (valutno trgovanje). Zaradi neprestanih borznih nihanj na svetovnih trgih ni mogoče prav ničesar načrtovati; nihanje cen (npr. kave, bombaža) zaradi špekulacij lahko v hipu pahne v hudo revščino milijone ljudi. Špekuliranje in korupcija sta rak sodobne družbe. Zato so borze, v današnji obliki, človeštvu povsem nepotrebne.

Zares potrebujemo drugačne temelje, kot so pohlep, goljufije, špekulacije in korupcija, na katerih »stojita« današnja ekonomija in celotna družba. Na »ruševinah« današnjih borz lahko izgradimo novo ekonomijo in nove družbene odnose, ki bodo temeljili na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi. Ali pa preprosto počakajmo na propad človeške civilizacije.

Energija in denar

Energija je dejavnost in gibanje. Vsaka dejavnost je gibanje in vsa dejavnost je energija. Vsaka želja je energija. Vsak občutek je energija. Vsaka misel je energija. Vse, kar živi, je energija. Vse življenje je energija.

Vsaka vrsta učinkovanja, dogodkov ima opraviti z energijo, s silo. Materija ni nič drugega kot stisnjena energija. Osnovno materijo antičnih filozofov, ki je brezoblična in nedoločena, in iz katere so sestavljeni štirje elementi, morda lahko enačimo s fizikalnim pojmom energija.

Kadar gre za prenos energije, si moramo predočiti temeljni zakon narave, ki pravi, da energija nikoli ne izgine brez sledu. Nikoli se ne razpusti ali raztopi in je ni mogoče narediti iz niča. Celotna energija vesolja obstaja od samega začetka, torej od velikega poka in bo v vesolju, dokler bo obstajalo, tudi ohranjena, ker se v vesolju nič ne izgubi. Vedno nastopajo le pretvorbe energijskih stanj, pri čemer smo tudi ljudje energijska stanja atomov, ki nas sestavljajo.

Enako velja v ekonomiji: človek s svojim delom (energijo) neprestano preoblikuje materijo – torej stisnjeno energijo. Pri tem posebno vlogo odigra denar. Denar simbolno in dejansko predstavlja neko količino opravljenega dela, ali z drugimi besedami človeške energije, ki je vložena v nek delovni proces – katerega rezultat je proizvodnja nekega blaga (ali storitve). Določena vsota denarja predstavlja določeno količino energije ali kot je zapisal Karl Marx: “Cena je denarno ime dela, ki je opredmeteno v blagu.” Človeška energija (delo) se pretvori v denar, ki to energijo na simboličen način shrani, potem pa se spet (kadarkoli) spremeni nazaj v energijo, vendar v drugi obliki. Denar je posrednik pri pretvorbi energije.

Primer: Kmet vloži svojo energijo (delo) v pridelavo pšenice. Ko le-ta zraste jo lahko poje (predelano v kruh), v tem primeru se mu vložena energija povrne v obliki hrane, ki telesu pomeni vnos energije. Lahko pa pšenico na trgu (s prodajo) pretvori v denar, ki »shrani« njegovo vloženo energijo. Denar sam v sebi sicer ne hrani energije, vedno pa se lahko zamenja (z nakupom) v drugo obliko blaga (na primer sladkor, krompir, oblačila) – torej spet energijo.
Nenazadnje lahko vsakdo, ki je zaposlen jasno vidi, kako njegovo delo (energija) ob koncu meseca preide v denar – ko prejme plačo. To »shranjeno« energijo lahko kadar koli želi pretvori v konkreten izdelek ali storitev, ki predstavljata tako ali drugačno obliko energije: hrano, pijačo, prevozno sredstvo itd.

Denar predstavlja shranjeno človeško delo – energijo in posreduje pri pretvorbi energije iz ene oblike v drugo. Denarja se torej ne da ustvariti (zaslužiti) iz nič, brez dela. Lahko pa se ga ukrade – tistim, ki delajo.

In to se na borzah neprestano dogaja.


Borze z ekonomijo, ki bi temeljila vsaj na minimalni pravičnosti, nimajo prav nič skupnega. Uničujejo temelje sleherne družbene skupnosti – njeno ekonomijo. In zato jih je potrebno preprosto ukiniti.