Strah pod lupo

Strah je alarmno stanje v te­lesu, posledica notranje miselne predstave, ki jo naš razum tol­mači kot grožnjo. Miselna predstava je lahko posledica zunanjega draž­ljaja ali spomina, ki se ob kakem prožilcu nenadoma pojavi v zave­sti. Možganski sistem se na dražljaj odzove zelo burno in z injicira­njem adrenalina, s katerim preplavi telo, doseže številne fiziološke spremembe, katerih namen je zvišati stopnjo občutljivo­sti, odziv­nosti in moči celotnega organizma: krvni pritisk naraste, utrip srca se poveča, dihanje se pospeši, jetra izločijo glukozo, maščobne zaloge pa se pričnejo pretvarjati v energijo. Krvni obtok je preus­merjen od manj pomembnih funkcij, kot je na primer pre­bava, v možgane in mišice. Če gre za fiziološki strah, se nenaden energijski impulz pokaže v povečanju moči mišic, ostrejšem zaznavanju, hitrejšem odzivu in večji učin­kovitosti ter prožnosti telesa. Ob tem telo spodbudi tudi mehani­zme za hlajenje telesa, pojavi pa se tudi močan impulz za odvajanje teko­čine iz telesa – uriniranje. Vse navedeno seveda pomeni, da se telo usposobi za napore, precej večje od običajnih, kar pomeni, da lahko deluje na meji svojih zmogljivosti. Takšno stanje pa seveda ne more trajati dlje časa brez kvarnih posledic. Dolgotrajen strah zato telo postopoma ugonobi.

Očitno postaja, da je človeški razum mehanizem strahu pričel zlorabljati v primerih, ki nimajo nikakršne povezave z objektivno nevarnostjo. Tak strah imenujemo psihološki strah, ki temelji na napačnem razlaganju stvarnosti. Napačne miselne predstave zavrejo ali preusmerijo našo aktivnost iz želene smeri k neugodnejšemu cilju. Razlaganje stvarnosti je pač silno subjektiven posel: za nekoga izguba velike vsote denarja pomeni brezizhoden polo­žaj, ki utegne voditi v samomorilnost, drugi pa se bo nasmehnil, češ: kaj bi se grizel, saj gre le za denar. Splošna družbena klima je v ljudeh postopoma zgradila takšne miselne predstave, da si dolo­čene živ­ljenjske dogodke, ki največkrat pomenijo le zmanjšanje udobja ali življenjskega standarda, razlagajo mnogo bolj dramati­čno, kot bi bilo smiselno. To ni nič čudnega, saj si sodobni človek normalnega življenja brez številnih dobrin, ki jih prinaša tehnolo­ški napredek, sploh ne zna več predstavljati. Postali smo ujetniki »civiliziranega načina življenja«, sužnji tehničnih pripomočkov, cena za to pa je visoka: brez njih ne znamo več živeti, strah nas je njihove izgube.

Razlog psihološkega strahu je nevednost, ki se kaže kot neznanje, napačna prepričanja in lažne identifikacije. Iz strahu, da bi bil to, kar si, poskušaš biti nekaj, kar nisi, posnemaš druge, iščeš se v pritrjevanju in naklo­njenosti drugih, v zunanjem svetu – tam, kjer te ni. Svojo ceno določaš na osnovi primerjave z drugimi, ki služijo kot merilo, zato podležeš tekmovalnosti. Treba je biti boljši, uspešnejši, pamet­nejši, boga­tejši… Vse to pa si je treba izbojevati na račun drugih, kar poraja strah. Naš razvoj se odvija v napačno smer, ogro­mno energije se usmerja v škodljive in nepotrebne dejavnosti.

Strah je neločljivo povezan z delovanjem uma, nagnjenost k strahu in dovzetnost za strah pa sta odvisna od načina razmišlja­nja. Iz okolice smo nenehno obstreljevani z negativnimi informacijami, ki krepijo našo predstavo o nenehni ogroženosti ter utrjujejo negativno logiko: polni nezaupanja in pesimizma povsod iščemo le pasti in nevarnosti. Preprosto ne znamo več razmišljati izven okvira negativne logike. Slepi smo za vse pozitivno. Um je postal gene­rator strahu in deluje tako, da dogodke zaradi slabih minulih izkušenj neprestano povezuje z mo­žnimi nevarnostmi. Bogata domišljija strahove še povečuje.

Strah ima nekaj po­dobnih lastnosti kot bolezen: kaže, da z določenim odnosom nekaj ni v redu. Podobno kot bolezni ni smiselno obsojati kot krivca tegob, kajti bolezen je le posledica napačnega odnosa do življenja ali sveta, tako tudi strah ni krivec, da gredo stvari na­robe. Kriva je človekova nesposobnost, da bi se takrat, ko ga po­pade strah, pra­vilno odzval, se pravilno odločil in sprevidel spo­ročilo, ki ga strah prinaša.

Eden najbolj razširjenih strahov je strah pred spre­membami kot posledica nezaupanja v svoje sposobnosti prilagaja­nja vedno novim okoliščinam, ki jih prinaša življenje, pa tudi le­nobe. Zato si prizadevamo življenje »zamrzniti« in se z bivanjem v poznanih okvirih zavarovati pred neprestanimi izzivi in preizkuš­njami, ki bi jim morda ne bili kos. Toda to je zaviranje življenja. Spremembe so njegovo bistvo. Narava je neizprosna: kar se spremembam ni sposobno prilagoditi, prej ali slej propade, umre.

Strah nima le psihološke oblike temveč tudi energijsko. Energija strahu se je nakopičila v naših telesih, nahaja se v mišičnem tkivu, predvsem v predelu trebuha. Kadar se močno prestrašimo, se ta napetost iz trebušnega dela premakne navzgor, proti srcu. Napetost v črevesju in mehurju popusti, ohlapnost tega mišičja pa povzroči občutek, da nenadoma nismo več sposobni zadrževati vode ali blata.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih