V stvarstvu ima vsaka stvar svoj smisel in namen. Tudi zlo mora imeti določeno funkcijo. Kakšno je torej njegovo poslanstvo?

Razpetost med dobrim in zlim je stalnica v življenju človeka in družbe. Poraziti zlo, da bi zaživelo dobro, je ideja, ki jo delimo tako rekoč vsi. Toda, ali je zlo res nekaj popolnoma negativnega, pojav, ki ga je treba čim prej izkoreniniti, ali pa ima kako pozitivno poslanstvo? Tega vprašanja ni mogoče razvozlati s plitvim razumevanjem človekove narave in njegovega bistva.

spacenČlovek je poosebljena zavest, utelešenje Duha (Absoluta), ki je izvor vsega. Temeljna lastnost Duha je kreativnost, ki se bolj kot v reakcijah na pobude kaže v zavestnih dejanjih, v katerih se zrcali zavedanje božanskih atributov – ljubezni in modrosti.

Zlo je prevara, ki človeka oddaljuje od njegovega zavedanja enosti, zato se v njem vzbudi strah, da je odrezan od ljubezni, kar pogojuje negativna čustva in sebičnost.

Zlo je sicer osnovni človeški naravi nekaj povsem tujega; noben človek sam po sebi ni zlobno bitje. Takšen postane zaradi zunanjega vpliva, saj je na astralni ali mentalni ravni možno vplivati nanj.

Ker se človek globoko v sebi zaveda svoje božanske narave, ga to na nek način uspava ter nagiba k pasivnosti. V začetnih fazah svojega duhovnega razvoja zaradi nezavedanja svojih božanskih potencialov teh skoraj ne uporablja, kar pomeni, da se svoji božanskosti odreka. Božanskost se odraža in manifestira le skozi dejanja in ne skozi pasivnost - dejanja, ki jih navdihujejo temeljne božanske lastnosti - ljubezen in modrost. Ta dva izraza ustvarjalnosti morata v dualnem svetu imeti svoje ekstremno nasprotje – strah in uničenje. Zavedanje kakovosti nekega vtisa ali izkustva je pogojeno s poznavanjem nasprotja tega vtisa ali izkustva. Šele spoznanje teme nam omogoči prepoznati vrednost svetlobe.

Človek ni ustvarjen zato, da bi se izživljal in vegetiral kot ostala živa bitja. Da bi se zavedanje njegove božanskosti prebudilo, je kozmična stvarnost urejena tako, da človekovo pasivnost nenehno preizkušajo »temne sile«, ki iz človeka črpajo božansko energijo - energijo, ki je ni izkoristil za božanski namen. Poslanstvo »zla« je v tem, da prebuja zavestno ravnanje, zavedanje božanskosti in uporabo naših božanskih potencialov. Vsi negativni zunanji vplivi imajo dejansko en sam namen: vzpodbuditi nas k duhovni rasti. Zlo je za to nalogo eden najbolj učinkovitih instrumentov. Takšna razlaga daje življenju nov, globlji smisel in pomen. Religije to pomembno informacijo zamolčijo in ustvarjeni strah uporabljajo kot enega najučinkovitejših orodij manipulacije.

Zavest se prebudi le po zaslugi trpljenja in grenkih preizkušenj, nikoli zaradi lagodnosti, samozadovoljstva in uživaštva. Delovanje iz osebnega ega je delovanje v nekakšnem snu; obstaja vtis delovanja, a ne zgodi se nič pomembnega. Takšno delovanje temelji na nezavedanju obilja (tudi obilja ljubezni), ki je resnični atribut božanskega bitja in je usmerjeno k sebičnosti in kopičenju, izkazoma pomanjkanja.

Kreativni božanski impulz se v svetu dualnosti pretvarja v osebno izkustvo; če ga ne izkoristimo za »pozitivno« dejanje, bomo doživeli »negativnega«. Če ne reagiramo na nasilje, prizadejano drugim, mu dajemo legitimnost in prej ali slej ga bomo morali izkusiti na svoji koži. Doživljanje negativnosti je sporočilo, da zanemarjamo svojo božanskost. V zlu je torej treba prepoznati koristen mehanizem, ki nas budi iz zanemarjanja zavestnega ravnanja in vzpodbuja k izražanju naše božanske narave, ne pa gledati nanj kot na nekaj obsodbe vrednega.

Kako to spoznanje preliti v prakso? Namesto, da bi se z agresijo borili proti zlu, je treba tega sprejeti kot sporočilo ter se obrniti k ravnanju, ki dokazuje naše razumevanje smisla zla, ne z novim nasiljem temveč z dejanji pravičnosti, ljubezni, sočutja in modrosti. Boj proti zlu je agresivno dejanje, ki ne temelji na razumevanju in sprejemanju danosti, temveč govori o nesprejemanju in zavračanju nečesa, kar je neločljivi del dualnosti trirazsežnega sveta, v katerem živimo. Zlo bomo doživljali vse dotlej, dokler bo prisotno znotraj nas. V nas je lahko prisotno v zelo različnih oblikah, npr. v obliki občutka večvrednosti, pomanjkanja (pomanjkanje je laž) ali pričakovanja, da morajo drugi nekaj storiti za našo srečo ali blagostanje...

Zlo bo prisotno, dokler ne dosežemo zavedanja enosti vseh živih bitij in dokler se ne zavemo, da naša božanska narava prinaša obilje in da je pomanjkanje laž. Ideja o pomanjkanju je prisotna v fazi nezavedanja enosti s Stvarnikom in nam je potrebna zato, da bi lahko prepoznali obilje.


Žrtve zla

Poleg sil, ki so človeku prijazne in naklonjene, po zakonu polarnosti v stvarstvu obstajajo tudi sile in bitja, ki so mu neprijazne in (tako menimo) nenaklonjene. Demoni in zlobna bitja niso stvar mitov in pravljic temveč realna bitja, ki se večinoma nahajajo na astralni ravni, a delujejo tudi na fizični. Zanje pravimo, da so poosebljenje »zla«.

Ali je tarča zla lahko nekdo, ki je duhovno čist in razsvetljen? Posamezniki z visoko zavestjo niso vabljive tarče »demonov« in »zlobnih sil«, saj jim njihova vibracija »ne diši«. V skladu z zakoni narave se jih niti ne lotevajo. Poleg tega imajo ti dovolj znanja, da se ubranijo pred njihovimi napadi. Temne sile pritegnejo nizki nagoni in negativna čustva, spolne frustracije in prekomerna sla, ljubosumje in podobno. To so energije z nižjo vibracijo, s kakršno se hranijo.

Žrtve »zlobnih sil« so tisti neprebujeni, napol zavedajoči se, ki potrebujejo vzpodbudo za svojo duhovno, zavestno rast. Povedano se odraža tudi na fizični ravni: žrtve bolezni (mikrobov) niso ljudje, ki znajo skrbeti za svoje duševno in telesno zdravje temveč tisti, ki so s svojo pasivnostjo ogrozili moč svojega imunskega sistema.  V naravi plen roparic niso močni in trpežni posamezniki temveč bolne ali ranjene živali z zmanjšano življenjsko močjo. Človek z nizko ravnjo zavesti je po reakcijah podoben živali in je vključen v kozmično prehranjevalno verigo.

Zle sile ne prisilijo človeka, da dela zlo, pač pa ga mamijo, da zlo vrši po svoji svobodni volji; ne zasužnjujejo ga pač pa ga nagovarjajo, da se ujame v past podanih predstav in prepričanj, ki jim nasede zaradi svoje lahkovernosti in nepazljivosti. S tem ga oddaljujejo od njegove resnične narave, to pa je proces, ki prinaša trpljenje.

Smisel zla je torej prebujanje zavesti. Življenje je trpljenje za vse tiste, ki se ne želijo duhovno  razvijati in napredovati v duhu vse močnejšega zavedanja svoje božanskosti. Ker se zavest ne more prebuditi brez zunanjih dražljajev, mora biti poskrbljeno, da se ti dražljaji na primeren način usmerijo k nezavednemu umu človeka in ga budijo. Človek od zunaj ne more dobiti zavesti, saj je zavest njegovo najosnovnejše bistvo. Kar je treba storiti je, da svojo spečo zavest spravi v delovanje, aktualizira, uporabi za tisto, za kar je namenjena: za ustvarjalnost.

Narava sama ni sama sebi namen temveč je ustvarjalni poligon, na katerem se najvišji izraz božanskosti – človek – lahko prepozna kot kreator, Bog. Vsa narava trpi, dokler človek tega cilja ne uresniči. Človek je edini subjekt v njej, skozi katerega se Duh lahko v popolnosti udejani in realizira. Prebujen človek naravo reši in omogoči njeno »blagostanje«, kajti človek ni le izraz narave temveč tudi poosebljenje Duha, ki je izvor vse kreacije.

Neprebujen človek, ki išče zavetje v naravi, trpi. Trpi, ker izgublja sebe in zato, ker se posledično vsa narava obrača zoper njega. Zato je prebuditev edina stvar, ki je človeku potrebna. Evolucija je proces prebujanja.

Narava je surovo realna in iskrena. Vesolje poskrbi, da se božanska kreativnost na nek način izrazi, na način, ki ga opredeljujemo kot »dober« ali na način, ki je za nas »slab«. Ali smo svobodni ali pa smo sužnji. Kar je v nas, se izkaže v zunanjosti in nas s svojo pojavnostjo vzpodbuja k prepoznavi. Vse negativnosti, ki jih doživljamo, pritegnemo v svoje življenje zato, da bi prepoznali svojo notranjo nezrelost.

 


Maščevalnost

Duhovno razvitemu človeku je maščevalnost tuja. Ko razumemo poslanstvo zla v pravi luči, zagledamo maščevalnost v povsem drugačni luči. Zlo, ki ga opažamo zunaj, ni več nekaj, kar nas spreminja v žrtev, nas ubija in prizadeva bolečino temveč - podobno kot bolezen – pokazatelj nečesa v nas, kar je potrebno spremeniti. Da bi spremenili tisto, kar opažamo zunaj, je treba spremeniti nekaj, kar je znotraj.

Seveda se tudi karakterno ali duhovno čistemu človeku lahko zgodi zlo dejanje. Kako to? Dokler se omejujemo le na eno življenje, se resnično vsega ne da razložiti. V marsičem je treba videti poravnavo karmičnega dolga, to pa pomeni, da gre za poravnavanje računa, ki je nastal kot posledica naših lastnih »negativnih« dejanjih v enem od preteklih življenj. Dokler ne razumemo tega dejstva, z maščevalnim dejanjem preprečimo poravnavo in povzročimo novo zlo ter si s tem nakopljemo nov karmični dolg. Položaj si tako le poslabšamo. Ker nikoli ne moremo vedeti, za kakšno poravnavo gre, je najbolje sprejeti udarec z razumevanjem, da se z njim verjetno nekaj poravnava in reagirati v duhu mirne ureditve spora.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih