V sekciji »Premagati strah« ste v posameznih tekstih lahko našli kopico potrebnih informacij, da se strahu lotite na učinkovit način. Gre seveda za teorijo, ki jo je treba preliti v prakso. Prav temu je namenjeno tole besedilo.

Izraz »premagati strah« pravzaprav ni povsem ustrezen. Tisti, ki se strahu loti, nima opravka s sovražnikom, ki ga je mogoče premagati na klasičen način, s kakim bojem. Gre za povsem drugačen pristop, saj »sovražnik« v obravnavanem primeru ni fizična, oprijemljiva struktura, temveč miselni mehanizem, torej nekaj neoprijemljivega. Namesto »premagati« bi bilo ustrezneje uporabiti izraze razbliniti, prestopiti, preiti, transcendirati… Ko neustrezna prepričanja in stereotipe, prožilce strahu, prepoznamo kot iluzijo, »sovražnik« preprosto izgine in ničesar več ni, proti čemur bi se bilo treba bojevati.

V praksi postopek razblinjanja strahu ni prav preprost. Zahteva precej časa in truda, kajti zamenjati skupek osnovnih prepričanj, ki so med temeljnimi vzvodi našega miselnega stroja (uma), ni mogoče čez noč. Tisočletne programe, ki so oblikovali tradicijo okolja, v katerem živimo, je zdaj potrebno ustaviti, preveriti in nadomestiti z drugimi, ustreznejšimi.

Ateisti so v procesu razblinjanja strahov v nekoliko lažjem položaju, saj so pomembni vzvodi strahov tudi verske predstave oz. prepričanja s področja duhovnosti. Verni utegnejo zato v tem procesu imeti več težav, saj je pod drobnogledom marsikatera od verskih »resnic«, od katerih se marsikomu ni preprosto ločiti. Marsikdo se bo znašel pred dilemo, ali ostati pri dosedanjih predstavah in si s tem zapreti vrata pred napredkom, ali pa prestopiti omejujoča prepričanja in odpreti um življenju, ki le tako lahko pokaže svojo lepšo plat.

Obremenilna prepričanja, ki težijo dušo, imajo prav takšno težo in posledice kot fizična bremena, ki jih nosimo na plečih. Oboja nam krivijo hrbet, le da fizična bremena laže odložimo. Zato je velik napredek če v posameznem obremenilnem prepričanju prepoznamo utvaro oz. iluzijo.

Proces razblinjanja strahov bi lahko razčlenili na naslednje faze:

  1. prepoznavanje obremenilnih prepričanj (obravnavanih 10 iluzij predstavlja le glavne veje) in zavedanje njihovih posledic,
  2. nadomestitev obremenilnih prepričanj z ustreznejšimi predstavami,
  3. zavedanje namena iluzij in njihove uporabe,
  4. gradnja pozitivne naravnanosti in optimističnih odzivov,
  5. ciklično izboljševanje lastne samopodobe.

 

Vsako od navedenih sestavin smo v predhodnih tekstih že obravnavali; na teoretičnem nivoju morda ni velikih nejasnosti. Marsikomu pa ni jasno, kako jih na primeren način prenesti v prakso.


Miselna prožnost

Lotimo se posameznih faz procesa in poglejmo, kako bi jih udejanili skozi primeren praktični pristop.

S predstavami o stvarnosti, kakršne imamo po tradiciji, ne moremo napraviti koraka v pozitivno smer. Bistveno je, da spoznamo alternativne razlage.

Zelo pomembno je, da si pridobimo potrebno miselno prožnost tako, da dopustimo možnost, da kak drug koncept ustrezneje pojasni objektivno realnost oz. dogajanja v stvarnosti in vesolju. Ob tem je zelo koristno spoznanje, da nobeno, prav nobeno spoznanje, celo fizikalni zakon, ni nespremenljiv in fiksen. Vse v življenju se spreminja in tudi miselni procesi temu sledijo. Vedno je treba iskati boljše odgovore, popolnejše razlage, ustreznejša pojasnila, ki ponudijo vsaj nekaj več kot doslej.

Zato se najprej lotimo temeljnega miselnega koncepta: kozmologije. Takšen nauk, kot ga obravnavamo v tekstu Kozmologija, je (ne nujno edini) temelj boljše, s strahom neobremenjene miselnosti. Idealistični nauk, na katerem temelji, se bistveno razlikuje od materialističnega svetovnega nazora, ki nam je domač, a obenem tako pomanjkljiv in luknjast, da ne more zadovoljiti zahtevnejšega misleca. Poskušajte torej v idealističnem modelu kozmologije najti – po vašem mnenju - šibka mesta in jih podvrzite logični analizi. Ali je kaka trditev povsem nesprejemljiva? Ali se s čim lahko strinjate pogojno? Kaka trditev je za vas lahko nevzdržna le zato, ker se ne znate odlepiti od sedanje predstave. Vendar te, če gre za duhovnost, z ničemer ni mogoče prepričljivo dokazati. Le stvar odločitve je torej, ali eno nedokazljivo predstavo, ki je (denimo) problematična, nadomestite z drugo nedokazljivo predstavo, ki ni problematična (v smislu, da ne vceplja strahu).

Pri razumevanju idealističnega modela kozmologije je treba bistveno spremeniti zorni kot na svet in pogledati nanj z drugačne perspektive. Če se ne boste odlepili od materialističnih predstav in prepričanj, pri razumevanju novega koncepta ne boste prišli daleč. To je podobno kot v fiziki: nek fizikalni pojav lahko razlagamo kot valovni pojav ali pa kot kvantni pojav. Obe razlagi se razlikujeta, a obe veljata, in to hkrati! Svet ima pač več obrazov in vsi so pravi. Svetloba je elektromagnetno valovanje, energija, tok fotonov in še marsikaj drugega – vse obenem.

Vzemimo le fizikalnost: če boste trmasto vztrajali, da je tisto, kar lahko otipate, edino merodajno in vredno obravnave, potem ste v slepi ulici. To je vztrajanje na starem konceptu. Vprašati se je treba, ali ni predstava, da ste prijeli nekaj trdnega, nastala v vaših mislih. Kako bi vedeli, da ste prijeli nekaj trdnega, če se v vaših možganih ne bi pojavila misel o tem? Na kaj lahko oprete prepričanje, da zaznavo in spremljajočo misel o materialnem lahko sproži le nekaj zares »materialnega«, sestavljenega iz »trdnih« delcev snovi? Ti delci snovi so prav lahko tudi predstave v umu, kot vse ostalo. Seveda to razumu ni očitno. Brez uma fizičnih predmetov pač ne morete zaznati in ker se vse, prav vse, kar se dogaja, dogaja skozi um oziroma v umu, ni dokaza, da lahko kaj obstaja zunaj njega.

Ko boste naleteli na trditev, ki je nikakor ne boste mogli doumeti, bi bilo zelo koristno, če bi pridobili mnenje nekoga, ki mu tematika ni tuja in bi vam lahko pomagal iz zagate. V nasprotnem primeru se utegne vaš proces ustaviti. Po vsej verjetnosti vam do boljšega razumevanja manjka kak podatek, ki ga (še) ni v vaši glavi.


Prepoznavanje obremenilnih prepričanj

V besedilu Iluzije smo razčlenili in obdelali 10 iluzij oz. temeljnih prepričanj, ki so podlaga strahu. Tisto, kar je potrebno storiti, da bi prišlo do miselnega preskoka, je naslednje: vsako od iluzij oz. trditev je treba izpostaviti kritičnemu dvomu in pogledati, ali je kak realen razlog, da velja pri njej vztrajati. Obstaja kako objektivno dejstvo, ki jo potrjuje? Je logična in usklajena z vašimi doslej preverjenimi spoznanji? Če ni, premislite, ali ste pripravljeni predstavo zamenjati z drugo, ki je za vas ugodnejša.

Na takšen način se lotite predstav o življenju in smrti, telesu, duši in lastni identiteti, smislu bivanja, izvirnem grehu, sodbi in obsodbi, bolečini, boleznih, čustvih… Večina teh terminov je obravnavanih v Pojmovniku življenja . Posebne pozornosti so vredne predstave o potrebah, ločenosti in neuspehu.

Privid o potrebi boste na primer razumeli, če vam je razumljiva »nova« kozmologija in se boste zavedali, da obstaja le Veliki intelekt, za katerega ne more obstajati nič, kar bi bilo za njegov obstoj potrebno. In tudi nič, česar si ne bi mogel izmisliti, torej zagotoviti, saj je »on« vse in čisto vse, kar je. In vi ste delec njega, enakovredni njemu po svoji naravi. Marsikdo bo ob trditvi, da gre za privid, skočil v zrak, češ – kaj naj se pretvarjam, da ni treba jesti, se obleči, si zagotoviti streho nad glavo… Naj moji otroci hodijo v šolo goli in bosi ali naj ostanejo kar doma? Najprej je treba ločiti med bazičnimi potrebami in navideznimi potrebami. Marsikaj je seveda »treba imeti«, ker nam sedanji nivo razvoja zavesti, tradicija in tisočletne navade nalagajo takšen način življenja. A na marsikaj boste lahko drugače pogledali, če vam bo obenem jasno, da imajo »absolutne potrebe duše« zelo malo skupnega s potrebami »civiliziranega človeka«. Sedanje rešitve so pač izbor med možnostmi, ki so na sedanji stopnji razvoja smiselne. Toda najti je moč tudi precej drugačne rešitve, ko le dojamemo, da nas stare utesnjujejo in da se da preživeti in celo kakovostnejše živeti tudi precej drugače.

Da neumrljiva duša ne potrebuje fizične hrane, je v glavnem jasno, dejstvo, da tudi dovolj razvito fizično telo ne potrebuje drugega kot prano, življenjsko energijo, ki je vsepovsod okrog nas, pa pozna le malokdo. Vendar pa se da o tem prepričati, saj tudi med Slovenci živi nekaj ljudi, ki se že več let ne hranijo s fizično hrano. Če tega še niste slišali, si npr. poglejte knjigo Živeti od svetlosti /60/ . Živeti v pristnejšem stiku z naravo, kot so živeli pred stoletji, je mnogo naravneje in duši prijetneje kot biti obkrožen z desetinami nujnih umetnih pripomočkov, od električnega zobotrebca do mikrovalovne pečice, ki nas delajo vse bolj odvisne, ranljive, nemočne in odtujene samemu sebi. Ena sama naravna katastrofa lahko to čez noč spremeni. In kako bi živeli potem?

Edino, kar v resnici šteje, je razvoj duše oz., individualnega intelekta. Pomembno je, da v življenju uresničite cilje, ki so določeni z vašim poslanstvom v tem življenju. Ali boste pri tem hodili peš ali pa se vozili z letalom je povsem nebistveno. Važna so spoznanja, čustva, znanje in širina duha. Važno je izpolniti karmični načrt, poravnati dušno krivdo. Popolnoma zmotna je predstava, da smo tu zato, da čim bolj uživamo in izkoristimo ponujene priložnosti. Če bi zaradi iskanja užitkov in svojega blagostanja zgrešili smoter tega življenja, bi morala duša »ponavljati razred«. Vendar pa nam to nikakor ne uspe, saj narava s svojimi mehanizmi, na primer z boleznijo, to prepreči.

V zvezi s potrebami je treba osvetliti še vprašanje želja. Želja in potreba sta seveda dva pojma, čeprav želja pogosto sproži potrebo po zadovoljitvi. Spoznanje, da zadovoljitev (najpogosteje materialnih) želja ne pomeni tudi zadovoljitev duše, ni prav široko razširjeno. Ko nam postane jasno, da je želje preprosto treba izživeti, preden pridemo v stanje, ko za dosego zadovoljitve ne potrebujemo (skoraj) nič več zunanjega, si pridobimo nekakšno »treznost«, ki mik želja nekoliko ublaži. Želje so izvor težav, pa tudi generator novih izkušenj. Imajo svojo vlogo pri razvoju človeka. Ni pa jih modro jemati preveč resno in s tem tudi ne potreb, ki se rade prikradejo zraven.

Ustavimo se še ob iluziji ločenosti, ki ima zelo velik pomen. Predstava o ločenosti človeka od Boga je tako globoko vcepljena v našo podzavest, da se nam zdi prav bogokletno med oba pojma postaviti enačaj. Razen programa o potrebah je program o ločenosti najteže zamenjati. To bo nekoliko laže, če si lahko dopovemo, da je naše bistvo - naš individualni intelekt, kopija Stvarnikovega, s tem da je intelektualna plat še nekoliko zamegljena. Kanal do kozmičnega znanja je še ozek a se vse bolj širi. Ko spoznamo, da je evolucija človeka pravzaprav proces širitve tega kanala, je jasno tudi, da cilj ni tako nedosegljiv, kot se je zdelo. Kajti končni cilj Stvarnikove igre je prav to – spoznanje vsakogar od nas, da je - nič drugega kot Stvarnik! Kako prijazen načrt! Če si le dovolimo verjeti vanj! Dokler se oklepamo toge verske dogme, je to seveda nemogoče sprejeti. A kdo nas sili to podobo ohranjati? Nihče drug kot mi sami! Zaradi (neutemeljenega) strahu pred božjo sodbo. Tudi ta je namreč iluzija.


Nadomestitev obremenilnih prepričanj z ustreznejšimi predstavami

Proces prepoznavanja, opisan zgoraj, se seveda prepleta s procesom nadomestitve neustreznih prepričanj. Narava uma je namreč taka, da ničesar, kar je dojel, ne more kar tako opustiti, če ne najde ustreznega nadomestila. Najteže je prav to – o kaki stvari ne imeti stališča, če je v njem nekoč stališče že bilo izoblikovano. Um težko dela retrogradne korake, saj to pomeni nekakšno razgradnjo samega sebe.

S spoznanjem, da gre pri vseh zaznavah stvarnosti v resnici za iluzije, potrebne za vaš duhovni napredek, boste dosegli pomemben miselni premik: življenje bo postalo mnogo manj smrtno resno, togo, grozljivo, zacementirano. Vse bo postalo nekako prijaznejše, sprejemljivejše, prijetnejše, fluidno. In to je velik napredek. Vlogo žrtve namreč zamenjate z vlogo osveščenega opazovalca, ki z rastjo zavesti lahko vse bolj prevzema nadzor položaja in vpliva na potek dogodkov.

Uspeh ni le, če neko stališče zamenjamo z drugim, prijaznejšim. Uspeh je že, če staro stališče relativiziramo, mu odvzamemo absolutno veljavo in stopimo v stanje čakanja na boljšo rešitev, morda potrditev nove predstave, ki je še nismo mogli dovolj preveriti. Najteže je zob izpuliti. Ko raste nov, je mnogo manj boleče…

Predstav o različnih potrebah gotovo ne boste mogli kar tako izkoreniniti. Prav je, da še ostajajo, sicer lahko spravite v nevarnost lastno preživetje, dokler vaše telo in um ne dosežeta ustrezne »zrelosti«. Toda, če se boste zavedali, da so še določene tehnične ovire, da bi se številnih potreb povsem znebili, je to velik korak naprej.

Spoznanje o povezanosti s Stvarnikom, Bogom, ki naj zamenja iluzijo ločenosti, boste najlaže potrdili z lastnim notranjim izkustvom povezanosti z njim. To vam bo najhitreje uspelo z uporabo meditacije, ko se boste popolnoma umirili, izključili vse zunanje dejavnike in se prepustili duši, da vas vodi k svojemu viru. To ne bo povzročilo le spoznanja povezanosti z Enim, temveč bo imelo tudi številne druge učinke: občutek blaženosti, izpolnjenosti, miru... O tem se lahko obširno poučite v številnih knjigah o meditaciji in različnih tehnikah le-te. Najvažneje je, da poizkusite. Pa brez strahu. Nič neprijetnega se vam ne more pripetiti.

Ustavimo se še ob identifikacijah. Istenje s telesom bo, če ste, oziroma - ko boste dojeli svojo neločljivo povezanost z življenjem in Stvarnikom, izgubilo svojo oporo. Pričeli se boste zavedati, da ste mnogo več kot minljivo telo in poskušali boste najti dokaze v prid tej tezi. Meni je bila zelo dragocena izkušnja, ko sem v ritualu hoje po žerjavici spoznal, da sem sposoben napraviti nekaj, kar znanost ne zna razložiti in kar mora biti materialistično usmerjenemu človeku, ki ni prav naiven, povsem nepojmljivo. Koža na podplatih je bila, ob cca 1000 stopinjah v nekaj dolgih sekundah, le rahlo pordela in na nekaj mestih so se pojavili drobni mehurčki. Po vseh zakonih fizike pa bi morala biti ožgana do kosti ali mehurjasta (pomislite, kaj se zgodi, če se za delček sekunde dotaknete bistveno manj vročega likalnika). To mi je bil odličen dokaz, da je duh močnejši od telesa in da ne more biti o njegovi dominantni vlogi nobenega dvoma.


Zavedanje namena iluzij in njihove uporabe

O namenu iluzij je bilo v tekstu Obvladovanje iluzij veliko povedanega. Nekega fenomena ne moremo spoznati, če ga ne dojamemo v kontekstu, kjer lahko izstopi, se kontrastno loči od okolja. »Dobrih« dejanj ne bi mogli prepoznati kot dobra, če bi bila vsa obstoječa dejanja dobra. Če pa se dobro dejanje zgodi v okolju, kjer je veliko slabega ravnanja, je ocena povsem drugačna.

Skozi spoznavanje nasprotij lahko dojamemo kakovost in vrednost posameznega fenomena. Po zakonu vzroka in posledice vsakemu ravnanju sledi ustrezna konsekvenca. Tista ravnanja, ki so v skladu s kozmičnim namenom (to pa je napredek in svoboden razvoj intelekta), prinesejo posledice, ki so duši prijetne. Vsa druga ravnanja pa vodijo v takšen položaj, da duša in telo prej ali slej doživita neprijetne posledice. Gre za zakon karme, korektivni mehanizem, vgrajen v koncept vesolja, zaradi katerega je evolucija sploh možna. V nasprotnem Stvarnikov namen ne bi mogel biti dosežen. Doslej še nisem naletel na trditev, da je mehanizem karme mogoče prelisičiti.

Zavest o obstoju reinkarnacije je zelo pomembna, saj razkrije omejenost klasičnega krščanskega vpogleda v smisel vsega življenja in kozmičnega dogajanja ter drastično razširi razumevanje človeka. Kdor se s tem pojmom še ni spoznal, naj se zaveda, da mu manjka eden temeljnih kamnov širše zavesti o naravi stvarnosti. Lahko priporočim literaturo Telebanov vodnik po reinkarnaciji (glej /20/ ), ki ta pojem zelo obširno in preprosto pojasnjuje.

Dokler verjamemo, da je posamezna iluzija resnična, spremenimo previdnost (ki je zelo pomembna uporaba iluzije) v strah in se nečesa oprimemo. Ljubezen se na primer sprevrže v posesivnost, ta pa v obsesivnost. Ujamemo se v past vezanosti. Izgubimo se v iluziji.

Ko dojamemo namen iluzij, jih lahko pričnemo uporabljati za tisto, za kar so namenjene. V splošnem se ne zavedamo, zakaj nam »naključje« pripelje določeno izkušnjo. Primer: da bi vaša duša izkusila odpuščanje, vam pripelje iluzijo sodbe, obsodbe ali večvrednosti. Z zvračanjem krivde na druge tako kaj hitro naletite na ljudi, ki vam bodo dali priložnost za izražanje odpuščanja.

Ves mehanizem povezovanja in medsebojnega učinkovanja iluzij pa lahko, ko so vam te relacije razumljive, uporabite tudi zavestno in ustvarite prihodnost v skladu z vašimi željami.



Gradnja pozitivne naravnanosti in optimističnih odzivov

Pozitivna naravnanost je naravnanost, ki izključuje vse tiste misli, ki so vzvodi strahu in tesnobe. Da bi dosegli pozitivno naravnanost moramo najprej napačna prepričanja locirati in nadomestiti – to smo v predhodnih fazah tudi obdelali. Koristno je večkrat prebrati Pojmovnik življenja in obnoviti posamezne pozitivne predstave, da ne zbledijo oz. se dobro utrdijo. Koristno je o njih tudi razpravljati z ljudmi, najbolje s takšnimi prijatelji, ki so razumevajoči in miselno prožni. V nasprotnem primeru vam utegnejo napraviti več škode kot koristi.

Da bi pozitivno naravnanost ohranjali pa je treba biti zelo buden: ker je naravnanost okolja takšna, kot je (negativna), je treba ves čas paziti, da se zopet ne »nalezete« stare miselnosti, obenem pa je treba pozitivne vibracije krepiti in utrjevati. Doseči morate določeno miselno odpornost pred tradicijo in vplivi iz okolja. Sicer vas bo zopet zaneslo v stare kolesnice.

Za ohranjanje budnosti – da ne boste ves čas le ujeti v iluzijah - je koristno, da se večkrat na dan spomnite, da so tisto, kar doživljate, le iluzije. Poizkusite svoj um sprogramirati tako, da vas bo čim pogosteje spomnil na to, da za hip prekinete delo, pogledate okrog sebe in si rečete: »Vse to je privid, ne resničnost. Privid, koristen za to, da se uresničuje načrt moje duše«. Učinek je zelo ugoden: neprijetni dogodki izgubijo ostrino, prijetni pa niso nič manj prijetni zaradi spoznanja, da je vse skupaj nekakšna igra, v kateri je mogoče tudi uživati. Na zunaj boste še vedno isti človek, znotraj pa boste občutili prijetno spremembo, posledico razbremenitve. Stres in grožnje vam ne bodo več mogli do živega.

Del pozitivne naravnanosti je tudi spoznanje, da neuspeha v resnici ni. So le bolj in manj naporne poti do istega cilja, napornejše (ki jih imenujemo »neuspešne«) pa nam prinesejo darilo – izkušnjo. S tem spoznanjem je optimistično razpoloženje precej laže vzdrževati.

V besedilu Pojmovnik življenja smo fenomen sreče obravnavali povsem v nasprotju s klasično predstavo. Sreča je opisana kot odločitev in ne izkušnja. To nam je kar težko sprejeti, ker smo tako vajeni pogojevanja, da si tudi sreče ne znamo predstavljati drugače kot rezultat izpolnjevanja kopice pogojev. A če se zavedate, da je tudi sreča iluzija, ki si jo lahko pričaramo tako, kot vse ostale, potem jo je mnogo laže doseči. Odločitev, da (bo)ste srečni, in ravnanje, kot da je vse v najlepšem redu, bo pripeljalo do izkustev, ki to odločitev potrjujejo. Ko boste ravnali kot srečen človek boste srečo ustvarjali in posredovali drugim in ta se vam bo nemudoma vrnila nazaj, pomnožena s številom ljudi, ki jih boste »okužili«. Preizkusite!

Še o nečem velja spregovoriti, kar vam lahko polepša življenje: O pomenu dogodkov in znamenj. (O tem je govora tudi v Pojmovniku). Prizadevamo si odkriti pomen dogodkov in izkušenj v naših življenjih, kot da je ta pomen nekdo namesto nas opredelil. Vendar pa nima nič prav nobenega pomena, razen tistega, ki jim ga sami pripišete. Življenje je brez vnaprejšnjih pomenov. O pomenu stvari odločamo sami. Na podlagi svojih odločitev opredeljujete sami sebe v odnosu do česarkoli v življenju. Če torej ne veste, zakaj se vam je nekaj zgodilo prav na takšen način, si izmislite kak razlog - za vas ugoden. Potreben je le za to, da zadovoljite vaš um. Izmislite si takšnega, da se boste ob tem dobro počutili. Nihče ga ne bo spremenil.



Ciklično izboljševanje lastne samopodobe

Namen Stvarnika pri ustvarjanju vesolja je bil – razvoj individualnih intelektov. Ko ti dosežejo zadostno zrelost, spoznajo, kdo so. Stvarnik tako skozi vsakogar od njih prepozna samega sebe. To je sicer precej oddaljen cilj, a zato nič manj resničen in pomemben. Ta namen je gibalo razvoja. Z razvojem intelekta se podoba o sebi izpopolnjuje. Vsakokrat, ko dojamete nekaj novega o sebi, podobo sebe popravite, izboljšate. Se ponovno samoustvarite. Postanete boljši približek tistega, kar ste. Ko tako prehajate k vedno popolnejšim samopodobam, odpadajo slabe podobe, ki nosijo s seboj tudi temu primerna izkustva. Z ustvarjanjem popolnejših samopodob svoje življenje bogatite in plemenitite.

Z demontažo mehanizmov strahu izboljšujete svojo samopodobo in s tem dosegate kopico čudovitih učinkov. Omenimo jih le nekaj:

  • spustite v svoje dojemanje stvarnosti več življenja
  • veliko količino energije, ki jo je vezal strah, sprostite in usmerite v ustvarjalnost
  • izboljšate svoje zdravje in počutje
  • premagate stres, tesnobo in zaskrbljenost
  • odprete se in usposobite se za doseganje ciljev, ki so bili dotlej neuresničljivi
  • odprete vrata ljubezni in okrepite življenjsko radost
  • zagotovite vzpodbudo in neovirano rast svojemu intelektu
  • prispevate k dvigu lastne zavesti in zavesti družbe, ki ji pripadate
  • prispevate k formiranju civilizacije miru, ljubezni in blaginje.

Ali niso to cilji, vredni truda?

 

Vabljeni tudi k ogledu tekstov:

Storite kaj zase

Iluzije

Obvladovanje iluzij

Pojmovnik življenja

Kozmologija

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost


Druga literatura: /5/ Neale Donald Walsch: Druženje z Bogom

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih