Prepoznavanje obremenilnih prepričanj

V besedilu Iluzije smo razčlenili in obdelali 10 iluzij oz. temeljnih prepričanj, ki so podlaga strahu. Tisto, kar je potrebno storiti, da bi prišlo do miselnega preskoka, je naslednje: vsako od iluzij oz. trditev je treba izpostaviti kritičnemu dvomu in pogledati, ali je kak realen razlog, da velja pri njej vztrajati. Obstaja kako objektivno dejstvo, ki jo potrjuje? Je logična in usklajena z vašimi doslej preverjenimi spoznanji? Če ni, premislite, ali ste pripravljeni predstavo zamenjati z drugo, ki je za vas ugodnejša.

Na takšen način se lotite predstav o življenju in smrti, telesu, duši in lastni identiteti, smislu bivanja, izvirnem grehu, sodbi in obsodbi, bolečini, boleznih, čustvih… Večina teh terminov je obravnavanih v Pojmovniku življenja . Posebne pozornosti so vredne predstave o potrebah, ločenosti in neuspehu.

Privid o potrebi boste na primer razumeli, če vam je razumljiva »nova« kozmologija in se boste zavedali, da obstaja le Veliki intelekt, za katerega ne more obstajati nič, kar bi bilo za njegov obstoj potrebno. In tudi nič, česar si ne bi mogel izmisliti, torej zagotoviti, saj je »on« vse in čisto vse, kar je. In vi ste delec njega, enakovredni njemu po svoji naravi. Marsikdo bo ob trditvi, da gre za privid, skočil v zrak, češ – kaj naj se pretvarjam, da ni treba jesti, se obleči, si zagotoviti streho nad glavo… Naj moji otroci hodijo v šolo goli in bosi ali naj ostanejo kar doma? Najprej je treba ločiti med bazičnimi potrebami in navideznimi potrebami. Marsikaj je seveda »treba imeti«, ker nam sedanji nivo razvoja zavesti, tradicija in tisočletne navade nalagajo takšen način življenja. A na marsikaj boste lahko drugače pogledali, če vam bo obenem jasno, da imajo »absolutne potrebe duše« zelo malo skupnega s potrebami »civiliziranega človeka«. Sedanje rešitve so pač izbor med možnostmi, ki so na sedanji stopnji razvoja smiselne. Toda najti je moč tudi precej drugačne rešitve, ko le dojamemo, da nas stare utesnjujejo in da se da preživeti in celo kakovostnejše živeti tudi precej drugače.

Da neumrljiva duša ne potrebuje fizične hrane, je v glavnem jasno, dejstvo, da tudi dovolj razvito fizično telo ne potrebuje drugega kot prano, življenjsko energijo, ki je vsepovsod okrog nas, pa pozna le malokdo. Vendar pa se da o tem prepričati, saj tudi med Slovenci živi nekaj ljudi, ki se že več let ne hranijo s fizično hrano. Če tega še niste slišali, si npr. poglejte knjigo Živeti od svetlosti /60/ . Živeti v pristnejšem stiku z naravo, kot so živeli pred stoletji, je mnogo naravneje in duši prijetneje kot biti obkrožen z desetinami nujnih umetnih pripomočkov, od električnega zobotrebca do mikrovalovne pečice, ki nas delajo vse bolj odvisne, ranljive, nemočne in odtujene samemu sebi. Ena sama naravna katastrofa lahko to čez noč spremeni. In kako bi živeli potem?

Edino, kar v resnici šteje, je razvoj duše oz., individualnega intelekta. Pomembno je, da v življenju uresničite cilje, ki so določeni z vašim poslanstvom v tem življenju. Ali boste pri tem hodili peš ali pa se vozili z letalom je povsem nebistveno. Važna so spoznanja, čustva, znanje in širina duha. Važno je izpolniti karmični načrt, poravnati dušno krivdo. Popolnoma zmotna je predstava, da smo tu zato, da čim bolj uživamo in izkoristimo ponujene priložnosti. Če bi zaradi iskanja užitkov in svojega blagostanja zgrešili smoter tega življenja, bi morala duša »ponavljati razred«. Vendar pa nam to nikakor ne uspe, saj narava s svojimi mehanizmi, na primer z boleznijo, to prepreči.

V zvezi s potrebami je treba osvetliti še vprašanje želja. Želja in potreba sta seveda dva pojma, čeprav želja pogosto sproži potrebo po zadovoljitvi. Spoznanje, da zadovoljitev (najpogosteje materialnih) želja ne pomeni tudi zadovoljitev duše, ni prav široko razširjeno. Ko nam postane jasno, da je želje preprosto treba izživeti, preden pridemo v stanje, ko za dosego zadovoljitve ne potrebujemo (skoraj) nič več zunanjega, si pridobimo nekakšno »treznost«, ki mik želja nekoliko ublaži. Želje so izvor težav, pa tudi generator novih izkušenj. Imajo svojo vlogo pri razvoju človeka. Ni pa jih modro jemati preveč resno in s tem tudi ne potreb, ki se rade prikradejo zraven.

Ustavimo se še ob iluziji ločenosti, ki ima zelo velik pomen. Predstava o ločenosti človeka od Boga je tako globoko vcepljena v našo podzavest, da se nam zdi prav bogokletno med oba pojma postaviti enačaj. Razen programa o potrebah je program o ločenosti najteže zamenjati. To bo nekoliko laže, če si lahko dopovemo, da je naše bistvo - naš individualni intelekt, kopija Stvarnikovega, s tem da je intelektualna plat še nekoliko zamegljena. Kanal do kozmičnega znanja je še ozek a se vse bolj širi. Ko spoznamo, da je evolucija človeka pravzaprav proces širitve tega kanala, je jasno tudi, da cilj ni tako nedosegljiv, kot se je zdelo. Kajti končni cilj Stvarnikove igre je prav to – spoznanje vsakogar od nas, da je - nič drugega kot Stvarnik! Kako prijazen načrt! Če si le dovolimo verjeti vanj! Dokler se oklepamo toge verske dogme, je to seveda nemogoče sprejeti. A kdo nas sili to podobo ohranjati? Nihče drug kot mi sami! Zaradi (neutemeljenega) strahu pred božjo sodbo. Tudi ta je namreč iluzija.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih