Kako lahko vidite v iluziji iluzijo, ko pa se zdi tako resnična? In kako to, da je videti tako resnična, če pa je iluzija?

Iluzija je videti tako resnična, ker toliko ljudi verjame, da ni iluzija. V našem svetu je vse tako, kot si zamislimo. Prepričanje, ki ga sprejme veliko ljudi, postane »resnica«, čeprav se ne ujema z objektivno danostjo. Celotno astronomijo so v srednjem veku zgradili na prepričanju, da je Zemlja središče vesolja in se vse vrti okoli nje. In celo uspešno je razlagala vidno pojavnost, ki smo jo opažali v gibanju planetov preko nočnega neba. Opažanja so se utrdila v  prepričanje in oblikovala to, čemur smo rekli znanje. A to znanje se je izkazalo za napačno.

Fizika je uspešno pojasnjevala fizično pojavnost; šele pozneje, ko smo pobliže pogledali v podrobnosti, smo spoznali, da je šlo za številne zmote.

mich-clovekPojavlja se zanimivo vprašanje: kaj je prej - opažanje ali prepričanje? Zdi se, da opažanju sledi prepričanje. A to ni res. Opažamo namreč to, kar pričakujemo, da bomo. Iz spektra vseh informacij izluščimo le tiste, ki se ujemajo s pričakovanjem, zato je predstava izkrivljena. Prepričanje ustvarja videnje. Gledamo namreč naravnost mimo tega, česar ne pričakujemo, da bomo opazili. Zato nam ni dano videti objektivno.

Znanost je prišla do sklepa, da na vse, kar opazujemo, vpliva opazovalec. Duhovnost nam je to predočila že pred mnogimi stoletji, znanost pa je prišla do tega po drugi poti. Tako so vpeljali tehnologijo dvojnih slepih testov, da bi dosegli večjo objektivnost.

V človeški izkušnji štejemo, da so vse stvari znotraj konteksta tega, za kar si mislimo, da že razumemo. To pomeni, da si znotraj iluzije ogledujemo iluzijo. Vsak sklep o iluziji, na katerega na ta način pridemo, temelji na iluziji. Zato je tudi vsak sklep zgolj iluzija.

Večino časa se tako ali tako ukvarjate le s strinjanjem z odločitvami in predstavami drugih. Tako ponovno doživljate družbeno zgodbo svojih prednikov – kakor so jo tudi oni od svojih.

Iluzijo, v kateri živite, ste ustvarili sami. Ni je ustvaril nekdo za vas. Svet v katerem živite, je takšen, kakršen je, zato, ker ste si ga sami izbrali. To resnico lahko sprejme le malo ljudi, saj bi morali drugi, če bi jo hoteli sprejeti, priznati svojo krivdo, do tega pa se ne morejo pripraviti. Laže je vztrajati v vlogi žrtve. Težko je samemu sebi odpustiti, da je svet le plod naše lastne kreacije, izid naših lastnih hotenj in hrepenenj. Zakaj pa si ne bi mogli odpustiti? Zato, ker mislimo, da nam tudi Bog ne bo.

Marsikdo se čudi, da Bog dopušča, da se danes na svetu dogaja toliko zla. Bog po splošnem prepričanju ne bi sam ustvaril tolikšnega zla. Kriva naj bi bila človekova svobodna volja in dejstvo, da nas je zapeljal hudič. A kdo je hudič? Dežurni krivec, ki so si ga izmislile cerkve, da bi zgodba postala verjetna. A resnica je drugačna. Sami smo odgovorni za brezbrižen, neljubeč svet, v katerem živimo. Ustvarile so ga naše napačne predstave.


Iluzija je stvar odločitve

Iluzija ni nekaj, s čemer ste se sprijaznili, temveč nekaj, kar si izberete. V iluziji vam ni treba živeti, če se za to ne odločite. Lahko stopite iz iluzije, vendar živite dalje z njo, brez njene moči nadzorovanja vaše resničnosti.

Če ste v primeru soočenja z iluzijo prepričani, da gre za iluzijo, jo boste kot tako tudi videli, čeravno je zelo resnična. Tako jo boste lahko uporabili za to, za kar je bila namenjena – kot  pripomoček, s katerim lahko izkusite končno resničnost.  Spomnili se boste, kako ustvariti iluzijo. Povzročili boste, da bo postala to, kar si želite, namesto da bi jo zgolj opazovali, kako se udejanja kot nekaj, na kar ne morete vplivati.

Potem boste razumeli, da je vaše doživljanje prej akcija kakor reakcija, nekaj, kar ustvarjate in ne nekaj, kar se vam dogaja. Ko boste to dojeli, se bo vse v vašem življenju spremenilo. Tiste, ki so doumeli to skrivnost, smo poimenovali mojstri.

Da iluzija ni resnična, boste spoznali takrat, ko boste ugotovili, da se da z njo zlahka manipulirati. Morda menite, da to ni mogoče?

Ali poznate koga, ki pomakne uro za deset minut naprej zato, da ne bi zamujal? Tako ti posamezniki, ki jih ni tako malo, sami sebe spodbujajo k naglici. Marsikdo od njih sam sebe prepriča, da je ura res toliko, kot kaže. Ta se torej izgubi v iluziji, saj misli, da je iluzija resničnost. A če se spomnite, da je čas na uri iluzija, se lahko pomirite, saj veste, da imate nekaj minut več. Iluzijo razumete kot iluzijo; uporabite jo za to, da bi dosegli določen cilj.

Začne se z vašim zanikanjem, da ima iluzija karkoli opraviti z resničnostjo. Vse, kar vidite, je iluzija. Ozrite se torej okrog in si recite: Nič v mojem svetu ni resnično. To storite večkrat na dan. Ko bo to prišlo v vašo navado, boste živeli precej manj stresno, saj boste s tem otopili ostrino vseh dejanj, ki se zdijo neugodna za vas. Znebili se boste vloge žrtve, ki jo tako radi igramo.

Marsikoga bi se morda ob spoznanju, da je vse, kar doživljamo na tem planetu, izmišljeno, polotil obup. A zavedati se mora, da je svet največje darilo, čudež, ki ga je treba opaziti, zaklad, ki nam je dan v uživanje. Življenje v fizični stvarnosti je res veličastno, njegov namen pa je, da nas osreči s pomočjo zavedanja in priznavanja, z izražanjem in izpolnitvijo tega, kdor  resnici smo.

Naredite iz svojega življenja čudovito stvaritev in sapo jemajočo izkušnjo najbolj veličastne zamisli, ki ste jo kdajkoli imeli o sebi! Poglejte, kaj danes počnete, kaj mislite, kaj govorite. Je to res tisto, po čemer hrepenite, da bi se udejanilo? Vsak trenutek vašega življenja je trenutek ustvarjanja. V vsaki misli je energija stvaritve. Vsako dejanje pa je dejanje samoopredelitve.


Razlogi za iluzije

Razlog iluzije je zagotovitev omejenega kontekstualnega polja, znotraj katerega se lahko ponovno na novo ustvarite v naslednjo največjo različico najvišje vizije, ki ste jo kdajkoli imeli o tem, kdo ste. Morda zveni zapleteno, a bo v nadaljevanju natančneje pojasnjeno.

Samo vesolje je kontekstualno polje. Življenju zagotavlja fizično izražanje in doživljanje. Mi sami smo omejena različica tega kontekstualnega polja, kakor je tudi vsakdo in vse okoli nas. Skratka - na eno mesto omejeni Bog. V relativnem svetu ni možno drugače izkusiti tega, kdor smo, kot v prostoru tistega, kar nismo. V odsotnosti tega tu ni tistega tam. V odsotnosti iluzij nismo – in to dobesedno – ne tukaj, ne tam.

Vsak človek, ki je poosebljenje božanske celote, poskuša spoznati samega sebe, opredeliti samega sebe. Kdo ste? Ste dobri, slabi,  majhni, veliki? Kaj je majhno? Edino vprašanje, ki si ga je Bog kdajkoli zastavil je namreč: Kdo sem jaz? Kdo sem? Za koga se bom v tem trenutku odločil, da bom? Le to vprašanje je pomembno in zato si ga duša v vsakem trenutku zastavlja, da bi v trenutnem položaju prišlo do odločitve. Ne do razkritja. Do odločitve, kajti življenje ni proces odkrivanja temveč proces ustvarjanja. Vsako dejanje je dejanje samoopredelitve, v njem se manifestira tisto, kar smo.

Ničesar ni, kar mi ne bi bili. Bog je vse. Mi smo vse. Vendar če hočemo spoznati del, ki ga zdaj izražamo, si moramo predstavljati, da obstajajo deli vsega, ki niso mi. To je pomembna zamisel, to so iluzije življenja. Zatorej so nam iluzije v pomoč in biti moramo hvaležni zanje.


Uporaba iluzij

Naš namen pa ni zgolj spoznati in izkusiti to, kar v resnici smo, temveč ustvariti to, kar bomo v naslednjem trenutku. Naša naloga je ponovno ustvarjanje samega sebe na novo v vsakem posameznem trenutku sedanjosti v naslednjo, boljšo vizijo o tem, kdo smo.

Celoten proces je takle:

1. Prepoznati v iluzijah iluzije;

2. Odločiti se, kaj pomenijo;

3. Ponovno ustvariti sebe na novo.

Lahko se odločite, da boste iluzije izkusili kot stvarnost sedanjega trenutka ali kot spomine iz preteklosti. Na drugi način uporabljajo iluzije razvite družbe in bitja. Boleče iluzije je primerneje pomniti kakor doživljati (opomini iz preteklosti). Vendar pa se ne smejo pozabiti, saj bi se morale ponovno izživeti.

Če hočete izkusiti nek vidik samih sebe, potem so iluzije pripomoček. Ne morete zaupati vase, če ni ničesar, v zvezi s čimer bi samozaupanje lahko občutili. Z uporabo iluzij potrebe in pomanjkanja lahko najprej gojite misel, da »nečesa ni zadosti« in jo nato presežete. Z nenehno ponavljajočim početjem tega ustvarjate izkušnjo samozaupanja, torej osebnega prepričanja, da bo vedno na voljo dovolj vsega tistega, kar boste potrebovali. To izkušnjo bo preverjala in potrjevala končna resničnost. Ste torej v procesu ustvarjanja samih sebe na novo.

S prvo iluzijo, iluzijo potrebe, lahko doživimo pomemben vidik tistega, kdor smo, ki bi ga lahko opisali kot tisto, ki ničesar ne potrebuje. Ničesar ne potrebujemo za svoj obstoj, za večni obstoj. Iluzija potrebe ustvari kontekstualno polje, znotraj katerega lahko to izkusimo.  Končna resničnost tega pa je, da vse, za kar mislimo, da potrebujemo, že imamo. Obstaja znotraj nas. Pravzaprav je mi.  Mi smo to, kar potrebujemo in zato si damo vse, kar potrebujemo. To pa pomeni, da ne potrebujemo ničesar. Če hočemo to doumeti in izkustveno spoznati, moramo videti v iluziji potrebe - iluzijo. Stopiti moramo iz nje. Če smo prav zdaj tukaj brez tistega kar potrebujemo, zakaj pa potem mislimo, da to potrebujemo? Doslej smo brez težav shajali brez tega. Ta ugotovitev je zelo pomembna.

Zrak je nekaj, kar potrebuje naše telo, mi pa nismo naše telo. Naše telo je nekaj, kar imamo in ne nekaj, kar smo. Pri nadaljevanju procesa ustvarjanja pa svojega telesa ne potrebujemo več. Zaradi navezanosti na telo večina za potrditev tega potrebuje izkušnjo smrti. Vendar lahko to dosežemo že prej - z nevezanostjo, z odmikom od iluzije potrebe.

Ko to dojamemo, se lahko odvežemo od česarkoli v življenju – vključno od življenja samega – saj se glede na to, da je življenje večno, zavedamo, da lahko te povezave znova vzpostavimo, kakor tudi druge, za katere smo mislili, da jih ne bomo nikoli več izkusili.

S pomočjo iluzije, da potrebujemo svoje telo, lahko dobimo spodbudo za njegovo zaščito, skrb zanj, preprečevanje njegove zlorabe. Tako lahko svoje telo namenimo za njemu predvideno višjo slavo. Podobno je tudi z iluzijo, da potrebujemo odnos.

Kakor hitro verjamemo, da je iluzija resnična, spremenimo previdnost (ki je zelo pomembna uporaba iluzije) v strah in se nečesa oprimemo. Ljubezen se sprevrže v posesivnost, ta pa v obsesivnost. Ujamemo se v past vezanosti. Izgubimo se v iluziji.

Ko pa se izgubimo v iluziji potrebe, smo resnično izgubljeni, saj je ta iluzija največja od vseh. Je iluzija, na kateri temeljijo vse druge.

V nadaljevanju navajamo nekaj primerov o tem, kako so vam iluzije lahko v pomoč.

Da bi izkusili odpuščanje, uporabite iluzijo sodbe, obsodbe in večvrednosti. Z zvračanjem krivde na druge boste kaj hitro našli ljudi, ki vam bodo dali priložnost za izražanje odpuščanja.

Če bi radi izkusili sočutje ali radodarnost, lahko to storite z iluzijama potrebe in pomanjkanja. Morda se vam bo ob tem zgodilo, da boste šli po ulici in naleteli na berača. Čudno, boste morda rekli, v tej ulici berača še nikoli prej nisem videl.

A kot rečeno, ni nujno, da ustvarite konsenzualno polje, da bi lahko izkusili višje vidike vas samih. Razvita bitja, ne le da stopijo iz iluzij, temveč se popolnoma odmaknejo od njih. Iluzije pustijo za sabo in le s pomočjo spomina nanje ustvarjajo konsenzualno polje.

Če iluzij ne ustvarjate zavestno, če ne veste, da ste jih sami ustvarili in zakaj ste to storili, potem se zavedajte, da se vam življenje ne dogaja, temveč se dogaja skozi vas. Ste na strani vzrokov in ne posledic.


Kako živeti?

Dan nam je bil raj, v katerem lahko živimo. Če hočemo. Ali pa si lahko izberemo ločenost, pomanjkanje in smrt. Nagibamo se k drugi odločitvi. Je to naša zavestna odločitev? V ta odgovor se splača poglobiti, ker je odločilnega pomena.

Do življenja, po kakršnem hrepenimo, in do življenja po smrti pridemo kratko malo tako, da se zanj odločimo. A v to ne verjamemo. Tako preprosto pa spet ne more biti – si pravimo. Ne, ne, zadostiti moramo zahtevam!

Do napredka pridemo postopoma, z majhnimi koraki. Uspeh je spoznati privid v vsaki od iluzij, ki jih običajno obravnavamo kot objektivno resničnost.

Ničesar se nam ni treba naučiti. Le spomniti se moramo. In ugotoviti, da je resnično.

Rečeno nam je bilo, da Boga ne moremo spoznati. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da obstaja kup stvari, ki jih Bog zahteva od nas. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da ničesar ni zadosti in da moramo zato tekmovati med sabo, celo za Boga. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da bomo v primeru neizpolnjevanja božjih zahtev kaznovani. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da je Božja ljubezen pogojna in da so tisti, ki izpolnjujejo pogoje, večvredni. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da je vse skupaj preveč zapleteno, da bi lahko doumeli. To ni res.
Resnica pa je – in zelo važno je, da jo poveste tudi svojim otrokom


Tehtna spoznanja

Iluzije so nam dane zato, da lahko dojamemo in izkusimo vse vidike in lastnosti Boga, Stvarnika, ki se spoznava skozi nas same. Ko lahko iluzije prepoznamo kot iluzije, spoznamo naslednje:

1. Bog ničesar ne potrebuje. Človek ne potrebuje ničesar zunaj sebe, da bi bil srečen; ne osebe, ne kraja, ne stvari. Pravo srečo najdemo znotraj sebe. Pa tudi modrost in blaženost. Iluzija potrebe, ki je ena najmočnejših iluzij, ima namen omogočiti nam spoznanje, da ne potrebujemo ničesar, saj smo božji otroci.

2. Bogu ne more spodleteti, kakor tudi ne nam. Neuspeh je iluzija, saj je vsako poskušanje uspeh in vsak trud prispeva k zmagi. Ko izkusimo tisto kar nismo, to ni neuspeh pri poskusu doživljanja, marveč način doživetja tistega, kar smo.

3. Ničesar ni, kar bi bilo ločeno od česarkoli. Vsak človek je globoko povezan z vsem življenjem in z vsemi ljudmi; nikoli nismo ločeni od Boga. Ne v življenju, ne po smrti fizičnega telesa. Iluzija ločenosti omogoča doživetje čudovite ekstaze združitve.

4. Vsega je v izobilju. Da bo vsega zmanjkalo, mislimo zaradi ujetosti v iluzijo potrebe. V resnici ničesar ne potrebujemo, saj vse že imamo. Največ prejmemo s čedalje večjim razdajanjem in ne prejemanjem. Ko imamo vse in ne vemo, da imamo vse, nimamo ničesar. Edini način, da lahko izkusimo obilje, je ta, da občutimo, kako je imeti manj kot vse – ničesar. Z iluzijo pomanjkanja tako lahko izkusimo svoje obilje.

5. Ničesar takega ni, kar bi morali storiti, da bi bili primerni za dostojanstveno in izpolnjeno življenje. Z nikomer ni treba tekmovati za karkoli, božji blagoslov je namenjen vsem. Zahtevanje ne obstaja. Kdo pa bi karkoli lahko zahteval? In od koga? Je le Bog. Z iluzijo zahteve lahko opazite, da v resnici ni ničesar, kar bi kdo lahko zahteval. Izkusite svojo svobodno voljo.

6. Nikoli nam ne bo sojeno. Nikomur ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja, spreminjanje ali izboljševanje sebe, da bi lahko bil čudovit in popoln v očeh Boga. Saj takšen že je, ne glede na to, kaj počne. Bog ne sodi, zanj so vsa dejanja sprejemljiva kot del raziskovanja samega sebe. Z iluzijo sodbe lahko doživite čudežnost neobsojajočega sebe in neobsojajočega Boga.

7. Nikoli ne bomo obsojeni. Bog ne bo nikogar obsodil.  S pomočjo iluzije obsodbe si lahko predočite, da si ne zaslužite ničesar drugega razen pohvale. Če bi nas vedno samo hvalili, ne bi vedeli, kaj pohvala sploh je. Zamisel o Bogu, ki kaznuje, je bila zelo uporabna, da smo lahko občutili veliko različnih vidikov bivanja: strah, odpuščanje, sočutje in milost.

8. Ljubezen ne pozna pogojev. Nikomur ni treba biti v skrbeh, da bi izgubil človeško ali božjo ljubezen. Vsi smo del enega, božjega telesa. Naša lastna, brezpogojno deljena ljubezen je največje darilo, ki ga lahko damo svetu. Gre le za drugačen izraz iluzije ločenosti, ki omogoča pojav relativnosti.

9. Nihče ni več vreden od drugega. So le tisti, ki se spomnijo več in tisti, ki se spomnijo manj.  Biti poseben ne pomeni biti boljši. Vse poti do cilja so dobre. Vendar enakovrednosti ne morete spoznati, če je enakovrednost vse, kar je. Iluzija večvrednosti ima svojo vlogo, saj daje moč za dvig nad negativne okoliščine in njihovo premagovanje.

10. Vse to že vemo. Da smo nevedni, je iluzija. Vse smo le pozabili in zdaj je treba le spoznati, kdo smo ter odgrniti zaveso. Ničesar takega ni, kar ne bi mogli narediti ali spoznati. Pomen učenja ni nikoli v tem, da bi se nečesa naučili, temveč, da bi se spomnili. Iluzija nevednosti nam omogoči, da se ponovno spomnimo in ugotovimo, kako veliko je znanje Stvarnika. Spoznanje majhnega dela vodi do večjega spoznanja. Spoznanje vsega pa ne vodi do spoznanja ničesar.

Razumeti je treba, da je iluzija - iluzija, da smo si jo izmislili v resnične namene, vendar pa sama po sebi ni resnična. S kozmičnim načrtom ni bilo mišljeno, da bi nam bila v breme in žalost, v nadlogo in trpljenje. To pa ne bo več, ko bomo dojeli končno resničnost: ločenosti ni; je le enost. Zgolj enost.

Proces evolucije oz. spreminjanja življenja je po prvi fazi, ki je trajala nekaj tisoč let, prešel v drugo fazo, ki se lahko zaključi v nekaj desetletjih. Prihaja do pospeševanja duha ali tistega, čemur bi lahko rekli preboj. V tej fazi prihaja do globalnega premika zavesti, v kateri ima vsak človek svojo vlogo. Ključ tega trenutka se skriva v naših otrocih. Kajti ti bi lahko bili že prosti iluzij svojih staršev.

Povzeto po viru /5/

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih