Psihološki upor je povsem običajen in zelo pogost pojav v naših življenjih. Kadar se dogodki odvijajo v nasprotju z našimi pričakovanji, željami, nazori ali ideali, se jim upremo in jih želimo spremeniti. Strah nas je, da bo izid za nas neprijeten, škodljiv ali celo usoden. Zdi se, da je upor v teh primerih povsem umesten. V tem besedilu bomo pogledali nanj z nekoliko drugačnega zornega kota.

Nedavno sem doživel neprijeten, skoraj travmatičen dogodek. Izgubil sem etui z osebnimi dokumenti. To me je strahosupnilo, obenem pa pahnilo v razočaranje in obup. Izgubiti osebno izkaznico, vozniško in prometno dovoljenje, bančno in še kopico drugih kartic je neprijetnost, ki jo običajno plačaš z ogromno izgubo časa, neprijetnimi aktivnostmi in precejšnjimi stroški. Ko sem čez čas umiril misli, sem se zavedel, kako močno je dogodek zrušil moj notranji mir. Najbolj me je pomirjalo zavedanje, da ima vsak, še tako neprijeten dogodek, pozitiven namen: ponuditi nam izkušnjo za duhovno rast. Težja je posamezna izkušnja, pomembnejše je spoznanje, ki nam širi zavest.

Ko sem poskušal dognati sporočilo omenjenega dogodka sem spoznal, da me je napeljal k razmišljanju, ki sem ga prelil v naslednje vrstice. Spomnil sem se stare modrosti: povsem nepomembno je, kaj se človeku zgodi. Pomembno je le, kaj človek s tem napravi.

Človek lahko povsem v redu živi brez večine dokumentov, če se odpove nekaterim pridobitvam civilizacije. Osebni izkaznici oziroma dokumentu za identifikacijo pa se žal ni mogoče izogniti, ker nas v to prisili sistem. S temi dokumenti se marsikdo tako istoveti, da izgubo le-teh dojema kot bolečo travmo, izgubo dela lastne identitete.

Prav v tem času sem na spletu prisluhnil številnim predavanjem zanimivega avstralskega predavatelja Santosa Bonaccija, ki so polna nadvse zanimivih informacij in doslej prikritega znanja, med drugim tudi o domiselnih mehanizmih manipulacije s človekom. Bonacci razlaga, da je ob rojstvu (pogosto tudi krstu) pridobljeno ime nalepka, ki jo prilepijo novorojenemu človeku, da ga tako spremenijo v objekt manipulacije. S tem dejanjem postane suženj sistema, objekt za ustrahovanje in izkoriščanje. Človek je sicer božansko bitje, ki ga ni mogoče zasužnjiti in izkoriščati, razen, če na to prostovoljno pristane. Opremljen z imenom in priimkom pa postane objekt, prisiljen pokoravati se vsiljenim zakonom in omejitvam, ki jih nalaga sistem in vladajoča birokracija. Spremeni se ga v poslušno ovčico, v grešno bitje, vsak njegov odklon od začrtanih norm pa elita v črnih oblačilih (sodniki ali duhovniki so vsi podobni inkvizitorjem) obravnava kot greh, ki se ga kaznuje. Pokoravati se mora državi, zakonom, delodajalcu, policaju… Živali se počutijo bolj svobodne od ljudi, kajne?

Vsak dokument, ki ga pridobimo, je sredstvo, s katerim si pridobimo možnost udeležbe na različnih »civilizacijsko urejenih področjih«, na primer v prometu, v finančnih poslih, sodnih in drugih postopkih, obenem pa je »držalo«, za katerega nas lahko primejo in izpostavijo sankcijam. Kako bi bilo, če uradni organ ne bi mogel ugotoviti moje identitete (kdo sem). Kako bi me izenačili z nalepko (imenom), ki je zapisana v obtožnici? Nikakršne osnove bi ne imeli za kaj takega.

Na tem mestu se ne želim spuščati v širše ozadje manipulacij s človekom, ki ga razgrinja Bonacci, želim pa opozoriti na dejstvo, da človek z vsakim novim dokumentom ali kartico izgubi delček svoje božanskosti, nedotakljivosti, ki je njegova resnična, neodtujljiva narava. Ko sem to spoznal, sem opustil misel, kako pomembni so ti dokumenti zame in se pričel zavedati, kako me zasužnjujejo. Rekel sem si, da bi prav rad živel v družbi brez dokumentov, ki bi se ravnala po enem samem načelu: spoštovanje do sočloveka, ob upoštevanju njegove edinstvenosti in različnosti. Ko sem se videl kot pripadnika takšne družbe, sem se počutil mnogo svobodnejši.

Moja goreča žela, da bi dokumente čim prej dobil nazaj ali pa jih znova pridobil, se je polegla. Prav tako se je polegel notranji upor ob tem dogodku, beg pred njim, ki je sprva skoraj ohromil moje možgane. Posvetilo se mi je, da je ta dogodek postal del moje stvarnosti zato, da bi me nečesa naučil. Ali sem uspel razbrati sporočilo? Je zgoraj popisano tisto, kar naj bi se naučil? Zagotovo je v njem vsaj del tega. Če sem posredovano lekcijo osvojil, so mi nadaljnje neljube posledice lahko prihranjene. Stvarnik bi me lahko nagradil s tem, da mi bo najdene dokumente nekdo prinesel nazaj. Razen, če se v nadaljevanju ne skriva kaka nova zame pomembna lekcija…

Tako sem postal popolnoma ravnodušen do razpleta dogodka, moj notranji upor ob njem se je popolnoma polegel; če sem lekcijo dojel, mi bo prav verjetno prihranjeno nepotrebno nadaljnje izgubljanje energije. Če pa je nisem, se mi obeta še nekaj, ob čemer se bom zopet nekaj naučil. V obeh primerih se mi obeta dobro!



Upor je znamenje nerazumevanja lekcije

Obravnavani dogodek me je zvabil v razmišljanje, ki odpira še druga pomembna spoznanja. Postalo mi je jasno, da se je ob dogodkih, največkrat neprijetnih, ob katerih sem se v življenju naučil najpomembnejše stvari, vedno zganil v meni močan upor. V času trajanja upora sem trpel in gojil odnos, ki ni omogočal napredka. Potem pa sem vedno po nekem notranjem instinktu stvari sprejel takšne, kot so in se sprijaznil z njimi. S sprejetjem je prišlo tudi odpuščanje, sebi in drugim, in moje življenje je z močnim olajšanjem krenilo naprej.

Spomnil sem se številnih bolečih izkustev, ki so napolnjevala moje življenje. Zapletel sem se v spor z materjo, zaradi njenega, po mojem mnenju krivičnega odnosa do mene; v napetem in tesnobnem ozračju sem trpel več mesecev. Moj upor se je končal s spoznanjem, da ima vsak človek pravico do svojega pogleda na stvari in pravico, da si jih po svoje razlaga. Nadalje sem se spomnil, kako sem do sestre gojil nerealna pričakovanja, ki so ustvarila ozračje nesprejemanja. Nekega dne sem se vprašal: Kdo sem, da imam pravico posegati v njeno življenjsko poslanstvo? Ko sem dojel, da to nikakor ni na mestu, sem sam pri sebi sklenil, da jo bom sprejel v svoje srce in ji dovolil delati tako, kot sama meni, da je prav. Osupel sem bil, kako se je najin odnos čez noč spremenil, ne da bi ji svoj razmislek omenil z besedo.

Iz številnih primerov sem sam pri sebi izluščil nauk: upor se vedno zgodi kot prvo dejanje v procesu pridobitve dragocenega spoznanja. Življenje nam sporoča, da se moramo nečesa naučiti, spremeniti določeno stališče, načelo ali pogled. Da bi se lahko naučili, se naš film življenja zavre in potopimo se v travmatične dogodke, polne čustev, obsodb, trpljenja in stisk. Proti opaženi krivici, pripetljaju ali konfliktu se borimo in ga hočemo zanikati, zbrisati, ga spremeniti. A to ni mogoče. Dejstva so takšna, kot so, ne moremo jih spremeniti. Nastala so kot posledica globljih vzrokov. Vsa ta dejstva sama po sebi največkrat niso nič slabega. Ljudje, ki grešijo, ravnajo tako zato, da bi se nečesa naučili. Potrebujejo negativno izkušnjo, ki jim je ne moremo odreči. Morda so se prav zaradi tega inkarnirali. Kar stvari dela slabe, je naša sodba. Ta temelji na zgrešeni zamisli, da vemo, kaj je dobro, koristno in pravilno in kaj ne. Včasih brez hude preizkušnje preprosto ne najdemo poti v pravo smer in vztrajamo pri preživetem.

Prvo, kar je modro ob neprijetnih življenjskih dogodkih in preizkušnjah storiti, je, da spremenimo odnos do njih. Obsodba mora proč, saj zavira nadaljnje korake. Ko ni več obsodbe, lahko dejstva zagledamo v novi luči, spoznamo, da obstaja tudi drugačna, povsem razumljiva in legitimna logika. Dokler delujemo kot žrtve, ki je napadena in se mora braniti, rešitve preprosto ne more biti, saj smo z odgovornostjo, ki smo jo prevalili na drugega, preložili nanj tudi rešitev. Ko razrešujemo konflikt v odnosih, moramo spoznati, da ima nasprotnik po svoje prav in ne moremo mu odrekati pravice, da vztraja pri svojem. Kar seveda ne pomeni, da to pravico odrekamo sami sebi. Obe stališči, vsa stališča so legitimna. To spoznanje omogoči, da stopimo korak naprej, k razumevanju, kaj nas obravnavana lekcija uči.

Pogosto vztrajamo pri kakem pričakovanju, ki je nerealno ali pa trmasto vztrajamo pri kakem načelu, ki je drugim tuje. Velja se vprašati: »Kdo sem, da lahko od odraslega človeka zahtevam spoštovanje mojih načel?« Pa čeprav gre za neka splošna družbena, povsem koristna načela. Na vsakem koraku spoznavamo, da jih krši množica ljudi, zaradi katerih je ki svet neprijazen in sovražen. Kar lahko storim je, da sprejmem stvari kor dejstva, iz katerih izvlečem koristna spoznanja in se pričnem ravnati v skladu z njimi. Dvigniti se moram nad nivo, ki ga opazujem. Boj z neželenim bi pomenil le nasilno zamenjavo enih neustreznosti z drugimi. Ustreznejši odziv je, da z razumevanjem lekcije in njenega sporočila nenasilno pričnem ustvarjati pogoje in sprejemati odločitve tako, da gradim drugačno, zase in za druge prijaznejšo stvarnost.

V upiranju ni modrosti. Kar pa seveda ne pomeni, da se je treba pokoravati nasilju. Modrost je v prepoznavi sporočil v ozadju dogodkov, ki nas izzivajo k uporu. Dokler teh sporočil ne prepoznamo, svojo energijo usmerimo v upor, ki pomeni zavračanje izkušnje. Prav to zavračanje, ki je posledica nerazumevanja lekcije, pa nas vodi k ponovitvi izkušnje, ki se pogosto naslika še v temnejših barvah. Prepoznava sporočila pa omogoči izluščenje spoznanja, sprejemanje neprijetnega izkustva in usmeritev k novim možnostim, ki gredo preko starega.

V naravi upora ni. Reka se ob nastavljeni oviri ne ustavlja. Preprosto poišče novo pot, ustrezno novim danostim. Ne pusti si kratiti svobode. Tako bi moral ravnati tudi človek.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih