Psihološki upor je povsem običajen in zelo pogost pojav v naših življenjih. Kadar se dogodki odvijajo v nasprotju z našimi pričakovanji, željami, nazori ali ideali, se jim upremo in jih želimo spremeniti. Strah nas je, da bo izid za nas neprijeten, škodljiv ali celo usoden. Zdi se, da je upor v teh primerih povsem umesten. V tem besedilu bomo pogledali nanj z nekoliko drugačnega zornega kota.

Nedavno sem doživel neprijeten, skoraj travmatičen dogodek. Izgubil sem etui z osebnimi dokumenti. To me je strahosupnilo, obenem pa pahnilo v razočaranje in obup. Izgubiti osebno izkaznico, vozniško in prometno dovoljenje, bančno in še kopico drugih kartic je neprijetnost, ki jo običajno plačaš z ogromno izgubo časa, neprijetnimi aktivnostmi in precejšnjimi stroški. Ko sem čez čas umiril misli, sem se zavedel, kako močno je dogodek zrušil moj notranji mir. Najbolj me je pomirjalo zavedanje, da ima vsak, še tako neprijeten dogodek, pozitiven namen: ponuditi nam izkušnjo za duhovno rast. Težja je posamezna izkušnja, pomembnejše je spoznanje, ki nam širi zavest.

Ko sem poskušal dognati sporočilo omenjenega dogodka sem spoznal, da me je napeljal k razmišljanju, ki sem ga prelil v naslednje vrstice. Spomnil sem se stare modrosti: povsem nepomembno je, kaj se človeku zgodi. Pomembno je le, kaj človek s tem napravi.

Človek lahko povsem v redu živi brez večine dokumentov, če se odpove nekaterim pridobitvam civilizacije. Osebni izkaznici oziroma dokumentu za identifikacijo pa se žal ni mogoče izogniti, ker nas v to prisili sistem. S temi dokumenti se marsikdo tako istoveti, da izgubo le-teh dojema kot bolečo travmo, izgubo dela lastne identitete.

Prav v tem času sem na spletu prisluhnil številnim predavanjem zanimivega avstralskega predavatelja Santosa Bonaccija, ki so polna nadvse zanimivih informacij in doslej prikritega znanja, med drugim tudi o domiselnih mehanizmih manipulacije s človekom. Bonacci razlaga, da je ob rojstvu (pogosto tudi krstu) pridobljeno ime nalepka, ki jo prilepijo novorojenemu človeku, da ga tako spremenijo v objekt manipulacije. S tem dejanjem postane suženj sistema, objekt za ustrahovanje in izkoriščanje. Človek je sicer božansko bitje, ki ga ni mogoče zasužnjiti in izkoriščati, razen, če na to prostovoljno pristane. Opremljen z imenom in priimkom pa postane objekt, prisiljen pokoravati se vsiljenim zakonom in omejitvam, ki jih nalaga sistem in vladajoča birokracija. Spremeni se ga v poslušno ovčico, v grešno bitje, vsak njegov odklon od začrtanih norm pa elita v črnih oblačilih (sodniki ali duhovniki so vsi podobni inkvizitorjem) obravnava kot greh, ki se ga kaznuje. Pokoravati se mora državi, zakonom, delodajalcu, policaju… Živali se počutijo bolj svobodne od ljudi, kajne?

Vsak dokument, ki ga pridobimo, je sredstvo, s katerim si pridobimo možnost udeležbe na različnih »civilizacijsko urejenih področjih«, na primer v prometu, v finančnih poslih, sodnih in drugih postopkih, obenem pa je »držalo«, za katerega nas lahko primejo in izpostavijo sankcijam. Kako bi bilo, če uradni organ ne bi mogel ugotoviti moje identitete (kdo sem). Kako bi me izenačili z nalepko (imenom), ki je zapisana v obtožnici? Nikakršne osnove bi ne imeli za kaj takega.

Na tem mestu se ne želim spuščati v širše ozadje manipulacij s človekom, ki ga razgrinja Bonacci, želim pa opozoriti na dejstvo, da človek z vsakim novim dokumentom ali kartico izgubi delček svoje božanskosti, nedotakljivosti, ki je njegova resnična, neodtujljiva narava. Ko sem to spoznal, sem opustil misel, kako pomembni so ti dokumenti zame in se pričel zavedati, kako me zasužnjujejo. Rekel sem si, da bi prav rad živel v družbi brez dokumentov, ki bi se ravnala po enem samem načelu: spoštovanje do sočloveka, ob upoštevanju njegove edinstvenosti in različnosti. Ko sem se videl kot pripadnika takšne družbe, sem se počutil mnogo svobodnejši.

Moja goreča žela, da bi dokumente čim prej dobil nazaj ali pa jih znova pridobil, se je polegla. Prav tako se je polegel notranji upor ob tem dogodku, beg pred njim, ki je sprva skoraj ohromil moje možgane. Posvetilo se mi je, da je ta dogodek postal del moje stvarnosti zato, da bi me nečesa naučil. Ali sem uspel razbrati sporočilo? Je zgoraj popisano tisto, kar naj bi se naučil? Zagotovo je v njem vsaj del tega. Če sem posredovano lekcijo osvojil, so mi nadaljnje neljube posledice lahko prihranjene. Stvarnik bi me lahko nagradil s tem, da mi bo najdene dokumente nekdo prinesel nazaj. Razen, če se v nadaljevanju ne skriva kaka nova zame pomembna lekcija…

Tako sem postal popolnoma ravnodušen do razpleta dogodka, moj notranji upor ob njem se je popolnoma polegel; če sem lekcijo dojel, mi bo prav verjetno prihranjeno nepotrebno nadaljnje izgubljanje energije. Če pa je nisem, se mi obeta še nekaj, ob čemer se bom zopet nekaj naučil. V obeh primerih se mi obeta dobro!

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih