Smrt je največja uganka življenja. Velika škoda je, da o njej vemo tako malo. Razrešitev te uganke razreši vse drugo. Žal se večina ljudi ne zaveda, kaj vse v življenju prav zaradi nepoznavanja tega pojava izgubljajo in kako odločilno to vpliva na kakovost bivanja. Globlje razumevanje življenja je moč doseči le skozi globlje razumevanje smrti. Ko namreč prideš do odgovorov na večino vprašanj o smrti, dobiš tudi odgovore na večino vprašanj o življenju. Smrt je mit, ki se bo prejali slej razblinil, saj ne odraža resnične stvarnosti. Šele, ko v celoti dojameš pomen smrti, lahko polno zaživiš.

 

Med vsemi vprašanji na svetu so najpomembnejša predvsem tri: prvo je - ali obstaja Bog (tu mislimo na Boga v širšem smislu, ne na specifično krščansko pojmovanje Boga). O tem smo v sekciji Na sledi modrosti precej govorili. Drugo najpomembnejše vprašanje je: kaj je smrt. V tem besedilu se bomo temu vprašanju izčrpneje posvetili in s smrti odstanili tančico, ki jo zakriva že tisočletja. Tretje bistveno vprašanje pa je: kaj je življenje. Ko bomo spoznavali, kaj je smrt, bomo širše dojeli tudi življenje.

obupanaDa je mit o smrti v naši zavesti še vedno prisoten, je krivo preposto dejstvo: nihče se ne želi ukvarjati z onostranstvom in z  razglabljanjem o področju, kjer naj bi obstajala obsodba in večni pekel. Tudi drugi razlogi so banalni: nimamo časa, niti se ne čutimo poklicani o tem pomembnem vprašanju razmišljati. O vseh stvareh naj presodijo specialisti (znanost), nerodno pa je to, da o onostranstvu ta ne ve takorekoč nič. Skoraj vse človeštvo o smrti nima prave predstave, niti o procesu umiranja, niti o stanju osebnosti in bivanju po smrti. Za zablodo so zaslužne predvsem religije. Te naj bi človeka približale Bogu, a to žal delajo tako, da ga od Boga najprej močno oddaljijo. Velika zmota je tudi poepričanje, da je duša produkt telesa in da je časovno omejena. Vendar, kot bomo spoznali, duša z ločitvijo od telesa ničesar (razen telesa) ne izgubi. Smrt v smislu prenehanja življenja, kakršno v splošnem pojmujemo, ne obstaja.

Ker nas je strah umreti, nas je strah tudi živeti, saj je naše življenje vsak hip lahko prekinjeno.  Grožnja smrti tako nenehno lebdi nad vsakim od nas. A smrti nas je strah le zato, ker so nas z napačnimi informacijami prestrašili. Ustvarili so mit, ki ima velikansko moč, saj se napaja z mislimi ogromnega dela človeštva. Verni se bojijo poslednje sodbe in kazni, ateisti pa popolnega izginotja, izgube vsega, kar v življenju imajo. A obe predstavi sta zmotni. Zanimivo je, da vanju tako verjamemo, saj ju nihče nikoli še ni dokazal.

Toda pričevanj o smrti, posmrtnih dogodkih in onostranstvu je brez števila. Obstaja gora knjig o življenju po smrti, o doživetjih tistih, ki so se vrnili iz onostranstva, o pričevanjih duš, ko so (preko medija) odkrile osupljive detajle iz duhovnega sveta in zakonitosti le-tega. A vse to je bilo za večino doslej le zanimivo branje, ki v splošnem ni bilo deležno velike pozornosti. Dokler znanost ne bo tega potrdila, bodo to le domneve, si mislimo. A znanost molči. Ko se bo sesul mit o smrti, se bo sesula še kopica drugih sedanjih predstav, tudi takih, ki so plod znanosti in imajo bistveno vlogo v življenju.

Spričo gore alternativnih informacij in čtiva o fenomenu smrti je treba imeti le nekaj volje, zdrave pameti in precej časa, pa se objektivnejša predstava o njem kaj hitro izoblikuje. Zgodi se še nekaj pomembnega: s pravo predstavo o smrti se nenadoma zapolnijo številne luknje in bele lise v mozaiku, ki predstavlja  naše poznavanje in razumevanje stvarnosti. Nenadoma najdemo razlage številnih pojavov v življenju, ki so sicer nepojasnjeni. Kot bi našli odločilen manjkajoči košček sestavljanke, ki omogoči, da igra znova steče.

Ko smrt pogledaš s pravega zornega kota in dojameš, za kaj v resnici gre, jo lahko vzljubiš, saj ne prinaša nič groznega temveč nasprotno - oznanja novo rojstvo. S tem spoznanjem se stvarnost v temelju spremeni. Življenje dobi optimistično perspektivo, globino in  povsem nov smisel.

 


 

 

Bistvena je duša

Ker s smrtjo fizično telo človeka doživi razkroj, življenje - ki se izraža skozi zavedanje, občutenje, razmišljanje, spominjanje... - pa ni nekaj, kar bi bilo zgolj fizično, se postavlja vprašanje, kaj se torej s tem, nefizičnim delom človeka, ki ga običajno imenujemo duša, zgodi ob smrti. Ali propade tudi duša?

O neumrljivosti duše govorijo vsa verska izročila. Nobeno izročilo ali filozofija ne govori o tem, da je duša umrljiva, saj naj bi bila božja esenca, del neumrljivega Boga. Če je duša nekakšna energija, ki obenem poseduje zavest in je nosilec zavestnega življenja, jo je kot energijo tudi po zakonih fizike nemogoče uničiti. Energije namreč ni mogoče niti ustvariti, niti uničiti. Torej sklep, da je duša neuničljiva, ni sporen. Toda, če je duša neuničljiva, je neuničljivo tudi življenje. Zelo važno, pravzaprav neprecenljivo spoznanje je torej: življenje kot tako in duša sta neuničljiva in zato večna. Znanost pa o tem žal nima nič pametnega povedati, saj je pri vseh vprašanjih, ki se tičejo nematerialnosti oz. duhovnosti, brez orodij in moči.

Večina ljudi verjame, da je človek telo, ki ga naseljuje duša. Če hočemo razumeti smrt, pa tudi življenje, se moramo zavedati, da je duša ključni element vseh razlag. Bistvo življenja ni materialnost, kajti duša, nosilec življenja, je nematerialna, duhovna.

Bistveno vprašanje pa je: kateri del človeka je pomembnejši oz. primaren - telo ali duša? Če duša telo po dolgoživosti daleč prekaša, je očitno primarna in bolj pomembna. To pa je spoznanje, ki je marsikomu, ki je še zelo ujet v materialistične predstave o stvarnosti, nekoliko tuje. Vendar duša nesporno je bistveni del človeka. Telo ima v življenju duše sicer pomembno vlogo, a ne bistvene. Na sebe ne bi smeli gledati kot na telo z dušo, temveč kot na dušo, ki (občasno) poseduje telo. Majhna, vendar odločilna razlika, in bistveno spoznanje, ki odpre popolnoma novo razmišljanje!

 

Duša in življenja sta večna

Če je bistvo človeka duša, življenje duše pa je večen proces, ki se, kot vse v naravi, odvija ciklično, pomeni, da je bistvo človeka večno. Ali se zavedate tega važnega dejstva? Mnogi gredo skozi življenje brez zavedanja, da je življenje večno in da se življenje njihove duše nikoli ne konča. Ta predstava namreč, ob predpostavki, da je fizično telo bistveno za delovanje, preposto nima prave teže. Toda omenjena predpostavka je napačna! Življenje duše teče naprej tudi brez fizičnega telesa, brez fenomenov, ki jih omogoča telesnost, toda to ne pomeni, da duša pade v popolno pasivnost ali spanec, kot nas uči vera. To nam dopovedujejo tudi vsi, ki so vzpostavili stik z dušami v onostranstvu. Postavlja se vprašanje, zakaj bi Stvarnik ustvaril življenje in dušo, ki sta po naravi večna, potem pa bi dušo po kratkem bivanju v telesu obsodil na skoraj večno pasivnost in spanje. Ali ne bi bila to nesmiselna potrata?

Če je duša večna, se dogodek ugasnitve, ki ga imenujemo smrt, očitno ne more nanašati nanjo, pač pa na fizično telo. Fizično telo se resda prične razkrajati in propade, toda duša, ki je neumrljiva, živi naprej! Življenje duše se smrtjo (telesa) ne konča. Smrt za dušo dejansko ne obstaja, zato je zanjo le eden najrazburljivejših dogodkov življenja.V trenutku, ko prekorači prag smrti, duši oziroma zavesti umrlega to spoznaje postane popolnoma jasno. V onostranstvo umrli z dušo prenese vsa spoznanja in izkustva, ki so ga zaznamovala v minulem življenju. Večno lastnino človeka namreč sestavljajo samo duhovne kvalitete, ki si jih je pridobil v svojem  vsakodnevnem življenju. Kot bomo videli, v dogajanju po smrti človek oziroma njegova duša spozna, kdo in kaj v resnici je.

V kašnem odnosu sta življenje in snovnost? Življenje je Stvarnikova energija, ki se manifestira na različne načine v različnih življenjskih formah; te se med seboj razlikujejo po kompleksnosti in nivoju zavesti. Človek ima najbolj razvito zavest, vendar se tega ne zaveda popolnoma. Fizična telesa niso pogoj za življenje, so pa koristen pripomoček za doživljanje in izkušanje, ki omogočajo napredek zavesti. Prav iz tega razloga jih uporabljajo tudi duše.

Smisel življenja z vidika duše je naslednji: duša skuša izkusiti tisto, kar ve. Ve vse, kar je možno vedeti, le da se tega ne zaveda. Življenje (v fizičnem telesu še posebno) je proces, v katerem duša vedenje spremeni v izkušnjo. Ko to, kar veš in si izkusil, postane občutena realnost, se ta proces zaokroži.

 


 

Reinkarnacija

Vse zgoraj navedeno je uvod v naslednje pomembno spoznanje. Ker je življenska doba enega fizičnega telesa v primerjavi z nesmrtnostjo duše silno kratka, si duša omisli več fizičnih teles, ki jih zaporedoma naseli v posameznih utelešenjih, inkarnacijah. Potrebno je vedeti, da ste v življenju duše že velikokrat »umrli« in da je opuščanje in ponovna pridobitev (novega) fizičnega telesa za dušo nekaj običajnega. V posameznem utelešenju pa se vsaka duša tega ne zaveda, saj bi bila preobremenjena z vtisi in strahovi iz minulih življenj.

Rojstvo in smrt novega fizičnega telesa sta v večnem življenju duše le začetni in končni dogodek posamezne inkarnacije, »življenja« posamezne identitete, ki si jo duša izbere. Tako se duša lahko preizkuša v različnih vlogah in bogati svoja spoznanja in izkustva. Cikličen krog zaporednih utelešenj imenujemo reinkarnacija. V miselnosti mnogih vzhodnih ljudstev je reinkarnacija nekaj popolnoma normalnega. Poznali so jo tudi zgodnji kristjani, potem pa je cerkev vse navedke o tem izbrisala iz biblije. O tem več v besedilu Zamolčana reinkarnacija.

Med rojstvom in smrtjo ni bistvene razlike. Oboje sta le uskladitvi energije, ki je življenje samo. Oboje sta trenutka stvarjenja. V enem primeru se frekvenca vibracij zviša in se manifestira kot nevidna energija v duhovnem svetu, v drugem pa se zniža in se manifestira kot telo v snovnem svetu.

Smrt nima moči nad življenjem. Nesmrtnost človeka je zakon, ki ima za posledico neskončen, cikličen proces, imenovan reinkarnacijski krog. Ko bo dovolj velik del človeštva to dojel, bo to sprožilo odločilni premik. Takrat bo misel človeštva krenila v povsem drugo smer. Nihče več se ne bo bal smrti, strah, ki usmerja delovanje ljudi v današnjem svetu, pa bo izgubil poglavitni temelj. Spoznali bomo, da se človeku v resnici ničesar ni bati, saj se življenja ne da uničiti; za vsem stoji dovršena harmonija, božanska modrost pa modro vlada nad vsem.

 


 

Kaj je smrt?

Zdaj nam je v zvezi s smrtjo, ki je največja iluzija življenja, že marsikaj jasno. Smrt je dogodek v življenju večne duše, po katerem se njena pot nadaljuje na nekoliko drugačen način, v drugačni starnosti. Dogodek, ki predstavlja zaključek enega telesnega cikusa v njenem življenju in pričetek novega. Smrt je - tako kot obzorje - le meja, do koder nam seže pogled, dokler smo v snovnem telesu.

„Smrt" v osnovnem pomenu besede pomeni dokončni konec. Toda konca življenja preprosto ni, saj je življenje, tako kot Bog, večno. Smrt pomeni le konec trenutne telesne eksistence, ločitev duše od telesa. Smrt je dogodek, s katerim odmrejo občutki in izginejo določeni pojavi, ki so značilni le za fizični svet. Duša se z dogodkom smrti vrača v svoj duhovni dom, ko je dokončala enega šolskih razredov življenja.

Smrt je v resnici nekaj čudovitega. Je najmogočnejši dogodek, ki ga izkusiš. Je kot prehod skozi vrata v drugo stvarnost. Energija, s katero gremo skozi ta vrata, določi to, kar bomo našli na drugi strani. V trenutku, ki mu rečemo smrt, se zgodi prilagoditev energije. Pride do podvojitvenega učinka, zato da lahko še naprej doživljamo izkušnje, ki smo jih ustvarili. Podobno je tudi ob rojstvu, s tem da se en del energije, ki jo prinesemo s seboj, spremeni v snov.

Ko spoznaš namen smrti, postane razumljiv tudi namen snovnega življenja. Namen tega je, da ti zagotovi okvir, znotraj katerega lahko izkusiš tisto, kar si si izbral v duhovnem svetu.

Fizični svet je urejen tako, da ti zagotovi kontekst, znotraj katerega lahko navzven izkusiš, kar veš navznoter.

Na »oni strani« srečaš svoj jaz in vsa tvoja »prtljaga« je tudi tam. Potem storiš nekaj ironičnega. Daš si novo telesno življenje, v katerem se boš spopadel z vsem, s čemer se nisi v predhodnem življenju.

 

Doživljanje smrti

Kot rečeno, smrti v pomenu popolnega prenehajna življenja, ni. Vendar, ker mislimo in verjamemo, da smrt obstaja, je to za vsakogar, ki to misli, tudi resnica - vsaj omejen čas, dokler ne spozna, da je bil v zmoti. Zorni kot človeka - njegov način zaznavanja - namreč ustvarja njegovo realnost, tako za časa življenja kot po njem. Najvišje resnice ni mogoče spremeniti, lahko pa vplivaš na to, kako jo boš doživel.

Če v Boga ne verjameš, bo to vplivalo na tvoje izkušnje, ne bo pa spremenilo tega, kar Bog je. Izkusil boš to, v kar veruješ, to pa je odvisno od tvojega stališča.

Po smrti, pogosto tudi v trenutkih tik pred smrtjo, se zaznava močno razširi, saj se duša prilagaja na spremenjen način življenja v duhovni stvarnosti, kjer so zakoni drugačni kot v tridimenzionalnem svetu. Duša lahko po smrti vidi tiste, ki jih zapušča, obratno pa ne velja.

 


 

Smrt je pot domov

Vse duše najdejo mir po smrti, ne najdejo pa ga vse pred smrtjo. S smrtjo duša pride domov, k Bogu. Od njega se je s pozabljenjem ob vstopu v snovno telo ločila, ko telo odloži, pa se zopet vrne nazaj tja, od koder je izšla - domov, v duhovno kraljestvo.

Doma ne moreš zgrešiti, ne glede na to, katero pot ubereš. Nepomembno je, po kateri poti boš šel, saj nobena pot nazaj domov ni boljša od druge. Vendar so nekatere poti manj naporne.

K Bogu se pravzaprav ne moreš vrniti, ker ga nikoli nisi zapustil. Duša to ve. Le pozabil si.

Izpopolnitev je trenutek, ko ločenost izgine, ker se zaveš dejstva, da nikoli nisi odšel; tako se zgodi ponovna združitev z božanskim.

Na potovanje se moraš podati zato, da bi odkril, da sploh ni bilo potrebno. Pot se začne in konča prav na mestu, kjer si. Si že, kjer bi rad bil. Osupljiva skrivnost je v tem, da lahko takoj, ko se tega zaveš, izkusiš božanskost.

Bog nima nobenega razloga, da bi komur koli rekel: »Ne, ne moreš k meni«. Še najmanj zato, ker posamezniki verujejo in dojemajo Boga na različne načine.

 

Smrt je odločitev

Teologija je prinesla zablodo, da Bog ljudi pokliče. A to ne drži. Smrt je odločitev duše. Zavedanje, da umiraš zato, ker si se sam tako odločil, je v veliko pomoč.

Umiranje je nekaj, kar narediš sam, zase, na ravni duše. Kako, da se tega ne zavedaš? Ker se te odločitve dogajajo na nadzavestni ravni, na ravni višje zavesti. Dejansko si sam vzrok svoje smrti. To vedno drži, ne glede na to, kje ali kako umreš. Ne moreš namreč umreti proti svoji volji; tudi trenutek in način smrti sta stvar izbire. Kajti nič se ne zgodi, če (na nezavedni ravni) ne želiš, da bi se. S prave strani zavedanja žrtve ne obstajajo.

Na globalni, duhovni ravni se dogaja nekaj podobnega kot na materialni ravni: tako kot se nam dogajajo sanje v fizični stvarnosti, je fizična stvarnost podobna sanjam v duhovni stvarnosti. Sanje pozabimo, ko se zbudimo. Eksistenco v fizični stvarnosti pa duša »pozabi«, ko se napoti v nov inkarnacijski cikel.

Bistveni motiv in gonilo življenja je želja za duhovnim napredkom. Duša se lahko odloči za novo izkustvo, novo vlogo le tako, da zaključi predhodno vlogo. Novo vlogo lahko izkusi, doživi le v fizični stvarnosti, kjer se tisto, kar je znotraj duše, pokaže v zunanjosti. Zunanji svet je tvoja pot. Njegov namen je, da te pripelje domov, k Bogu. Pravzaprav je to namen vseh dogodkov, ki se zgodijo v tvojem zunanjem svetu. Zato si jih dal tja. Sam si povzročil, da so prišli k tebi.

Vse, kar je živo, je prepleteno. Noben individualni vidik celote ne deluje neodvisno od katerega koli drugega individualnega vidika. Življenje nenehno ustvarja interaktivnost. Rezultate proizvajamo vzajemno. Na noben drug način jih ne moremo proizvajati.

 

Okoliščine smrti

Smrt ni nikoli tragedija. Smrt je vedno darilo. Darilo za dušo, kajti zopet se, razbremenjena velikih bremen, ki jih nosi v snovnem svetu, potopi v blagodejno morje ljubezni in svetlobe, ki jo imenujemo Bog. In če je smrt darilo, potem se kaj zares hudega v življenju sploh ne more pripetiti.

Trenutek in okoliščine vsake smrti so vedno brezhibni. Vse se zgodi na najprimernejši način in ob najprimernejšem času. Tega z vidika izjemno ozkega kota človeške eksistence pogosto ni mogoče videti, dojeti.

Smrt je v nekem smislu predodločena, a ne na minuto natančno. Nesrečni slučaji, tudi astrološki, so odrejeni vnaprej. Nepomembno je, ali telo umre naravne ali nenaravne smrti. Način smrti ni povezan z Božjo voljo. Vse se zgodi, ko za to pride čas. Duhovni svet ni odgovoren za smrt človeka.

 


 

Umiranje

En vidik smrti je enak za vse in to je, da jo izkusimo v stopnjah ali fazah. V posmrtnem življenju ni nobene bolečine, niti čustvene, niti duhovne ali telesne. Tudi ni nikakršnega trpljenja ali česarkoli negativnega.

Namen vseh faz smrti je, da se nežno in tako hitro, kot sam želiš, pomakneš skozi proces reidentifikacije. Tri faze so:

  • opustitev identifikacije s telesom,
  • opustitev identifikacije z umom
  • opustitev identifikacije z duhom,

kajti človek ni telo, niti um in prav tako ne duša. Je vse to in še bistveno več. Je del božanske esence, del Boga.

 

Prva faza smrti

Prva faza je za vse enaka. Takoj ob smrti se zgodi nekaj zanimivega. S popolno gotovostjo se zavemo, da smo umrli in da ne gre za prevaro. Obenem pa nam je popolnoma jasno, da se življenje nadaljuje. To izkusijo vsi. Malce frustrirajoče je le spoznanje, da nismo več v telesu temveč oddvojeni od njega. V tej fazi se duša zave, da telo, v katerem je živela fizično življenje, ni realno. Telo ni duša.

Kje človek premine (pod zemljo, pod vodo,...) ni pomembno, saj je duša takoj prosta.

Kljub nekoliko nelagodnemu občutku je zavest zelo zbrana. Duša se počuti veličastno in svečano. Telo se pričenja ohlajati od nožnih prstov navzgor in v kake pol minute doseže glavo. V trenutku, ko telo občuti hlad, se prične duhovno videnje in slišanje. Volja nima več nikakršne moči nad telesom. Duša se zave, da je srce obstalo in dihanje prenehalo. Kljub temu se zavest ni spremenila. Misli tečejo povsem normalno. Kar se dogaja odtlej, je popolnoma odvisno od razvoja duše, ljubezni in vere, od značaja in predvsem od zemeljskih del v pravkar zaključenem ciklusu.

Duša, ki izide iz telesa, je gola. Ko se zave svoje golote, si v hipu iz svoje fluidne mase ustvari oblačila, kakršna je nosila ob smrti. Zatem se oblačilo spremeni in postane nova „koža", postane takšno, kakršnega si duša želi (astralni videz). Duše lahko po volji menjajo svoj videz. Angeli imajo vedno dolga bela oblačila. Tudi telo postane opazno mlajše (cca 30 let). Vse to se seveda dogaja v mislih, ki se takoj manifestirajo. Izgled teles posameznih duš odraža duhovni nivo. Manj razvite duše imajo grši izgled.

Večina ljudi meni, da se ob smrti v hipu vse življenje kot film izvrti pred vami. A temu ni tako; to se zgodi kasneje. Tisti, ki so delovali zelo pozitivno, so srečni, da se življenje nadaljuje v drugačnem svetu. Duhovne oči umrlega še niso vajene gledanja v duhovnem prostranstvu in vidijo bledo, pa vendar spoznajo prijatelje in drage, ki so jih pričakali.

V onostranstvu duša bolje opaža in ima hitrejše misli. S smrtjo odpade pajčolan strahu, duhovni predsodki odpadejo, spremenijo se interesi, saj „organi za vzdrževanje življenja" ne obstajajo več, denar nima nikakršnega pomena. Prednost imajo duhovni interesi, a le pri tistih, ki to želijo izkoristiti. Freud in Jung sta imela le do neke mere prav, ker jima je manjkalo duhovno spoznanje. Duša je v največji meri izpostavljena vesti, s katero se mora v popolnosti soočiti.

Smrt ohranja duhovno nasledstvo in vse tisto, kar obstaja duhovno - to je izkušnje, notranje občutke, sposobnost razmišljanja, spomine, govor, individualnost. V duhovnem svetu je moč Velikega Planerja veliko večja, tu obstajajo drugačni zakoni, ki se jim morate podrediti.

Srebrna nit (ki povezuje dušo s fizičnim telesom) in druge povezave človeškega telesa z dušo se prekinejo v dveh do treh dneh. Duša se dviguje iz telesa iz področja srca in povleče iz aure telesa tudi svoje žarke.

Tudi v duhovnem svetu obstajajo pozitivne in negativne možnosti. Možnostim in znanju niso postavljene nikakršne meje. Duša še vedno ima možnost izbire in lahko nadaljuje začeto pot. A le pozitivno znanje in nameni dušo dvigujejo.

Konec prve faze označi blaga nezavest, ki se povezuje z zadnjo ločitvijo od telesa. Nato se duša zbudi z neopisljivo močjo čutenja v okolju, ki je prilagojeno stopnji zrelosti duše. Vsak človek v skladu s svojim duhovnim stališčem pripravi način svojega umiranja in kraj svojega bivanja v onostranstvu. To je odvisno le od njega. S smrtjo odhaja tja, kjer so njegovi (duhovni) prijatelji.

 


 

Druga faza smrti

Duša se v prvi fazi osvobodi vseh misli, ki bi jo vezale na telo in njegov videz. Druga faza je izkušnja vsega, kar ste mislili, da se po smrti zgodi. Bog vam bo dopustil, da si v trenutku smrti ustvarite izkušnje, kakršne koli si želite. To se bo zgodilo v trenutku. Če verjamete v reinkarnacijo, boste nemara videli trenutke iz minulih življenj.

Tisti, ki veruje v sodni dan ali vice, ki jim sledita raj ali pekel, bo doživel natanko to. Ustvaril bo natanko tako podobo. Če nima predstave o podrobnostih, si jih bo v hipu izmislil. Nato bodo ti kraji ustvarjeni zanj, hipoma. Ta izkušnja lahko traja, kolikor dolgo je potrebno - glede na krivdo, ki se je zaveda, lahko tam biva tudi več (zemeljskih) stoletij.  Pri tem pa je pomembno dejstvo, da gre za opazovanje - samega sebe in dogajanja; nekako tako kot če bi gledal poučen videoposnetek. Trpljenja pri tem ni, oziroma je le navidezno; tisti del osebnosti, ki opazuje, ne bo občutil ničesar. Kot bi šlo za zaigrano igro, v kateri igraš sam. Duša namreč takoj ve, da sta koncept in zamisel izkušnje »trpljenja« nerealna.

Tisti, ki ne verjame, da se življenje po smrti nadaljuje, bo v precejšnji zagati; porabil bo veliko časa, da bo ugotovil, kaj se dogaja in kako naprej. Pri tem bo dobil pomoč angelov in svojih dragih. Najprej bo nekaj časa v stanju, ko ne bo ničesar zaznaval, kot bi spal. A prej ali slej se vsak prebudi oz. ga prebudijo. In potem začne postopoma spoznavati, za kaj gre.

Noben od scenarijev v drugi fazi nima nič opraviti z najvišjo resnico. To izkusiš šele v tretji fazi, kajti v drugi fazi še vedno izhajaš iz lastnega uma. V drugi fazi vidiš vse, kar se dogaja, v skladu s svojimi pričakovanju. Če verjameš, da je Bog podoben Jezusu, vidiš Jezusa... Če misliš, da je podoben Budi, boš videl Budo... Če nimaš nobene predstave o njem, pa doživiš  - občutek, najčudovitejši, kar si jih kdaj izkusil. Potapljanje v toplo svetlobo, ki je ljubezen.

Med drugo fazo se (kot duša) lahko vračaš v snovni svet. Tam se ne zaznavaš več kot telesno bitje, vendar še vedno imaš občutek, da si tam kljub vsemu prisoten. Tvojo prisotnost bodo morda začutili tudi ljudje, ki še živijo v svojih telesih. To se pogosto dogaja, ko duša obišče svojce.

V drugi fazi se duša zave, da um in mišljenje nista realna. Osvobodi se uma in vseh misli, ki bi jo še vezale na njegovo vsebino. Postopoma širi zavest in ostri čutila.

Po drugi fazi smrti izkušnje duše niso več pod vplivom njenih prepričanj, temveč - ker je identiteta odpadla - želja. Tu se začne doživljanje nebes. V posmrtnem življenju je vidno polje duše mnogo širše kot takrat, ko je bila v telesu. To jo požene v tretjo fazo, ko lahko izkusi končno realnost.

 


 

Tretja faza smrti

V tretji fazi se zliješ z Esenco in izkusiš najvišjo resnico v jedru svojega bitja. Najvišjo resnico lahko imenuješ Alah ali Vseobsegajoče ali kako drugače. V tej fazi spoznaš najvišjo resnico o samem sebi, nato pa se spomniš, kako jo ponovno ustvariti.

Prehod skozi tretjo fazo je krajši kot v drugi fazi. Luč, ki jo zaznaš na koncu prehoda, je na začetku drobcena, nato pa postaja večja in večja, dokler ne postane ... vse, kar je. Tik pred zlitjem duša lebdi v luči. Koplje se v žaru Esence. Odpadli so vsi občutki strahu, zaskrbljenosti in nelagodja. Esenca izžareva čisto ljubezen, duša pa doživi občutek, da je obkrožena in oblita z ljubeznijo in nežno toploto, popolnoma sprejeta in zaželena. Vse, kar si je duša dobrega ali slabega mislila o sebi, se razgrne pred njo in se počasi raztaplja v luči...

Duša se pomakne v Luč, kjer doživi nekaj tako čudovitega, da izgubi vsakršno željo, da bi kdajkoli poznala kaj drugega. Raztopi se v osupljivem in brezkončnem brezčasju, edinstveni lepoti in polnosti bivanja. Z raztopitvijo se zaključi sprememba tvoje identitete. Nič več se ne enačiš z individualnim vidikom, Jazom. Ko te objame luč, se zgodi združitev z lastno dušo.

Tretja faza te osvobodi duše in vseh misli, ki bi te še utegnile vezati na dušo in njeno individualnost. Vedenje in izkustvo postaneta eno. Takrat veš, da nisi telo, niti um, niti duša. Si nekaj veliko večjega. Si vsota energij, ki so ustvarile vse troje. Ne identificiraš se z ničemer konkretnim, zato se identificiraš z vsem. Doživiš čudovito popolnost samega sebe, vidiš se skozi oči Boga.

Z Esenco lahko ostaneš združen kolikor dolgo hočeš. Zaveš se, da ni nikakršnega sodnega dne ali večnega prekletstva; uvidiš, kakšna je narava končne realnosti. Vendar pa v takšnem stanju ne boš želel ostati za vedno, saj bi tako izgubil sposobnost izkusiti ekstazo izkustva. Silni energijski premik, ki ga občutiš, ko si združen z Esenco, te izstreli nazaj iz nje; prenovljen si in prerojen, z identiteto, ki se je spominjaš, ostaneš v jedru svojega bitja.

Po trenutku zlitja se odvrtijo vse izkušnje minulega življenja. Opazuješ jih, kot bi gledal film in jih, ko razumeš njihov pomen, objektivno oceniš; kljub zavedanju svoje identitete ustvariš do nje nekakšno distanco. Zavedaš se, da si doživljal samega sebe. Kmalu se moraš odločiti, na kakšen način boš samega sebe ponovno ustvaril. Postavljeno ti je namreč zelo pomembno vprašanje: »Ali hočeš ostati (v onostranstvu)?« Takrat se moraš odločiti, ali boš svoje izkušnje nadaljeval v snovnem svetu in kje. Če se takrat odločiš za vrnitev, si poslan v snovno življenje v trenutek tik pred svojo »smrtjo«. Tvoji bližnji bodo tvojo vrnitev dojeli, kot da si se za las izognil smrti in tudi sam se zavedaš le, da je »šlo za las«, za nenadno ozdravitev ali izognitev nesreči. Nihče ne umre, dokler ni izkusil vsega, kar je hotel izkusiti v snovnem svetu. Tvoja smrt ni dokončna, dokler se sam ne odločiš, da je.

Če pa tvoja duša meni, da je svojo nalogo v zadnjem življenju izpolnila, ostane v duhovnem svetu, kjer si začne nabirati spoznanja o sami sebi in o tem, kaj je izkusila ob zlitju z Lučjo. Duša tu deluje na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni. Zato se  njene (miselne) stvaritve (želje) realizirajo v hipu. Tudi preteklost, sedanjost in prihodnost so tu zliti v eno. Smrt povzroči zlitje v eno. Čas, ki ga duša preživi v »nebesih« ali duhovnem svetu, je čista radost, je obdobje velikih spoznanj. V duhovnem svetu si spet popoln, mlad.

Ker si duša želi predvsem to, da bi v celoti ne le vedela, temveč tudi tudi izkusila, kdo je, jo vleče k novim telesnim izkustvom, kajti takšno izkustvo je možno le v snovnem svetu. Zato se prej ali slej odloči za novo utelešenje. V njem želi najprej popraviti tiste napake, ki jih je zagrešila v minulem utelešenju. Uravnotežiti želi svojo karmo. Pri tem pa se vklopi tudi v scenarije drugih duš, s katerimi je blizu. Skupaj spletejo zgodbo, v kateri druga drugi pomagajo izživeti tiste predstave, ki so potrebne za duhovni napredek.

Skozi kontinuum prostor-čas vodi več poti. Ko se duša odloči, gre skozi popolno zlitje, ki uglasi njeno življenjsko energijo tako, da se lahko zgodi izkušnja, ki jo imenujemo »rojstvo«. Vstopi v nov telesni cikel in v tridimenzionalno stvarnost, ki ji omogoči doživetje novega načrta, ki si ga je zamislila.

Vrnitev v snovno življenje, v svet izkustev, je težko in povzroči izgubo polnosti identitete, ki si jo kot duša vzpostavil. Vendar, če bi spoznal in izkusil TISTO tam in nič drugega, bi v združitvi nazadnje izgubil samega sebe. Ne bi več vedel, da izkušaš združitev, saj ne bi imel nobenega drugega vedenja ali izkustva, s katerima bi jo lahko primerjal. Niti tega ne bi vedel, kdo si. Izgubil bi svojo sposobnost razlikovanja, svojo individualnost. Zato iz Enosti izstopiš in se zopet vrneš, vedno znova in znova, vse večne čase. Življenje je večno.

 


 

 

Srečanje z dragimi v onostranstvu

Takoj po smrti te pričakajo vsi, ki si jih imel rad - tako tisti, ki so umrli pred tabo, kot oni, ki bodo umrli za tabo. Trenutek srečanja s prijatelji in dragimi je za marsikoga veliko presenečenje oz. šok. Človek namreč ni posameznik temveč individualni vidik vsega, kar je. V duhovni stvarnosti stojijo ob tebi tvoji predniki ter tvoji nasledniki - drug ob drugem. Čas namreč v duhovnem svetu ne obstaja. Vse se dogaja istočasno in vzporedno, vtis o zaporednosti - občutek časa - je le način dojemanja uma v snovnem svetu. Resnica je: nikoli nisi sam.

Kontakti z umrlimi

Neposreden kontakt z dušami umrlih je običajno možen le sposredovanjem pomočnikov - angelov. Razlogov je več. Nekatere duše se še ne zavedajo dovolj, kje so. Kontakti s snovnim svetom duše lahko zmedejo, jim otežujejo napredovanje. Treba se je spustiti na nižje sfere, kar zanje ni prijetno in ugodno, zato pogosto to storijo preko posrednikov - angelov. Kontakti pa sploh niso možni, če se je duša medtem že reinkarnirala.

Prikazovanje umrlih takoj po smrti ni nič nenavadnega. Nedavno umrli posedujejo še veliko materialne moči, ki jo lahko uporabijo.

Vsak človek je medij. Medialno sporazumevanje je prajezik univerzalnega življenja. Vsak trenutek smo inspirirani skozi duhovna bitja iz onostranstva. Vsak človek je telepatsko povezan z duhovnimi bitji - vzpostavljen je duhovni most. Vpliv onostranstva na dogajanja v tem svetu ni majhen.

 

Oteževalne okoliščine

Večina ljudi, ki zapuščajo fizični svet, je zelo nevednih in so zato zelo nemočni. Duhovno spoznanje olajša in močno poenostavi proces umiranja in prehod v onostranstvo. Smrt materialistov in negativno usmerjenih je bolj zapletena in naporna. Tisti, ki gledajo na smrt kot na popoln konec, umrejo teže kot drugi. Brezbožne duše se v glavnem ne želijo ločiti od telesa, to pa proces smrti oteži in zaplete. Duhovno manj razvite duše imajo v začetku težave s sluhom in vidom. To lahko traja nekaj zemeljskih let. Posebno težko je „prebuditi" tiste snovno usmerjene duše, ki so umrle v spanju. Tem je posebno težko pomagati, saj nikakor ne morejo dojeti, da niso več v snovnem svetu na Zemlji.

 

Smrt otrok

Majhni otroci umrejo brez izjeme - zato, da bi izpolnili višje cilje nekoga drugega. Vendar se zelo hitro premaknejo skozi prvo fazo umiranja in se takoj približajo zlitju z Esenco. V posmrtnem življenju »odrastejo«.

Duše otrok, ki najpogosteje še nimajo zemeljskih izkušenj in spominov, se zelo hitro reinkarnirajo. Če starši niso odgovorni za njihovo smrt, pogosto celo istim staršem.

Vse duše pridejo v snovni svet zato, da bi izpolnile svoje osebne načrte, vendar je lahko ta njihov načrt bolj povezan z drugimi kot pa z njimi samimi. Mnogo duš pride tudi zato, da bi izkusile radost vključitve v kak drug načrt »sopotnikov«. Včasih lahko to dosežejo le z zgodnjim odhodom s sveta. A to za dušo nikoli ni tragedija, saj s tem soglašajo. Duše med seboj sklepajo dogovore o vlogah v skupnih inkarnacijah.

 


 

Samomor in evtanazija

Samomor je nesmiselen beg pred nekimi okoliščinami, ki se jim ni mogoče izogniti, saj smrt življenja ne prekine. Če si vzameš življenje z namenom, da nečemu ubežiš, s tem dejanjem pravzaprav nisi razrešil prav nič. Odhod duše iz fizičnega sveta je ne razbremeni njene odgovornosti. S samomorom se ne da uiti kazni. Samomorilec meni, da samomor ustavi zavest, a zgodi se prav nasprotno. Zavest se še okrepi.

Pravičnosti se ni mogoče izmakniti. Če storiš samomor, ne boš dosegel tistega, kar se je duša namenila doseči. A stopiti v praznino se ne da, saj ta ne obstaja. Ni je nikjer v vesolju. Prostor je vedno napolnjen s tvojimi stvaritvami. Ne moreš jim ubežati.

Zaradi samomora Bog človeka ne kaznuje; kljub temu ga ljubi in ga ne bo nikoli zapustil. Vendar pa je tisto, s čimer umreš, tisto, s čemer moraš še naprej živeti. Zopet se namreč vrneš prav na tisto točko, ki se si ji hotel izogniti. Samomor je uporaba smrti za pobeg, a vedno znova ustvari isto življenje, življenje z istimi izzivi in preizkušnjami.

Religije, ki razglašajo pridobitev zaslug za samomor, so v veliki zablodi. Izjava: „Gospod, uniči naše sovražnike" je bumerang.

Evtanazije ni mogoče enačiti s samomorom. Pomeni olajšati umiranje. Motiv in okoliščine samomora niso nepomembne. Bolečine ob smrti je na mestu zmanjšati. Človeka vegetativno vzdrževati pri življneju ni smiselno.

Pri samomoru zaradi bolezenskih bolečin meja zdržljivosti ni nikoli preoračena. Ko nivo bolečin doseže določen prag, pride nezavest ali smrt. Takšni ljudje v duhovnem svetu pridejo v področje zdravljenja.

 



Smrt je nov začetek

Mit o smrti, ki je prisoten v naši tradiciji, je le ena od številnih iluzij, ki imajo - kot vse iluzije - svojo zgodovinsko vlogo in namen. Predstavlja eno od opornih točk pri plezanju na goro spoznanja samega sebe in svoje narave. Smisel življenja je neprestana sprememba, napredovanje v smeri krepitve zavesti, napredovanje k duhovni zrelosti. Ni napačno verjeti v posamezne mite. Napačno je pri njih vztrajati tudi, ko vam življenje pokaže, da ste v zmoti.

Mit o smrti ima za posledico, da življenje izgubi eno svojih bistvenih kvalitet: nesmrtnost, obenem pa se zgodi degradacija kakovosti življenja. Iluzija smrti življenjsko stvarnost človeka napolni s strahom, kajti pričakovani posmrtni scenariji so vsaj neprijetni, če ne grozljivi. Kdo je živel tako popolno, da si obeta le nebesa?

Ob spoznanju, da je življenje v vsakem od nas večno, da smo nesmrtna duša, ki ne more biti pogubljena in da so predstave o smrti in grozljive slike o posmrtnem življenju le iluzije, ki se naposled kot takšne tudi izkažejo, človeka napolnijo optimizem, radost in nova voljo do življenja. Kako čudovito je, ko smo sposobni storiti korak do tega uvida! Deležni smo nagrade, ki se ne more primerjati z nobenim posvetnim bogastvom. Postali smo nesmrtni, neustrašni in ljubeči. Ali si lahko zamislite še kaj lepšega?

Smrt ni naporna za tiste, ki umrejo temveč je težavna le za one, ki ostanejo. Nihče ne umre, ne da bi izkusil vse, kar se je namenil izkusiti v snovnem svetu.

Brez Boga ni mogoče niti živeti niti umreti, vendar si zlahka misliš, da si brez njega. Če misliš, da živiš ali umreš brez Boga, bo tvoja izkušnja pač taka. Bog in življenje sta eno in isto.

Želja vsega bivajočega je samega sebe spoznati skozi lastne izkušnje. To je cilj življenja.

Če oz. ko dosežeš popolno samorealizacijo, je tvoja največja želja to izkusiti kot neposredno fizično realnost. Zato pa se moraš vrniti v fizični svet.

Posmrtno življenje ni niti čas niti prostor. Vendar je prostor, kjer se občuti veliko; v njem se ustvarja kontekstualno polje, v katerem se duše ponovno spomnijo, kdo so. Smrt je proces s katerim ponovno vzpostaviš svojo identiteto.

 

Povzeto po virih: /67/,

Martin Fieber: Umiranje - Zapis medijalnog kruga mira Berlin iz 1956 do 1975 g.

Drugi uporabljeni viri: /51, 3,4,5,11,12/

 

* * *

Koncept, ki ste ga spoznavali zgoraj, je seveda nepopolna resnica, laž. A veliko manjša od tiste, ki ji zdaj morda dajete veljavo. Noben koncept ne more pojasniti Resnice. Da bi obvarovali um pred prevelikim naporom, se je koristno pred visokim ciljem opreti na nekaj (zgornjih) miselnih opor, od katerih se lahko odženemo naprej. Ostro podnebje, ki obkroža najvišje vrhove, odvrne vsakogar, ki si ni prej nabral potrebnih alpinističnih veščin.

 

Glejte tudi besedila:

Teja Melinc: Po smrti ni konca

Človek in Bog

Zamolčana reinkarnacija

Bistven je intelekt

Biseri zahodne filozofije

Ustreznejši model resničnosti

Zavest in stvarnost

O majavih temeljih krščanstva

Past za verne

Ali Bog obstaja?

O bitjih svetlobe

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih