Samomor in evtanazija

Samomor je nesmiselen beg pred nekimi okoliščinami, ki se jim ni mogoče izogniti, saj smrt življenja ne prekine. Če si vzameš življenje z namenom, da nečemu ubežiš, s tem dejanjem pravzaprav nisi razrešil prav nič. Odhod duše iz fizičnega sveta je ne razbremeni njene odgovornosti. S samomorom se ne da uiti kazni. Samomorilec meni, da samomor ustavi zavest, a zgodi se prav nasprotno. Zavest se še okrepi.

Pravičnosti se ni mogoče izmakniti. Če storiš samomor, ne boš dosegel tistega, kar se je duša namenila doseči. A stopiti v praznino se ne da, saj ta ne obstaja. Ni je nikjer v vesolju. Prostor je vedno napolnjen s tvojimi stvaritvami. Ne moreš jim ubežati.

Zaradi samomora Bog človeka ne kaznuje; kljub temu ga ljubi in ga ne bo nikoli zapustil. Vendar pa je tisto, s čimer umreš, tisto, s čemer moraš še naprej živeti. Zopet se namreč vrneš prav na tisto točko, ki se si ji hotel izogniti. Samomor je uporaba smrti za pobeg, a vedno znova ustvari isto življenje, življenje z istimi izzivi in preizkušnjami.

Religije, ki razglašajo pridobitev zaslug za samomor, so v veliki zablodi. Izjava: „Gospod, uniči naše sovražnike" je bumerang.

Evtanazije ni mogoče enačiti s samomorom. Pomeni olajšati umiranje. Motiv in okoliščine samomora niso nepomembne. Bolečine ob smrti je na mestu zmanjšati. Človeka vegetativno vzdrževati pri življneju ni smiselno.

Pri samomoru zaradi bolezenskih bolečin meja zdržljivosti ni nikoli preoračena. Ko nivo bolečin doseže določen prag, pride nezavest ali smrt. Takšni ljudje v duhovnem svetu pridejo v področje zdravljenja.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih