Tretja faza smrti

V tretji fazi se zliješ z Esenco in izkusiš najvišjo resnico v jedru svojega bitja. Najvišjo resnico lahko imenuješ Alah ali Vseobsegajoče ali kako drugače. V tej fazi spoznaš najvišjo resnico o samem sebi, nato pa se spomniš, kako jo ponovno ustvariti.

Prehod skozi tretjo fazo je krajši kot v drugi fazi. Luč, ki jo zaznaš na koncu prehoda, je na začetku drobcena, nato pa postaja večja in večja, dokler ne postane ... vse, kar je. Tik pred zlitjem duša lebdi v luči. Koplje se v žaru Esence. Odpadli so vsi občutki strahu, zaskrbljenosti in nelagodja. Esenca izžareva čisto ljubezen, duša pa doživi občutek, da je obkrožena in oblita z ljubeznijo in nežno toploto, popolnoma sprejeta in zaželena. Vse, kar si je duša dobrega ali slabega mislila o sebi, se razgrne pred njo in se počasi raztaplja v luči...

Duša se pomakne v Luč, kjer doživi nekaj tako čudovitega, da izgubi vsakršno željo, da bi kdajkoli poznala kaj drugega. Raztopi se v osupljivem in brezkončnem brezčasju, edinstveni lepoti in polnosti bivanja. Z raztopitvijo se zaključi sprememba tvoje identitete. Nič več se ne enačiš z individualnim vidikom, Jazom. Ko te objame luč, se zgodi združitev z lastno dušo.

Tretja faza te osvobodi duše in vseh misli, ki bi te še utegnile vezati na dušo in njeno individualnost. Vedenje in izkustvo postaneta eno. Takrat veš, da nisi telo, niti um, niti duša. Si nekaj veliko večjega. Si vsota energij, ki so ustvarile vse troje. Ne identificiraš se z ničemer konkretnim, zato se identificiraš z vsem. Doživiš čudovito popolnost samega sebe, vidiš se skozi oči Boga.

Z Esenco lahko ostaneš združen kolikor dolgo hočeš. Zaveš se, da ni nikakršnega sodnega dne ali večnega prekletstva; uvidiš, kakšna je narava končne realnosti. Vendar pa v takšnem stanju ne boš želel ostati za vedno, saj bi tako izgubil sposobnost izkusiti ekstazo izkustva. Silni energijski premik, ki ga občutiš, ko si združen z Esenco, te izstreli nazaj iz nje; prenovljen si in prerojen, z identiteto, ki se je spominjaš, ostaneš v jedru svojega bitja.

Po trenutku zlitja se odvrtijo vse izkušnje minulega življenja. Opazuješ jih, kot bi gledal film in jih, ko razumeš njihov pomen, objektivno oceniš; kljub zavedanju svoje identitete ustvariš do nje nekakšno distanco. Zavedaš se, da si doživljal samega sebe. Kmalu se moraš odločiti, na kakšen način boš samega sebe ponovno ustvaril. Postavljeno ti je namreč zelo pomembno vprašanje: »Ali hočeš ostati (v onostranstvu)?« Takrat se moraš odločiti, ali boš svoje izkušnje nadaljeval v snovnem svetu in kje. Če se takrat odločiš za vrnitev, si poslan v snovno življenje v trenutek tik pred svojo »smrtjo«. Tvoji bližnji bodo tvojo vrnitev dojeli, kot da si se za las izognil smrti in tudi sam se zavedaš le, da je »šlo za las«, za nenadno ozdravitev ali izognitev nesreči. Nihče ne umre, dokler ni izkusil vsega, kar je hotel izkusiti v snovnem svetu. Tvoja smrt ni dokončna, dokler se sam ne odločiš, da je.

Če pa tvoja duša meni, da je svojo nalogo v zadnjem življenju izpolnila, ostane v duhovnem svetu, kjer si začne nabirati spoznanja o sami sebi in o tem, kaj je izkusila ob zlitju z Lučjo. Duša tu deluje na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni. Zato se  njene (miselne) stvaritve (želje) realizirajo v hipu. Tudi preteklost, sedanjost in prihodnost so tu zliti v eno. Smrt povzroči zlitje v eno. Čas, ki ga duša preživi v »nebesih« ali duhovnem svetu, je čista radost, je obdobje velikih spoznanj. V duhovnem svetu si spet popoln, mlad.

Ker si duša želi predvsem to, da bi v celoti ne le vedela, temveč tudi tudi izkusila, kdo je, jo vleče k novim telesnim izkustvom, kajti takšno izkustvo je možno le v snovnem svetu. Zato se prej ali slej odloči za novo utelešenje. V njem želi najprej popraviti tiste napake, ki jih je zagrešila v minulem utelešenju. Uravnotežiti želi svojo karmo. Pri tem pa se vklopi tudi v scenarije drugih duš, s katerimi je blizu. Skupaj spletejo zgodbo, v kateri druga drugi pomagajo izživeti tiste predstave, ki so potrebne za duhovni napredek.

Skozi kontinuum prostor-čas vodi več poti. Ko se duša odloči, gre skozi popolno zlitje, ki uglasi njeno življenjsko energijo tako, da se lahko zgodi izkušnja, ki jo imenujemo »rojstvo«. Vstopi v nov telesni cikel in v tridimenzionalno stvarnost, ki ji omogoči doživetje novega načrta, ki si ga je zamislila.

Vrnitev v snovno življenje, v svet izkustev, je težko in povzroči izgubo polnosti identitete, ki si jo kot duša vzpostavil. Vendar, če bi spoznal in izkusil TISTO tam in nič drugega, bi v združitvi nazadnje izgubil samega sebe. Ne bi več vedel, da izkušaš združitev, saj ne bi imel nobenega drugega vedenja ali izkustva, s katerima bi jo lahko primerjal. Niti tega ne bi vedel, kdo si. Izgubil bi svojo sposobnost razlikovanja, svojo individualnost. Zato iz Enosti izstopiš in se zopet vrneš, vedno znova in znova, vse večne čase. Življenje je večno.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih