Smrt je pot domov

Vse duše najdejo mir po smrti, ne najdejo pa ga vse pred smrtjo. S smrtjo duša pride domov, k Bogu. Od njega se je s pozabljenjem ob vstopu v snovno telo ločila, ko telo odloži, pa se zopet vrne nazaj tja, od koder je izšla - domov, v duhovno kraljestvo.

Doma ne moreš zgrešiti, ne glede na to, katero pot ubereš. Nepomembno je, po kateri poti boš šel, saj nobena pot nazaj domov ni boljša od druge. Vendar so nekatere poti manj naporne.

K Bogu se pravzaprav ne moreš vrniti, ker ga nikoli nisi zapustil. Duša to ve. Le pozabil si.

Izpopolnitev je trenutek, ko ločenost izgine, ker se zaveš dejstva, da nikoli nisi odšel; tako se zgodi ponovna združitev z božanskim.

Na potovanje se moraš podati zato, da bi odkril, da sploh ni bilo potrebno. Pot se začne in konča prav na mestu, kjer si. Si že, kjer bi rad bil. Osupljiva skrivnost je v tem, da lahko takoj, ko se tega zaveš, izkusiš božanskost.

Bog nima nobenega razloga, da bi komur koli rekel: »Ne, ne moreš k meni«. Še najmanj zato, ker posamezniki verujejo in dojemajo Boga na različne načine.

 

Smrt je odločitev

Teologija je prinesla zablodo, da Bog ljudi pokliče. A to ne drži. Smrt je odločitev duše. Zavedanje, da umiraš zato, ker si se sam tako odločil, je v veliko pomoč.

Umiranje je nekaj, kar narediš sam, zase, na ravni duše. Kako, da se tega ne zavedaš? Ker se te odločitve dogajajo na nadzavestni ravni, na ravni višje zavesti. Dejansko si sam vzrok svoje smrti. To vedno drži, ne glede na to, kje ali kako umreš. Ne moreš namreč umreti proti svoji volji; tudi trenutek in način smrti sta stvar izbire. Kajti nič se ne zgodi, če (na nezavedni ravni) ne želiš, da bi se. S prave strani zavedanja žrtve ne obstajajo.

Na globalni, duhovni ravni se dogaja nekaj podobnega kot na materialni ravni: tako kot se nam dogajajo sanje v fizični stvarnosti, je fizična stvarnost podobna sanjam v duhovni stvarnosti. Sanje pozabimo, ko se zbudimo. Eksistenco v fizični stvarnosti pa duša »pozabi«, ko se napoti v nov inkarnacijski cikel.

Bistveni motiv in gonilo življenja je želja za duhovnim napredkom. Duša se lahko odloči za novo izkustvo, novo vlogo le tako, da zaključi predhodno vlogo. Novo vlogo lahko izkusi, doživi le v fizični stvarnosti, kjer se tisto, kar je znotraj duše, pokaže v zunanjosti. Zunanji svet je tvoja pot. Njegov namen je, da te pripelje domov, k Bogu. Pravzaprav je to namen vseh dogodkov, ki se zgodijo v tvojem zunanjem svetu. Zato si jih dal tja. Sam si povzročil, da so prišli k tebi.

Vse, kar je živo, je prepleteno. Noben individualni vidik celote ne deluje neodvisno od katerega koli drugega individualnega vidika. Življenje nenehno ustvarja interaktivnost. Rezultate proizvajamo vzajemno. Na noben drug način jih ne moremo proizvajati.

 

Okoliščine smrti

Smrt ni nikoli tragedija. Smrt je vedno darilo. Darilo za dušo, kajti zopet se, razbremenjena velikih bremen, ki jih nosi v snovnem svetu, potopi v blagodejno morje ljubezni in svetlobe, ki jo imenujemo Bog. In če je smrt darilo, potem se kaj zares hudega v življenju sploh ne more pripetiti.

Trenutek in okoliščine vsake smrti so vedno brezhibni. Vse se zgodi na najprimernejši način in ob najprimernejšem času. Tega z vidika izjemno ozkega kota človeške eksistence pogosto ni mogoče videti, dojeti.

Smrt je v nekem smislu predodločena, a ne na minuto natančno. Nesrečni slučaji, tudi astrološki, so odrejeni vnaprej. Nepomembno je, ali telo umre naravne ali nenaravne smrti. Način smrti ni povezan z Božjo voljo. Vse se zgodi, ko za to pride čas. Duhovni svet ni odgovoren za smrt človeka.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih