Materialnost

Rekli boste – kaj pa materialni svet?

Prav nobenega dokaza ni, da je v vesolju res kaj materialnega. Tako Veliki intelekt kot inteligenca sta nematerialna, nista sestavljena iz atomov, gradnikov materialne snovi. Veliki intelekt ne more imeti kakršnihkoli materialnih potreb. Osnovni namen je razvoj individualnega intelekta (osebnega razuma). Gre torej za 100% miselno stvar. Torej je fizični svet zgolj utvara, tako kot je fikcija (maya, iluzija) tudi vse ostalo. O tem so že davno govorila razvita ljudstva na vzhodu planeta.

V svoji neizmerni modrosti si je Veliki intelekt zamislil, da bi vse, kar je ustvaril, lahko izkusil tudi neposredno, v materialnem svetu, skozi živo fizično telo, ki ga je dodelil živim bitjem. Življenje v materialnem svetu in v fizičnem telesu je najboljša šola in obenem test našega razumevanja namena zavestnega obstoja. Fizično telo je le začasno orodje, da laže spoznamo, kdo smo. Dobesedno na lastni koži lahko preverimo, ali zares razumemo življenje in naravo, ki sta le manifestacija Velikega intelekta. Če od drugega dobimo povratni udarec, začutimo, da to boli in se odločimo ravnati drugače. Odnosi z drugimi individualnimi intelekti v okolju materialnega sveta (predvsem ljudmi) ustvarjajo odlične pogoje za spoznavo »stvarnosti«. Tu lahko napredujemo hitreje kot v drugih razsežnostih, kjer povratnega učinka ni.

Ker je fizično telo spričo »nemarne rabe« začelo propadati in je bilo celo uničeno, je Veliki intelekt uredil tako, da posamezen individualni intelekt na določeni stopnji svojega razvoja (nižje ravni) dobiva več teles z zaporednimi prekinitvami, v katerih razmišlja, kako bi z naslednjim telesom lahko še bolj napredoval. Ta telesa dobiva v obdobjih utelešenja (spuščanja v materijo), imenovanih »inkarnacije« (»in carne« pomeni »v meso«). Inkarnacij je cela vrsta; individualni intelekt se odloča zanje vse dotlej, dokler ne presodi, da se je v fizičnih telesih že dovolj naučil (in namučil!) in lahko napreduje tudi brez njih. Ko to ugotovi, je duhovno dozorel, opremljen s spoznanjem, kaj hoče Stvarnik in za kaj pri vsem skupaj gre. Svoje večno življenje nadaljuje kot breztelesna »duša« v drugih dimenzijah, telesnim bitjem neviden.

Da bi lahko spoznali posamezne fenomene čutnega sveta, je Veliki intelekt pojavnost uredil po načelih dualnosti in polarnosti. Ti ustvarjajo potreben kontrast, v katerem se neka lastnost ali občutek lahko izkaže. Svetlobo bi bilo nemogoče občutiti kot neko posebno kvaliteto, če ne bi poznali teme. Kaj je sreča, ne bi mogli vedeti, če bi bili vedno le srečni. Šele trpljenje, ki ga izkusimo na lastni koži, lahko vodi v ravnanja, ki ne prizadenejo drugega. Tudi Stvarnika ne bi mogli spoznati, če bi ne imeli sprva občutka ločenosti od njega.

Vse kar obstaja, je torej Veliki intelekt, Stvarnik, narava ali Bog. Ničesar drugega ni. Življenje je manifestacija Stvarnika, ki se doživlja in spoznava skozi raznotere oblike. Skozi neskončno raznoterost fizičnega in nefizičnega. Vsak od nas je On, ki se poskuša spoznati na nekoliko drugačen način, skozi udejanjeno svobodno voljo vsakogar od nas. Nikoli nismo bili od njega ločeni in nikoli (zares) ne bomo. Zamisel o ločenosti od Stvarnika je iluzija, ki je potrebna, da bi lahko zares spoznali njega. Sicer ne obstaja nič, kar bi bilo ločeno od Stvarnika. Kje pa bi sicer lahko bilo? Kdo pa bi tisto ustvaril?

Ker smo pozabili, da je iluzija le iluzija, orodje za učenje in spoznavo, smo prepričani, da videno ni iluzija temveč realna stvarnost, resnica. In ta »resnica« je lahko zelo boleča. Nesposobnost v realnosti spoznati iluzijo je glavni problem individualnega intelekta in razlog njegovega strahu in trpljenja.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih