Vse je iluzija

Zamislimo si torej, da se je Veliki intelekt razvil iz najpreprostejše zavesti o lastnem bivanju. Iz preproste zavesti o lastnem obstoju sta se tako razvila inteligenca in intelekt (razum in um) – znotraj sebe in s seboj. Nič drugega ni bilo potrebno, le namen intelekta, da razmišlja in se razvija; na vsaki stopnji njegovega razvoja.

O čem pa bi Veliki intelekt lahko razmišljal? O sebi in svojih stvaritvah vendar, saj ničesar drugega ne obstaja. Na določeni stopnji svojega razvoja je razvil potrebo po določenih senzacijah, ki jih ljudje imenujemo občutki in čustva. Ugotovil je namreč, da bo najbolj »zadovoljen«, če bo užival vzvišena čustva, in med njimi tisto, čemur pravimo »ljubezen«.

Da bi doživljali čustva pa mora priti do odnosov, ki omogočajo izmenjavo čustev, in obstajati mora še nekdo, izven nas, ki je predmet ljubezni. Ljubezen moramo izražati in obenem občutiti, da smo ljubljeni. Priti mora torej do medsebojne izmenjave čustev. Izmenjave – med kom? Nikogar drugega ni bilo! Veliki intelekt je bil sam v Niču!

Stvarnik ali Veliki intelekt si je zato izmislil sistem, v katerem je izmenjava ljubezni uresničljiva. Zamislil si je »družbo«, ločene intelekte - zdaj jih štejemo v milijardah - ki so povsem samostojni in ločeni drug od drugega, po lastnostih enaki njemu in opremljeni s svobodno voljo. Prevladujoča visoka čustva kot ljubezen lahko pričakujemo pri tistih intelektih, ki so zadostno razviti. Ljubezen je namreč zahtevna stvar. Izražamo jo izključno na podlagi svoje svobodne volje. V trenutku, ko ljubezen zahtevamo ali ji postavljamo kake pogoje, se razbline in spremeni v grenkobo, razočaranje ali celo poraz. Zato je bila samostojnost in neomejena svoboda izbire - svobodna volja posameznih ločenih intelektov - nujni pogoj pri načrtovanju »sistema za ljubezen«.

Pomembno je vedeti, da vsa ustvarjena bitja (poleg ljudi) niso sposobna gojiti čustev, čeprav so nekatera inteligentnejša od ljudi. Vendar pa čustva niso rezervirana zgolj za človeško vrsto.

Posamezne intelekte – živa bitja, je Stvarnik glede na razvitost razdelil na več ravni, tako da je zagotovil neizmerno paleto kompleksnosti različnih zgodb. Med najrazvitejšimi so posamezni samostojni intelekti, različna bitja; tudi mi, ljudje.

Obstajata dva razloga za obstoj človeških bitij: da bi razvili intelekt do skrajnih meja možnega in sposobnost doživljanja najvišjih čustev, torej ljubezni. Pri tem Veliki intelekt ni postavil nikakršnih omejitev. Imamo iste pogoje in potenciale kot on sam! Veliki intelekt v resnici živi v vsakem od nas in doživlja skozi nas tisto, za kar se odločimo. Tako spoznava sebe na nešteto načinov in prav v tem je bistvo božanske igre.

A kako je Veliki intelekt, željan ljubezni, pripravil posamezne intelekte, da bi ga ljubili (njega ljubijo tudi takrat, ko ljubijo drug drugega)? V čem je trik, če pa imajo svobodno voljo in jih k ničemur ne moreš prisiliti?

Ker ni mogoče zaljubiti se, ne da bi vedeli, koga ljubimo, je spoznavanje drugega nujen, ne pa tudi zadosten pogoj. Potrebno je tudi občudovanje. Zato je Veliki intelekt ustvaril neomejene možnosti za čudenje, saj je ustvaril lepo, dovršeno, veličastno, brezhibno zgrajeno vesolje, in to v več dimenzijah. Ko spoznavaš fantastične stvaritve v vesolju in njegov ustroj, se čudiš modrosti in veličini intelekta, kakršen lahko postane tudi tvoj. In takrat si ne moreš kaj, da ne bi vzljubil tega tvorca, ki je ustvaril tudi tebe. Takrat ti nikomur ni treba ničesar verjeti, kajti vse odgovore najdeš v sebi, v svojem intelektu, ki je intelekt Stvarnika, Velikega intelekta.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih