Da bi se strahu lotili na pravem koncu, je treba miselno tvorbo v našem razumu poprijeti in pregledati pri koreninah, to je pri predstavah in prepričanjih, ki se povezujejo s temeljnimi idejami o vesolju, Stvarniku, kozmičnih danostih, življenju, potrebah in omejitvah itd. Če želimo najti pot iz labirinta napačnih predstav, se moramo zavedati, da lahko napredujemo le tako, da se z uporabo miselnega orodja, ki se imenuje dvom, odlepimo od starih gledanj. Nadomestiti jih morajo nova spoznanja - tista, ki niso obremenjena s strahom in vsiljenimi idejami, in takšna, ki jih lahko potrdimo z notranjim izkustvom.

 

Strah je pojav, ki zadeva popolnoma vsa področja življenja, kjer je človek dejaven. To pa zato, ker se sherlock.jpgpovezuje z najbolj osnovnimi mehanizmi razmišljanja in dojemanja ter miselnimi postavkami, ki so temelji naše spoznave stvarnosti. Ker je temu tako, se strahu ne da kar tako priti do živega ali ga obvladati. Miselna zgradba je kot drevo, ki ima nekaj krepkih korenin (osnovni miselni postulati), iz debla pa izraščajo številne veje in vejice (posamezna izpeljana prepričanja) z listi na koncu (izkušnje, ki potrjujejo prepričanja).

Človek je razumsko bitje; vse, kar doživlja in razmišlja, vključuje njegov razum. Umski proces v razumu temelji na nekaterih osnovnih prepričanjih, ki so se vzpostavila v daljni preteklosti in se kot tradicija in družbeni spomin prenašajo iz roda v rod. Vsi kompleksnejši miselni procesi temeljijo na teh osnovnih premisah in so pravzaprav samo »zoomiranja« le-teh, da bi se naposled izluščilo neko izkustvo. Ker um ve kaj početi le s tistimi informacijami, ki jih razume (zna pojasniti z osnovnimi postulati), se v njem kot izkušnje zbirajo predvsem tista spoznanja, ki so v sozvočju s temi postulati. Vidimo, slišimo, zaznavamo in pomnimo zato predvsem tisto, za kar smo »sprogramirani«. To pa je tisto, zaradi česar ima vsak človek svojo resnico.

Ljudje smo neke vrste živi filtri, ki v svojo zavest spuščamo le tiste informacij in vtise, ki so v skladu z našo življenjsko naravnanostjo. Dokler nas nekaj ne »strezni« smo tako najpogosteje slepi za informacije, ki prinašajo objektivnejšo resnico. Streznitev je najpogosteje posledica hude bolezni, osebne stiske, hude izgube ali česa podobnega, saj se takrat lahko zamajejo in pod vprašajem znajdejo prepričanja, ki ne temeljijo na »objektivni realnosti«. Ob bolečini, ki je pogosta spremljevalka takšnih streznitev, postanemo boljši, obenem pa smo sposobni napraviti tudi premik k višjim resnicam, k večjemu zavedanju. A obstaja tudi »neboleča« pot – pot razuma, ki se odpre, kadar začutimo v sebi močan impulz k osebnostnemu napredku. Takšna pot, miselni preboj, se lahko odpre ob branju tekstov, v katerih se skriva Resnica. Morda pa je eden takšnih tudi tale, ki ga pravkar berete.

Kdor se nadeja, da bo v tem besedilu našel recept za hitro zmago nad strahom, bo razočaran. Kot je bilo iz doslej povedanega mogoče razbrati, gre za proces duhovne rasti, napredovanja v zavesti, torej proces, ki se ne more zgoditi čez noč in brez precejšnjega truda. Ali ste sposobni za sedanje čase precej čudna in nenavadna stališča, s katerimi se boste v nadaljevanju srečali, sprejeti in z njimi nadomestiti vaša sedanja prepričanja? Naj ponovim – gre za spremembo samih miselnih temeljev, na katerih temelji sedanja logika in mehanizmi razuma. Nekateri boste vse to laže sprejeli, drugi težje – odvisno od tega, kako daleč ste že »prikopali« v rudniku življenjske modrosti.

Ob povedanem bi si kdo utegnil misliti, da gre zopet za nekakšno filozofiranje in preganjanje megle zaradi nabiranja ego-točk avtorja teh vrstic. Toda resnica je drugačna. Gre za preposto in iskreno željo, da bi osupljive informacije, ki sem jih uspel v več kot dveh desetletjih svojega iskanja izbrskati iz gore knjig in literature, posredoval tistim, ki vas muči podobna žeja kot mene. Zakaj bi teh informacij, ki so bile prikrivane toliko časa in so bile privilegij izbrancev, ne podelil z vami, da bosta resnica in spoznanje lahko oplemenitila še koga?

Vsak, ki se bo obravnavanega podviga lotil, bo deležen »blagoslova« (v obliki višje kakovosti bivanja), kakršnega si ne zna niti predstavljati. Kajti Stvarnik bogato nagrajuje tiste, ki se odločijo spoznati njega. To je namreč osnovni smoter njegove igre.


Identifikacije

Ko človek stopi na pot samorazvoja, je običajno še ujetnik materialističnega svetovnega nazora. Prepričan je, da je njegovo bistvo - umrljivo, snovno fizično telo. Vse ostalo je »blebetanje brez otipljive, dokazljive osnove«. Ko ga življenje nekoliko strezni, spozna, da fenomena duše ne more kar tako ignorirati. Vse mogočih informacij s tega področja, področja duhovnosti, ne more več prezreti. Tako postopoma pride do spoznanja, da tisto njegovo pravo bistvo morda ni fizično telo, temveč bolj duša. Takrat se njegovo obzorje drastično razširi, saj se mu odpre skrivnostni duhovni svet, ki je vsaj tako obsežen kot materialen svet, čeprav na žalost ni tako dostopen kot slednji. Toda tu so še drugi aspekti, ki postopoma postanejo zelo pomembni; pojavi se spoznanje, da stvarnost pravzaprav sestavljajo energije – vse je energija, ki se pretvarja iz snovnosti v nesnovnost itd. Spet drugačen pogled odstre spoznanje, da se za vsem, kar obstaja, skriva veličasten um, ki se odraža v individualnih umih, posamičnih intelektih vsakogar od nas. Intelekt je tisti, ki lahko zase misli, da je telo, duša, energija ali karkoli že. Nihče drug.

Tako mora človekova zavest v toku svojega razvoja preiti nekaj zaporednih identifikacij (istenj) – s telesom, dušo, energijo, umom… To sem lahko spoznaval tudi na lastni koži. In zdi se, da ne moremo preskočiti v višji razred, kjer je možna spoznava najvišje resnice, vse dokler ne opravimo z nižjimi razredi (identifikacijami). Nerodna reč, kajne. Tisti, ki se še oklepa identifikacije s fizičnim telesom, bi morda ob tem pomislil, da je torej nadaljevanje branja tega besedila zgolj izguba časa, saj mu tako ali tako ne bo dano celotnega procesa opraviti do konca le tega. Najverjetneje res. Pa vendar je vredno nadaljevati, kajti vsebovane informacije (tudi, če jih ne boste takoj dojeli) bodo olajšale vaše napredovanje in utrle pot hitrejšemu razvoju vašega intelekta. Najmanj, česar se lahko torej nadejate je, da boste pot svojega osebnostnega razvoja skrajšali in poenostavili. Potem morate le še počakati, da razumska sporočila, ki vam bodo že poznana, dojamete tudi skozi osebna izkustva in čustva, ki bodo nedvomno sledila.

Današnji čas je prelomen. Nekateri, ki so vešči zaznave energij, pravijo, da se je stvarnost v zadnjih nekaj letih, posebno po zloglasnem azijskem tsunamiju, drastično spremenila. Prišlo je do znatnega pomika magnetnih polov in do premika geomantičnih polj (mrež), ki jih opažamo na površini. Zemlja, ki je živo bitje, napreduje z osupljivimi koraki. Nekateri menijo, da izginja polarnost in da človek postaja nepolaren; ostre ločnice med jinom in jangom ni več! Številne stare teorije in nekateri koncepti so izgubili oporo in ne ustrezajo več današnjim razmeram. Vse hujše stiske, čedalje pogostejše obolevanje ljudi za rakom in hudimi boleznimi so posledica dejstva, da smo v fiziološkem smislu doživeli znatne transformacije, ki jim v intelektualne (umskem) smislu nismo sledili. Tako v nas prihaja do vse večjega razkola in obremenjenosti; namesto, da bi se temeljito očistili in pričeli živeti v skladu z novimi načeli in spoznanji, se še vedno oklepamo starih navad in metod. Ne zavedamo se, da brez očiščenja stare miselne in čustvene navlake, ki nam v obliki vse mogočih strahov krade dragoceno življenjsko energijo, nimamo prihodnosti.

Ob vsem povedanem pa je najpomembnejše spoznanje, da je na prehodu v vodnarjevo dobo čas za preporod človeka; narava nam omogoča, da mnogo hitreje napredujemo in z manj truda dosežemo napredek, ki je bil nekoč v tako kratkem času nepredstavljiv. V tem duhu je pričujoči tekst lahko dobra opora in pomoč v procesu osebnega očiščenja, ki je pred nami. To nam narava z vsemogočimi preizkušnjami v obliki naravnih nesreč in klimatskih sprememb v zadnjem času poizkuša »povedati«. Človek bo tako hočeš nočeš moral ugotoviti, kaj je pomembno v življenju, katero ravnanje ni več sprejemljivo in v čem je smisel življenja. Tako nas neposredno sili v duhovni razvoj, proč od materialnosti in k dvigu zavesti. Natanko to pa je tudi namen tega zapisa.


Problematični sistemi prepričanj

Vsa obsežna miselna struktura človeka, ki je potrebna za normalno delovanje razuma, se pri novorojenem človeku ne gradi na novo. Otroku pač skozi vzgojo, šolo in način življenja v bivalnem okolju vcepimo miselne temelje minulih generacij (predstave o sebi, o Bogu, o življenju, o smislu…); želeli ali ne, krščanska tradicija naroda, ki mu pripadamo, značaj naroda, minule izkušnje in naravnanost postanejo del vsakogar od nas, ne da bi se tega zavedal. Pri tem ni pomembno, ali si veren ali ne; spomin na preteklost je zapisan v vsaki celici telesa in temu ne moreš uiti. Ta zgodovina, kolektivni spomin pa so seveda »podprogrami« v našem umu, ki nas usmerjajo in določajo naše življenje, vsako odločitev in ravnanje, s tem pa tudi doživljanje vsakega posameznega trenutka posebej.

Tragika zgodbe je, da človeka od otroških let na vseh nivojih omejujemo, da bi do temeljnih spoznanj lahko prišel tudi sam, saj mora, da bi bil lahko v družbi uspešen, priden in dober državljan, nujno spoznati in obvladati le tiste razlage, ki so »pravilne« in v duhu tradicije in ustaljenega reda; vse njegove drugačne interpretacije so moteče in nezaželene. Pri tem mu razum napolnimo tudi z vsem kolektivnim strahom, ki se je skozi zgodovino nabiral v družbi. A ne le to; s sistematičnim ukalupljanjem otopimo tudi njegov čut za resnico in etiko, sposobnost prožnega razmišljanja izven ustaljenih vzorcev ter domišljijo, pa tudi voljo, da bi se kakega zahtevnejšega miselnega podviga lotil samozavestno. 

O temeljnih prepričanjih in postulatih, ki so bili postavljeni že davno, tudi odrasel (že ukalupljen) človek običajno nikoli ne premišljuje, saj si vendar vsak predstavlja, da ne morejo biti zmotni, ko pa so vzdržali toliko tisočletij. Tudi če se jih morda iz radovednosti loti, si dopoveduje, da nima smisla preveč skreniti s »prave linije«, saj črna ovca pač ni prijetno biti. Ali ste kdaj pomislili, zakaj v zadnjih stoletjih skoraj ni vidnejših filozofov, ki bi znali kaj novega povedati o človeku? Vse filozofije, ki so vredne obravnave, imajo že dolgo brado. Kje pa je napredek? Je ta rezerviran samo za področje tehnologije?

Toda vprašati se moramo, kdo nam jamči, da so sedanji miselni temelji pravi? Ali ne tiči prav tu temeljni razlog za nesrečo vsega človeštva, ki zdaj spoznava, da vsa civilizacijska zgradba poka po šivih? Zakaj bi se sicer zdaj rušila, če je s temelji vse v redu? Zakaj se ne moremo izkopati iz začaranega kroga?

Strah, pohlep, nasilje, ljubosumje in druga čustva, za katere vsi vemo, da nimajo dobrih učinkov in so generatorji svetovne nesreče, pomanjkanja in gorja, so še vedno, po toliko tisočletjih, prisotni v ljudeh in nič ne kaže, da bi se v razumnem času to lahko spremenilo. Usmerjeni smo v obsodbo ter kaznovanje negativnih lastnosti in se ne zavedamo, da s tem le podžigamo vse skupaj, vrteč se v začaranem krogu. Nikakor ne sprevidimo, da je edina rešitev v spremembi družbenih razmer in pogojev, ki dajejo podlago tem lastnostim in jih pritegujejo.

Še nekaj besed o duhovni plati življenja. Spoznanje duhovne plati bivanja je tisto, kar današnjemu človeku najbolj manjka, saj je materialistično usmerjen potrošnik kot invalid, ki gleda v svet samo z enim očesom. Zato bo treba na poti krepitve zavesti prav tu največ storiti, kajti šele duhovno spoznanje odpre vrata v širše razumevanje sebe, sočloveka in stvarstva v celoti. Le s tako povečanim razumevanjem pa je moč poiskati boljše in ustreznejše civilizacijske rešitve. Obširen tekst o pomenu duhovnosti si lahko preberete besedilu O duhovnosti na tej spletni strani v sekciji /Najvažnejši je človek.


Zgodba o neki veri

Nekoč je živelo ljudstvo, ki je trpelo v medsebojnih spopadih, nesoglasjih, razprtijah in pomanjkanju. Po tisočletjih trpljenja pa je prišel duhovni učitelj, ki je razsvetlil temo in prinesel razumevanje in ljubezen mednje. Bilo je, kot bi jim Stvarnik na pomoč poslal svojega modrega in plemenitega sla. Učitelj jim je pokazal pravo modrost in ustrezno pot skozi življenje in mnogi so ga videli kot odrešitelja iz pekla, v katerem so dotlej živeli.

A ne vsi. Kralj je v njegovih naukih in ravnanju videl hudo grožnjo in nevarnost za kraljestvo, zato je odločil, da mora umreti. Na zvijačen način je učitelja ujel, nekaj tednov mučil in nato obsodil na smrt. Usmrtitev je bila izvedena z giljotino. Ogorčenje se še ni dobro poleglo, ko so preračunljivci pričeli oznanjati vero, v središču katere je bil prav preminuli Učitelj. Toda namesto oznanjanja njegovih naukov o ljubezni so v ospredje postavili trpljenje in stiske, ki jih je Učitelj užil ter oznanjali strašno vest, da kljub poskusom plemenitih učiteljev rešitve za človeka ni. Za simbol nove vere so izbrali giljotino, ki je tako postala svetinja in predmet čaščenja.

Verniki, ki jih je bilo vse več, so v svetiščih povzdigovali giljotino kot nekaj najsvetejšega in premišljevali o trpljenju in brezupnem položaju, iz katerega ni izhoda. Učiteljevega oznanjanja ljubezni se je komaj še kdo spomnil, strah, ki ga je prinašala doktrina pa je ostal. Miniaturne giljotine so verniki nosili tudi na verižicah. Vsak pogled nanje je vzbudil nelagodje, strah in tesnobo.

Ljudstvo je z vdajanjem tej veri vse bolj dušilo radost in življenje v sebi, zapadalo v apatijo, samotrpinčenje, samopomilovanje, krivdo in brezup. Ogromna količina negativne energije, ki so jo usmerjali v tesnobne in srce hromeče predstave in obrede, je sčasoma obrodila sadove. Ljudstvo je številčno vse bolj kopnelo in naposled je preostale podjarmilo in zasužnjilo drugo ljudstvo, ki je poteptalo giljotino z njenimi božjimi služabniki in verniki vred.

Vprašanje: ali je omenjeno ljudstvo lahko pričakovalo kako drugačno prihodnost od tistega, o čemer so ves čas razmišljali?


Temeljni miselni postulati...

Poglejmo si naprej nekaj osnovnih miselnih izhodišč današnjega človeka.

Ne glede na to, ali je veren ali ateist, dandanašnji skoraj vsak prebivalec tega planeta verjame, da sta človek in Bog dve ločeni entiteti.

Verniki večine velikih svetovnih religij trdno verjamejo, da Bog pred človeka postavlja določene zahteve, ki jih je potrebno izpolnjevati v izogib zelo slabim obetom v onostranstvu. Prepričanje, da se človek nikakor ne more primerjati z Bogom (čeprav naj bi bil ustvarjen po Božji podobi), je trdno zasidrano v vernikih. Med obema obstaja nepremostljiv zid, podobno kot med vsemogočnim in nepopolnim.

Toda tudi ateisti niso prav nična boljšem. Menijo, da je človek nepopolno bitje, ki s svojim razvojem skozi evolucijo postopoma pridobiva vse več znanja o naravi in Stvarniku, vendar mislijo, da ni verjetno, da bi človek do vseh modrosti vesolja dobil pristop – vsaj ne zlahka, v kratkem času. Skratka, verjamejo, med Stvarnikom in človekom ni nikakršne neposredne vezi. Če pa bi že obstajala, jo znanost ne zna pojasniti oz. razložiti.

Večina materialistično usmerjenih ljudi verjame, da je smrt dogodek, ki pomeni prenehanje zavestnega obstoja oz. zavesti človeškega bitja. Kar se zgodi po smrti je nejasno, negotovo in najbrž nedostopno našim razlagam.

Nadalje je človek prepričan, da je izid življenja negotov. Treba se je neprestano boriti in si prizadevati za svoje preživetje. Uspejo le sposobni in iznajdljivi, ostali se morajo zadovoljiti s slabšimi pogoji in drobtinicami.

Uspeh je vedno rezultat iznajdljivosti, prizadevanja za znanjem in uveljavljanja sposobnosti, rezultati pa so posledica vloženega truda, ki prinaša napor.

Vsakomur je jasno, da se ljudje med seboj razlikujemo; nekateri imajo več talentov, znanja in sposobnosti kot drugi in so zato več vredni, drugi pa so zato upravičeno odrinjeni in se morajo zadovoljiti z manj.

Verjamemo, da na planetu, kjer živimo, ni dovolj sredstev za preživetje mase ljudi, ki danes šteje že preko šest milijard osebkov. Zato je treba za naravne vire tekmovati.

Prepričani smo, da je sreča posledica ugodnih okoliščin, ki se poredko pojavijo in nam naklonijo lepe trenutke, edine, za katere je vredno živeti. Iskanje sreče in užitkov je potemtakem tisto, za kar si je v življenju treba prizadevati.

Prav tako kot sreča, je po mnenju večine pogojena tudi ljubezen in sicer v smislu, da smo je deležni le, če izpolnjujemo določene pogoje – če smo vredni ljubezni in jo tistemu, ki nam jo daje, tudi vračamo.

Ob splošni predstavi, da smo ljudje po naravi no zelo nevedni, je utrjeno prepričanje, da nam tudi ni dano vsega vedeti, kajti naši možgani so za kaj takšnega preprosto premajhni.

Spisek prepričanj, ki so tako rekoč zakoni sedanje civilizacije, bi lahko dodali še marsikaj, a za zdaj se zadovoljimo s temi izhodišči.


...in njihove posledice

Poglejmo si zdaj na kratko, kakšne posledice imajo pomembnejša od navedenih prepričanj.

Prepričanje, da sta človek in Bog dve popolnoma ločeni identiteti ima posledico, da se človek počuti nemočnega, nesposobnega, nevednega, nebogljenega, ogroženega. Če ni povezan z neskončno Stvarnikovo modrostjo in močjo, nima zadostnih potencialov, da bi se lahko spopadal z grožnjami in stiskami, ki so po njegovem prisotne. Vsako od navedenih počutij oz. čustev zato povzroča strah zaradi potencialnega neuspeha. Občutek ločenosti od Stvarnika oz. Boga je primarni razlog strahu.

Prepričanje, da smo ločeni od Boga, ima posledico tudi predstavo o smrti, prenehanju bivanja.

Če bi bil človek povezan z Bogom in imel vse njegove lastnosti in atribute, bi imel s tem tudi večno življenje.

Prepričanje, da na svetu ničesar ni dovolj, povzroča tekmovalnost, napetost, ogroženost, agresivnost, in v končni posledici vojne za zagotovitev manjkajočega. Povzroča kopičenje bogastev v rokah manjšine, ustvarjanje prepada med bogatimi in revnimi ter postavlja na piedestal vrednote kot so kapital, denar, moč, nadvlada

Vsa ta prepričanja so podlaga ravnanja in odločanja in so kot takšna razlog za položaj, v kakršnem se človeštvo nahaja. Predlagam vam, da v nadaljevanju skupaj preverimo, ali res »pijejo vodo«, oziroma s preprostim logičnim sklepanjem ugotovimo, ali obstaja še kaka druga verjetna resnica. Kaj pa, če so to v resnici iluzije , ki smo jih ustoličili kot resnična dejstva? Kaj pa, če so resnična izročila vzhodnih ljudstev, ki pravijo, da je vse skupaj le iluzija, privid? Z vsako od teh iluzij se bomo soočili posebej.

A kako bomo vedeli, da je nova razlaga oz. trditev prava?

Življenje je resnica, ki se sama sebi razkriva. Vse stvari nas peljejo k naši najgloblji resnici. Prepoznamo jo zaradi v vsakem od nas vgrajenega nezmotljivega občutka, ki se oglasi, ko zabrni prava struna

Vsak izmed nas ima dostop do večne modrosti, ki se odraža kot intuicija, božji prst, notranje spoznanje ali kako drugače. Problem je le v tem, da se tega premalo zavedamo. Videti je, da smo si voljni priznati, da se Stvarnik, Bog vmešava v naša življenja, zavračamo pa misel, da nas Bog lahko v resnici navdihuje pri razmišljanju, razumevanju, govorjenju in delovanju.

Ob koncu tega besedila bo marsikdo spoznal, da je najvišja avtoriteta ne zunaj, marveč znotraj nas. Vse poti namreč vodijo k Stvarniku. To pa zato, ker nikamor drugam niti ne moremo priti. A poti so marsikdaj zelo vijugaste.

Preden pa se bomo poglobili v tehtanje zgornjih prepričanj, se bomo ustavili pri prvem temeljnem kamnu – teoriji o nastanku vesolja (kozmologiji ) in razmislili, kaj je Stvarnik prazaprav imel v mislih, ko je ustvaril vesolje. Tukaj bomo naleteli na prvo težavo. Filozofija se je s kozmologijo veliko ukvarjala, a človeštvo se je po Descartesu odločilo za kartezijanski dualizem, ki svet deli na dve entiteti – na duha in materijo, na subjekt in objekt, opazovalca in opazovano. Uveljavil se je materialistični svetovni nazor, ki materialni svet postavlja v ospredje kot nekaj najbolj merodajnega, merljivega, eksaktnega in objektivnega. Žal pa ta nazor ne zna pojasniti marsičesa, predvsem pa ne zna pojasniti celote duhovnega in materialnega – če pristanemo na omenjeno delitev. Zato bomo morali poseči po drugačnih razlagah , ki dajejo bolj celovite odgovore. Poznamo jih na primer iz tekstov izpod peres velikih filozofov Spinoze in Schopenhauerja , ki pa ju niso jemali dovolj resno.

Tisto, o čemer bomo govorili v nadaljevanju, se v glavnem ne nanaša na vaše današnje zaznavanje samega sebe temveč na bistvo človeka. Govorili bomo torej o vašem bistvu, ki se lahko močno razlikuje od tega, kar danes trenutno ste. To bistvo je nekaj, s čimer se doslej niste resno ukvarjali, čeprav je temelj, na katerem počiva vsa vaša razumska (miselna) zgradba. To bistvo je za vas nepredstavljive važnosti, saj vas vodi do vaših potencialov, ki se jih zdaj morda le nejasno zavedate.

Predlagam vam, da se za kratek čas odlepite od prepričanja, da so vaše sedanje temeljne predstave o tem bistvu in o naravi stvarnosti prave oziroma edini pravilen odraz resničnosti. S tem si boste zagotovili potrebno prožnost duha, da bo vaša logična misel lahko nemoteno sledila miselnemu toku v nadaljevanju razlage, ki sledi.

V tekstu "Kozmologija " se bomo lotili temeljev razumevanja stvarstva in ugotovili, kakšna bi lahko bila primernejša razlaga stvarnosti, v kateri živimo. Pred tem pa bi si lahko v sekciji Na sledi modrosti pogledali, kaj je na svetu najpomembnejše in kakšni miselni zakladi se skrivajo v nedrjih filozofije.

 

Vabljeni tudi k branju drugih besedil na podobne teme (sekcija Premagati strah in Na sledi modrosti):

Iluzije

Obvladovanje iluzij

Mit o smrti

Bistven je intelekt

Model resničnosti

Religija na rešetu

Zavest in stvarnost

Um, gospodar sveta

V labirintu časa

Pojmovnik življenja

O trdnosti snovi

Smrt - dogodek v življenju duše

Kaj se gre duša v vesolju

...

 


 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih