Problematični sistemi prepričanj

Vsa obsežna miselna struktura človeka, ki je potrebna za normalno delovanje razuma, se pri novorojenem človeku ne gradi na novo. Otroku pač skozi vzgojo, šolo in način življenja v bivalnem okolju vcepimo miselne temelje minulih generacij (predstave o sebi, o Bogu, o življenju, o smislu…); želeli ali ne, krščanska tradicija naroda, ki mu pripadamo, značaj naroda, minule izkušnje in naravnanost postanejo del vsakogar od nas, ne da bi se tega zavedal. Pri tem ni pomembno, ali si veren ali ne; spomin na preteklost je zapisan v vsaki celici telesa in temu ne moreš uiti. Ta zgodovina, kolektivni spomin pa so seveda »podprogrami« v našem umu, ki nas usmerjajo in določajo naše življenje, vsako odločitev in ravnanje, s tem pa tudi doživljanje vsakega posameznega trenutka posebej.

Tragika zgodbe je, da človeka od otroških let na vseh nivojih omejujemo, da bi do temeljnih spoznanj lahko prišel tudi sam, saj mora, da bi bil lahko v družbi uspešen, priden in dober državljan, nujno spoznati in obvladati le tiste razlage, ki so »pravilne« in v duhu tradicije in ustaljenega reda; vse njegove drugačne interpretacije so moteče in nezaželene. Pri tem mu razum napolnimo tudi z vsem kolektivnim strahom, ki se je skozi zgodovino nabiral v družbi. A ne le to; s sistematičnim ukalupljanjem otopimo tudi njegov čut za resnico in etiko, sposobnost prožnega razmišljanja izven ustaljenih vzorcev ter domišljijo, pa tudi voljo, da bi se kakega zahtevnejšega miselnega podviga lotil samozavestno. 

O temeljnih prepričanjih in postulatih, ki so bili postavljeni že davno, tudi odrasel (že ukalupljen) človek običajno nikoli ne premišljuje, saj si vendar vsak predstavlja, da ne morejo biti zmotni, ko pa so vzdržali toliko tisočletij. Tudi če se jih morda iz radovednosti loti, si dopoveduje, da nima smisla preveč skreniti s »prave linije«, saj črna ovca pač ni prijetno biti. Ali ste kdaj pomislili, zakaj v zadnjih stoletjih skoraj ni vidnejših filozofov, ki bi znali kaj novega povedati o človeku? Vse filozofije, ki so vredne obravnave, imajo že dolgo brado. Kje pa je napredek? Je ta rezerviran samo za področje tehnologije?

Toda vprašati se moramo, kdo nam jamči, da so sedanji miselni temelji pravi? Ali ne tiči prav tu temeljni razlog za nesrečo vsega človeštva, ki zdaj spoznava, da vsa civilizacijska zgradba poka po šivih? Zakaj bi se sicer zdaj rušila, če je s temelji vse v redu? Zakaj se ne moremo izkopati iz začaranega kroga?

Strah, pohlep, nasilje, ljubosumje in druga čustva, za katere vsi vemo, da nimajo dobrih učinkov in so generatorji svetovne nesreče, pomanjkanja in gorja, so še vedno, po toliko tisočletjih, prisotni v ljudeh in nič ne kaže, da bi se v razumnem času to lahko spremenilo. Usmerjeni smo v obsodbo ter kaznovanje negativnih lastnosti in se ne zavedamo, da s tem le podžigamo vse skupaj, vrteč se v začaranem krogu. Nikakor ne sprevidimo, da je edina rešitev v spremembi družbenih razmer in pogojev, ki dajejo podlago tem lastnostim in jih pritegujejo.

Še nekaj besed o duhovni plati življenja. Spoznanje duhovne plati bivanja je tisto, kar današnjemu človeku najbolj manjka, saj je materialistično usmerjen potrošnik kot invalid, ki gleda v svet samo z enim očesom. Zato bo treba na poti krepitve zavesti prav tu največ storiti, kajti šele duhovno spoznanje odpre vrata v širše razumevanje sebe, sočloveka in stvarstva v celoti. Le s tako povečanim razumevanjem pa je moč poiskati boljše in ustreznejše civilizacijske rešitve. Obširen tekst o pomenu duhovnosti si lahko preberete besedilu O duhovnosti na tej spletni strani v sekciji /Najvažnejši je človek.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih