Izgubo zaposlitve običajno razumemo kot težak udarec usode, kajti ogrožena naj bi bila naša varnost, morda celo preživetje. A to je le ena plat medalje. Druga plat je, da gre za krizo, ki je - kot vsaka kriza - priložnost za nov korak na poti duhovne rasti. Resnične varnosti v življenju ni, saj je to že samo po sebi smrtno nevaren proces, zato je s slepili o varnosti najbolje čim preje pomesti.

Na videz gre za naključen dogodek, ki pa je vse prej kot to. Vsi pomembnejši mejniki v življenju so vnaprej določeni in določajo našo življenjsko pot, »usodo«, ki se ji ni mogoče izogniti. A zakaj bi se ji, saj je prav to skelet scenarija, ki se ga je duša namenila izkusiti v tem življenju. Tisto, kar je v življenju pomembno, niso dogodki sami temveč naš odnos do njih. Z duhovnim zorenjem pridobivamo vse več znanja, zato postajamo vse bolj razumevajoči, tolerantni in odprti za vse; temu ustrezno postaja vse bolj sproščeno in prijetno tudi življenje.

Slabšanje življenjskih pogojev in zaskrbljujoča rast brezposelnosti po vsem svetu sprožata resno zaskrbljenost in žolčne debate. Toda poglobljen pogled unemployed2razkrije, da gre za pozitiven proces, proces dozorevanja družbe. Človek, ujet v ustaljene programe vsakodnevnega pehanja za ljubi kruhek le težko razmišlja o globljih življenjskih vprašanjih, težko se posveti samemu sebi in prisluhne notranjemu glasu. Le malokdo za to najde čas in energijo. Kriza družbe pa je pojav, ki prinese priložnosti za masoven osebnostni napredek; njen instrument je osvobajanje ljudi od dela, da bi se razbremenili zastarelih programov, osvobodili um in poiskali nove poti v prihodnost.

Narava je torej poskrbela, da se lahko resneje posvetimo spoznavanju zakonitosti življenja in sebe. A to lahko storimo le, če se izvijemo iz novih, z brezposelnostjo povezanih strahov, ki so se polastili naših umov. Soočenje s strahovi, prisluškovanje duši in odstiranje njenih skritih želja, kritičen pogled na minulo življenje in razumevanje svojega poslanstva so dragoceni koraki na poti naše duhovne rasti.

Čas brez dela prinaša svobodo in miren um, zato je v izgubi zaposlitve smiselno videti pomembno priložnost, ki je ne smemo zamuditi. Soočeni z obravnavanim problemom imamo načeloma le dve možnosti: lahko se utopimo v novem strahu, gnevu in samopomilovanju ter mrzlično iščemo rešilno bilko, ki bi se je lahko oprijeli, in s tem zapademo v spiralo samopomilovanja. Ali pa se zavemo širših dimenzij danega položaja, prepoznamo njegovo sporočilo in aktiviramo naše potenciale za novo pot, ki je pot našega srca.

Z zavedanjem, da prav grenke izkušnje in udarci človeka plemenitijo, in dejstva, da neuspeh še v večji meri kot uspeh pripomore k naši duhovni rasti, se ne ustrašimo stisk in ne izgubimo optimizma.

Za svetovanje ob izgubi zaposlitve kliknite tukaj



Ohromljeno srce

Ne zavedajočih se širših dimenzij tega dogodka nas izguba zaposlitve napolni z močnim strahom, ki seveda ohromi srce. Ljubezen do nas samih je močno prizadeta, s strahom prežeti um je postal hiperaktiven in panično išče rešitev. Živimo le še v glavi.

Zabredemo v program, ki sistematično ruši našo samopodobo. Ruši jo dejstvo, da so nas prikrajšali za našo ustavno pravico do dela in nam s tem vzeli velik kos človeškega dostojanstva. Ruši jo zavedanje, da z vsakim dnem, ko čakamo na novo delo, kopni naš strokovni potencial, postajamo vse bolj nesposobni in nemočni. Obenem se staramo in tako postajamo vse manj zanimivi za delodajalce. Brez prihodkov se znajdemo v zelo nezavidljivem položaju in se soočamo s padcem standarda, ki morda že meji na revščino. Predstava, da smo opremljeni s pečatom »nekoristen« odrinjeni na družbeno obrobje je velik psihični udarec za človeka, ki je bil še nedavno spoštovanja vreden, tvoren in koristen član družbe.

Vsa ta spoznanja in občutki obremenijo našo samopodobo in krepko udarijo po naši samozavesti. S srcem, ujetim v past, se počutimo, kot bi nekdo zadušil življenje v nas. Počutimo se nemočne, nekoristne, nesposobne, v breme bližnjim in družbi. Postanemo žalostni, razočarani, pasivni, preobčutljivi, morda tudi razdražljivi in jezni na vse. To seveda deluje neugodno tudi na naše bližnje. Morda se pričnejo očitki, ki rušijo medsebojno spoštovanje in harmonijo.

Vse navedeno so znamenja psihološkega problema, ki se ga morda kot takega niti ne zavedamo in menimo, da smo se »po naključju« znašli v težavah. Toda zrušenje samopodobe je problem, ki ima korenine v naši psihi. Nastal je kot posledica notranjega dialoga, ki je v skladu s tradicionalnim gledanjem na ta svet. Ne sprašujemo se, ali je ta pogled ustrezen ali ne. S pičlo samozavestjo smo seveda kaj slab partner v pogajanjih za novo zaposlitev. Iz zagatnega položaja se najlaže izkopljemo tako, da popravimosvojo samopodobo in stremo okove srca, da lahko znova zadiha. Potrebni smo pomoči in obravnave, ki bi v nas znova obudila vero vase in prinesla optimizem.

Česarkoli se lotimo zgolj z umom, je obsojeno na pomanjkanje pravega življenjskega naboja. Da bi v nečem res uspeli, se moramo tistega lotiti s srcem, z zaupanjem in vero, da nam bo uspelo. Kadar je ta vizija usklajena s strunami naše duše in zakoni vesolja, nam ne more spodleteti. Bistven element preseganja krize ob izgubi zaposlitve je odpiranje srca trdnemu zaupanju v dejstvo, da je pričujoča kriza za nas dobra, saj omogoča boljše izbire v prihodnosti in pomembna spoznanja. S tem zavedanjem mnogo laže premagamo krč in zopet zaživimo s srcem.



Kriza vrednot

Kriza ob izgubi dela je zrušila staro predstavo o nas samih; očitno zato, ker ta ni bila ustrezna. Najverjetneje je neuspeh naslikal novo samopodobo, ki je še mnogo slabša od prejšnje in nas napolnjuje še z večjo tesnobo. Ali je ta realna? Zagotovo ne, sicer duša ne bi trpela. Poiskati moramo novo podobo, ki temelji na drugačnih miselnih temeljih od tistih, v katere smo verjeli doslej.

Večina izmed nas je nekritično sprejela pogled na svet, ki  je izrazito materialističen, ozek in duhovno omejen. Najverjetneje se tega niti ne zavedamo. Kako bi se le, ko pa ne poznamo ničesar drugega? Ta pogled nam slika svet, v katerem je človek le nepomembno kolesce v velikem imperialističnem stroju, smet v vesolju, ki jo veter nosi, kot mu drago. Ta svet postavlja denar, moč in pohlep na prvo mesto. Za človečnost, sočutje, spoštovanje bližnjega tu ni prostora. A prav zaradi odsotnosti teh vrlin se je družba znašla v krizi. Pesek v oči so izjave, da smo živeli preko svojih zmožnosti; kriza je posledica grabežljivosti, tekmovalnosti, nečlovečnosti, agresivnosti peščice tistih, ki so svojo moč izkoristili za siromašenje in izkoriščanje množic. Civilizacija, ki temelji na takšnih temeljih, se mora preroditi. To se bo zgodilo tako, da bo množica ljudi, oropanih za premoženje in dostojanstvo ter razbremenjenih starih družbenih stereotipov, pričela na novih temeljih graditi boljši svet. Ta množica ljudi, ki z vsakim dnem raste, je predvsem množica ljudi, ki so izgubili delo.

Problem brezposelnih ima mnogo globlje korenine, kot si marsikdo predstavlja. Gre predvsem za človeško krizo, krizo vrednot, v kateri je naša družba, ki se je sedaj znašla na koncu slepe ulice. Kriza nam zastavlja vprašanje: Kaj je pomembnejše: človek ali denar? Odgovor je nedvoumen, zato rešujemo banke in nagrajujemo tiste, ki so nas v krizo pripeljali, na račun obubožanja državljanov. Pogoji za resnično reševanje krize bodo vzpostavljeni šele tedaj, ko se bo dovolj velika množica ljudi pripravljena s tem soočiti. Prevedeno na jezik posameznika to pomeni, ko se bo ta sposoben soočiti s samim seboj, ko bo z odvrženjem lažne podobe o sebi pripravljen prestopiti lastno majhnost. Spoznati mora, da je čudovito, plemenito bitje neverjetnih potencialov, podrejanje sočloveku pa je nekaj zanj ponižujočega in smešnega.

Problem brezposelnosti, pa tudi kriza sedanje družbe, sta rešljiva le tako, da se človeku vrne veljavo. Človeškemu dostojanstvu je treba dati mesto, ki mu pripada. Neumestno je pričakovati, da se bo to zgodilo kar samo od sebe. Brez odločnih zahtev po etičnem in človekoljubnem pristopu k reševanju problemov spremembe ne bo. Takšen način obravnave pa lahko zahtevajo le ljudje, ki se cenijo in vedo, da si to zaslužimo. Bistvenega pomena je, da se ljudje otresejo sedanjih strahov in ustaljenih stereotipov ter ustoličijo prave ideale. Vse se torej prične na psihični ravni, pri človeku samem. Njegove probleme lahko reši in pogled na svet spremeni le on sam. 



Mit o pomanjkanju

Čeprav izguba zaposlitve ni le problem tehnične narave pač pa predvsem psihični problem, se agencije in zavodi za zaposlovanje z njim v splošnem ne ukvarjajo. Njihov cilj je brezposelnemu ponuditi le tehnično rešitev – novo delo. A to marsikdaj pomeni le novo suženjstvo delu in kapitalistu. Prepričanim, da se brez dela ne da živeti – kar je absurd – se nam zdi, da druge izbire v resnici nimamo. Izguba zaposlitve nas pravzaprav sooči z vprašanjem zasužnjenosti človeka z delom. Od mladih nog so nas prepričevali o obstoju pomanjkanja in o tem, da naravnih virov ni dovolj. A pomanjkanje je mit. Povzročeno je umetno, da je s tem ustvarjena možnost manipulacij z nami. Sedanjim stiskam botruje predvsem dejstvo, da je 90 odstotkov naravnih virov v lasti peščice ljudi. Toda ob pravični delitvi jih je povsem dovolj za vse človeštvo,

Prepričanje o pomanjkanju je vredno vzeti pod lupo, saj je eden najpomembnejših razlogov za medsebojna trenja, nestrpnosti, sovražnosti in vojne. S tem prepričanjem civilizacija ne more napredovati do ere miru, ljubezni in sožitja. S širjenjem zavedanja in dvigom zavesti se ustvarjajo pogoji, da se bomo tega mita osvobodili. Pred nami je nova, naprednejša družbo, utemeljena na sožitju, miroljubnem sodelovanju in blagostanju. Stari sistem, ki se sesuva, bo napravil mesto novemu.

Marsikomu se zdi to utopija, a ni tako. Ob koncu kozmičnega ciklusa smo danes na pragu uveljavitve tehničnih izumov, ki bodo civilizacijo čez noč razbremenili pomanjkanja energije. Izumi za črpanje (proste) energije iz etra, kar je preizkusil že Nikola Tesla, so tik pred vrati. Z brezplačno energijo sta problema oskrbe z vodo in hrano zlahka rešljiva, robotizirane tovarne pa že danes drastično zmanjšujejo potrebe po človeški delovni sili. V prihodnosti bo vsakomur zagotovljeno dostojno življenje, tudi brez dela. To ne pomeni, da bomo ljudje postali brezdelneži, saj je delo nekaj, kar človeka dviguje in plemeniti, pač pa bo vsakdo počel tisto, kar prija njegovo duši in koristi širši skupnosti.

Strah ob izgubi zaposlitve ima svoje poslanstvo: čeprav je videti paradoksalno, vodi k rušenju mita o pomanjkanju, ki duši človekovo ustvarjalnost in ga spreminja v poslušno orodje v rokah tistih, ki so si prilastili vse vzvode v družbi.



Izkoristiti priložnost

Ob izgubi zaposlitve, ko imamo čas zase in se lahko zagledamo vase, se torej zavejmo, da imamo dragoceno priložnost, ko smo relativno svobodni, razbremenjeni delovnega stresa. Priložnost namreč, da napravimo osebnostni korak naprej. A ta korak lahko storimo le, če odložimo strah, sproščeno zadihamo in prisluhnemo svoji duši ter se zavemo, da ima duša možnost izbire: lahko sledi motivu strahu ali ljubezni. Če bomo sledili strahu, bomo povzročali duši novo trpljenje. 

Program naše duše je bil postavljen, še preden smo se rodili. Moramo ji le prisluhniti, pa se nam bo odstrla tista pot, ki nas bo zaradi uresničitve našega življenjskega poslanstva najbolj izpolnila. Možna je seveda tudi druga pot – da vse to preslišimo in sledimo le umu, ki nas nenehno lovi v zanke strahu, s srcem, ujetim v past.

Zavedanje, da je omenjeni dogodek pač eden od mejnikov na naši življenjski poti, in da se za vsem skriva dober namen, nas odreši občutka, da smo žrtev razmer. Šele odložena vloga žrtve odpre nove možnosti in pripelje do psihičnega dozorevanja ter spoznanj, ki občutno olajšajo nadaljnjo življenjsko pot. Pripelje do uvidov, zaradi katerih ne pristanemo na vsakršno rešitev. Ko spoznamo, kaj so nas učile minule lekcije, prekinemo njihovo ponovitev. V nasprotnem se lahko zgodi, da eno suženjstvo, eno ječo duše, le zamenjamo z novim suženjstvom, ki nas še globlje prizadene.

V vsakem od nas se skriva moč, da se prerojen dvigne iz pepela in zaživi novo življenje. Ta moč se skriva v vsakem človeku, a je na razpolago le, če ji zaupamo. Največja napaka je pogrezniti se v pasivnost in čakati, kdaj nas bodo rešili drugi. Takšno ravnanje je napačno sporočilo samemu sebi: sem nemočen, nesposoben splezati iz krize.

Spoznanje, da človek ni nebogljena smet v vesolju, izpostavljen številnim udarcem, temveč duhovno bitje, ki v telesni preobleki raziskuje prostranstva snovnega sveta, je spoznanje, ki loči uspešnega od neuspešnega, srečnega od nesrečnega. Kdo sem, od kod prihajam in kakšen je smisel mojega življenja so zato vprašanja, ki imajo odločilen pomen. Brez prepoznave lepote in veličine bitja, imenovano človek, je srečno in lepo življenje preprosto nekaj, česar si (še) ne zaslužimo.

Ko se zavemo zgornjih dejstev in izziva pred nami, z zavedanjem lepote in moči človeškega bitja, ohranimo raven svoje samopodobe; še več - ta se lahko celo občutno zviša. V sebi najdemo moči, ideje in voljo, da se lotimo tistega, kar nas v življenju resnično veseli. Nikoli ni prepozno - dokler smo živi. Če v to dvomite, je v vas premalo znanja, znanja o samem sebi. Ko ste brez dela, imate mnogo več možnosti, da si ga pridobite.

 



Vprašanja, ki odprejo nove poti

Problema brezposlenosti se je najbolje lotiti na osebni, psihološki ravni. Dokler se ne znebimo strahov, ki jih nosimo v sebi (njihova korenina je strah pred pomanjkanjem), ne moremo zaživeti s srcem. Z novo zaposlitvijo ti ne odpadejo kar sami po sebi. Treba se je soočiti z njimi in jih prepoznati ter sprejeti. Drugače povedano: boljše delo si zaslužimo šele, ko storimo korak k odklepanju srca.

Ko ostanemo brez dela, si je vredno zastaviti kopico vprašanj in iskreno odgovoriti nanje. Nekatera se na prvi pogled zdijo nesmiselna, ker si domišljamo, da naše življenje usmerjajo zunanji dogodki. A ko se poglobimo vanje, odkrijemo presenetljive stvari.

Zakaj sem ostal brez dela? Ali za to obstaja notranji vzrok in kakšen je? Kaj mi s tem dejanjem sporoča vesolje in kaj moja duša? Kakšno delo si resnično želim opravljati v življenju? Po čem hrepeni moja duša? Kakšno je moje življenjsko poslanstvo? Kaj me ovira, da svoje želje uresničim? Kakšni so strahovi, ki me zavirajo? Kaj se mi zdi nepremostljiv problem? Ali si zares privoščim prijetno delo in srečno življenje? Ali je v meni kak prikrit občutek krivde ali prepričanje, da si sreče še ne zaslužim? Kdo sem in od kod prihajam?

Takšna in podobna vprašanja je vredno razčistiti. Zakaj? Morda ste se v življenju oklepali poklica ali dela zgolj zaradi strahu pred pomanjkanjem. Morda ste trošili svojo energijo za cilje, ki niso skladni z vašim poslanstvom. Morda je še čas, da s tem prekinete s tem in pričnete slediti glasu vaše duše. Po drugi strani pa morda zaradi otroških travm, psihičnih vzorcev ali privzetih prepričanj ne sežete po tistem, kar vam pripada. Morda so v vas nerazrešeni občutki krivde ali prepričanje, da niste dovolj dobri. V obeh primerih gre za veliki prepreki, ki zavirata vaš uspeh. Zdaj imate čas, da vse to raziščete in ustvarite pogoje za nov start, z novo zalogo energije.

Vajeni smo parcialnega, omejenega reševanja problemov. Ne vidimo, kako zelo so stvari povezane med seboj in kako je pomembna vsaka podrobnost, ki ni na »svojem mestu«. Da bi naše življenje steklo in bi zadihali s polnimi pljuči, je treba stvari pogledati celovito in jih tako tudi obravnavati.

Človek, ki je izgubil delo, ne potrebuje le nove zaposlitve. Potrebuje marsikaj več. Potrebuje razmislek o temeljnih, preprostih stvareh, ki pogojujejo naša življenja. Ko razume, zakaj mu je ta izkušnja potrebna, prepozna namig svoje duše in mnogo hitreje najde rešitev, ki vodi v smeri njegovega resničnega napredka. Takrat se zgodi čudež: zaposlitev, ustreznejša njegovi duši, mu pade v naročje kar sama od sebe, brez naprezanja.

Reševanje tehničnega problema zaposlitve torej ni dovolj. Marsikdaj se tehnična rešitev niti ne more zgoditi, dokler na psihični ravni ne pride do napredka. Duša, ki hrepeni po večji svobodi, se ne poda v izkustvo, ki pomeni novo, morda še hujše suženjstvo.

Izkoristite možnost ugodnega svetovanja. Podrobnosti si preberite tukaj.

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih