Težko je verjeti, pa vendar trditev ni brez podlage: človeštvo se je znašlo v podobnem položaju kot v srednjem veku, ko je ob splošnem prepričanju, da je Zemlja ravna plošča, pričelo prodirati spoznanje, da je krogla. Prav to spoznanje je sprožilo obsežen miselni preskok in pozornost človeštva, ki je bila dotlej usmerjeno pretežno na verske teme, se je preusmerila na kraljestvo materialnega sveta. Pred podobnim korakom stojimo tudi danes, ko se s prevladujočo materialistično miselnostjo odpiramo spoznanju, da smo predvsem zavestna bitja, in začenjamo gledati celostno.

Poglobljeno zanimanje za zunanji svet je nekoč vodilo k sistematičnemu raziskovanju narave in rodila se je znanosti o materiji, znanstveni materializem. Znanost je z bliščem odmevnih dosežkov in spoznanj navduševala znanja željne množice glava-v-primezuin odločilno prispevala k ustvarjanju vtisa, da je znanje o zunanjem svetu pomembnej­še od vsega drugega. Racionalni um je z razvojem znanosti bliskovito napredoval, religije pa niso bile sposobne človeku ponuditi tudi kakovostnejše in razvitejšemu razumu primernejše duhovne hrane.

Človek se je tako stoletja razvijal po razumski, logični plati, čustveno in duhovno pa tako rekoč nič. To se odraža tudi na povsem fiziološki ravni: razvijali smo levo možgansko polovico, desne pa ne. O zunanjem svetu vemo veliko, o svojem notranjem svetu, o sebi in o svojem bistvu pa le nekaj malega – toliko pač, kot so nam znale ponuditi religije. Žal te niso omogočile uravnoteženega razvoja človeške zavesti; še vedno vztrajajo pri okostenelih stališčih, obenem pa so zapadle miku materialnosti, kar jih je spremenilo v bogastva željne ustanove, ki jim pastorala ni na prvem mestu. To je marsikoga odvrnilo od nekoč pomembnega izvora duhovnega znanja, ki je v svojem bistvu tudi orodje za miselno ukalupljanje in nadzor vernih množic.

Zaslepljenost z materialnostjo nas je pripeljala v stisko. Področje zunanjega, snovnega sveta je le del tistega, kar lahko dosežemo z razumom. Čas je, da popravimo razumsko neravnovesje v sebi, posledico velike razlike med umsko in duhovno razvitostjo, in znova vzpostavimo naravno sozvočje. Zdaj smo tako rekoč duhovno zakrneli. Smo kot ptič z enim krilom. Nikar se ne čutite prizadete ob tej izjavi; gre za normalen evolucijski razvoj, za katerega je značilno nihanje od ene polarnosti k drugi, vse do uravnoteženja. Pred nami so širna prostranstva duhovnega sveta z obiljem duhovnega bogastva, ki nas bo oplemenitilo in dvignilo daleč nad raven, na kateri se nahajamo sedaj.

Nikola Tesla je zapisal: "Tistega dne, ko bo znanost pričela preučevati nefizikalne (duhovne) pojave, bo v desetih letih napredovala bolj kot v prejšnjih stoletjih svoje zgodovine."

Družba v sedanjem potrošniško orientiranem svetu je večinoma trdno zasidrana v znanstvenem materializmu, ki pravi, da smo snovno telo z nekaj malega elektro-kemije v možganih, ki ustvarja zavest. Ne zavedamo se, da materialistični svetovni nazor ne le močno omejuje naš intelektualni domet, temveč zavira naše potenciale in nas omejuje pri duhovni rasti. Po drugi strani smo zaradi verske tradicije polni nedodelanih, neprepričljivih predstav o naši nesnovni, duhovni naravi. Naš razum tako usmerjata dva nezdružljiva koncepta, ki ne omogočata celovitega razumevanja stvarnosti, to pa nas navdaja z negotovostjo in tesnobo. Ali ni že čas, da se dokopljemo do pravega znanja?

Smo nepredstavljivo več kot telo – smo zavestna bitja, katerih najpomembnejša lastnost je - zavedanje. A o zavedanju vemo silno malo. Kaj je zavedanje in kaj zavest? Od kod prihaja in kaj se skriva v njenem ozadju? Kaj je tisto, kar življenje napravi živo? Kakšno je poslanstvo življenja in njegov smisel? Ali vas ne mika, da bi se dokopali do odgovorov na ta in podobna vprašanja? Le z znanjem, ki se dotika prav teh tem, lahko računamo na krepitev naših duhovnih korenin in s tem na srečnejšo prihodnost celotne družbe.

Materializem ne potrebuje etike in morale, tudi znanje o zavesti je nepomembno. Izkušnje kažejo, da je znanost brez etike uničevalna. Znanost nas uči, da je svet nastal po naključju, zato nima ne cilja ne smisla. Takšno stališče nas usmerja k preživljanju svojega življenja tako, da se molekule našega telesa v kratkem veku našega življenja čim bolj napolnimo z raznimi užitki. Uživaj, dokler lahko. Kakšna čast, pravica, humanost, etika! To je nekaj, kar ne izhaja iz materije, zato je odvečno. Ali res?

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih