Ko sem se pričel zavedati velikanskega pomena razumevanja zavesti, je ta postala središče mojega zanimanja. Ena prvih ugank, s katerimi sem se spopadel, je bila uganka snovnosti; kako v zavesti nastane vtis o trdni snovi? Kako v tem procesu sodelujejo čuti? Zakaj vzhodne modrosti pravijo, da je vidni svet, ki ga opažamo, le utvara (maya)?

Vsa naša izkustva – videnje, čutenje, sanje, misli in občutki – so podobe in pojavi, ki se pojavljajo na platnu zavesti. Ko gledam drevo, si domišljam, da ga opazujem neposredno. A to še zdaleč ni res. To vprašanje je bistvenega pomena za razumevanje maticastvarnosti, zato se velja z njim podrobneje seznaniti. Znanost pojav »videnja« drevesa razlaga takole: svetloba se odbije od drevesa in pade na mrežnico v očesu. V skladu z vpadlo svetlobo sprejemne celice v tkivu mrežnice sprožijo električne impulze, ki potujejo v možgane. Možgani na podlagi prejetih signalov in zapletenega miselnega procesa ustvarijo sliko o tem, kar se dogaja zunaj. To je proces, ki ga imenujemo videnje. Šlo naj bi torej za proces, v katerem se vidni signali pretvarjajo v vidne vtise – slike, ki so forme, oblike v zavesti.

A v možgane se ne stekajo (vtiskujejo) le informacije oziroma signali vidnih, slušnih in drugih živcev. V njih se enakopravno obravnavajo tudi drugi vtisi, ki niso posledica zunanjih pojavov v fizični stvarnosti; vtisi, ki so posledica miselnih, čustvenih in drugih procesov, tudi takšnih, pri katerih sodelujejo naši duhovni (eterični) čuti – jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost in jasnovednost. Pri teh vtisih naši fizični čuti ne sodelujejo, torej nastanejo brez povezave z zunanjim svetom. Ali um loči med eno in drugo vrsto vtisov oziroma slik? Načeloma da, a ne vedno. V sanjah denimo, se tega ne zavedamo. Če smo pošteni, ne moremo izključiti možnosti, da tudi vidni vtisi v budnem stanju nastanejo v zavesti popolnoma brez povezave z zunanjim »objektivnim« svetom. Budno stanje je lahko le stanje nekoliko bolj verodostojnih sanj. O tem bo več govora kasneje.

Kakorkoli vzamemo, so podobe v umu za nas zelo resnične. Vendar pa, kot rečeno, nikakor ni res, da so podobe, ki jih vidimo v zavesti, enake fizični resničnosti, da gre torej za neposredno videnje snovnih stvari samih. Neposredno videnje preprosto ni mogoče. V tem primeru bi namreč moralo priti do povezovanja dveh popolnoma nezdružljivih svetov – snovnega in zavestnega. Med njima bi informacija lahko prehajala le preko posrednika, kar naj bi bili naši fizični čuti. Toda kako naj vemo, da ti zares obstajajo? Ali niso tudi oči in ušesa le podobe v zavesti? V vseh primerih gre za zavestne slike, saj zavest drugega kot zavestne podobe preprosto ni sposobna obravnavati.

O našem opažanju imamo v splošnem popolnoma napačno predstavo. Vzemimo na primer videnje barv. V svetlobi, ki prihaja od rdečega semaforja, ni prav nič »rdečega«; ima pač le določeno frekvenco, ki jo opisujemo kot »rdečo barvo«. Tudi signali, ki potujejo iz oči v možgane, niso »rdeči«, temveč um določene dražljaje obravnava kot vtis o »rdeči« barvi. Kar vidimo kot barve predmetov ali podob, so le različne hitrosti nihanja molekul. Tudi pri zvoku ni nič drugače. V zunanjem svetu zvok ne obstaja, gre le za različna nihanja zračnih molekul, ki jih v zvok pretvori um in še to le, če se zaradi obstoja zraka nihanje njegovih molekul lahko prenaša na uho. Prav tako vonj vrtnice ni nekaj »objektivnega«; gre za zaznavo molekul določenih eteričnih olj, ki jih um pretvori v vtis dišave.

Vtis o trdnih predmetih se od drugih vtisov razlikuje po tem, da se pri njihovi zaznavi pojavi možnost preverjanja, verificiranja vtisa s povratnimi signali, ki jih dajejo fizični čuti, npr. tip. Toda, kot rečeno, tudi oko, nos ali uho, za katere mislimo, da so snovni organi v nekem zunanjem objektivnem svetu, so – podobe, miselne naprave v zavesti! Brez zavesti ne delujejo. Gre torej za to, da neke podobe v zavesti (npr. oko) posredujejo signale drugi podobi v zavesti – možganom, da bi ti ustvarili tretjo podobo v zavesti – sliko predmeta. Vse se dogaja v istem polju, polju zavesti, kjer je prisoten tudi primaren, najpomembnejši vtis – vtis o obstoju opazovalca.



Odločilni pomen opazovalca

Iz zgornjih ugotovitev pridemo do zaključka, da je trdnost snovi le vtis o značilnosti določenega miselnega objekta, ki nastane v umu. Obstoja nečesa resnično »trdnega« ni mogoče potrditi z ničimer, kar bi bilo neodvisno od opazovalca. Jaz in edino jaz, opazovalec, sem tisti, ki spoznam obstoj nečesa in to opredelim kot resnično ali neresnično (npr. sanje).

V podporo materialistične teorije sem vendarle poskušal najti kak nesubjektiven dokaz. Denimo, da bi znanost poskusila svojo trditev o prvotnem obstoju fizičnega sveta »objektivizirati« s tem, da bi iz dokaza izločila »subjektivno« komponento, torej človeka kot opazovalca in s tem njegovo zavest. Napravila bi stroj, ki bi zaznal in beležil dokaze, da objektivni snovni svet obstaja. Toda te podatke in dokaze bi moral naposled pogledati in obravnavati človek. Človeku opazovalcu se pri poljubnem testu ali obravnavi preprosto ni mogoče izogniti. Z opazovalcem se vse začne in tudi konča. Bistven je za kakršno koli spoznanje. Edini namen testa ali eksperimenta je, da opazovalec dojame neko zakonitost, dojemanje pa je povsem odvisno od opazovalčevega predznanja. Obenem je opazovalec prav tisti subjektivni, najbolj nezanesljivi element pri znanstvenem raziskovanju, ki vnaša nenatančnost. Kar sprejme, si lahko razlaga le na podlagi svojega znanja, ki je nepopolno, in na podlagi svojega »spoznavnega aparata«, ki pa nam ni razumljiv.

Brez opazovalca torej ni spoznave, brez spoznave pa ni obstoja česar koli. Tisto, kar obravnavamo kot »trdno snov«, je v resnici podoba o njej v zavesti, sestavljena iz iste »miselne substance« (angleščina uporablja izraz mindstuff) kot sanje in vse drugo. Pojavlja se izključno v zavesti in nikakršnih možnosti ni, da bi preverili, ali obstaja tudi zunaj nje.

Za vse snovne stvari, tudi za fizično telo, velja, da jih v zavesti odlikuje posebna lastnost: večja vztrajnost, kot jo imajo drugi vtisi. Ti vtisi so »gostejši« in manj podvrženi razblinjanju kot druge utvare.

Trditev o iluzornosti snovnega sveta se marsikomu zdi absurdna, a kaj od povedanega je možno zanikati? Tudi zame ni bilo preprosto, a naposled sem se sprijaznil z ugotovitvijo, da snovnost, ki jo prepričljivo občutim, ni resnična lastnost »zunanjega sveta«. »Objekti« zaznavanja ali zavedanja so, kot sem spoznal kasneje, spremembe v polju, ki ga poimenujemo eter ali akaša. Ti objekti postanejo »snovni« šele v moji zavesti, zavesti opazovalca.

Znanost svojega stališča o primarni vlogi snovnosti in njenem obstoju zunaj zavesti ne more dokazati. Zgornji razmislek pa ima to prednost, da mnogo verodostojneje razlaga vse zavestne pojave, vključno z opažanjem fizičnega sveta. In še nekaj: obstoj fizičnega sveta, pojav celotne mase obstoječe materije sploh ni več problematičen. Vsa »snov« je le vtis, oblika, navidezna podoba v zavesti. Za njo se ne skriva neka resnična, trdna snov v zunanjem objektivnem svetu. Vtis o snovi je nekakšna posebna oblika agregatnega stanja določenih utvar v zavesti.

Te ugotovitve se – presenetljivo – ujemajo z idejami vzhodnih modrecev, da je ta svet le utvara, maya. Ali to pomeni – sem se vprašal –, da so vse znanstvene ugotovitve brez vrednosti?

Odgovor je nikalen. Stvari je vendarle treba postaviti v pravi kontekst. Čeprav ne obstaja snovna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse, kar se spremeni, je odnos do tega, kar opazujemo. Ne merimo snovnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti (nekateri ga imenujejo tudi »polje akaše«). Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju stvari in dogodkov v tem polju.

Materija izhaja iz zavesti, ne zavest iz materije. To so vedeli že pred tisočletji. Čas je, da se tega spet spomnimo.



Svet gradijo podobe v zavesti

Iz primerjave različnih vidikov zavestnega delovanja lahko izluščimo marsikatero pomembno podrobnost in odkrijemo kako tančico zavesti. Tu lahko navedem tri zgodbe – načine dojemanja sveta – ki so si med seboj zelo podobne, pa vendar se njihova ozadja bistveno razlikujejo.

Prva različica zgodbe je običajno, zavestno doživljanje v budnem stanju. Takrat si prepričan, da gre za resnično dogajanje, podprto s čutnimi dokazi. Svetloba, ki osvetljuje zunanje predmete in se odbija v tvoje oko, prihaja od naravnega vira – sonca ali od umetnih virov. Svetloba se preko posrednika – oči, ki vzbujajo možgane – pretvori v slike, ki naj bi bile odraz zunanjega sveta. V dogajanjih si udeležen s svojim telesom, ki se ga v celoti zavedaš.

Druga različica zgodbe je ogled filmske predstave. Predstavljaj si, da v kinu gledaš film. Svetloba iz kinoprojektorja – v skladu z zapisom na filmskem mediju – riše slike na filmsko platno in zdi se ti, kot bi se res nekaj dogajalo, pa vendarle veš, da vse te žive podobe ustvarja le svetlobni žarek; v gibanju na platnu ni resničnega življenja. Kdor si je že ogledal kak 3D-film, ve, da so tam prostorske slike še bolj prepričljive in jih je zelo težko ločiti od resnične stvarnosti. Slika v možganih je tako popolna, da se odzoveš zmedeno, kot bi na primer vlak resnično zapeljal s platna proti tebi. Svojega telesa se tudi tu popolnoma zavedaš, a tudi veš, da ne gre za resnično dogajanje. Z določenimi triki je mogoče možgane prevarati.

Tretja različica zgodbe pa so sanje. V tem primeru slik ne riše svetloba, temveč se pojavijo »iz spomina«. Slike v možganih, ki jih vidiš v sanjah, so na las podobne tistim, ki jih vidiš v budnem stanju. V sanjah celo ne podvomiš o resničnosti dogajanja. A potem, ko se zbudiš, se zaveš, da je šlo za sanje, kajti pred tem nisi bil buden. Sanjsko dogajanje se kasneje zdi nekoliko neprepričljivo, še posebno, ker v njem običajno nastopajo za objektivni svet neobičajni vtisi. Manjkal pa je vtis pristnega občutenja telesa.

Iz primerjave teh zgodb se je mogoče naučiti marsikaj. Prva in druga sta si zelo podobni. Lahko bi rekli, da v budnem stanju um deluje kot 3D-projektor, ki na platno zavesti ves čas projicira film življenja. Iz zgodbe s sanjami pa sledi zaključek, da oči za ustvarjanje slike v možganih niso nujno potrebne. Prav tako ni potrebna zunanja svetloba za osvetlitev. Slika v zavesti se lahko zgradi tudi iz spomina, torej popolnoma brez zunanjih dražljajev.

Svetloba ne nosi v sebi nikakršne informacije, ki bi umu omogočala razlikovanje med resničnimi podobami in umetnimi holografskimi slikami. Ti kot opazovalec odločaš, katera slika je zate resnična in katera ne. Toda kakšna so merila za odločanje? Zdi se, da je pomemben pogoj za resnično doživetje, da je v prizoru prisoten občutek »jaz sem«. Ta občutek je povezan z zavedanjem telesa. V sanjah je občutek telesa nejasen, kar je morda odločilnega pomena za sodbo o neverodostojnosti dogajanja. Pri 3D-filmu pa je prevara tako rekoč popolna, saj je zavedanje telesa povsem jasno.

Zunanji »objektivni« dejavniki – svet in svetloba – za nastanek slik v zavesti torej niso bistveni. Tisto, kar je merodajno za odločitev o resničnosti doživljanja, so telesni občutki in občutek telesne vključenosti v dogajanje. Občutki temeljijo na sporočilih fizičnih čutov, ki pošiljajo signale v možgane. Toda eni in drugi so le zavestne podobe brez dokazanega snovnega ozadja. Naposled je za vse vtise odgovorna zavest. Tako kot v možganih nastane slika – na primer v sanjah –, ne da bi oči kaj videle, tako lahko tudi drugi čuti »delujejo«, ne da bi obstajali resnični zunanji dražljaji. Saj v sanjah tudi slišimo, vohamo, okušamo itd., mar ne?

Izluščeno spoznanje je presenetljivo: za pojav živega dogajanja v možganih – pravilneje rečeno, v zavesti –, ki naj bi bilo posledica resničnih zunanjih prožilcev, ni nujenobstoj zunanjih »objektivnih dejavnikov«. Z ničemer pravzaprav ne moreš potrditi, da so kdaj koli prisotni. Vedno je tvoj razum, torej »opazovalec« tisti, ki odloči, da je eno resnično in drugo ne. Delovanje zavesti je izjemno zanimivo, ni kaj.

A naredimo še korak naprej: tako kot si umišljamo neko živo dogajanje, ki ni podprto z »objektivnimi dejavniki«, si lahko »umišljamo« tudi svoje telo, vključno z možgani. Trditev, da so vse, kar doživljaš, tudi tvoje telo, le prividi v polju zavesti, razumevanje vseh pojavov zelo poenostavi. Zdajšnje razlage stvarnost zelo zapletajo, obenem pa ne slonijo na trdnih dokazih. Nova razlaga je preprosta: zavest poskrbi za tridimenzionalno filmsko platno (polje zavesti), film (svet) in opazovalca (tebe – tvoj jaz) – vse troje hkrati. »Svetloba«, ki riše tvoje žive slike, je svetloba zavesti. Če zavest izgine, se film ustavi. Svet, za katerega misliš, da je zunaj, je tvoja lastna projekcija, projekcija uma. Treba je ugotoviti le še, kdo je režiser in kdo gledalec.

S temi spoznanji postane razumljiva trditev, da vsak vidi svet po svoje, v skladu z vsebino svoje zavesti. Kar doživljaš, ni pogojeno z nekim neodvisnim zunanjim snovnim svetom, ni odraz nekega zunanjega dogajanja, temveč je dogajanje v tvoji zavesti. Pri tem pa obstaja neko skupno miselno ozadje, za katero meniš, da pripada vsem bitjem, ki nastopajo v tvoji sliki sveta. Kar imenuješ objektivni svet, so prividi, pogojeni z lastnim razmišljanjem in sistemom prepričanj, na določenem »skupnem ozadju«.

Ob vsem tem si lahko zastavimo vprašanje, kaj sploh je resnično? Pravzaprav moramo biti nekoliko natančnejši – kaj obravnavamo kot resnično? To je povsem odvisno od tega, s čem se v danem trenutku istimo. Ko smo budni in se identificiramo s fizičnim telesom, je z našega vidika resničen fizični svet. Ko sanjamo in smo odlepljeni od telesa, je za nas resničen sanjski, astralni svet. A ne eden, ne drugi nista absolutna, saj sta le začasni, minljivi »stvarnosti«, ki se izmenjujeta v naši zavesti. »Zares resnično« je ozadje vsega tega – tisto, kar je nespremenljivo in večno; polje zavesti. To pa spoznamo šele takrat, ko smo onkraj vseh identifikacij. Zavest prepričajo njene lastne stvaritve. Zato navsezadnje ni resnično nič od tistega, kar vidimo, slišimo in se dotaknemo v budnem stanju, v sanjah ali onstran obojega. Vse so le spreminjajoči se vtisi. V polju zavesti, ki ga imenujejo tudi »akaša«, je možno vse, tudi stvari, ki presegajo sedanjo raven naše domišljije.

Vse povedano je seveda v popolnem nasprotju s tradicionalnim gledanjem in znanstvenimi nazori. Pa vendar je razlaga presenetljivo preprosta in povsem logična. Ali lahko najdete kak dokaz, da je predstavljeni koncept lažen? Vsak ugovor lahko temelji le na podmeni obstoja materialnega sveta in prvobitni vlogi materialnega, to pa smo spoznali kot neverodostojno.



Pojav večkratnih osebnosti

Trditve o snovi kot prepričljivem prividu se seveda marsikomu zdijo čista fantastika ali filozofija brez stvarne podlage. Potrditve teh trditev pa vendarle obstajajo! Da ne gre za golo fantaziranje, priča pojav večkratnih (multiplih) osebnosti. O tem na primer pišeta Mark Turnbull in Daniel Goleman.

Gre za resnično osupljiv, neobičajen pojav psihološke motnje »razcepljene osebnosti« (split personalities), o katerem psihologi poročajo že vsaj sto let: v istem bolniku, v istem telesu torej, se lahko nahajata dve ali tudi več (tudi deset) popolnoma različnih osebnosti, ki v skladu z zunanjimi prožilci prevzemajo nadzor nad telesom. Vsaka osebnost ima popolnoma drugačne osebnostne, značajske in telesne (!) lastnosti.

Ob menjavah osebnosti, ki so običajno trenutne in se izražajo v značaju, mimiki in psihofizičnih lastnostih, se zgodijo tudi drastične spremembe na telesu – zunanjost se lahko popolnoma spremeni. Ena osebnost na primer boleha za močno kratkovidnostjo ali barvno slepoto, druga pa – z istimi fizičnimi očmi – odlično vidi. Materina znamenja, brazgotine ali različne kožne posebnosti ter posebne telesne poteze v hipu izginejo ali pa se pojavijo iz nič. V posameznih primerih se bolnik v hipu spremeni iz desničarja v levičarja, izgubi nekatere intelektualne kvalitete in talente ali pa jih pridobi. Ena osebnost na primer odlično obvlada kak tuji jezik, o katerem se drugi ne sanja. Pred trenutkom bolan, na primer z alergijami ali epilepsijo obremenjen človek se spremeni v popolnoma zdravega; tudi reakcije na posamezna zdravila so lahko od ene do druge osebnosti popolnoma drugačne. Do spremembe fiziološke slike lahko pride sredi izvajanja nekega procesa v telesu predhodne osebnosti, na primer sredi pijanosti ali prebave. Skratka, celotna podoba človeka se zamenja, kot bi preklopil na drug program. Da se lahko preklop na drugo osebnost tako drastično in tako hitro odrazi na telesu istega človeka, je za tradicionalno gledanje na telo preprosto nepojmljivo. Očitno je nekaj narobe z našimi predstavami o telesu in odnosu osebnost-telo.

Motnja multiple ali razcepljene osebnosti največkrat nastane v otroštvu kot posledica dolgotrajne duševne travme, ki običajno sledi hudi psihični ali telesni zlorabi. Po eni teoriji se um razcepi na dvoje in v kritičnih trenutkih pobegne iz ene osebnosti v drugo, ki je bolje prilagojena neprijetni vlogi. Po drugi teoriji um ustvari drugo, nedotaknjeno osebnost kot posledico spoznanja, da je izvirna osebnost resno okvarjena. Kot bi na trdem disku računalnika poleg okvarjene podatkovne particije ustvarili še novo, zdravo.

Opisani pojav, ob katerem se velja resnično zamisliti, v povsem drugačno luč postavlja sedanje predstave o nespremenljivem značaju snovnosti in priča, da je sedanje pojmovanje telesa očitno neustrezno. Osebnost in telo, bolj rečeno predstava o telesu, sta očitno bolj povezana, kot se je zdelo doslej. Dejstva kažejo, da je vloga zavesti bistveno večja, kot si predstavljamo. Nekateri raziskovalci pravijo, da so spomin, izkušnje in prepričanja osebnosti vtkani v sleherno celico telesa; s spremembo osebnosti se vsi navedeni v hipu spremenijo in v skladu s tem zamenjajo biološko strukturo na celični in molekularni ravni. Opisani pojav kaže, da o umu vemo še zelo malo in da fiziološki videz ni nekaj trajnega in neodvisnega, temveč posledica zavestnih pojavov. Očitno lahko z močjo miselne predstave menjamo strukturo na fizični ravni.

Toda če se ta pojav zgodi nezavedno, se lahko na pobudo izvede tudi zavestno, z močjo volje! To odpira povsem novo področje zdravljenja: z ustrezno močnim prepričanjem je torej mogoče zavestno spremeniti stanje poljubnega organa in ga ozdraviti. Tu sta možna vsaj dva načina: hipnoza in vizualizacija. Vizualizacija deluje, ker um ne more razločevati med resnično sliko in vizualizirano sliko. Če je vizualizacija zelo živa in traja dovolj dolgo, se telesne celice prilagodijo tistemu, kar »vidi« um.

Zgornji pojav jemlje verodostojnost prepričanju o nespremenljivosti, objektivni naravi in resničnem obstoju snovi. Govori v prid trditvi, da je snovna pojavnost, tako kot vse drugo, privid.