Ob raziskovanju snovne narave sveta se mi je odprlo več vprašanj, na katera nikakor nisem našel zadovoljivega odgovora. Ugotovil sem, da znanost materialne stvarnosti še zdaleč ne obravnava konsistentno in celovito. A ne le ob vprašanjih, ki se dotikajo območja nesnovnega - tudi v konceptu, ki podpira našo snovno predstavo o svetu, obstajajo dvomljiva tolmačenja tudi ob povsem »materialističnih« vprašanjih, kjer jih pravzaprav ne bi pričakovali.

Ugotavljal sem, da snovni svet nikakor ni tako »trden«, kot sem sprva mislil. Atomi trdne snovi so silno majhni, merijo kakšno milijardinko centimetra, toda podatomski lhc-cerndelci so še stotisočkrat manjši. Za ilustracijo razmer je koristna predstava o atomu, ki bi ga povečali na velikost nogometnega stadiona. Jedro atoma bi bilo v tem primeru veliko kot žogica za golf, elektroni pa bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Bistvo atoma je torej – skoraj popolna praznina.

Snov je 99,99999-odstotno, torej strašljivo prazen prostor. A z razvojem kvantne fizike je bilo ugotovljeno, da tudi podatomski delci niso snovni. Nemogoče jih je videti, natančno locirati in izmeriti. Teorija pravi, da so bolj valovanja kot delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja. Nikakršnih dokazov ni, da snov vsebuje kaj »trdne« snovi. Če pogledamo z vidika metafizike, je naša predstava trd(n)e snovi podoba, ki se pojavi v zavesti. Je model zgoščene oblike agregatnega stanja, ki jo opažaš »zunaj sebe«.

S trditvijo, da bi bil atom - prazen, kakor je - gradnik zares »trdne« snovi, se nisem mogel kar tako sprijazniti. Mnogo bolj sprejemljiva se mi je zdela misel, da je atom morda nosilec informacije o trdni snovi. Kaj pa, če je atom v zavesti posrednik informacije, da gre nek vtis razumeti kot »fizično snov«, nekaj materialnega?

Z maso snovi je povezana kopica še nerešenih problemov znanosti: ko seštejemo mase najosnovnejših delcev, kvarkov, ki tvorijo neko snov, dobimo le nekaj odstotkov dejanske mase te snovi. Za zdaj ni pojasnila, kje naj bi tičala preostala masa. Zadrega je tudi s pojasnilom količine snovi v vesolju. Masa vse nam znane snovi v vesolju je namreč mnogo premajhna, da bi vesolje »držala skupaj«, da bi, skratka, zagotavljala dovolj težnostne privlačnosti, ki povezuje svetove. Zato razmišljajo, da mora biti manjkajoča masa nakopičena v »temni snovi«, konceptu, ki pa še ni dokazan. Upajo, da bodo odkrili Higgsov bozon, za zdaj le teoretično predviden delec, ki naj bi snovi podelil maso. Temna snov naj bi bila nekaj nevidnega, ker ne seva svetlobe. Astronomi pravijo, da naj bi bilo temne snovi pet do desetkrat več (!) kot vidne snovi. Stvari v zvezi z maso snovi so vse prej kot jasne.

Zgornja nerazčiščena vprašanja mečejo slabo luč na verodostojnost koncepta snovnosti; celo najbolj temeljna vprašanja v zvezi s snovjo še niso rešena. To človeka, ki se ukvarja s problemi preživetja, sicer ne moti. Pa vendar razumsko usmerjen človek ne more imeti dobrega občutka ob dejstvu, da znanost temelji na teorijah, na katere se ni mogoče zanesti.

Čeprav je splošno prepričanje o snovni naravi sveta zelo močno ukoreninjeno v civilizaciji, pa je imel Einstein o tem vprašanju drugačno predstavo. Trdil je, da je to, kar zaznavamo kot trdno maso (m), kakršna je na primer naše telo, le energija (E) v gibanju (c) in trditev zapisal v obliki enačbe E = mc2. Energija in masa sta po njem dva izraza fenomena, ki neprestano menja svoj obraz. Kar doživljamo kot maso, je upor tal pod našimi nogami, proti našemu siceršnjemu prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši stalno zaviranje in to občutimo ter si razlagamo kot snov. Astronavt v vesolju ne občuti mase, dokler ne trči ob steno vesoljske ladje in tako občuti začasno zaviranje.

Kasneje sem se prepričal, da je v temeljih znanstvene misli še vrsta drugih nerazrešenih vprašanj, ki po zahtevnosti presegajo raven mojega razmišljanja v tej knjigi. Nekatera od njih naj bi v prihodnje pomagal razjasniti nov fizikalni koncept, teorija strun, ki jo skušajo potrditi z novim LHC-pospeševalnikom; ta zagotavlja ogromne energije, ki so potrebne za ustvarjanje »zelo vročih« razmer, podobnih tistim ob začetku vesolja. Gre za naložbo brez primere v zgodovini človeške znanosti, ki naj bi pripomogla h krpanju lukenj v materialističnem konceptu. Toda menim, da so luknje v sedanjih teorijah le prevelike. Za načrtovalce je projekt zelo pomemben, saj prinaša veliko upanje, obenem pa prepričuje svetovno javnost o velikanskih naporih znanosti, da bi se dokopala do trdnih spoznanj. Sam gledam na ta projekt z veliko dvoma.

Moj pogled na znanstvene teorije je postal še bolj skeptičen, ko sem se pričel poglabljati v dela Nikole Tesle.  Le malokdo ve, da je v teoriji elektromagnetizma na začetku 20. stoletja prišlo do velikega preboja, ki pa je ostal širši javnosti skrit. Preboj je napravil – nihče drug kot Nikola Tesla, ki ga obravnavamo kot fenomenalnega izumitelja in vizionarja, ne vemo pa, da je bil tudi odličen teoretik. Tudi na teoretičnem področju njegovega miselnega dometa ni premogel nobeden od kasnejših znanstvenikov. V literaturi naletimo na podatek, da Tesla svojega teoretičnega dela v zvezi z gravitacijo ni dokončal, kar pa ne drži. Z Dinamično teorijo gravitacije je leta 1894 napravil ogromen korak pri razlaganju naravnih pojavov in zakonov fizike ter pokazal, da ima elektromagneti­zem v naravi odločilno vlogo. Razložil je tudi fenomen etra, ki ga njegovi sodobniki, vključno z Einsteinom, niso razumeli, zato ga vse do danes pojmujemo napačno. Tesla je demantiral tudi nekatere Einsteinove trditve, npr. o zakrivljenosti prostora in časa ter o omejenosti svetlobne hitrosti.

O Teslovih dosežkih precej obširno poroča eden odličnih poznavalcev Nikole Tesle, William Lyne, ki razkriva številne podrobnosti njegovega dela, med drugim tudi Teslove dosežke pri razvoju elektrodinamičnega pogona za leteče stroje (leteče krožnike). Eter je vse kaj drugega kot prazen prostor; je neskončno polje energije, ki napolnjuje vse vesolje in ima pri vseh naravnih pojavih v povezavi z elektromagnetizmom odločilno vlogo. To energijo (imenovano prosta energija ali tudi energija kvantnega polja) je mogoče s primernimi napravami črpati in izkoriščati. To je Tesla s svojim avtomobilom na zrak (prano) tudi praktično dokazal. Gravitacija je le eden od pojavov, ki so povezani z etrom. Tesla je ne le razložil, kaj gravitacija v svojem bistvu je, temveč jo je z uporabo ustreznih elektromagnetnih polj tudi obvladal.

Teslova teoretična odkritja in večina njegovih revolucionarnih izumov nikoli ni prodrla v javnost. Človeštvo bi se z njimi bliskovito izkopalo iz energetskih stisk (odvisnosti od naftnih derivatov) in suženjstva delu, zato je razumljivo, da so se vladajoči krogi zelo potrudili, da jih obdržijo v tajnosti. S tem pa smo ostali odrezani tudi od znanja, ki je mnogo bliže resnici kot sedanje znanstvene razlage.

Ob vsem povedanem sem se spraševal, na kakšne trdne miselne koncepte se lahko v zvezi z razlaganjem materije dandanes oprem? Znanost je še daleč od enotne in trdne teorije, ki bi me zadovoljila. Raziskovanja sem se tako lotil z drugega konca – z idealistične plati, ki tudi v zvezi z nesnovno platjo bivanja daje mnogo več pojasnil. Najprej sem poskušal ugotoviti, kako vtis o materiji pravzaprav nastane. Ali je opazovalcu, človeku, mogoče govoriti o čem drugem kot o vtisu trdnosti? Tu pa se je treba podati na neraziskan teren področja nesnovnih pojavov, zavesti, duhovnosti.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih