Obstoj snovnosti kot »trdne materije« je, kot sem razlagal v prejšnjih besedilih, vprašljiv. Materialistični pogled, da obstaja snovno vesolje, ni podprt z nikakršnim dokazom. Obstaja pa dokaz, da obstaja opazovalec. To sem jaz, ki opažam. Da bi napravil korak k širšemu zavedanju stvarnosti, sem moral napraviti premik od predstave, da je temelj vsega snovno vesolje, k spoznanju, da je temelj vsega opazovalčeva zavest. Tisto, kar zanesljivo obstaja, je opazovalec.

Obstoj stvari je v resnici opažanje stvari! Opazovalec oziroma njegova najpomembnejša lastnost – zavedanje – je nujno potrebna za obstoj in opažanje sveta. Povedano drugače, brez zavesti ni spoznanja sveta; svet obstaja le v zavesti in ne zunaj nje. To spoznanje je temelj, na katerem lahko zgradimo konsistentno razlago stvarnosti.

see_the_world_1Mojo predstavo o zunanjem snovnem svetu, ki obstaja neodvisno od mene, je nadomestilo novo spoznanje o svetu, ki nastane v moji zavesti. Tisto, kar imenujem resničnost, torej ustvarja moja zavest. Dejanje opazovanja je »temeljno dejanje stvarjenja«! Noben elementarni pojav ni pojav, dokler ni opazovan pojav. Kdor koli (poleg mene), ki želi svet opaziti, potrebuje zavest. Tudi drugi opazovalci, ki jih opažam v svojem polju zavesti, so - tako kot preostali svet - vsebovani v »meni«. Ob tem se pojavi ključno vprašanje: ali lahko kar koli nastane ali obstaja zunaj moje zavesti? Moj zaključek je bil na prvi pogled presenetljiv: tudi če bi nastalo, jaz za to ne bi mogel vedeti; karkoli se pojavi izven moje zavesti, je meni nedostopno in neznano.

Zgornja ugotovitev je v meni povzročila pomemben premik: preusmerila je pozornost z zunanjega sveta v notranjost, k meni samemu. Misel, da je resničen in pomemben predvsem zunanji svet, v katerem se gibljem in živim v skladu z zunanjimi danostmi, ni bila prava! Najpomembnejši sem jaz sam, kajti jaz sem tisti opazovalec, ki v svoji zavesti doživlja svet kot izraz nekih notranjih procesov, ki mi zdaj še niso povsem razumljivi. Moj odnos do sveta se je s tem v temelju spremenil. Nič več nisem žrtev številnih zunanjih okoliščin, na katere nimam vpliva, temveč sem morda žrtev nekakšnih notranjih okoliščin, ki jih še ne razumem. Za zdaj nanje (še) nimam zaželenega zavestnega vpliva, a jasno mi je, da je vse skupaj povezano z mojimi mislimi, prepričanji in občutki. Ko bom razumel mehanizme v svoji zavesti, bom torej na konju!

Z zavedanjem primarne vloge opazovalca sem pridobil nekaj zelo pomembnega: novo raven svobode. Nič več namreč nisem žrtev okoliščin, temveč nekdo, ki na te okoliščine odločilno vpliva in je odgovoren zanje. To pa vodi k nadaljnjemu zavedanju, da je moja usoda v mojih rokah ali, bolje rečeno, v mojih prepričanjih. Jaz sem torej središče sveta, kajti popolnoma vse se vrti okrog mene, obstaja zaradi mene oziroma moje zavesti.

Zgornja trditev se mi je sprva zdela le zanimivo filozofsko izhodišče, kajti vsak občuti, da zunanji svet presneto prepričljivo pritiska nanj z zelo stvarnimi zahtevami, grožnjami in potrebami. In seveda ima prav. Potem pa sem dojel, da je svet za posameznika takšen, kakršen je, vse dotlej, dokler ne spremeni temeljne predstave o njem. Prepričanje, da sem ujetnik ali žrtev zunanjih okoliščin, vodi k izkustvom, ki ga potrjujejo. To izkustvo je za človeka lahko zanimivo zelo dolgo, a ne v nedogled. Nekega dne si duša zaželi več svobode in se odpre tudi višjim spoznanjem. Takrat se zgodi napredek. Najpomembnejši premik se ne zgodi zunaj, temveč znotraj.

Osnovni arhetipi

Ko sem začel bolje razumevati naravo stvarnosti, sem se vprašal, kaj je tisto, kar gradi svet. Kaj je tisto, kar omogoča njegov obstoj? To vprašanje mi ni dalo miru. Kakšne zasluge imajo pri tem arhetipi prostor, čas, materija in energija, zvok? Govora je o povezavah prostor-čas (po Einsteinu) ter o pojavih energije in mase, ki se prelivata drug v drugega. Brez njih zaznava v zemeljski stvarnosti ne bi bila takšna, kakršna je.

Ugotovil sem, da je za razumevanje snovnih pojavov, ki se odražajo kot »masa«, treba razumeti še nekaj drugih arhetipov. Med pičlo literaturo s tega področja sem naletel le na dva odlična avtorja - to sta Eckhart Tolle in Peter Russell – ki o tej temi govorita zelo prepričljivo.

 

Komentarji   

+1 #1 andreja 19:26 19-01-2013
Zelo lepo predstavljeno. ...in tišino najdeš šele, ko si popolnoma umiriš. Ko dosežeš določeno stopnjo zavesti. potem gre vse lažje
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih