Na odru zgodovine človeštva se je zvrstilo nič koliko izstopajočih velikih osebnosti, ki so v civilizaciji zapustile močne sledi. Nekateri so bili zgled človekoljubja, denimo Gandi in Martin Luther King, drugi so dali človeštvu dih jemajoče stvaritve, denimo Michelangelo in Leonardo da Vinci. Tretji so predstavili napredne tehnološke rešitve, denimo Nikola Tesla, spet drugi pa so nas z idejami spodbudili k osebni rasti, denimo Kant, Schoppenhauer, Krishnamurti idr. Mednje sodijo tudi preprosti, srčni ljudje, ki so se dvignili nad povprečje in s svojim zgledom modrosti, človekoljubnosti in nesebičnosti pokazali, da življenje na Zemlji ni nujno grozljiva ječa. Takih, duhovno razsvetljenih ljudi, je čedalje več. Takšnim ljudem pravimo tudi Človek (z veliko začetnico), Nietzsche pa je zanje skoval izraz nadčlovek.

marjetka-3V čem se ti veliki ljudje razlikujejo od navadnega človeka? Odgovor je težak in preprost obenem: prvi se zavedajo svojega bistva in svojih moči, drugi pa ne. Prepričan sem, da prav to vedenje daje posebno moč in sposobnosti, ki omogočajo izvrstne rezultate. Razlika je v poznavanju sebe, svojega resničnega bistva, kar poraja doslej nepoznano samozaupanje. Danes vem, da je kakovost življenja neposredno odvisna od kakovosti podobe o sebi. S slabo podobo o sebi se ti zdi, da nisi upravičen do kakovostnejšega življenja. Kakovost podobe o sebi pa je lahko dobra le toliko kot podoba o Bogu, v kakršnega verjameš. Sebe pač ne moreš ceniti bolj kot Boga. Zanimivo, kajne? Prav zato so vodilne elite doslej vložile veliko naporov, da so ljudskim množicam resnično bistvo človeka dobro zastrle in prikrile, Bog, kakršnega slikajo, pa je Bog z napakami, ki ima zahteve in pričakovanja.

Človekov duhovni razvoj poteka spiralno: od ene tematike prehajaš k drugi, da bi se čez čas spet vrnil, jo poglobil in nadgradil z novimi spoznanji. Pri tem nihaš od zunanjih tem k notranjim, duhovnim, in nazaj. Moje raziskovanje se je začelo z zunanjimi temami, nato sem se obrnil k notranjim (narava zavesti), se spet vrnil k zunanjim (zgodovina), da bi se naposled ustavil na področju notranjega, kjer ležijo vsi odgovori. Pri svojem raziskovanju sem prehajal od »otipljivih stvari« k manj otipljivim, loteval sem se raziskave notranjega sveta, da bi se dokopal do spoznanja svojega duhovnega bistva. Ključ do teh spoznanj je razumevanje zavestnih pojavov. Človek je večrazsežnostno bitje. Novih razsežnosti ne moreš odkriti, dokler ne spremeniš zornega kota. Carlos Castaneda bi dejal: »Dokler ne premakneš zbirne točke.«

Prejšnja besedila so ponudila veliko priložnosti za menjavo nekaterih neustreznih miselnih konceptov z bolj verodostojnimi. Preverjali smo trdnost obstoječih nazorov in konceptov in operacijski sistem našega možganskega računalnika tako izboljševali s številnimi novimi »krmilniki« in programi, ki širijo obzorja. Vsa ta spoznanja močno spreminjajo pogled na svet. Zdaj nas čaka najzahtevnejši korak: jedro operacijskega sistema računalnika želimo prenoviti, da bo sposoben razlagati tudi notranji svet ter dojeti novo razsežnost, o kateri vemo malo ali skoraj nič. Človeku je uspelo prehoditi na prvi pogled nepredstavljivo pot od obvladovanja kamnitega orodja do razvozlavanja človeškega genoma, torej tudi ta naloga ni pretežka.

Preden se poglobimo v globine zavesti, morda ni odveč ponoviti nekaj spoznanj, navedenih v prejšnjih besedilih. Ta spoznanja so mi odprla vrata v novo razsežnost – razsežnost zavesti, duhovno dimenzijo. V resnici gre za nov pogled s perspektive, ki ne boleha za omejenostjo, necelovitostjo in pomanjkljivostjo kot pogledi drugih konceptov. V novi razsežnosti se povsem jasno pokažejo številni pomembni pojavi, ki so sicer uganka. Stvarnost odstira z vidika opazovalca. Za dojemanje in doživljanje česar koli je potrebnejši kot morebiten zunanji svet, saj brez njega ne bi imel kdo kaj opažati.

Življenje je proces opazovanja, izkušanja in vživljanja v vloge in dogodke. Za vse to je odgovorna zavest. Verjamem, da podobe v zavesti – čeprav si to večina ljudi domišlja – nimajo nikakršne zveze z nekim zunanjim objektivnim svetom, saj ta ne obstaja; zgradi se – podobno kot svet sanj – iz miselnih podob in oblik. V teh podobah ni nikakršne snovi. Materialnost je le vtis o trdnosti, ki ga potrjujejo čuti, ki so prav tako orodja zavesti. Telo je prepričljiv zavestni program, s katerim opazovalec z umskimi pripomočki – prostorom in časom – skozi odnose dojema medsebojne povezave, vzročnosti in zakonitosti. To gradi znanje, ki ga pripravlja na razvozlavanje najzahtevnejšega vozla: prepoznavanje njegove identitete.

Zavest je ključ in hkrati pripomoček na poti do tega cilja. Z razumevanjem svojega notranjega sveta, s poznavanjem zavestnih pojavov se lahko izogneš stiskam, trpljenju in nasilju ter občutno vplivaš na raven kakovosti svojega življenja. Dojameš globlje vzgibe svojih odzivov in ravnanj ter spoznaš, da niso neizogibne posledice zunanjih vplivov, temveč izbira, ki je plod poznavanja širšega ozadja. Dokler si ujetnik travmatičnega dogodka, izbire ne opaziš, vse kaj drugega pa je, ko se zaveš, da gre le za bežno dogajanje v zavesti in da položaj ni tako resen, kot se zdi. Tisto, kar v življenju povzroča trpljenje, je istenje z omejenimi predstavami o sebi. Istenje z neresnico ne more voditi k sreči, ugodju ali notranjemu miru. V tem besedilu se bomo s temi vprašanji ukvarjali izčrpneje.

 

Zaupanje v zgornje trditve ali vsaj dopuščanje možnosti, da se bodo skozi lastno preverjanje izkazale za resnične, je dobro izhodišče za nadaljevanje poti. Sicer boš sejal seme, ki bo za klitje potrebovalo več časa. A nič zato. Ko boš pripravljen, boš vedel, kam se obrniti. Pomembno je vedeti, da z novimi spoznanji svoje življenje resnično močno oplemenitiš, obenem pa pridobiš znanje za preprostejše doseganje želenih ciljev. Popolnoma razumeti »Stvarnika« pomeni delovati kot Stvarnik ter uporabljati intelektualne in druge vire ter darove, ki se jih zdaj niti ne zavedaš. Z zavedanjem svojih darov se odpira možnost, da svoje možgane izkoristiš v celoti.

Ra inteligenca, duhovna bitja, ki nam pomagajo, pravijo, da se zavest razvija po stopnjah. Lestvica »gostote zavesti« ima sedem stopenj. Mineralni svet odlikuje raven ena, rastline imajo za stopnjo popolnejšo – dve, ljudje pa smo zdaj na tretji stopnji. V kozmični dobi vodnarja, v katero smo zakoračili, naj bi, kot pravijo nekateri, imeli možnost dviga na četrto raven. Seveda le, če bomo opravili lekcijo na Zemlji, ki je naša velika šola. Ra inteligenca se menda nahaja na šesti ravni. Na tretji ravni se pojavi hrepenenje po spoznanju neskončnosti ali lastnega bistva; bitja se začnejo zavedati inteligentne energije v sebi.

Še beseda o uporabljenih izrazih. Tisto, kar resnično smo, bomo tu najpogosteje imenovali Bit (v angleškem jeziku »Self«). Nekateri uporabljajo tudi izraz Jaz (z veliko začetnico), a tega marsikdo zamenjuje z nižjim jazom (jaz), egom ali sebstvom (ki ima podoben prizvok). Izraz Bit ali življenjska bit je analogen izrazu božanska iskra in pomeni bistvo življenja ali bivanja in s tem tudi zavedanja.

 


 

Gon po spoznanju

Na vsakem koraku srečujem ljudi, ki poskušajo najti sebe. Poskušajo na zelo različne načine, z vse mogočimi sredstvi: potujejo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko »srečali«, udejstvujejo se v ekstremnih športih, da bi prepoznali svoje potenciale, omamljajo se z različnimi mamili, ki naj bi jim olajšala pot do sebe itd. Žene jih gon po samospoznanju. Iskano je mogoče najti le vsamem sebiin ne zunaj, ne glede na zunanje pogoje, treba pa je imeti tih, pomirjen um in mir v duši. Tako nas budisti prepričujejo že dve tisočletji.

Spraševal sem se, zakaj se srečujemo z malodušjem, obupom, strahom, nepremostljivimi težavami civilizacije, krizo osebnosti, izgubljenim smislom življenja, samomori? Kje tiči razlog? Ali ni človek, ki je najvišji člen v verigi življenja, tako rekoč ustvarjen, da bi v miru užival krasote stvarstva? Nekje mora biti napaka. Neskladje je med tem, kar sem, in tem, kar mislim, da sem. Predstave, ki jih ima večina ljudi o sebi, so napačne. A kje najti pravi odgovor? Zaslepljeni s potrošništvom in obljubami užitka smo pozabili, kje iskati. Danes mi je jasno, da se tisto, kar iščem, nahaja mnogo bliže, kot sem si nekoč predstavljal.

Gon po samospoznanju se odraža na zanimiv način. Prišel sem do spoznanja, da je to, kar si razlagamo kot željo po sreči, globoko vsajena želja po spoznanju sebe, lastne identitete, po zlitju s Stvarnikom, saj se globoko v sebi zavedaš, da je le tam tvoja izpolnitev. Ko si želim biti srečen, se želim dotakniti svojega božanskega bistva, vrniti se želim k svojemu izvoru. Spoznati sebe pomeni spoznati resnico. Kozmično gledano je to smisel evolucije, a o tem kasneje. Ta neuničljiva in neustavljiva želja je motor, spodbujevalec rasti, ki poganja celotno evolucijo. Iskanje sreče ima torej zelo globok, kozmični smisel in pomen.

Povsem na mestu pa je vprašanje, ki je še kako umestno: ali je sebe, življenjsko bit, svojo pravo naravo mogoče spoznati? Trdnega odgovora ne moreš dati, dokler tega ne doživiš, pa vendar je, kakor razmišljam tule, pritrdilen. Sicer evolucija ne bi imela smisla. Za uspeh se je raziskovanja treba lotiti na pravem koncu – znotraj sebe in raziskovati na primeren način – z občutki in ne z mislijo. Spoznal sem, da je misel le orodje, ki se mi pomaga približati cilju. Ko se približujem glavni korenini miselnega drevesa, je treba delati na zelo preprostih, povsem temeljnih vprašanjih, ki se ti morda zdijo nesmiselna. Morda se z njimi nisi še nikoli srečal, saj jih običajno kar privzamemo, podedujemo, torej brez razmišljanja. A prav te temelje je treba temeljito preveriti, saj držijo pokonci vso miselno stavbo –stvarnost.

Proces evolucije človeka je proces duhovnega izpopolnjevanja. Dandanes je veliko znamenj, da smo zastali v razvoju in zaspali na duhovni poti, toda narava nas vse bolj sili k spoznanju, da je spanja nepreklicno konec.

 


 

Smisel evolucije – razvoj zavesti

Na lestvici najpomembnejših vprašanj bi vprašanje Kdo sem? uvrstil na sam vrh. Verjamem, da daje smisel celotnemu procesu evolucije. Evolucijo razumem kot proces postopne gradnje zavesti ali duha, da bi naposled lahko prišlo do odgovora na vprašanje, kdo sem, in zavedanja tega. Vsa spoznanja o zunanjem svetu, vsa spoznanja o človekovi notranjosti, so priprava na to najzahtevnejšo nalogo.

Morda se takšno stališče zdi pretirano, a nikakor ni tuje vzhodni tradiciji in filozofiji. Tam najdemo trditev, da je smisel božanske igre – in evolucija to je –, da se Stvarnik skozi svoje stvaritve naposled v celoti prepozna. Da bi prepoznanje dosegel, mora najprej stopiti v nasprotje tega, kar išče. Najprej se mora »oborožiti z nevednostjo«, se pretvarjati, da ne ve, kdo in kaj je. Skozi proces vse boljšega spoznavanja sebe v številnih utelešenjih odmetava tančico za tančico in naposled ostane gol; doseže najvišje spoznanje in prepozna svojo veličino.

Ali bi evolucija lahko imela kak drug smisel? Evolucija je proces, neprestana sprememba, usmerjena k nekemu cilju. Smisel procesa se vedno na neki način razgali skozi proces sam, odkriješ pa ga s primerjavo posameznih stopenj. Kaj je tisto, kar se razkriva skozi proces evolucije? Očitno zavest napreduje, a k čemu? Moje mnenje je, da k samospoznanju.

Prepričan sem, da vse, kar obstaja, poseduje zavest. Tudi minerali posedujejo (najpreprostejšo) zavest, ki se zaveda zgolj lastnega obstoja. Pri rastlinah je zavest popolnejša, poleg lastnega obstoja se zavedajo tudi svoje rasti in okolice. Pri živalih je zavest še kompleksnejša, pridruži se občutenje skupinske duše, ne pa tudi osebne, individualne duše (jaza) tako kot pri človeku.

Človekovo zavedanje jaza (svoje osebnosti) je prvo očitnejše obračanje navznoter. Dovolj bogate in pestre izkušnje iz zunanjega sveta so najverjetneje pogoj, da se interes za zunanjost umiri. Odločilen korak se zgodi s prepoznavanjem pomembnosti opazovalca, bujenjem spoznanja o iluzornosti objektivnega sveta, spoznavanjem zavesti oziroma duhovnega sveta. To pripelje do močne preusmeritve pozornosti navznoter, vase, v svoje jedro, kajti zaveš se, da se znotraj – in ne zunaj – skriva bistvo tega, kar si.

Primerjava posameznih evolucijskih stopenj kaže, da je evolucija od minerala do človeka proces nenehne rasti zavestnih spoznanj. Ne materialne stvari, temveč zavestna spoznanja, duhovne vrline, napredek duše so tisti dosežki na življenjski poti, ki so pomembni. Vse drugo je na tehtnici življenja in evolucije nepomembno in se razblini. Zunanje bogastvo največkrat pomeni notranjo revščino, pa tudi obratno: veliki reveži so pogosto duhovni bogataši. Človekov duhovni razvoj je najvišji cilj, najvišja vrednota, ki zasenči vse druge. Temu cilju se na zadnji stopnji podreja vse drugo.

Mejnik na poti duhovnega razvoja je dosežen takrat, ko svojo pozornost od zunanjega sveta preusmeriš k notranjemu svetu, ki je ne le mnogo bogatejši od zunanjega sveta, temveč skriva v sebi tudi najvišje skrivnosti. Takrat se proces duhovnega zorenja močno pospeši. Postaneš »duhovni aspirant«, učenec, ki se mu odstira vse več duhovnih modrosti. Takrat si na pragu odgovora na najpomembnejši vprašanji: Kdo sem? Kdo je Bog?

»V tvojem življenju je marsikaj pomembno, a le eno je nadvse pomembno.
Pomembno je, ali si v očeh drugih uspešen ali neuspešen. Pomembno je, ali imaš dovolj denarja ali si reven … Vse to je pomembno v relativnem, ne v absolutnem smislu. Nekaj je namreč pomembnejše od vsega naštetega: odkriti bistvo svoje prave narave onstran kratkoživega, poosebljenega občutenja sebe.
Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, temveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave.
Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si.«
(Eckhart Tolle, Sporočilo tišine)

Le redki posamezniki poznajo svojo Bit, resnično identiteto. A obstaja način, da jo uzreš za hip – v trenutku, ki ga imenujemo razsvetljenje. To se zgodi na primer na delavnici, imenovani intenziv razsvetljenja. Ta preblisk razsvetljenja ali t. i. satori, je vtis, ki ga ni mogoče pozabiti. Zapusti globoko sled in željo, da bi ga doživljal znova in znova. Neskaljeno trajno doživljanje tega izkustva (vzhodnjaki to izkustvo imenujejo samadi) je dano tistim, ki se povsem posvetijo duhovnim ciljem. Toda povsem v redu je ostati na Zemlji. Po zvezdah naj posegajo le izbrani, drugim pa je dragoceno, da se lahko dvignejo visoko in svet opazujejo z višav.

A v meni se je ob tem pojavil povsem umesten dvom: lotevam se ugotavljanja identitete samega sebe, razvozlavanja narave Boga in to naj bi dosegel z nekim novim konceptom, ki vključuje um? Boga vendar ni mogoče dojeti z razumom!

Pomislek je povsem upravičen. Toda glede na to, da brez razuma nikakršen intelektualni napredek ni možen, ga je koristno vzeti za pomočnika, dokler ne napreduješ dovolj, da se dvigneš nadenj. Um ne more biti razlagalec rešitve, je pa lahko vodnik do praga spoznanja.

Do spoznanja lastne identitete obstajajo tudi udobnejše, manj naporne poti, ne le dolga leta meditacij. In prav to je tisto, kar me je zanimalo.

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih