Smisel evolucije – razvoj zavesti

Na lestvici najpomembnejših vprašanj bi vprašanje Kdo sem? uvrstil na sam vrh. Verjamem, da daje smisel celotnemu procesu evolucije. Evolucijo razumem kot proces postopne gradnje zavesti ali duha, da bi naposled lahko prišlo do odgovora na vprašanje, kdo sem, in zavedanja tega. Vsa spoznanja o zunanjem svetu, vsa spoznanja o človekovi notranjosti, so priprava na to najzahtevnejšo nalogo.

Morda se takšno stališče zdi pretirano, a nikakor ni tuje vzhodni tradiciji in filozofiji. Tam najdemo trditev, da je smisel božanske igre – in evolucija to je –, da se Stvarnik skozi svoje stvaritve naposled v celoti prepozna. Da bi prepoznanje dosegel, mora najprej stopiti v nasprotje tega, kar išče. Najprej se mora »oborožiti z nevednostjo«, se pretvarjati, da ne ve, kdo in kaj je. Skozi proces vse boljšega spoznavanja sebe v številnih utelešenjih odmetava tančico za tančico in naposled ostane gol; doseže najvišje spoznanje in prepozna svojo veličino.

Ali bi evolucija lahko imela kak drug smisel? Evolucija je proces, neprestana sprememba, usmerjena k nekemu cilju. Smisel procesa se vedno na neki način razgali skozi proces sam, odkriješ pa ga s primerjavo posameznih stopenj. Kaj je tisto, kar se razkriva skozi proces evolucije? Očitno zavest napreduje, a k čemu? Moje mnenje je, da k samospoznanju.

Prepričan sem, da vse, kar obstaja, poseduje zavest. Tudi minerali posedujejo (najpreprostejšo) zavest, ki se zaveda zgolj lastnega obstoja. Pri rastlinah je zavest popolnejša, poleg lastnega obstoja se zavedajo tudi svoje rasti in okolice. Pri živalih je zavest še kompleksnejša, pridruži se občutenje skupinske duše, ne pa tudi osebne, individualne duše (jaza) tako kot pri človeku.

Človekovo zavedanje jaza (svoje osebnosti) je prvo očitnejše obračanje navznoter. Dovolj bogate in pestre izkušnje iz zunanjega sveta so najverjetneje pogoj, da se interes za zunanjost umiri. Odločilen korak se zgodi s prepoznavanjem pomembnosti opazovalca, bujenjem spoznanja o iluzornosti objektivnega sveta, spoznavanjem zavesti oziroma duhovnega sveta. To pripelje do močne preusmeritve pozornosti navznoter, vase, v svoje jedro, kajti zaveš se, da se znotraj – in ne zunaj – skriva bistvo tega, kar si.

Primerjava posameznih evolucijskih stopenj kaže, da je evolucija od minerala do človeka proces nenehne rasti zavestnih spoznanj. Ne materialne stvari, temveč zavestna spoznanja, duhovne vrline, napredek duše so tisti dosežki na življenjski poti, ki so pomembni. Vse drugo je na tehtnici življenja in evolucije nepomembno in se razblini. Zunanje bogastvo največkrat pomeni notranjo revščino, pa tudi obratno: veliki reveži so pogosto duhovni bogataši. Človekov duhovni razvoj je najvišji cilj, najvišja vrednota, ki zasenči vse druge. Temu cilju se na zadnji stopnji podreja vse drugo.

Mejnik na poti duhovnega razvoja je dosežen takrat, ko svojo pozornost od zunanjega sveta preusmeriš k notranjemu svetu, ki je ne le mnogo bogatejši od zunanjega sveta, temveč skriva v sebi tudi najvišje skrivnosti. Takrat se proces duhovnega zorenja močno pospeši. Postaneš »duhovni aspirant«, učenec, ki se mu odstira vse več duhovnih modrosti. Takrat si na pragu odgovora na najpomembnejši vprašanji: Kdo sem? Kdo je Bog?

»V tvojem življenju je marsikaj pomembno, a le eno je nadvse pomembno.
Pomembno je, ali si v očeh drugih uspešen ali neuspešen. Pomembno je, ali imaš dovolj denarja ali si reven … Vse to je pomembno v relativnem, ne v absolutnem smislu. Nekaj je namreč pomembnejše od vsega naštetega: odkriti bistvo svoje prave narave onstran kratkoživega, poosebljenega občutenja sebe.
Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, temveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave.
Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si.«
(Eckhart Tolle, Sporočilo tišine)

Le redki posamezniki poznajo svojo Bit, resnično identiteto. A obstaja način, da jo uzreš za hip – v trenutku, ki ga imenujemo razsvetljenje. To se zgodi na primer na delavnici, imenovani intenziv razsvetljenja. Ta preblisk razsvetljenja ali t. i. satori, je vtis, ki ga ni mogoče pozabiti. Zapusti globoko sled in željo, da bi ga doživljal znova in znova. Neskaljeno trajno doživljanje tega izkustva (vzhodnjaki to izkustvo imenujejo samadi) je dano tistim, ki se povsem posvetijo duhovnim ciljem. Toda povsem v redu je ostati na Zemlji. Po zvezdah naj posegajo le izbrani, drugim pa je dragoceno, da se lahko dvignejo visoko in svet opazujejo z višav.

A v meni se je ob tem pojavil povsem umesten dvom: lotevam se ugotavljanja identitete samega sebe, razvozlavanja narave Boga in to naj bi dosegel z nekim novim konceptom, ki vključuje um? Boga vendar ni mogoče dojeti z razumom!

Pomislek je povsem upravičen. Toda glede na to, da brez razuma nikakršen intelektualni napredek ni možen, ga je koristno vzeti za pomočnika, dokler ne napreduješ dovolj, da se dvigneš nadenj. Um ne more biti razlagalec rešitve, je pa lahko vodnik do praga spoznanja.

Do spoznanja lastne identitete obstajajo tudi udobnejše, manj naporne poti, ne le dolga leta meditacij. In prav to je tisto, kar me je zanimalo.

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih