Kako sem iskal Boga

Vzgojen sem bil v krščanskem duhu in dodobra sem spoznal krščansko tradicijo, nauke, zgodbe in obrede. A vse skupaj me ni pritegnilo; ostala je precejšnja mera nezaupanja, v veliki meri kot posledica nasprotij v dejanjih in besedah. Na neki način sem zavidal krščanskim mistikom, za katere sem slutil, da se uspejo v popolni predaji poglobiti prav do božanskega vira. Meni razum to ni dopuščal; preveč je bilo nejasnosti, protislovij in trditev, ki sem jih prepoznaval kot neresnične. Zato predaja v srcu ni bila možna. Zavedal sem se, da je najti sebe ali Boga – tu zame ni razlike – nekaj najčudovitejšega, kar se človeku lahko zgodi, in odločil sem se storiti vse za dosego tega cilja.

Toda pota življenja so zamotana, zato sem se resnega iskanja lotil šele tedaj, ko sem se v hudem osebnem pretresu ob zakonskem brodolomu skoraj zlomil. Izhod sem začel iskati v duhovnosti, potem ko sem ob prebiranju del Martina Kojca zaslutil, da je človek mnogo več, kot si predstavlja. Posrkal me je vrtinec navdušenja in me usmeril k raziskovanju vsega, kjer bi se utegnilo skrivati iskano znanje. Poglabljal sem se v filozofijo vzhodnih in zahodnih modrecev in mistikov, v metafiziko, ezoteriko, gnostiko, se ukvarjal z jogo, meditacijo in celo vrsto vzhodnih praks, sistemov in tehnik. Postal sem tudi vegetarijanec. V ritualu ognja sem našel trden dokaz, da je človek več kot fizično telo, in utrdil prepričanje, da je duhovno področje povsem neraziskan teren, kjer se moram še ogromno naučiti. V meditaciji sem iskal stik s svojo Bitjo, a z rezultatom nisem bil zadovoljen. Postajalo mi je vse bolj jasno, da tega z umom ne moreš dojeti; Boga ni v intelektualnih višavah, temveč ga dosežeš s predajo in ljubeznijo v globinah srca.

Toda pot predaje in ljubezni mi ni šla najbolje od rok. Najprej sem moral dognati, kaj pot predaje sploh je. Predaja pomeni vzeti umu veter iz jader in utišati to neutrudno gobezdalo, ki odvrača pozornost od bistvenega – sedanjega trenutka. Pomeni prepustiti se dogodkom brez strahu in preračunljivosti. Pot predaje pa pomeni odpreti duri srca, se prepustiti ljubezni in začutiti moč te nepojmljive sile, ki drži skupaj celotno vesolje.

Kako doseči predajo in ljubezen? Oboje je cilj duhovnih obredov – maš, »aratijev« (molitev) ali drugih obredov, ki ustvarjajo potrebno vzdušje in pogoje, da se to lahko zgodi. Vabljivi zvočni učinki – glasovi zvonov, orgel ali bobnov, duh kadila ali opojnih dišav, ponavljanje molitev ali manter, izrekanje izjav predaje, ritmično gibanje – vse to prispeva k umirjanju uma in predajanju notranjim občutkom, ki prodrejo prav do tvojega bistva. Nekoč sem na vse to gledal omalovažujoče, kasneje pa sem spoznal, da za tem obstaja globlje ozadje.

Tako je naneslo, da sem se naposled odločil svoja duhovna spoznanja poglobiti v Indiji. V ašramu Gufa blizu izvira svete reke Ganges je bil idealen kraj za to. Pred templjem z devetimi stožčastimi kupolami so se zgodaj zjutraj in zvečer ob prepevanju obrednih pesmi in hvalnic odvijale molitve in čaščenje indijskih božanstev. K vzvišenemu, nekoliko mističnemu počutju je prispevalo še obredno čiščenje – kopanje v sveti reki Ganges. Obrede sem doživljal veliko prisrčneje kot kako mašo v domači cerkvi. Nikakršne tesnobe ob razpelu križanega, le radost in vedrina, ki napolnita vso dušo. Nihče nam ni razlagal duhovnega nauka in ozadja obredov, vendar sem dojel, da bogoslužje poteka v spoštovanju vseh drugih ver, ki pravzaprav častijo istega boga in ista božanstva, le da jih vsak imenuje in razlaga po svoje imenuje. Bogoslužje tu poteka v čaščenju hindujskih bogov z Bramo, Višnujem in Šivo na čelu, vendar se mi ni zdelo potrebno, da bi se v vanj poglabljal.

Obredov sem se udeležil z zavedanjem, da ne gre za oboževanje kipov in tudi ne abstraktnih oseb, temveč za simbolično obračanje k naravnim silam, ki so odgovorne za nastanek, razvoj in spreminjanje stvarstva oziroma vesolja; tako je odpadel pomislek, da se priklanjam lažnim avtoritetam ali malikom brez resničnega ozadja. Toda to zavedanje vendarle ni zadoščalo, da bi moj jaz v enoličnih obredih vsak dan brez pomislekov zdržal nekaj ur. Po nekaj dneh pa me je nenadoma prešinilo spoznanje, ki je pomisleke dokončno razpršilo.

Zaslutil sem, da je morda edinole pot predaje in ljubezni prava usmeritev za doseganje lastnega božanskega bistva. Toda kako naj se predam Bogu, tej abstraktni miselni strukturi? Nemogoče, dokler ne izkusim predaje nekemu konkretnemu objektu zunaj sebe. In tako mi je postalo jasno: predaja zunaj opaženemu, v ikoni ali kipu opredmetenemu Bogu ali božanstvu, je urjenje v predaji svojemu resničnemu bistvu. Zunanja predaja utre pot notranji predaji, tako kot zunanje spoznanje odpre pot notranjemu spoznanju. Urjenja v predaji seveda ne opraviš v nekaj urah. S tem zavedanjem so se zadržki za opravljanje aratijev stopili kot sneg na soncu.

Od takrat sem začel v predaji uživati. Ni bilo več nasprotovanja uma; obredne pesmi, ubrani glasovi, harmonij in zvončki, včasih tudi nizke vibracije bobnov so ustvarjali vzdušje, ki je odmevalo v meni še ure po aratiju. Nekajkrat je počutje popestril še ogenj. Predaja in usmerjanje ljubezni – ne k predmetu oboževanja, temveč vsemu svetu – je postal vir blaženosti. Začutil sem svojo povezanost z nečim ogromnim, nepojmljivim, ki je v ozadju čarobne mojstrovine vesolja, in zdelo se mi je, da vse povezuje tenčica ljubezni. Veličastni občutki!

Med dnevom sem se večkrat začudil, kako je moj um prazen, spokojen in miren. V njem so odzvanjali le verzi obrednih pesmi, ki so me vračali v počutje predanosti med aratijem. Vse je bilo tako prijetno, brez skrbi in neugodnih misli, strahov in sodb. Predaja je res učinkovala. Bil sem hvaležen za novo izkustvo.

Kasneje, po vrnitvi domov, sem o tem izkustvu – po svoji stari navadi – razmišljal. Da bi Boga lahko doživel v sebi, mora ta obstajati znotraj mene, v moji zavesti. Občutki ob predaji so bili pogosto na robu ekstaze, neprimerljivi s čim drugim. Ali je bilo to lahko kaj drugega kot stik z Bogom? Ali se ob izklopu uma, z utopitvijo v ljubezni, v tej osnovni prasili, ki drži skupaj vse stvarstvo, dotakneš svoje božanske Biti? Za katero drugo dejanje bi bil sicer nagrajen s takšno blaženostjo? Ali niso na podlagi takšnih ekstatičnih izkustev prerokov, kot sta Pavel in Mohamed, zgrajene cele religije?

Nekoč sem mislil, da lahko svojo Bit dosežem z meditacijo, toda kar sem dosegel, je bila nekakšna nepojmljiva praznina, ki me ni osrečevala. Seveda – um je bil res prazen, toda manjkala je ljubezen! Zame je dvom odveč: spojiti se z Bogom, s svojim božanskim bistvom, pomeni s praznim umom bivati v ljubezni.

Ni treba potovati v Indijo, da bi prišel v stik z Bogom. Človek ni telo in premeščanje telesa ne prispeva k duhovni rasti, pa naj bodo razdalje še tako velike. Pač pa lahko tuje, nepoznano okolje nudi ugodne pogoje za utišanje uma. Zavest si zagotovi primerne razmere za pogled na stvarnost z novega zornega kota. Takrat lahko okovi uma počijo in pokaže se prava, tako dolgo iskana vsebina. Za to pa je včasih vredno prevaliti tudi velike razdalje.

Absurdno se zdi, da se Boga tako mučimo najti zunaj, nahaja pa se tam, kjer bi najmanj pričakovali. Iskanje je odveč, pomeni celo oddaljevanje od njega. Nadomestiti ga mora zavedanje, da je tu. Le v svoje srce je treba pogledati. Človek je več, mnogo več, kot si je dovolil misliti. Da je v svoji Biti Bog, si upa priznati šele potem, ko je odvrgel v tisočletjih vcepljene strahove in tenčice neznanja, ki mu resnico zastirajo.

»Sposobnost razumeti pride z željo, ki preraste v pobožnost, predanost in naposled v popolno samopredajo,« je dejal Nisargadatta Maharaj.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih