Ni vprašanja, ki bi človeštvo bolj zaposlovalo kot v vprašanje o Bogu; odgovor nanj pa se prav tako izmika razumu kot odgovor na vprašanje »kdo sem jaz«. Religije ustvarjajo vtis, da je Stvarnik (Bog) ločen od svojih stvaritev. Moje raziskovanje narave sveta in mojega bistva me je vodilo k vse drugačnim spoznanjem, kar je tudi vprašanje o Bogu postavilo v povsem novo luč. Tisti hip namreč, ko razumeš, da je svet le prepričljiva slika v zavesti živega opazovalca, tudi Bog ne more biti izven zavesti, neka entiteta tam zunaj nje, vzvišena nad vsem. Kako bi lahko bil zunaj, ko pa ves svet in vse, kar obstaja, živi le v moji zavesti? Tudi Bog, če obstaja, je torej lahko prisoten edinole znotraj mene. Če bi se nahajal zunaj moje zavesti, jaz pač ne bi mogel vedeti zanj.

sunrise-4Ta razmislek pa vodi k na prvi pogled bogokletnemu sklepu: Bog, ki obstaja v moji zavesti, ne more biti modrejši, večji in popolnejši od moje Biti; kako bi sicer imel dovolj prostora v meni? Bog je lahko le nekakšna najpopolnejša ideja, ki se nahaja v meni, vendar pa ne more biti popolnejša od mene, ki sem to idejo ustvaril. Ker misel, da bi jaz utegnil biti popolnejši od Boga, seveda ne pride v poštev, ker je v nasprotju z opredelitvijo Boga, ostaja le ena rešitev te uganke: Bog in jaz sva ista entiteta ali celo: Bog sem jaz sam! S pristavkom: vendar se tega (še) ne zavedam.

Zgornja ugotovitev je tako nenavadna, da je človeku, ki je ujet v tradicionalne stereotipe, ni lahko sprejeti. Toda, ali ni prav to sporočilo številnih ljudskih modrosti, ki jih ničkolikokrat slišimo: Bog ni ločen od svojih stvaritev, pred Bogom ne moreš ničesar skriti, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal itd. Bog in jaz sva očitno eno. Med nama ni ločenosti. Težava razumevanja te izjave je le v tem, da se še ne zavedamo svoje veličine in se zato ne počutimo pravi kandidati za to »vlogo«.

Tudi v meni je ta ideja morala zoreti precej časa. Vendar sem ugotavljal, da se je moj občutek svobode bistveno spremenil. Izginila je predstava o vzvišeni avtoriteti, ki vse nadzira, ureja in omejuje, meje možnega so preprosto izginile. Vrata do najvišjih sposobnosti, modrosti in ljubezni so se na široko odprla. Doumel sem: da bi zakoračil skoznje, moram odvreči omejitve, ki sem jih postavil sam, in temeljito spoznati tisto (tistega), kar sem.

Predstava o svetu ne more biti ločena od tistega, ki to predstavo ima, podobno kot velja, da misli ne morejo biti ločene od možganov. Isto velja za predstavo o Bogu. Bog in svet sta torej eno. Ta trditev se ujema z izjavo, da vse, kar je, prežema en duh. Ta duh je očitno polje čistega zavedanja, enotnega zavedanja. Vse, kar je, obstaja le po zaslugi duha ali čistega zavedanja, ki napaja sleherno podobo in vse vesolje.

Kako na obstoj Boga gledajo duhovni mojstri? Nisargadatta trdi, da je ideja Boga ali Stvarnika utvara, tako kot vse drugo. Ali dolguješ svoj obstoj nekemu drugemu obstoju? Karkoli obstaja, obstaja zaradi opazovalca, tebe. Dojeti moraš, da gre pri iskanju resničnosti, resnice, Boga ali guruja za iskanje sebe, svoje Biti. Vse se vrti okrog istega; ko najdeš sebe, najdeš vse.

Razlaga, ki jo podaja, se mi zdi zelo prepričljiva. Pravi namreč, da v domovini Biti – v absolutu – vzrok in posledica ne obstajata. V absolutu ne obstaja nikakršen vzrok. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V končnem, zemeljskem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava omogoča oblikovanje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici spominov, ki jo imenujemo »znanje«.

S tem ko dopustiš vzrok, vzpostaviš zahtevo po obstoju poglavitnega, najvišjega vzroka, ki je odgovoren za to, da svet, in karkoli v njem, obstaja. Ta poglavitni vzrok je po definiciji Bog, svet oziroma vse, kar obstaja, pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.

Bog je koncept in – kot vsi koncepti – domislek uma. Bog ne more biti nekaj popolnejšega od tebe, saj nastane v tvojem (omejenem) umu. Gre za to, da si um, obseden z idejo vzročnosti, izmišlja ustvarjanje in potem se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on sam je ustvarjalec. No, tudi to ni popolna resnica, kajti ustvarjalec in ustvarjeno sta eno.

Bog je torej le priročen izgovor, ki ga uporabiš, ko stvari ne razumeš. Če želiš komu naprtiti vlogo Boga, jo naprti SEBI!

Ta presenetljiva izjava se marsikomu zdi absurdna, saj večinoma verjamemo ustaljenemu prepričanju, da je Bog entiteta zunaj nas. Toda nikakršne sile zunaj zavesti ni. Zavedanje je vse, kar je. Zavedanje je ustvarjalec zavesti jaz sem, ta pa okrog sebe zgradi ves svet. Kdo bi torej lahko zgradil ta svet, razen tebe, ki si ustvarjalec vseh predstav v svojem zavestnem svetu? Če z izrazom Bog pojmuješ tistega, ki ustvarja svet, si torej ti sam ta Bog, stvarnik utvar o svetu.

Razmišljal sem, ali ne bi bil ustreznejši izraz za Tvorca oziroma Boga »zavedanje«. Toda zavedanje je absolut, ki se ne zaveda sebe. Je abstrakten, popoln svet idej. Nadeti absolutu ime Bog ne bi bilo najprimerneje. Toda zavedanje se zaveda sebe skozi mene, ločenega opazovalca! Torej zavedanje (absolut) ne more ustvarjati brez mene. Tako sem zaključil, da razmišljanje o Bogu nima posebnega smisla, saj gre za lovljenje lastnega repa. Absolut je pač umu nedoumljiv, ker je neskončen in večen. Vzročnost – razlog za razprave o Bogu –, o kateri je smiselno govoriti le v zemeljskem svetu, je utvara. Zato sem se od razmišljanj o Bogu raje preusmeril k raziskovanju neskončnih božanskih potencialov, ki so mi dostopni in me navdihujejo.

Nedvomno je faza verovanja v enega Boga eden od silno pomembnih in nujnih korakov na poti razvoja človekove zavesti. Ta korak nasledi obdobje politeizma in pomeni usmerjanje zavesti k izvoru. Spoznanje lastne veličine ni mogoče brez spoznanja in priznanja absolutne veličine tam zunaj. Omalovažujoč odnos do verujočih nikakor ni na mestu. Tako kot tudi otroštva ne vidimo kot nekaj nepotrebnega ali napačnega, tudi pri veri razumemo, da gre za nujno razvojno stopnjo na poti k razsvetljenemu človeku. Problematično pa je, kadar vera ujame človeka v svojo zanko in ustavi duhovni razvoj.

Povsem v redu je, da ostaneš pri dosedanji predstavi o Bogu, če te ta še zadovoljuje. Toda vsaka predstava je izpostavljena spremembi, saj je življenje nenehna sprememba. Napredek je v nenehnem izboljševanju predstav – ko si pripravljen na to. Dlje časa utrditi se v določeni predstavi pomeni ustaviti življenje. V skladu s starimi pogledi lahko zaključiš, da je vse Bog in da si Bog tudi ti. Imaš vse moči, ki pritičejo Bogu, le zavedanja o tem še ne.

Vsak od nas je ena od podob Boga, le da se tega ne zavedamo. Tisto, kar smo v svojem bistvu, zavedanje, je skupno vsem. Zavest pa je ustvarjalec vseh predstav, ki gradijo ta svet. Vera v Boga je samo eden od korakov na poti k samospoznanju. Naposled opustiš iskanje Boga, kajti dokoplješ se do preprostega spoznanja, da ga ni mogoče najti zunaj sebe.

Nisargadatta je zapisal, da se s predstavo, da si telo, pojavi tudi predstava o svetu in o Bogu, s tem pa tudi strahovi, religije, molitve, žrtvovanja, vse vrste sistemov; vse za zaščito in podporo ljudi – otrok, ki so preplašeni od svojih umov, pameti, zaradi čudes, ki jih ustvarjajo sami.

Jezus iz Nazareta pa je dejal: »Kraljestvo je v tebi. S spoznanjem sebe spoznaš božje kraljestvo.«


 

Kako sem iskal Boga

Vzgojen sem bil v krščanskem duhu in dodobra sem spoznal krščansko tradicijo, nauke, zgodbe in obrede. A vse skupaj me ni pritegnilo; ostala je precejšnja mera nezaupanja, v veliki meri kot posledica nasprotij v dejanjih in besedah. Na neki način sem zavidal krščanskim mistikom, za katere sem slutil, da se uspejo v popolni predaji poglobiti prav do božanskega vira. Meni razum to ni dopuščal; preveč je bilo nejasnosti, protislovij in trditev, ki sem jih prepoznaval kot neresnične. Zato predaja v srcu ni bila možna. Zavedal sem se, da je najti sebe ali Boga – tu zame ni razlike – nekaj najčudovitejšega, kar se človeku lahko zgodi, in odločil sem se storiti vse za dosego tega cilja.

Toda pota življenja so zamotana, zato sem se resnega iskanja lotil šele tedaj, ko sem se v hudem osebnem pretresu ob zakonskem brodolomu skoraj zlomil. Izhod sem začel iskati v duhovnosti, potem ko sem ob prebiranju del Martina Kojca zaslutil, da je človek mnogo več, kot si predstavlja. Posrkal me je vrtinec navdušenja in me usmeril k raziskovanju vsega, kjer bi se utegnilo skrivati iskano znanje. Poglabljal sem se v filozofijo vzhodnih in zahodnih modrecev in mistikov, v metafiziko, ezoteriko, gnostiko, se ukvarjal z jogo, meditacijo in celo vrsto vzhodnih praks, sistemov in tehnik. Postal sem tudi vegetarijanec. V ritualu ognja sem našel trden dokaz, da je človek več kot fizično telo, in utrdil prepričanje, da je duhovno področje povsem neraziskan teren, kjer se moram še ogromno naučiti. V meditaciji sem iskal stik s svojo Bitjo, a z rezultatom nisem bil zadovoljen. Postajalo mi je vse bolj jasno, da tega z umom ne moreš dojeti; Boga ni v intelektualnih višavah, temveč ga dosežeš s predajo in ljubeznijo v globinah srca.

Toda pot predaje in ljubezni mi ni šla najbolje od rok. Najprej sem moral dognati, kaj pot predaje sploh je. Predaja pomeni vzeti umu veter iz jader in utišati to neutrudno gobezdalo, ki odvrača pozornost od bistvenega – sedanjega trenutka. Pomeni prepustiti se dogodkom brez strahu in preračunljivosti. Pot predaje pa pomeni odpreti duri srca, se prepustiti ljubezni in začutiti moč te nepojmljive sile, ki drži skupaj celotno vesolje.

Kako doseči predajo in ljubezen? Oboje je cilj duhovnih obredov – maš, »aratijev« (molitev) ali drugih obredov, ki ustvarjajo potrebno vzdušje in pogoje, da se to lahko zgodi. Vabljivi zvočni učinki – glasovi zvonov, orgel ali bobnov, duh kadila ali opojnih dišav, ponavljanje molitev ali manter, izrekanje izjav predaje, ritmično gibanje – vse to prispeva k umirjanju uma in predajanju notranjim občutkom, ki prodrejo prav do tvojega bistva. Nekoč sem na vse to gledal omalovažujoče, kasneje pa sem spoznal, da za tem obstaja globlje ozadje.

Tako je naneslo, da sem se naposled odločil svoja duhovna spoznanja poglobiti v Indiji. V ašramu Gufa blizu izvira svete reke Ganges je bil idealen kraj za to. Pred templjem z devetimi stožčastimi kupolami so se zgodaj zjutraj in zvečer ob prepevanju obrednih pesmi in hvalnic odvijale molitve in čaščenje indijskih božanstev. K vzvišenemu, nekoliko mističnemu počutju je prispevalo še obredno čiščenje – kopanje v sveti reki Ganges. Obrede sem doživljal veliko prisrčneje kot kako mašo v domači cerkvi. Nikakršne tesnobe ob razpelu križanega, le radost in vedrina, ki napolnita vso dušo. Nihče nam ni razlagal duhovnega nauka in ozadja obredov, vendar sem dojel, da bogoslužje poteka v spoštovanju vseh drugih ver, ki pravzaprav častijo istega boga in ista božanstva, le da jih vsak imenuje in razlaga po svoje imenuje. Bogoslužje tu poteka v čaščenju hindujskih bogov z Bramo, Višnujem in Šivo na čelu, vendar se mi ni zdelo potrebno, da bi se v vanj poglabljal.

Obredov sem se udeležil z zavedanjem, da ne gre za oboževanje kipov in tudi ne abstraktnih oseb, temveč za simbolično obračanje k naravnim silam, ki so odgovorne za nastanek, razvoj in spreminjanje stvarstva oziroma vesolja; tako je odpadel pomislek, da se priklanjam lažnim avtoritetam ali malikom brez resničnega ozadja. Toda to zavedanje vendarle ni zadoščalo, da bi moj jaz v enoličnih obredih vsak dan brez pomislekov zdržal nekaj ur. Po nekaj dneh pa me je nenadoma prešinilo spoznanje, ki je pomisleke dokončno razpršilo.

Zaslutil sem, da je morda edinole pot predaje in ljubezni prava usmeritev za doseganje lastnega božanskega bistva. Toda kako naj se predam Bogu, tej abstraktni miselni strukturi? Nemogoče, dokler ne izkusim predaje nekemu konkretnemu objektu zunaj sebe. In tako mi je postalo jasno: predaja zunaj opaženemu, v ikoni ali kipu opredmetenemu Bogu ali božanstvu, je urjenje v predaji svojemu resničnemu bistvu. Zunanja predaja utre pot notranji predaji, tako kot zunanje spoznanje odpre pot notranjemu spoznanju. Urjenja v predaji seveda ne opraviš v nekaj urah. S tem zavedanjem so se zadržki za opravljanje aratijev stopili kot sneg na soncu.

Od takrat sem začel v predaji uživati. Ni bilo več nasprotovanja uma; obredne pesmi, ubrani glasovi, harmonij in zvončki, včasih tudi nizke vibracije bobnov so ustvarjali vzdušje, ki je odmevalo v meni še ure po aratiju. Nekajkrat je počutje popestril še ogenj. Predaja in usmerjanje ljubezni – ne k predmetu oboževanja, temveč vsemu svetu – je postal vir blaženosti. Začutil sem svojo povezanost z nečim ogromnim, nepojmljivim, ki je v ozadju čarobne mojstrovine vesolja, in zdelo se mi je, da vse povezuje tenčica ljubezni. Veličastni občutki!

Med dnevom sem se večkrat začudil, kako je moj um prazen, spokojen in miren. V njem so odzvanjali le verzi obrednih pesmi, ki so me vračali v počutje predanosti med aratijem. Vse je bilo tako prijetno, brez skrbi in neugodnih misli, strahov in sodb. Predaja je res učinkovala. Bil sem hvaležen za novo izkustvo.

Kasneje, po vrnitvi domov, sem o tem izkustvu – po svoji stari navadi – razmišljal. Da bi Boga lahko doživel v sebi, mora ta obstajati znotraj mene, v moji zavesti. Občutki ob predaji so bili pogosto na robu ekstaze, neprimerljivi s čim drugim. Ali je bilo to lahko kaj drugega kot stik z Bogom? Ali se ob izklopu uma, z utopitvijo v ljubezni, v tej osnovni prasili, ki drži skupaj vse stvarstvo, dotakneš svoje božanske Biti? Za katero drugo dejanje bi bil sicer nagrajen s takšno blaženostjo? Ali niso na podlagi takšnih ekstatičnih izkustev prerokov, kot sta Pavel in Mohamed, zgrajene cele religije?

Nekoč sem mislil, da lahko svojo Bit dosežem z meditacijo, toda kar sem dosegel, je bila nekakšna nepojmljiva praznina, ki me ni osrečevala. Seveda – um je bil res prazen, toda manjkala je ljubezen! Zame je dvom odveč: spojiti se z Bogom, s svojim božanskim bistvom, pomeni s praznim umom bivati v ljubezni.

Ni treba potovati v Indijo, da bi prišel v stik z Bogom. Človek ni telo in premeščanje telesa ne prispeva k duhovni rasti, pa naj bodo razdalje še tako velike. Pač pa lahko tuje, nepoznano okolje nudi ugodne pogoje za utišanje uma. Zavest si zagotovi primerne razmere za pogled na stvarnost z novega zornega kota. Takrat lahko okovi uma počijo in pokaže se prava, tako dolgo iskana vsebina. Za to pa je včasih vredno prevaliti tudi velike razdalje.

Absurdno se zdi, da se Boga tako mučimo najti zunaj, nahaja pa se tam, kjer bi najmanj pričakovali. Iskanje je odveč, pomeni celo oddaljevanje od njega. Nadomestiti ga mora zavedanje, da je tu. Le v svoje srce je treba pogledati. Človek je več, mnogo več, kot si je dovolil misliti. Da je v svoji Biti Bog, si upa priznati šele potem, ko je odvrgel v tisočletjih vcepljene strahove in tenčice neznanja, ki mu resnico zastirajo.

»Sposobnost razumeti pride z željo, ki preraste v pobožnost, predanost in naposled v popolno samopredajo,« je dejal Nisargadatta Maharaj.



Prgišče spoznanj

Morda ni odveč strniti nekaj trditev, ki sem jih poskušal v teh besedilih razjasniti in vam jih približati. Vse doslej povedano je pripomoglo k širjenju našega spoznavnega obzorja in s tem omogočilo popolnejši, širši pogled na obravnavane teme, zato si zaključke velja ogledati in o njih razmisliti ponovno. Večinoma so umu, ki je vajen tradicionalnega gledanja, težko sprejemljive ali celo nesprejemljive – dokler ostajaš ujetnik starih prepričanj.

Edina gotovost, ki je neizpodbitna, je gotovost tvojega bivanja. Jaz sem je bistvena ugotovitev zavesti, na kateri je zgrajeno vse drugo.
– Ideja jaz sem je osredotočeno zavedanje, ki vzpostavi središče zaznave, ustvari zavest in opazovalca.
Absolut je svet idej, svet neizraženega; je vse, kar je, in vse, kar ni. V njem ni vzročnosti, oblik, časa, prostora. Je svet popolnosti, iz katerega prihaja življenjska Bit, zavedanje.
– Nasproten absolutu je izraženi svet, svet oblik in vseh pojavnosti. Je omejen svet, ki ga opredeljujeta prostor in čas, v katerem živimo v umu.
– Kar si v resnici, je tvoja Bit, brezčasna oziroma večna. Izhaja iz absoluta. Začetek in konec pojavnosti fizičnega telesa ne vplivata na njen obstoj.
– S pojavom zavesti jaz sem vzklije jaz, osebnost, telo, um, sledijo misli, celotno stvarstvo in Bog.
Kar imenuješ svet, so zgolj pojavi v tvoji zavesti. Za obstoj zunanjega snovnega sveta ni nikakršnega dokaza. Nisi pojav v svetu, temveč je svet pojav v tebi.
Snovnost (materialnost) je utvara. Je vtis o posebnem stanju določenih oblik, ki doživijo potrditev s strani čutov; tudi ti so le mehanizmi v zavesti.
– Prvobitna je nesnovna, zavestna (duhovna) plat – vse oživlja zavedanje (v religiji duh), ki napolnjuje vesolje kot eter.
– Vse prihaja iz tvoje notranjosti. Zunanji pojavi so odraz notranjih stanj. Če razumeš sebe, razumeš svet.
Um ni tisti, ki lahko dojame najvišjo resnico, saj je le orodje zavesti; tisto, kar si, ne more biti nekakšen pojav v tvoji zavesti.
Čas, prostor in vzročnost so miselni pripomočki, ki se pojavljajo in izginjajo z umom.
– Lastnost zavesti je istenje s podobami, domisleki uma: s telesom, umom, energijo, dušo itd. Nobeno od istenj ni odraz resničnosti.
Drugi ljudje so – tako kot vse drugo – pojavi v tvoji zavesti. Vidiš jih kot navidezno ločene od sebe, napaja pa jih isto življenje, ista življenjska Bit.
– Tvoja ljubezen do sveta je odraz tvoje ljubezni do sebe, kajti tvoj svet je tvoje lastno stvarstvo.
Hrepenenje po sreči je klic tvoje resnične Biti po samospoznanju, po vrnitvi v svoj dom, od koder prihaja. Sreča prihaja iz Biti in jo je mogoče najti le v Biti.
Poslanstvo želje je, da vodi k izkustvu. Izkustvo vodi k vrednotenju, vrednotenje k vezanosti, to pa k samospoznanju.
Ideja Gospoda, Boga kot Stvarnika je ideja v umu. Ko dopustiš vzročnost, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki ga imenuješ Bog. Ni Boga, ki bi bil ločen od sveta. Ti si ustvarjalec sveta, ki ga opažaš v zavesti, ti si ta Bog.
Duhovna pot človeka je sestavljena iz spoznavanja tistega, kar ni, in odmetavanja tega.
Pripisovati pojavnosti resničnost je boleča napaka in vzrok vseh nesreč. Ti si vseprežemajoča, večna in neskončna ustvarjalna duhovna zavest. Vse drugo je omejeno in začasno.
Zakoni fizike še vedno veljajo, vendar zdaj svet vidiš v drugačni razsežnosti. Vse se dogaja v zavesti, v domeni utvar.

S tem ko spoznavaš drugo plat in odpiraš nove poglede, pustiš več svetlobe v svoj miselni svet. Ko osvetljenost narašča, vse opažaš natančneje, razločneje, celoviteje. Vsega, kar veš zdaj, ni treba zavreči. Važno je le, da stvari umestiš v drug kontekst – kontekst utvar.

Sam se odločaš, čemu podeliš verodostojnost in veljavo. Ko začneš razmišljati s svojo glavo, si bolj odprt za opuščanje tradicionalnih predstav, na katerih se je nabral debel sloj prahu. Važno je, da se odpreš in prebiješ led, in to ti bo omogočilo s polnimi pljuči vdihniti več življenja.