Ni vprašanja, ki bi človeštvo bolj zaposlovalo kot v vprašanje o Bogu; odgovor nanj pa se prav tako izmika razumu kot odgovor na vprašanje »kdo sem jaz«. Religije ustvarjajo vtis, da je Stvarnik (Bog) ločen od svojih stvaritev. Moje raziskovanje narave sveta in mojega bistva me je vodilo k vse drugačnim spoznanjem, kar je tudi vprašanje o Bogu postavilo v povsem novo luč. Tisti hip namreč, ko razumeš, da je svet le prepričljiva slika v zavesti živega opazovalca, tudi Bog ne more biti izven zavesti, neka entiteta tam zunaj nje, vzvišena nad vsem. Kako bi lahko bil zunaj, ko pa ves svet in vse, kar obstaja, živi le v moji zavesti? Tudi Bog, če obstaja, je torej lahko prisoten edinole znotraj mene. Če bi se nahajal zunaj moje zavesti, jaz pač ne bi mogel vedeti zanj.

sunrise-4Ta razmislek pa vodi k na prvi pogled bogokletnemu sklepu: Bog, ki obstaja v moji zavesti, ne more biti modrejši, večji in popolnejši od moje Biti; kako bi sicer imel dovolj prostora v meni? Bog je lahko le nekakšna najpopolnejša ideja, ki se nahaja v meni, vendar pa ne more biti popolnejša od mene, ki sem to idejo ustvaril. Ker misel, da bi jaz utegnil biti popolnejši od Boga, seveda ne pride v poštev, ker je v nasprotju z opredelitvijo Boga, ostaja le ena rešitev te uganke: Bog in jaz sva ista entiteta ali celo: Bog sem jaz sam! S pristavkom: vendar se tega (še) ne zavedam.

Zgornja ugotovitev je tako nenavadna, da je človeku, ki je ujet v tradicionalne stereotipe, ni lahko sprejeti. Toda, ali ni prav to sporočilo številnih ljudskih modrosti, ki jih ničkolikokrat slišimo: Bog ni ločen od svojih stvaritev, pred Bogom ne moreš ničesar skriti, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal itd. Bog in jaz sva očitno eno. Med nama ni ločenosti. Težava razumevanja te izjave je le v tem, da se še ne zavedamo svoje veličine in se zato ne počutimo pravi kandidati za to »vlogo«.

Tudi v meni je ta ideja morala zoreti precej časa. Vendar sem ugotavljal, da se je moj občutek svobode bistveno spremenil. Izginila je predstava o vzvišeni avtoriteti, ki vse nadzira, ureja in omejuje, meje možnega so preprosto izginile. Vrata do najvišjih sposobnosti, modrosti in ljubezni so se na široko odprla. Doumel sem: da bi zakoračil skoznje, moram odvreči omejitve, ki sem jih postavil sam, in temeljito spoznati tisto (tistega), kar sem.

Predstava o svetu ne more biti ločena od tistega, ki to predstavo ima, podobno kot velja, da misli ne morejo biti ločene od možganov. Isto velja za predstavo o Bogu. Bog in svet sta torej eno. Ta trditev se ujema z izjavo, da vse, kar je, prežema en duh. Ta duh je očitno polje čistega zavedanja, enotnega zavedanja. Vse, kar je, obstaja le po zaslugi duha ali čistega zavedanja, ki napaja sleherno podobo in vse vesolje.

Kako na obstoj Boga gledajo duhovni mojstri? Nisargadatta trdi, da je ideja Boga ali Stvarnika utvara, tako kot vse drugo. Ali dolguješ svoj obstoj nekemu drugemu obstoju? Karkoli obstaja, obstaja zaradi opazovalca, tebe. Dojeti moraš, da gre pri iskanju resničnosti, resnice, Boga ali guruja za iskanje sebe, svoje Biti. Vse se vrti okrog istega; ko najdeš sebe, najdeš vse.

Razlaga, ki jo podaja, se mi zdi zelo prepričljiva. Pravi namreč, da v domovini Biti – v absolutu – vzrok in posledica ne obstajata. V absolutu ne obstaja nikakršen vzrok. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V končnem, zemeljskem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava omogoča oblikovanje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici spominov, ki jo imenujemo »znanje«.

S tem ko dopustiš vzrok, vzpostaviš zahtevo po obstoju poglavitnega, najvišjega vzroka, ki je odgovoren za to, da svet, in karkoli v njem, obstaja. Ta poglavitni vzrok je po definiciji Bog, svet oziroma vse, kar obstaja, pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.

Bog je koncept in – kot vsi koncepti – domislek uma. Bog ne more biti nekaj popolnejšega od tebe, saj nastane v tvojem (omejenem) umu. Gre za to, da si um, obseden z idejo vzročnosti, izmišlja ustvarjanje in potem se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on sam je ustvarjalec. No, tudi to ni popolna resnica, kajti ustvarjalec in ustvarjeno sta eno.

Bog je torej le priročen izgovor, ki ga uporabiš, ko stvari ne razumeš. Če želiš komu naprtiti vlogo Boga, jo naprti SEBI!

Ta presenetljiva izjava se marsikomu zdi absurdna, saj večinoma verjamemo ustaljenemu prepričanju, da je Bog entiteta zunaj nas. Toda nikakršne sile zunaj zavesti ni. Zavedanje je vse, kar je. Zavedanje je ustvarjalec zavesti jaz sem, ta pa okrog sebe zgradi ves svet. Kdo bi torej lahko zgradil ta svet, razen tebe, ki si ustvarjalec vseh predstav v svojem zavestnem svetu? Če z izrazom Bog pojmuješ tistega, ki ustvarja svet, si torej ti sam ta Bog, stvarnik utvar o svetu.

Razmišljal sem, ali ne bi bil ustreznejši izraz za Tvorca oziroma Boga »zavedanje«. Toda zavedanje je absolut, ki se ne zaveda sebe. Je abstrakten, popoln svet idej. Nadeti absolutu ime Bog ne bi bilo najprimerneje. Toda zavedanje se zaveda sebe skozi mene, ločenega opazovalca! Torej zavedanje (absolut) ne more ustvarjati brez mene. Tako sem zaključil, da razmišljanje o Bogu nima posebnega smisla, saj gre za lovljenje lastnega repa. Absolut je pač umu nedoumljiv, ker je neskončen in večen. Vzročnost – razlog za razprave o Bogu –, o kateri je smiselno govoriti le v zemeljskem svetu, je utvara. Zato sem se od razmišljanj o Bogu raje preusmeril k raziskovanju neskončnih božanskih potencialov, ki so mi dostopni in me navdihujejo.

Nedvomno je faza verovanja v enega Boga eden od silno pomembnih in nujnih korakov na poti razvoja človekove zavesti. Ta korak nasledi obdobje politeizma in pomeni usmerjanje zavesti k izvoru. Spoznanje lastne veličine ni mogoče brez spoznanja in priznanja absolutne veličine tam zunaj. Omalovažujoč odnos do verujočih nikakor ni na mestu. Tako kot tudi otroštva ne vidimo kot nekaj nepotrebnega ali napačnega, tudi pri veri razumemo, da gre za nujno razvojno stopnjo na poti k razsvetljenemu človeku. Problematično pa je, kadar vera ujame človeka v svojo zanko in ustavi duhovni razvoj.

Povsem v redu je, da ostaneš pri dosedanji predstavi o Bogu, če te ta še zadovoljuje. Toda vsaka predstava je izpostavljena spremembi, saj je življenje nenehna sprememba. Napredek je v nenehnem izboljševanju predstav – ko si pripravljen na to. Dlje časa utrditi se v določeni predstavi pomeni ustaviti življenje. V skladu s starimi pogledi lahko zaključiš, da je vse Bog in da si Bog tudi ti. Imaš vse moči, ki pritičejo Bogu, le zavedanja o tem še ne.

Vsak od nas je ena od podob Boga, le da se tega ne zavedamo. Tisto, kar smo v svojem bistvu, zavedanje, je skupno vsem. Zavest pa je ustvarjalec vseh predstav, ki gradijo ta svet. Vera v Boga je samo eden od korakov na poti k samospoznanju. Naposled opustiš iskanje Boga, kajti dokoplješ se do preprostega spoznanja, da ga ni mogoče najti zunaj sebe.

Nisargadatta je zapisal, da se s predstavo, da si telo, pojavi tudi predstava o svetu in o Bogu, s tem pa tudi strahovi, religije, molitve, žrtvovanja, vse vrste sistemov; vse za zaščito in podporo ljudi – otrok, ki so preplašeni od svojih umov, pameti, zaradi čudes, ki jih ustvarjajo sami.

Jezus iz Nazareta pa je dejal: »Kraljestvo je v tebi. S spoznanjem sebe spoznaš božje kraljestvo.«

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih