Zavest ima dve pomembni lastnosti: porajanje idej in vživljanje vanje. Prva od obeh lastnosti se zdi vsakomur razumljiva, druga pa ne. Ustvarjanje podob, slikanje idej in prizorov je proces, ki zgradi »svet okoli tebe«. Vživljanje v posamezne miselne objekte, istenje z njimi, domišljanje, da si ta objekt ti sam – to pa je tisto, kar naredi življenje živo in poraja veselje, pa tudi bolečino in trpljenje.

Zavest je »lepljiva« – primerjava je kar posrečena – in običajno ves čas »prilepljena« za nekaj, s čimer se v danem trenutku isti, istoveti. Isti se lahko z več stvarmi hkrati. To je deloma nezaveden proces, ki ga je z malo vaje mogoče obvladati. Običajno se istiš s svojo osebnostjo (jazom), svojim telesom, svojo družino, svojim narodom, poklicem, podjetjem itd. Kadar je na primer z izrečeno žalitvijo napadena tvoja osebnost, se istenje z njo še okrepi; svoje čutenje preprosto preseliš v svojo osebnost, postaneš eno z njo, napad nanjo pa občutiš kot neposreden napad nase. Kadar se istiš s svojim telesom in začutiš bolečino, se potopiš vanjo in »postaneš« bolečina. Trpljenje ni nič drugega kot istenje z bolečino. Zame je bilo veliko spoznanje, da bolečina ni nujno povezana s trpljenjem. To je, ko razumeš dlanproces, stvar lastne odločitve. Bolečina lahko boli, a ne povzroča trpljenja. Tak primer je orgazem.

»Nekaj« lahko resnično spoznaš, občutiš in izkusiš le tako, da »postaneš« tisto. Posamezne stvari in ideje spoznavaš z vživljanjem vanje, istenjem z njimi. A v nobeni ideji ne moreš prepoznati sebe. Začel sem se zavedati, da nisem nič od tega, s čimer se istim. Kar sem, je mnogo več od podob, ki se porajajo v moji zavesti. Tisto, kar resnično sem, je tako popolno, da se lahko isti s sleherno predstavo, ki se zgradi v moji zavesti, a ni prav nobena od teh predstav. Tisto, kar sem, je nekakšen nadvse sposoben igralec, ki dovršeno igra brezštevilne vloge, a nobena ni njegova osnovna, intimna, njegovemu bistvu ustrezna.

S tem spoznanjem sem začel iskati tisto, kar v resnici sem. Dojel sem, da ti vloge, ki jih igraš, pomagajo ugotoviti, kaj nisi. Kajti vsaka vloga, ki jo v popolnosti odigraš, prinaša pomembno spoznanje: izkusil sem jo do konca, a se nisem prepoznal v njej. Torej sem nekaj drugega! Tako skozi mnoge vloge v mnogih življenjih izkušaš vse mogoče ter zbiraš izkustva. Postalo mi je razumljivo, zakaj je zelo pomembno vsako vlogo odigrati dobro in predano. Sicer le izgubljaš čas in energijo ter odlagaš tisto, kar je pravzaprav njen edini smisel: ugotoviti moraš, ali se v tej vlogi odraža tvoje poslanstvo. Tvoje poslanstvo je namreč celovito doživeti povsem določeno izkustvo ali več izkustev. Kadar ne slediš svojemu poslanstvu, si živel v prazno. Ne moreš vedeti, katere vloge si v preteklih življenjih že odigral, a to, ki jo imaš pred seboj, moraš igrati z vso resnostjo. Ko odvržeš zadnjo od njih, spoznaš sebe.

V enem življenju lahko zamenjaš veliko istenj in vlog – v skladu s svojo duhovno rastjo. Vsaka vloga daje drugačen odgovor, ki prihaja skozi splet izkustev. V toku razvoja vsako novo istenje prinese nekoliko večjo svobodo. Tako z menjavanjem konceptov tvoja podoba o sebi postaja vse popolnejša. Nekoč si bil denimo še prepričan, da obstajaš (in da si) le kot telo, zatem verjameš, da si pravzaprav bolj duša

Eckhart Tole pravi: »Če ima zlo kakršno koli realnost – in ta je kvečjemu relativna, ne absolutna – je to: popolno istenje z oblikami, fizičnimi, miselnimi in čustvenimi.«

Kako v nizu istenj ugotoviti, katero je »pravo« in katero je »lažno«? Tisto, kar si, ima sposobnost zavedanja, zavesti; to je ena od poglavitnih lastnosti. Torej zadošča preprosto vprašanje: »Ali je to, s čimer se istim, misel, zavestna podoba ali občutek?« Ne moreš namreč biti nekaj, kar nastane v tvojem umu, umski konstrukt. To bi pomenilo silno omejevanje sebe. Podoba v umu je namreč le to, kar je – miselna podoba kot simbol nečesa, ne pa predmet ali objekt sam.

Prepoznati je torej treba proces istenja. Raziskovanje istenja je iskanje odgovora na vprašanje Kdo sem?. To vprašanje se povprečnemu človeku, ki ceni predvsem zunanji svet, ne zdi posebno pomembno. Ko pa niti ne ve, kje bi iskal odgovor!

Danes vem, da se moram za spoznanje svojega resničnega bistva, življenjske Biti, opreti na edino idejo, katere verodostojnosti ni mogoče zanikati: na idejo »jaz sem«. Ne »jaz sem to« ali »jaz sem ono«, temveč zgolj »jaz sem«, kajti človek ne more biti nič, kar si lahko izmisli um. Ob pozornem prisluškovanju temu občutku in opazovanju tistega, ki pravi »jaz sem«, se odkrije tisto, kar si: življenjska Bit ali tisto, kar ti daje življenje. Ista Bit je v vsakem živem bitju, ki ga opažaš; je skupen izvor vsega živega.

Verjamem, da moja Bit izhaja iz neizraženega sveta, absoluta, ki ga um ne more spoznati in tudi ne prenesti v omejeni svet zavesti, zato se mora zadovoljiti z zelo pomanjkljivimi nadomestki – lažnimi podobami o sebi. Ustavimo se pri nekaterih najpomembnejših podobah istenja



Sem osebnost?

Da bi ugotovil, ali sem osebnost, sem moral najprej raziskati, kaj to sploh je. O osebnosti in jazu (egu) sem se največ naučil pri Eckhartu Tollu. Razumevanje osebnosti in jaza je tako pomembno, da bi to znanje moralo postati del obveznega učnega programa v osnovnih šolah.

Osebnost, imenujemo jo tudi persona, je zapleten konstrukt v umu. Sestavljen je iz preteklih dogodkov (spomina!), podatkov, opažanj (tebe samega in drugih) in mnenj o tistem, kar si. Um se v to podobo popolnoma vživi. S tem ko se isti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljaš, z družbenim statusom in nazivom, s fizičnim videzom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo pripadnostjo, gradi svojo moč in pomembnost. A nobena od teh stvari, niti kopica njih, ne ustreza resnici o tvojem bistvu.

Jaz je nosilec osebnosti. Nastane kot rezultat istenja z osebnostjo. Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov ter se nenehno čuti ogroženega. Obkrožen je z drugimi jazi, ki jih vidi kot možno nevarnost ali pa jih poskuša uporabiti za svoje načrte. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval. To velja tudi takrat, kadar se navzven kaže zelo samozavestnega. Jaz nenehno sporoča: Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! To sporočilo ustvarja posledico – strah. Osnovni obrazci delovanja jaza so boj z lastnim globoko ukoreninjenim strahom in občutkom nezadostnosti; izražajo se skozi odpor, nadzor, moč, pohlep, obrambo, napad. Nekatere strategije ega so zelo premišljene, pa vendar nikoli zares ne rešujejo katerega koli njegovega problema preprosto zato, ker jaz sam po sebi – kot lažna predstava o sebi – predstavlja problem.

Jaz se doživlja kot zasebni del, ločen od vesolja, brez kakršne koli povezanosti z drugimi bitji. To ima svoje posledice. Ker je v nasprotju z resnico, jo poskuša um »popraviti« z novimi lažmi. Toda zavajanje sebe pri tako temeljni, odločilni stvari, kot je tvoje bistvo, neizogibno vodi do resnih posledic. V naravi se vsako nasprotovanje resnici sooči z nekimi posledicami. Posledic, ki jih zaradi lažne predstave o sebi čutiš, je za dolg seznam, ki se začenja s strahom, bolečino, trpljenjem itd. Pred njimi bežiš vse življenje in se poskušaš zavarovati tako, da se zatekaš k drugim lažem. In krog trpljenja je sklenjen.

Negotovost in silna želja po obstanku jaza se kaže v tem, da poskuša svoj položaj čim bolj okrepiti. To mu uspeva tako, da nas neprestano zasipa z mislimi o preteklosti, kjer so njegovi uspehi in zasluge, ali pa z mislimi o prihodnosti, kjer nam obljublja nove uspehe in zmage. Tako nas nenehno vleče v miselno okolje, v katerem se dobro počuti – v neresnični čas.

Za jaz sedanji trenutek komajda obstaja. Iz sedanjosti nenehno beži. Tudi kadar se ukvarja z njo, to ni sedanjost, kot jo opaža; razlaga jo popolnoma napačno, ker nanjo gleda z očmi preteklosti. Ali pa jo zoži na sredstvo za doseganje nekih ciljev v prihodnosti. Prav to pa ustvarja največje težave človeka.

Ko se sreča več jazov, bodo prej ali slej vzniknili problemi in sodbe o »slabih stvareh«. Gre za razne drame v obliki konflikta, problema, psihičnega ali fizičnega nasilja itd. To vključuje tudi kolektivno zlo, kot so vojna, genocid, izkoriščanje, za vse to pa je odgovorno kolektivno nezavedno. Mnogo bolezni je posledica neprekinjenega upora jaza, kar ustvarja omejitve in motnje v pretoku energije skozi telo. Ko ponovno vzpostaviš stik s svojim pravim bistvom in te ne vodi več um, prenehaš povzročati vse te stvari.

Jaz je morda prebrisan, vendar ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim majhnim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto, v kateri so vse stvari povezane. Prebrisanost ločuje; inteligenca združuje. Pri nobeni zameri ali odzivu na neko dejanje ne gre za zunanji vzrok, temveč ta ozavesti nekaj notranjega, nekaj v tebi. Gre le za obliko jazovega odziva, ki je popolnoma neosebna. Nič nima opraviti s tem, kdo ta oseba je, prav tako nima opraviti s tvojim bistvom.

Jaz ne ve, da je vir energije znotraj, zato jo išče zunaj. Sebe poskuša najti v stvareh, toda nikoli mu resnično ne uspe in se celo izgubi v njih. Taka je usoda jaza. Razlogov za težave je veliko. Prvi je omenjena lažna slika o sebi. Drugi razlog je v lastnosti zavesti, da se neprestano z nečim isti (istoveti). Tisti, ki trpi in ga je strah, ni »resnični jaz«, temveč osebnost (»lažni jaz«) oziroma predstava, s katero se istovetiš. Tretji razlog pa je sekvenčna obravnava dogodkov – čas. Jaz se čuti ujetnika časa in neprestano beži iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, kjer se čuti domačega. A to je pravo prekletstvo, kajti čas je največji povzročitelj strahu.

Problemov jaza ni mogoče rešiti na ravni uma. Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Ko dojameš, da rešitev ni znotraj uma, najdeš pravo pot. A marsikdo se od tegob in bolečin ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del njegovega jaza. To spoznanje je pogosto zakrito.

Lažni konstrukt – jaz – je treba, ko pride čas za to, zrušiti in prekiniti lažno istenje. Odstranitev te laži je bistvenega pomena za duhovni napredek. Ko razumeš, kakšne težave prinaša jaz in v kakšne zanke te vabi, se njegova veličina začne krhati. Jaz se mora umakniti, ko mu odrečeš pozornost, ko se ne meniš zanj, temveč svojo pozornost usmeriš v sedanji trenutek. Le prisotnost te lahko osvobodi jaza, prisoten pa si lahko le zdaj, ne včeraj ali jutri.

Vse povedano pa nikakor ne pomeni, da je jaz nekaj slabega; treba ga je videti v vlogi nenadomestljivega pomočnika pri razvoju in neprestanem izpopolnjevanju. V pretežnem delu tega procesa ima zelo pomembno vlogo pri gradnji odnosov in razvijanju samopodobe, ki je potrebna pri igranju posameznih vlog. Ker v svojem svetu opažaš še druge osebe, persone, lahko z njimi gradiš vse mogoče odnose, skozi katere se bolje spoznavaš. Prav odnosi – in ne stvari – so v življenju bistvenega pomena. Najpomembnejši odnos je odnos do sebe.



Sem telo?

Odpovedati se istenju s telesom nikakor ni preprosto. Telo je vendar nekaj, česar ne moreš zanikati, prezreti. Utvara o telesu je ena najbolj temeljnih utvar. Kot ljubiteljskemu raziskovalcu mi uspe, da se na trenutke ali v krajših obdobjih zavedam in čutim, da je moje telo le sredstvo, ki ga uporabljam. Takrat se zavedam svoje popolnejše narave, kar v meni vzbudi izvrstno počutje. Zanima pa me, kako svoje telo doživlja na primer duhovni učitelj Ramana Maharshi.

Istenje s telesom je močno prisotno do tiste stopnje samozavedanja, ko se začne prebujati zavest o duhovni naravi stvarnosti. Vse dokler v ospredje postavljaš fizični obstoj in zapostavljaš druge vidike duhovnega sveta, je tvoja stvarnost omejena na zagotavljanje fizične eksistence in reševanje problemov na nizki ravni. Navezanost na telo ima – tako kot vse v tej stvarnosti – pozitivne in negativne učinke. S prepoznanjem zavestne, duhovne komponente bivanja in zmanjšanjem pomena telesnosti napraviš pomemben premik. Telo izgubi moč nad tabo.

Informacija o pojavu večkratnih osebnosti je v temeljih zamajala moj pogled na telo. Ta bolezenski pojav zgovorno priča, da je z obstoječim pojmovanjem telesa nekaj narobe. Hipna menjava zunanjosti glede na izbrano osebnost mi je dala misliti, da telo ne more biti nekaj togega, stabilnega, (sorazmerno) nespremenljivega, temveč mora biti posledica nekih zapletenih miselnih pojavov. Če se zamenjava osebnosti, ki je (pod)zavestni pojav, tako očitno odslika na snovni ravni, potem celota podatkov o osebnosti nedvomno vsebuje tudi popolno fizično sliko telesa. Zunanjost je potemtakem projekcija zavestne slike, podobe o telesu!

A vrnimo se k telesu. Človeško telo je inteligenten sistem, ki živi v umu. Lahko bi ga opisal tudi kot zelo obsežen in zapleten program v zavesti, ki pravzaprav živi svoje življenje. Ta sistem ima kopico samodejnih mehanizmov, ki delujejo brez sodelovanja budne zavesti. Sporočila, ki ti jih pošilja telo, in ukazi, ki mu jih daješ, puščajo vtis, da sta ti in telo eno, toda to je le utvara. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa svet, ki ga opazuješ. Tako opazovalec in njegovo opazovanje kot opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse.

Telo ima tri važne naloge: prva naloga je, da v tebi ustvari vtis, da si snovno bitje v zemeljskem svetu. To je pomembno zato, ker je v zemeljskem svetu učenje in spoznavanje zelo učinkovito. Spust življenjske Biti v snovni svet ni brez namena. Prostor in čas omogočita vzročnost, to pa izgradnjo »znanja«.

Druga naloga telesa je, da ustvari temelj za zelo prepričljivo istenje, na primer z osebnostjo. Tisto, kar si, se poistoveti s telesom, prilepi se nanj. Prav zaradi telesa postaneš nekdo, ki ima osebnost. Osebnost je tisto, kar omogoči neskončno barvitost različnih življenjskih vlog in pripadajočih izkustev. Med osebnostmi pride do vzpostavljanja odnosov, odnosi pa so tisto, iz česar se največ naučiš. Nazadnje osebnost in vse to, kar nisi, odvržeš in pokaže se tisto, kar si v resnici.

Tretja pomembna naloga telesa pa je povratno informiranje. Zavest na tretji stopnji zavesti (raven človeka) uporablja fizično telo kot domišljeno orodje, ki omogoča zelo neposredno doživljanje učinkov. Najhitrejši način učenja je skozi odnose z drugimi, ki so ogledalo tvojega jaza. Telo je tisto, ki omogoča hiter razvoj; razvoj breztelesnih form je počasnejši. Ne gre le za to, da fizični čuti povečajo zaupanje v tisto, kar zaznavaš, in da lahko zelo natančno registriraš tisto, kar si ustvaril. Telo je tudi pokazatelj ustreznega ravnanja; tisto, kar počneš v mislih in dejanjih, se odraža na telesu, da lahko razbereš, ali ravnaš prav ali ne. Namen bolečine in bolezni je prav to: signaliziranje neustreznega ravnanja in razmišljanja. Vgrajeni mehanizmi te opozarjajo, kako je treba ukrepati, da spet najdeš pravo pot do sebe.

Kakšne so neprijetne plati istenja s telesom in posledične ujetosti v materialnost? Omejen zgolj na fizično telo (in poistoveten z njim) dovoliš, da s teboj upravljajo snovni, telesni dejavniki; ne zavedaš se, da so pojavi na telesni ravni le odraz zavestnih ali duhovnih pojavov na drugih ravneh – na primer čustveni in miselni. Ne zavedaš se možnosti vplivanja na snovno raven z mislimi in čustvi – bolezni in telesne tegobe obravnavaš kot pojave, na katere nimaš vpliva. S prepričanjem, da si telo, si omejen na kratek življenjski vek telesa in izgubiš večnost, svoje čudežno bistvo omejiš na nekaj malone banalnega – na kup minljive materije. Dokler se istiš s snovjo, so omejitve snovnosti tudi tvoje omejitve. Bolečine telesa doživljaš kot svoje bolečine. Zaklenjen v lasten miselni zapor tarnaš nad bednostjo življenja.

Spoznanje lastne nesmrtne narave ne pomeni, da postaneš do telesa brezbrižen in zavzameš do njega omalovažujoč odnos. Daleč od tega. Hvaležen si lahko telesu za vse dobrobiti, ki se jih doslej morda nisi v celoti zavedal. Telo je neprecenljivo orodje, ki ti lahko čudovito služi – še mnogo bolje kot doslej, ko se nisi zavedal njegove prave vloge. Z novim razumevanjem lahko svoje telo pripraviš, da ti zaigra kot dobro uglašena violina: ko ga razbremeniš strahov, odvečne hrane (pretirana ješčnost je protiutež strahu) in obremenjujočih čustev, mu tudi mnogo laže prisluhneš. S primerno rekreacijo ali posebno telesno vadbo (tai chi, chi-gong itd.) dvigneš raven energije v telesu in s tem okrepiš moč telesa, telesno odpornost, izboljšaš počutje in si zagotoviš več moči za ustvarjalno delo. Posledica je manjša potreba po spanju in večja ustvarjalnost.

Z zavedanjem poslanstva svojega telesa ustvariš boljši stik z njim. Eckhart Tolle govori o vzpostavljanju povezave s svojim notranjim telesom, o prihajanju v stik s celovitim občutkom telesa. To razumem kot vzpostavljanje stika s svojim etrskim, duhovnim telesom, ki daje življenje snovnemu telesu. Tolle meni, da je stalna povezanost z lastnim notranjim telesom ključnega pomena. S krepitvijo vanj usmerjene zavesti višaš njegovo vibracijska frekvenco in zmanjšuješ možnosti, da negativnosti vplivajo nate. Pritegneš tudi nove okoliščine in dogodke, ki ustrezajo povišani frekvenci. Z močnejšo usmeritvijo pozornosti v telo postaneš bolj prisoten v sedanjem trenutku. Um izgubi prevlado.

Zavedanje, da nisem fizično telo, je sramežljivo prodrlo v mojo zavest precej za tem, ko sem to dojel razumsko. Med »živeti z nekim spoznanjem« in »razumeti nekaj« je bistvena razlika. Telo brez zavesti je mrtvo. Telo kot posoda zavedanja ne more biti moje bistvo.

Ramana Maharshi je dejal: »Za nevednega je jaz – Jaz omejen na telo. Za modrega je jaz – neskončni Jaz (zavest).«



Sem duša?

Ob nekje prebrani trditvi, da bistvo človeka ni duša, sem bil sprva razočaran. Kasneje pa sem sprevidel, da je upiranje tej trditvi podobno upiranju stališču, da človek ni telo.

Petero naših fizičnih čutov duše ne potrjuje – kako bi jo le, saj gre za nesnovno entiteto. Ali vam jo uspe začutiti v telesu? Kje se pravzaprav nahaja? V srcu? V glavi med očmi? Ali je to mesto fiksirano? Očitno ne, saj se duša lahko premika in tudi zapusti telo. V besedilih različnih šol nisem našel zadovoljivih razlag. Prizadeval sem si, da bi našel odgovore, ki bi temeljili na lastnem izkustvu. Duša mora biti povezana s središčem duhovnega videnja, sem si rekel. V meditaciji se mi je večkrat zgodilo, da se je središče opažanja iz glave preselilo više, kot bi se oči nahajale kako ped nad temenom. Ali je duša takrat zavzela drugačen položaj? Kakorkoli že, namesto termina duša raje uporabljam izraz zavest, ki ni versko obarvan pojem. Zavest in duša sta podobna pojma, pri čemer je prvi širši od drugega in ni omejen z verskimi omejitvami. Pojem zavest je bolj natančen, bolj tehničen in nima mitskih ali verskih primesi.

V skladu s tisočletno tradicijo večina ljudi verjame, da je duša nekakšna neumrljiva entiteta, ki naseljuje telo. Je ločena od telesa in slednjega preživi. Najsi to verjameš ali ne, prej ali slej trčiš ob duhovno razsežnost, ki stoji (tudi) za materialno stvarnostjo. Ugotoviš, je mora obstajati nekaj nesnovnega – entiteta, ki oživlja sicer mrtvo telo. Lahko jo imenuješ zavest, duša ali kako drugače.

Od kod pojav duše? Pojem duše se običajno predstavlja kot subtilen spoj zavesti in energije ter obenem vez med snovnim in duhovnim svetom. Teorije o nastanku in življenju duš so povezane s stvarjenjskimi mitologijami ter verskimi nazori civilizacij in kultur. Tako kot se spreminja civilizacijsko-religijsko okolje, se spreminjajo tudi te predstave. Tako ni popolnega soglasja ne o nastanku duš ne o njihovem izvoru, njihovem številu, hitrosti utelešenja (inkarniranja) kot tudi ne o tem, kdaj duša naseli (vstopi v) telo.

Zanimivo je, da duše in duha tudi Sveto pismo ne opredeljuje in opisuje natančneje teh pojmov temveč jih le uporablja. Telo naj bi postalo »živo«, ko se vanj spusti duh v obliki duše. Duša naj bi bila tisto prvobitno, duhovno bistvo človeka, ki oživlja fizično telo. Dušo sam pojmujem kot osebno zavest, duh pa kot čisto zavedanje.

Z dušo je neločljivo povezana teorija o reinkarnaciji, ki jo vsebuje večina vzhodnih religij; bila je tudi neločljivi del doktrine zgodnjega krščanstva. A le do drugega cerkvenega koncila leta 553, ko so vse navedke o tem brisali iz Svetega pisma. Teorija o reinkarnaciji sloni na razumevanju krožnega gibanja narave in vesolja ter na zakonu povratnega učinkovanja vzroka in posledice. Duša je neumrljiva, večna, zato je eno telesno življenje smešno kratko. Duša zato v procesu reinkarnacije prehaja skozi niz zaporednih utelešenj, v katerih lahko duhovno napreduje in se uči. Načrt duše je, kot pravijo vzhodne modrosti, duhovno izpopolnjevanje skozi zaporedna utelešenja duše do popolnega očiščenja ter dokončne odrešitve iz kroga rojstev in smrti, ko se zlije z Bogom. Teistične religije kot krščanstvo ali islam omejujejo dušo na eno samo utelešenje v življenju in jo postavljajo v precep dobrega in zla, o odrešitvi ali pogubljenju duše pa naj bi odločal Bog ob poslednji sodbi.

Past, ki se skriva v arhetipu duše in v doktrinah religij, je v tem, da med dušo in njenim »resničnim izvorom« (ta naj bi bil Bog) obstaja ločenost, kar ruši njen resnični božanski temelj. Obenem je pravica razlaganja Boga pridržana izključno duhovščini oz. duhovni hierarhiji, ki so postali božji posredniki, s tem pa so verski koncepti postali odlično orodje za manipulacijo. Duši Boga, kot trdijo religije, ni dano spoznati, olajšanje njenih bremen pa je mogoče le ob pomoči angelov in »dušnih pastirjev« ter ob »Bogu všečnem ravnanju«. Čeprav z dušo pridobi nekakšen občutek večnosti, je človek s tem konceptom nesvoboden, odvisen od duhovnih sil (Bog, angeli, pa tudi hudič!), ki imajo moč nad njim. V krščanskem pojmovanju nad dušo visi meč poslednje sodbe, zato istenje z dušo prinaša tesnobo in strah. Religije, ki človeka enačijo z dušo, so zato miselni koncepti, ki sicer človeku odstirajo duhovno dimenzijo, a mu v zadnji fazi preprečujejo spoznati njegovo pravo naravo, njegovo resnično bistvo.

Raziskovanju vprašanja, ali je torej človek po svoji resnični naravi duša, sem v obdobju, ko sem skušal najti vzporednice med zavestjo in dušo, posvetil veliko časa. Razmišljal sem takole: duša je resnična prav toliko, kolikor je resnično telo, v obeh primerih gre za zavestni pojav. Ko se odlepiš od ozkega pojmovanja in istenja sebe s telesom, takrat se ob zavedanju duhovnih pojavov običajno odločiš za drugo identifikacijo – s svojo primarnejšo, duhovno naravo, ki jo duša pooseblja. Duša je pripraven miselni objekt  z duhovnimi kvalitetami in lastnostmi, s katerim spoznavaš svetove in pojave, ki so zemeljsko usmerjenemu človeku tuji. Te predstave in zaznave širijo zavest in vodijo k spoznavanju višjih, duhovnih svetov in potencialov.

Ko se človek prične buditi (v duhovnem smislu), poizkuša vzpostaviti stik s svojo dušo, se vživeti vanjo. Pričakuje, da je tisto, kar lahko začuti v meditaciji, ko utihne blebetanje uma – duša. A kako je čutiti dušo? Kdo bi vedel? Ali se občutenje duše da opisati? Tega ni sposoben noben jezik.

Nekega dne se mi je posvetilo, da zaradi sedanje miselne usmeritve, ki gradi na primarnem pomenu snovnosti in zunanjosti, pristopamo k raziskovanju duše povsem napačno. Namesto, da bi človek izhajal iz svoje duhovne narave in pojave v zunanjem svetu razumel kot odslikavo notranjega, v skladu z naučenim ustvarja (nepopolne) miselne predstave in zatem poskuša sebe najti v njih (se z njimi isti). Sebe torej poskušamo najti v objektih ali pojmih, ki so rezultat razumevanja nekih mentalnih (npr. verskih) konceptov, kar je seveda popoln nesmisel. Identificiranje z nečim, kar je plod našega uma, je napačen pristop in tragična zabloda. Tak pristop pa je zelo pogost, kajti um sodobnega človeka, ki je nagnjen k neprestanemu vživljanju v miselne tvorbe, v običajnem življenju to nenehno počne.

Postalo mi je jasno, da se nikakor ne smem identificirati z objektom duše, kot sem si ga na osnovi opisov zgradil v mislih. Takšna duša je le miselna predstava, utvara, katere avtor je um. Identificirati se z nečim, kar si je izmislil um, je popolnoma napačno. Zagotovo sem mnogo več od tega, kar si lahko izmisli um, ki je omejeno na trirazsežno stvarnost. Če bi res bil nekaj, kar si izmisli um, bi to pomenilo, da sem se omejil na svoj miselni proizvod. To pa je nesmisel. Če želim začutiti dušo, moram ob povsem tihem umu, zelo tenkočutno, predvsem pa brez vsakega pričakovanja, prisluhniti nečemu, kar začutim globoko v sebi. A takoj, ko dovolim umu, da se vmeša in prične to občutenje primerjati z neko miselno predstavo v umu, se pričnem oddaljevati od njega. Um je tu le v napoto.

Posvetilo se mi je tudi, zakaj religije pojma duša ne opisujejo natančneje: to preprosto ni mogoče, obenem pa prinaša dodatno težavo – vzpodbuja k misli, da je duša, tako kot smo vajeni, le še eden od objektov, podoben tistim, ki jih opazujemo v zunanjem svetu. A tu gre za nekaj popolnoma drugačnega.

Naj bosta koncept duše in z njim povezana predstava o duši še tako prepričljiva, gre le za predstavo v umu, z besedami upodobljen vtis o nečem, česar se z besedami ne da izraziti. Svojega pravega bistva ne smem iskati v ničemer omejenem (npr. v umskih podobah), temveč moram sebi ob mirnem umu prisluhniti na takšen način, da se lahko zavem svoje neomejene in brezčasne narave. Trenutek, v katerem se lahko tega zavemo, je večni »zdaj«.

Moje končno spoznanje o duši je bilo naslednje: predstava o duši je boljši približek k bistvu človeka kot telo, a na višji ravni zavedanja ne ustreza resnici. Duša je lahko le koristen miselni pripomoček pri raziskovanju povezave telo-absolut, vendar očitno ni moja Bit. Tisto, kar iščem, se je sprva istilo s telesom, zatem pa z dušo, v resnici pa je tisto, kar si predstavlja, da je duša.

Donald Walsch pravi, da naj bi človek v eni od stopenj umiranja, v tretji fazi smrti, spoznal, da je tudi istenje z dušo le privid, in se dotaknil svojega resničnega božanskega bistva, preden se poda v nov reinkarnacijski cikel.

Kljub očitanim pomanjkljivostim koncepta duše bi bilo arhetip duše napačno razglasiti za zablodo in napako. Treba jo je videti v kontekstu razvoja človekove zavesti – na tej poti se oprijemaš napačnih, a vseeno vse bolj izpopolnjenih konceptov, ki te vodijo h končnemu spoznanju svoje Biti. Sprejeti sebe kot dušo vendarle pomeni napraviti korak od ozke materialnosti k duhovnosti. Pomeni odreči se omejeni predstavi, da si umrljivo telo. Pomeni, da se začneš spogledovati z neskončnostjo in večnostjo – to pa je velik in zelo pomemben korak naprej.



Sem razum?

Prepričan sem, da je um ali razum tako pomemben dejavnik v življenju, da bi se morali z njim v šolah resno ukvarjati. Žal ga zelo slabo poznamo. Kljub temu smo z umom tako očarani, da si večinoma predstavljamo, da je prav on naše bistvo. Razviti zahodni svet trpi pod prevlado uma. Namesto da bi ga uporabljali, um uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo utelešeni um. To je zabloda. Orodje je prevzelo nadzor nad nami, a se tega ne zavedamo. Na vsakem koraku mu pojemo hvalnico, češ da je ustvaril monumentalne dosežke v znanosti in tehniki ter človeka povzdignil v položaj, da je zavladal naravi. Toda glavni krivec za težave, v katerih se je znašla civilizacija, je prav razum. V njem smo se preprosto utopili in posledično pozabili svoj pravi izvor.

Ali se tudi vam zdi, da bi se s prenehanjem razmišljanja zaključil tudi vaš obstoj? Ker ga povzdigujemo v višave, je postal hiperaktiven. Uporabljamo ga zelo nespametno; deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal. Ustvarja resen odliv naše življenjske energije. Menda kakih 80 do 90 odstotkov misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje neučinkovite in pogosto negativne narave pogosto prinaša škodo. Takšna vrsta prisilnega razmišljanja je pravzaprav odvisnost.

Kako razumeti razum? Razum ali intelekt je ključni element zavesti. Um pa je orodje razuma. Moja prispodoba je naslednja: če je zavest kot prazno slikarsko platno, na katerem nastajajo poljubne slike, potem je um kot čopič, ki ustvarja slike z nanašanjem barv. Barve so misli in čustva. Težava je v tem, ker je čopič postal hiperaktiven in v iskanju popolnosti packa slike drugo čez drugo. Pozabil je, da nobena od slik ne more biti popolna. Popolna je le tista slika, ki vsebuje vse barve hkrati: prazno platno. Zavest oziroma platno pa si je začelo o sebi zmotno misliti, da je slika. S tem je neskončnost omejilo na en sam pojav.

Um in zavedanje sta tesno povezana. Zavedanje je dvodelen proces: do popolnega vedenja duša pride po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Duhovni in snovni svet obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti. Prav prevlada uma, ki se je tako rekoč izgubil v snovnem svetu, je povzročila oslabitev duhovne zavesti; zapostavljanje duhovne plati življenja pa vodi v neuravnotežen razvoj in v prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih. Tako se vse globlje potapljamo v materialnost in pozabljamo na svojo pravo, božansko naravo. Um je prevzel nadzor nad vsemi področji našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave, in postal monstruozni zajedalec brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe.

Um ima zelo težavno in precej nehvaležno nalogo: neomejeno, brezčasno stvarnost (absolut – domovanje Biti) mora z orodjema čas in prostor prividno skrčiti na omejen pojavni svet, kakršen se kaže zavesti. Kako bi lahko s končnim umom dojel nekaj neskončnega? Ker se pri tem krčenju marsikaj izgubi, ta svet, v nasprotju z absolutom, ni svet popolnosti; v manifestiranem, materialnem svetu ni nič popolnega. Omejevanje, končnost, je potrebna za spoznanje, kajti učiti se je mogoče le iz končnega.

Opravilo, ki ga um najbolje obvlada, je ustvarjanje strahov. Tisti, ki strahovom vdihne življenje, je čas. Strah je neločljivo povezan s časom in spominom na neko neprijetno doživetje. S tem ko odmisliš čas, izgine tudi strah. Moč uma se meri z »znanjem« in količino strahov, oba pa gradita na spominu. Zato um najraje beži v preteklost ali prihodnost – projekcijo preteklosti, kjer svojo moč najlaže dokazuje. Bivati miren v sedanjosti – edinem trenutku, ki zares obstaja – je umu odveč in v nadlego; kot bi ga silil v shujševalno kuro.

Eckhart Tolle pravi, da um nikoli ne more najti prave rešitve, kajti prav on sam je bistven del problema. Predstavljajte si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Um je le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno globokega spoznanja v jedru zavesti. Njegovo področje je obdelava informacij in predstav, pri čemer teži k temu, da poenostavlja. Zato imajo prav tisti, ki trdijo, da Boga ni mogoče dojeti. Verjamem, da je razumeti Boga nekaj, česar um nikoli ne doseže. Toda človek poseduje še kaj več kot le razum. A dokler ta ne umolkne, dokler ne sestopi s svojega prevladujočega položaja, ni mogoče usmeriti zavesti v sedanji trenutek, v katerem je možno odkriti svojo resnično naravo in začutiti Stvarnika v sebi.

Problemov ne moreš zajeziti, dokler ne ustaviš mehanizma razmišljanja, ki se ukvarja z beganjem v času. Tudi bolečine se ne moreš osvoboditi, dokler se istovetiš z umom. Um je dober razčlenjevalec, a o ustvarjalnosti nima pojma. Ne more prepoznati niti ustvariti lepote. O lepoti poseduje le spomin. Ljudje smo vse večji »umetniki uma«. Zato je vse manj resnične umetnosti in ustvarjalne lepote. Um, prepuščen sam sebi, pa ustvarja grozote. Poglej industrijske puščave. Resnična ustvarjalnost in umetnost sta možna šele potem, ko se um umakne, in vzpostaviš stik z notranjim bistvom.

Neum predstavlja zavest brez misli. Vsa ustvarjalnost izvira iz neuma. Umetniki, pa tudi znanstveniki, ustvarjajo v trenutkih notranje tišine. Večina današnjih znanstvenikov je le malo ustvarjalnih, ker – preveč razmišljajo. Čudo tvojega življenja ali obstoj tvojega telesa nista ustvarjena niti vzdrževana s pomočjo uma, s pomočjo misli. Jasno je, da je na delu inteligenca, mnogo močnejša od uma. Ko se um poveže s to inteligenco, postane čudežno orodje. Tedaj služi nečemu mnogo večjemu od sebe.

Presenetila me je Tollova trditev, da se človek tudi v stanju, ki ga imenujemo budna zavest, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč gre v splošnem za nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. V obeh primerih pa gre za stanje istovetenja z umom – z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami itd. V vsakdanjih položajih – ko si ogrožen ali napaden in ko gredo, po sodbi uma, stvari narobe, postaneš »nezaveden« in ne želiš sprejeti danosti, ki se ne ujema s predstavo v umu. Tako podležeš vzorcem reagiranja, ki jih vsiljuje jaz. Ravnaš v nasprotju s svojo pravo naravo; napadaš, se braniš, obsojaš, odobravaš, uničuješ, ubijaš itd. Vse to se seveda odraža tudi na globalni ravni. Rezultat: samo v 20. stoletju smo ljudje usmrtili več kot sto milijonov svojih bratov in sester.

Mi vsi smo odgovorni tako za svoj notranji prostor kot za ta planet. Ko bomo prenehali z notranjim onesnaženjem, bo to vidno tudi zunaj. Prevlada uma ni nič drugega kot določena stopnja v evoluciji zavesti. Če se ne bomo sposobni dvigniti na višjo raven, nas bo um, pretvorjen v monstrum, uničil. Umsko dejavnost, ki je pomemben del zavesti, je treba dvigniti nad tiranstvo uma in jo uporabiti za tisto, za kar je namenjena. Takrat bo misel mnogo bolj ustvarjalna in bo omogočila razvoj v skladu z etiko, z duhovnimi ideali.

Podoba o umu ne sme biti enostranska, saj bi bila to laž. Njegove zgoraj omenjene pomanjkljivosti odtehtajo lepota, pestrost, natančnost in dovršenost podob, ki jih ustvarja na vsakem koraku. Je namreč čudovit in nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij – prostora, časa in vzročnosti – slika na platno tvoje zavesti osupljive prizore, ki jih imenuješ svet. Svoje podobe povezuje z genialno utvaro, na katero veže svoj obstoj – s telesom. Telo in um sta tesno povezana. Um je potrpežljiv spremljevalec na poti tvojega duhovnega razvoja, vse do zadnjega dejanja, ko sam sebi prizna, da ne zmore več kot toliko.

Odgovor na vprašanje, ali sem razum, je jasen. Razum je orodje zavesti, jaz pa vsekakor nisem orodje, temveč tisto, kar to orodje uporablja in uživa v njegovih sadovih.



Sem energija?

Z energijo sem imel nemalo preglavic. Bil sem prepričan, da energije – tudi nekatere slabe – močno delujejo name in sem, hočeš nočeš, njihova žrtev. To mi je v življenju pripravilo veliko gorja. K sreči sem se še pravočasno zavedel, da gre le za utvare, ki usahnejo tisti hip, ko prepričanjem za njimi odrečeš zaupanje.

Pojem energije je pravzaprav zelo nejasno definiran. Če je narava stvarnosti duhovna, je energija le način predstavitve »duhovnih« učinkov, ki so rezultat duhovnih dejavnosti. Identifikacija z energijo je ena najbolj problematičnih, kajti energija je nekaj zelo izmuzljivega, nedoločenega, neopredeljivega. Za nameček naj bi bilo »vse« energija, ki se pretvarja iz ene vrste v drugo, pa tudi v materijo ter obratno. Vesolje naj bi bilo polno energije. Toda ali se energija zaveda sebe? Odgovor je – ne. Če se človek lahko zaveda svojega obstoja, energija pa ne, ta ne more biti njegovo najožje bistvo. Tudi tu gre le za lažno istenje.

Opazovalčeva zavest ustvarja vesolje kot zavestni pojav, sestavljen iz podob. Zavest temelji na zavedanju, ki se zgosti v posamične zavesti (zavedanja o obstoju). Kako v to predstavo vključiti energijo – potencialno silo, ki si jo predstavljamo pod pojmom energija? Če lahko tu govorimo o energiji, je ta omejena na raven volje za uresničitev posameznih predstav, na entiteto, ki odloča o hitrosti sprememb v zavestnih dogajanjih.

Očaranost z energijo je težava, ki lahko zavira duhovno napredovanje. Predmetom, dogodkom ali ljudem namreč pripisuješ veliko energijo, ne da bi za to obstajale »objektivne danosti«, in si s tem pričaraš utvare učinkov, ki so lahko bolj s tvojim prepričanjem ustvarjena utvara kot stvarna dejstva in vplivi. Gre za manipulacije s samim seboj. Zavest doživi, kar si želi doživeti. Marsikdo ozdravi tudi, ko zaužije placebo zdravilo (lažen preparat). Kdo je torej v tem primeru merodajen za ozdravitev? Njegova zavest kajpak.

Očaranost z energijo je morda celo nevarnejša kot zaslepljenost z materijo oziroma snovnostjo, saj je zaradi svoje silno spremenljive narave težje opredeljiva, obenem pa je ne povezujemo z nekimi tvarnimi gradniki kot materijo. Energijski kvant je pač nekaj abstraktnega, umu težko doumljivega. Seveda pa to ne pomeni, da znanost tako z maso kot z energijo ne zna uganjati neskončnih matematičnih norčij, ki se zdijo silno prepričljive. Vse se vrti okoli energij in znanost zna z analizo energijskih pojavov v elektronskih pospeševalnikih razlagati strukturo snovi. A glede na to, da smo pognali gigantski elektronski pospeševalnik, ki naj bi pomagal razjasniti uganko sestave materije in antimaterije, se z vso upravičenostjo lahko vprašamo: kaj v fiziki je res tako neizpodbitno dognanega, da bi za tisto res lahko dali glavo na tnalo? Odgovor je presenetljiv: prav nič.

Dejstvo je, da energija nima lastnosti (samo)zavedanja, torej energija ne more biti moje bistvo.



Prepoznanje procesa istenja

Prepoznanje procesa istenja je bilo zame eno najdragocenejših. Z zemeljskim pogledom na svet so mi bile ugotovitve, da nisem ne osebnost, ne telo, ne um, ne duša in tudi ne energija, povsem tuje, ko pa sem se odlepil od njega, sem doumel: vsa omenjena istenja so le prividi, močno okrnjene predstave in slabi

nadomestki za moje resnično bistvo. To so ideje, ki me držijo proč od resnice, mojega pravega bistva, vse dokler jih ne prepoznam kot lažne.

Ko se tega zaveš, fenomeni telesa, uma, energije in duše ne igrajo več tako pomembne vloge v tvojem življenju. Do njih pridobiš nekakšno distanco, ustvariš nekakšen neobremenjen in prijaznejši odnos; prenehaš jih obravnavati s takšno resnostjo kot sicer. To pa ne pomeni, da povsem izgubijo na vrednosti ali prepričljivosti. Še vedno so prisotni, še vedno ti pestrijo življenje, še vedno jih jemlješ resno, vendar pri tem občutiš več mehkobe in manj ostrine. Pridobiš nekakšno svobodo, zavedanje, da so del tvoje prividne stvarnosti, na katero lahko vplivaš.

Prekinitev istovetenja z zgoraj obravnavanimi entitetami ima tudi številne praktične nasledke. Prenehanje istenja s tvojo osebnostjo (jazom) otopi ostrino vseh dejanj, ki so naperjena proti tebi, in omogoči obvladovanje čustev. Prenehanje istenja s telesom vzame ostrino boleznim; prizadetost se zmanjša, njihov pomen pa postane veliko bolj razumljiv – so korektivi za napačne odnose. Ko um ni več glavni in najpomembnejši dejavnik v tvojem življenju, si sedanji trenutek in tudi srečo sposoben uživati v veliko večji meri kot sicer. S prepoznanjem, da energije ne morejo imeti moči nad teboj, dokler se ne ujameš v njihove zanke, se deloma izogneš miselnosti žrtve. Z zavedanjem, da je duša še vedno zelo omejena predstava o tvojem bistvu, se zgodbicam o poslednji sodbi in večnem pogubljenju le še nasmehneš.

Istenje je treba pogledati v pravi luči in odkriti njegovo poslanstvo. Ugotavljali smo, da je velik vir trpljenja in težav, a to je le ena plat zgodbe. Druga plat je, da je prav istenje vir napredka na nižjih ravneh. Zaradi istenja namreč vzameš stvari osebno, zares in reagiraš energično, srčno, motivirano. Takšni odzivi so nujno potrebni na poti duhovne rasti, da bi posamezno vlogo lahko odigral dobro. Istenje je tako instrument, ki omogoča prepoznavo in izkustveno spoznavo posameznih pojavov – čustev, občutkov, idej in predstav. Kako bi sicer vedel, kaj je na primer jeza in kakšne so njene posledice za zdravje, če ne bi »postal jeza« (jezen)?

Istenje je torej po eni plati dobrodošlo, po drugi pa ne. Zato je najbolje z istenjem ravnati zavestno in biti zmeren. Ko se zaveš, da se braniš, se vprašaj, kdo se brani. Istenje je prijetno, kadar se istiš s prijetnimi občutki, na primer z zadovoljstvom ali vznesenostjo. Seveda nobeno pretiravanje ni dobrodošlo. Ko dosežeš dovolj visoko raven duhovne razvitosti, ko obvladaš umetnost »zavestnega življenja«, takrat postaneš gospodar svojih čustev in uma ter obvladaš tudi proces istenja. Sreča in notranji mir postaneta obvladljivi stanji. A že površno poznavanje zgornjih spoznanj povzroči opazno spremembo: ko se ta spoznanja usidrajo v tebi, dogodki mnogo manj rušijo tvoje ravnovesje.

Eckhart Tolle je zapisal: »Ko se spoznaš kot Bitje, tedaj nič, kar se zgodi v tvojem življenju, nima več absolutne pomembnosti, temveč zgolj relativno. Namenjaš ji spoštovanje, a izgubi svojo resnost in težo.«

Pogled človeka, ki je na poti svojega duhovnega razvoja dosegel pomemben uspeh, je pogled skozi oči, ki so razbremenjene istenja. Takrat se zdi, kot bi padle vse omejitve. To je zavedanje brezmejne svobode, neomejenosti in večnosti. Postaneš eno z vsem, opazovalec, ki je združen z opazovanim, postaneš stvarstvo samo. Si v vseh stvareh in vse stvari so tvoje telo. Takrat se zaveš, da med Stvarnikom in teboj ni ločenosti.