Zavest ima dve pomembni lastnosti: porajanje idej in vživljanje vanje. Prva od obeh lastnosti se zdi vsakomur razumljiva, druga pa ne. Ustvarjanje podob, slikanje idej in prizorov je proces, ki zgradi »svet okoli tebe«. Vživljanje v posamezne miselne objekte, istenje z njimi, domišljanje, da si ta objekt ti sam – to pa je tisto, kar naredi življenje živo in poraja veselje, pa tudi bolečino in trpljenje.

Zavest je »lepljiva« – primerjava je kar posrečena – in običajno ves čas »prilepljena« za nekaj, s čimer se v danem trenutku isti, istoveti. Isti se lahko z več stvarmi hkrati. To je deloma nezaveden proces, ki ga je z malo vaje mogoče obvladati. Običajno se istiš s svojo osebnostjo (jazom), svojim telesom, svojo družino, svojim narodom, poklicem, podjetjem itd. Kadar je na primer z izrečeno žalitvijo napadena tvoja osebnost, se istenje z njo še okrepi; svoje čutenje preprosto preseliš v svojo osebnost, postaneš eno z njo, napad nanjo pa občutiš kot neposreden napad nase. Kadar se istiš s svojim telesom in začutiš bolečino, se potopiš vanjo in »postaneš« bolečina. Trpljenje ni nič drugega kot istenje z bolečino. Zame je bilo veliko spoznanje, da bolečina ni nujno povezana s trpljenjem. To je, ko razumeš dlanproces, stvar lastne odločitve. Bolečina lahko boli, a ne povzroča trpljenja. Tak primer je orgazem.

»Nekaj« lahko resnično spoznaš, občutiš in izkusiš le tako, da »postaneš« tisto. Posamezne stvari in ideje spoznavaš z vživljanjem vanje, istenjem z njimi. A v nobeni ideji ne moreš prepoznati sebe. Začel sem se zavedati, da nisem nič od tega, s čimer se istim. Kar sem, je mnogo več od podob, ki se porajajo v moji zavesti. Tisto, kar resnično sem, je tako popolno, da se lahko isti s sleherno predstavo, ki se zgradi v moji zavesti, a ni prav nobena od teh predstav. Tisto, kar sem, je nekakšen nadvse sposoben igralec, ki dovršeno igra brezštevilne vloge, a nobena ni njegova osnovna, intimna, njegovemu bistvu ustrezna.

S tem spoznanjem sem začel iskati tisto, kar v resnici sem. Dojel sem, da ti vloge, ki jih igraš, pomagajo ugotoviti, kaj nisi. Kajti vsaka vloga, ki jo v popolnosti odigraš, prinaša pomembno spoznanje: izkusil sem jo do konca, a se nisem prepoznal v njej. Torej sem nekaj drugega! Tako skozi mnoge vloge v mnogih življenjih izkušaš vse mogoče ter zbiraš izkustva. Postalo mi je razumljivo, zakaj je zelo pomembno vsako vlogo odigrati dobro in predano. Sicer le izgubljaš čas in energijo ter odlagaš tisto, kar je pravzaprav njen edini smisel: ugotoviti moraš, ali se v tej vlogi odraža tvoje poslanstvo. Tvoje poslanstvo je namreč celovito doživeti povsem določeno izkustvo ali več izkustev. Kadar ne slediš svojemu poslanstvu, si živel v prazno. Ne moreš vedeti, katere vloge si v preteklih življenjih že odigral, a to, ki jo imaš pred seboj, moraš igrati z vso resnostjo. Ko odvržeš zadnjo od njih, spoznaš sebe.

V enem življenju lahko zamenjaš veliko istenj in vlog – v skladu s svojo duhovno rastjo. Vsaka vloga daje drugačen odgovor, ki prihaja skozi splet izkustev. V toku razvoja vsako novo istenje prinese nekoliko večjo svobodo. Tako z menjavanjem konceptov tvoja podoba o sebi postaja vse popolnejša. Nekoč si bil denimo še prepričan, da obstajaš (in da si) le kot telo, zatem verjameš, da si pravzaprav bolj duša

Eckhart Tole pravi: »Če ima zlo kakršno koli realnost – in ta je kvečjemu relativna, ne absolutna – je to: popolno istenje z oblikami, fizičnimi, miselnimi in čustvenimi.«

Kako v nizu istenj ugotoviti, katero je »pravo« in katero je »lažno«? Tisto, kar si, ima sposobnost zavedanja, zavesti; to je ena od poglavitnih lastnosti. Torej zadošča preprosto vprašanje: »Ali je to, s čimer se istim, misel, zavestna podoba ali občutek?« Ne moreš namreč biti nekaj, kar nastane v tvojem umu, umski konstrukt. To bi pomenilo silno omejevanje sebe. Podoba v umu je namreč le to, kar je – miselna podoba kot simbol nečesa, ne pa predmet ali objekt sam.

Prepoznati je torej treba proces istenja. Raziskovanje istenja je iskanje odgovora na vprašanje Kdo sem?. To vprašanje se povprečnemu človeku, ki ceni predvsem zunanji svet, ne zdi posebno pomembno. Ko pa niti ne ve, kje bi iskal odgovor!

Danes vem, da se moram za spoznanje svojega resničnega bistva, življenjske Biti, opreti na edino idejo, katere verodostojnosti ni mogoče zanikati: na idejo »jaz sem«. Ne »jaz sem to« ali »jaz sem ono«, temveč zgolj »jaz sem«, kajti človek ne more biti nič, kar si lahko izmisli um. Ob pozornem prisluškovanju temu občutku in opazovanju tistega, ki pravi »jaz sem«, se odkrije tisto, kar si: življenjska Bit ali tisto, kar ti daje življenje. Ista Bit je v vsakem živem bitju, ki ga opažaš; je skupen izvor vsega živega.

Verjamem, da moja Bit izhaja iz neizraženega sveta, absoluta, ki ga um ne more spoznati in tudi ne prenesti v omejeni svet zavesti, zato se mora zadovoljiti z zelo pomanjkljivimi nadomestki – lažnimi podobami o sebi. Ustavimo se pri nekaterih najpomembnejših podobah istenja

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih