Najzahtevnejši vprašanji, ki si ju lahko zastavi človek, sta: Kdo sem? in Kdo je Bog? Odgovorov ni mogoče najti drugje kot v svoji notranjosti. Nekatere stvari so skrivnosti, ki jih um ne more razvozlati,
pa vendarle obstaja način, da se končnemu spoznanju, bolje rečeno, občutenju, povsem približaš. Kakšen je torej poslednji koncept, ki pripelje do zavedanja človekovega resničnega bistva?

Napredek v duhovnem razvoju se odraža v vse bolj dodelani, manj omejeni podobi o sebi. Prepričanje, da si telo – istenje s telesom – omejuje doživljanje življenja na telesnost. V življenju si nezadovoljen in nesrečen, ker te tradicionalna podoba, skladna s prevladujočimi stereotipi, ne more zadovoljiti. Od tod iskanje, želje, strah in nesmiselna, nepomembna dejanja, da bi našel pot iz stiske. Odreči se je treba idejam, ki lažne vtise vzdržujejo in zavirajo miselno prožnost. Korak naprej je v zavedanju, da tisti, ki želi, trpi in ga je strah, ni nihče drug kot s telesom povezana osebnost, s katero se istiš. Ko se ti uspe izviti iz zelene-ocitega, se podaš v novo istenje, z novimi omejitvami. Z idejo, da si duša, pridobiš določeno mero svobode, kar se med drugim kaže v manjši obremenjenosti s strahom pred smrtjo. A tudi to je omejena predstava o sebi.

Raziskovanje lastnega bistva je treba opreti na razumevanje zavesti. Njene mehanizme je treba spoznati prav do temeljev. Obstaja izhodiščna misel, o kateri ne more biti nobenega dvoma, da je tisto, kar imenujemo stvarnost, le pestra slika na platnu zavesti, ki nima povezave z »objektivnim snovnim svetom«, kajti ta ne obstaja. Svet nastane v zavesti opazovalca in ne obratno. Življenje je nenehno menjavanje slik in vtisov v zavesti, zaradi procesa istenja pa se zdi, da so ti resnični. Toda resničen je le opazovalec – jaz –, ki opazujem dogajanje na platnu svoje zavesti.

Kdo je odgovoren za dogajanje v zavesti? Zavedanje, da imam na dogajanje v svoji zavesti večji vpliv, kot sem dotlej mislil, se je prikradlo vame precej sramežljivo. Kdo je razlagalec prizorov v moji zavesti, če to ni moj um? Očitno s svojo svobodno voljo vplivam na izbor prizorov, dogodkov, ki jih doživljam, a ta mehanizem mi še ni povsem razumljiv. Sredstva, s katerimi vplivam na izbor, so moje misli, čustva, želje in strahovi; nekateri se nahajajo tudi na podzavestni ravni. Nekoč sem verjel, da sem postavljen v resničen zunanji svet kot žrtev okoliščin, pri tem pa me le sem in tja obišče sreča, ko so mi dogodki v prid. Zdaj vem, da je najpomembnejša razlaga, interpretacija dogodkov. Nihče me ne sili, da si dogodke razlagam tako ali drugače. To je povsem prepuščeno meni, je stvar moje odločitve. Sem popolnoma odgovoren za vse, kar doživljam, kajti nihče drug v meni ne daje sodb o tem, kar se mi dogaja, nihče drug se v meni ne veseli ali jezi kot jaz sam. Vsa ta spoznanja so spremenila mojo podobo o sebi in vplivala na izbor vloge, ki jo igram odtlej.

V »višjo šolo« svojega raziskovanja sem stopil s poglabljanjem v nove skrivnosti zavesti, ki sta mi jih odstrla predvsem dva vzhodna duhovna mojstra: Ramana Maharshi in Nisargadatta Maharaj. Njun uvid v obravnavano tematiko me je presenetil z globino in temeljitostjo. Pristop za dosego samospoznanja, ki ga opisujeta, je zelo preprost, a zahteva veliko mero čuječnosti in samoobvladovanja. Oba mojstra se opirata na temeljni vzvod zavesti, na idejo jaz sem, na kateri sloni vsa miselna nadgradnja, ki podpira »svet«. Jaz sem je ideja, ki vzpostavi opazovalca. Svet brez opazovalca ne more biti opažen. A kdo je opazovalec?


 

Prinašalec življenja in središče zaznavanja

Nobenega svojega prepričanja, opažanja ali ideje ne moremo potrditi z dokazom, ki bi nam jamčil, da gre za dejanski odraz resnične stvarnosti; vse so le gibanja, oblike in predstave v zavesti. Neprestano se vživljamo v različne ideje in se istimo z njimi. Ali poleg utvar obstaja kaj trdnejšega, nespremenljivega, trajnega? Mojstri pravijo, da je nepomembno vse, kar je prehodno, začasno. Kaj pa bi lahko bilo trajno, nespremenljivo? Človeška Bit! Si ista entiteta od rojstva do smrti, spreminjajo se le tvoje telo in okoliščine v življenju. Ali je v tvoji zavesti kaka utvara pristnejša od drugih? Ali bi se vendarle lahko oprl na kaj?

Edina gotovost, ki je neizpodbitna, je gotovost bivanja. Edino, o čemer si lahko povsem prepričan, je, da obstajaš, da si prisoten. Vse drugo so lahko tvoje ideje, predstave, podobe, ki ustvarjajo dramo na platnu tvoje zavesti. Ugotovitev jaz sem mora biti resnična, kajti – ali bi se lahko nekdo, ki ne obstaja, zavedal, da obstaja?

Tudi Descartes je prišel do zelo podobnega zaključka, ko je ugotavljal, da lahko dvomi popolnoma o vsem razen o tem, da obstaja. Pri tem je misel, da obstaja, torej idejo jaz sem, povezal s procesom mišljenja in zaključil, da je človek misleča stvar. To misel so razlagali v pomenu, da je človek stvar, pri kateri je poglaviten um. Ali res?

Ideja jaz sem je torej posebnega pomena. Predstavlja glavno korenino celotnega miselnega drevesa. Presunjen sem bil ob spoznanju, da prav ta skromna misel ustvari zavestni vtis življenja. Zaradi te ideje sem »živ«. Dokaz o njeni resničnosti je preprost: če bi bila ta ideja lažna, ne bi bilo nikogar, ki bi moje življenje živel. Nobene druge temeljne ideje ni, skozi katero bi se življenje pritihotapilo vame in me napolnilo z zavestjo, da sem živ, da sem prisoten v stvarnosti, ki jo opažam

Ideja jaz sem pa je še nekaj več; je središče zavedanja, okoli katerega se zgradi vse, popolnoma vse, kar se dogaja na platnu zavesti. Okrog tega središča se zame (v moji zavesti) zgradi ves svet. Če obstaja kak temelj, na katerem stoji zgradba mojih predstav o sebi in svetu, tedaj je ta temelj ideja jaz sem. Povsem vse, kar se godi v meni in zunaj mene, torej notranje in zunanje doživljanje, se opira nanj.

Idejo, spoznanje ali zavedanje jaz sem sestavljata dva dela. Prvi del je sem, ki pravzaprav pomeni »bivam«, »obstajam«, »živim«. Obstajam torej le zato, ker je v zavesti prisotna ta mati vseh idej. Ideja sem ni le misel v umu, temveč na neki globlji ravni prisotno zavedanje in občutenje. V prid tej trditvi govori dejstvo, da te ideje ne moreš odgnati tako kot vsako drugo misel. Prisotna je nenehno in povsod, ne glede na dogajanje v umu. Njeno izginotje bi me potisnilo v nekakšno praznino, v kateri bi se počutil, kot da mi je odteklo življenje. Sem je čisto bistvo zavesti, zavedanja sebe. Le če obstajata bivajoči in bivanje, se lahko karkoli zgodi temu, ki biva.

Drugi del zaznave jaz sem – občutek jaz – prav tako ni le ideja v umu, temveč neko globlje zavedanje, ki je neodvisno od drugega dogajanja v umu. Jaz pomeni, da obstaja nekdo, ločen od vsega drugega in hkrati središče zaznavanja. Brez ideje jaz ne bi imel kdo spoznavati! Opazovalec in opazovano sta ločena; oko mora biti zunaj predmeta, ki ga opazuje.

Jaz je središče zavedanja in opazovanja. Vzpostavi opazovalca. Vse, kar je opaženo, opazi jaz, vsa spoznanja in občutja se stekajo k njemu. Če bi obstajal le sem, brez jaz, bi življenje sicer živelo, a ne bi bilo nikogar, ki bi se tega zavedal. Obstajajo primeri bolezenskih stanj, v katerih se občutek jaz izgubi. Takrat se človeku zdi, da se vse, kar se dogaja, ne dogaja njemu, temveč nekemu drugemu, nedoločenemu osebku. Nič kaj prijetno počutje.

Predstavljam si, da skozi idejo in občutek jaz sem z umom vzpostavlja stik življenjska Bit, tisto, kar v resnici sem. Jaz je rezultat istenja čistega zavedanja z idejo jaz sem. Zato predstavlja ta ideja most do mojega resničnega bistva in do »doma«, kjer ta biva. Kako biti čim bliže domu, od koder prihajam? Z vztrajanjem v občutku jaz sem!

Moja spoznanja o ideji jaz sem so naslednja: je prinašalka, gibalo življenja, v meni vzpostavlja zavedanje, da obstajam in živim (sem). Obenem ustvarja središče zavedanja – jaz, ki opazuje od sebe ločeni svet in dogajanja v njem. Obstajata torej opazovalec in opazovano. Opazovalec je jaz, opazovano je svet oziroma tisto, kar imenujemo stvarnost, vse skupaj pa je, ker se zavedam, da sem.

Ali bi lahko zame obstajal svet (ki ga opažam), če ne bi bilo mene, opazovalca? Očitno ne. Ali bi lahko obstajala opazovalec in svet, če se ne bi zavedal, da bivam, obstajam? V odsotnosti zavedanja, da bivam, ne bi mogel opažati bivanja česar koli. Očitno torej ni mogoče ne eno ne drugo. Torej morajo opazovalec, opazovano (svet) in opazovanje (bivanje) obstajati hkrati. V zavesti se vedno pojavijo skupaj in istočasno.

Tisti, ki razumejo, za kaj gre pri stvari, v zvezi z idejo jaz sem uporabljajo tudi izraz jaz sem, ki sem v pomenu: jaz sem tisti – eden in edini –, ki obstajam, vse drugo je utvara. Ta izraz, ki odraža globino spoznanja, pa nekateri zlorabljajo in uporabljajo v povsem drugem pomenu ter tako zavajajo verske privržence. Nekateri ga povezujejo s t. i. Kristusovo zavestjo in tako zavest predstavljajo kot nekakšno entiteto, ki je na podobni ali enaki ravni kot Bog. A v zavedanju jaz sem ni nič mističnega.

Občutek jaz sem ni odvisen od prostora in časa. Spremlja me vedno, torej je brezčasen, večen; večnost je »neprestani zdaj«. Kamor koli grem, je z menoj, nespremenljiv. Nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih (preteklosti) ali v prihodnosti.

Sedanji trenutek je zelo prepričljiv in resničen le iz enega razloga: ker je v njem prisoten občutek jaz sem. V njem se nahaja življenje. V preteklosti ali prihodnosti ni življenja. Sedanji trenutek je edini, ki je »živ«; v njem sem jaz, ki bivam. Če želiš živeti, ostajaj v sedanjem trenutku.

Kamor koli grem, ves čas nosim s seboj občutek prisotnosti tukaj in zdaj. To pomeni, da sem neodvisen od prostora in časa, da sta v meni, a ne jaz v njiju. Vendar mi moje istenje s telesom, ki je seveda omejeno s prostorom in časom, daje občutek končnosti. V resničnosti pa sem neskončen (prisoten povsod) in večen (brezčasen). A do tega spoznanja mi brani um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo. Toda jaz nisem um; zmotna predstava, kaj sem, je njegov izdelek.

Pojavlja pa se vprašanje začetka in konca – ne življenja, temveč zavedanja jaz sem. Zavedanje je brezčasno, izhaja iz absoluta. Preprosto obstaja v večnem zdaj. Ni mogoče govoriti o začetku zavedanja. Ideje o začetku in času so znotraj zavedanja.

Glede na to, da je snovno telo – kot smo ugotavljali v besedilu o istenjih – le privid, je smrt telesa, pa tudi njegovo rojstvo, za življenjsko Bit nepomembna. Rojstvo in smrt sta le točki v času, čas pa je izum uma. Kar umre ob smrti ali kmalu po njej, so stvaritve uma: telo in osebnost, »lažni jaz«.

Začetek in konec pojavnosti snovnega telesa ne vplivata na obstoj Biti, ki je brezčasna. Moje bistvo, to, kar v resnici sem, je brezčasno oziroma večno. Toda zaradi istenja s telesom se je treba sprijazniti z zakoni snovnega sveta – z minljivostjo. Kar je ustvarjeno, se uniči, kar je rojeno, mora umreti. Minljivost je laž, ki ji nezgrešljivo sledi neljuba posledica – strah. Tako smo privzeli nase vse strahove minljivega sveta. Krivec je um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo.

Ljudje želimo videti Jaz (zavest) kot nekaj novega. Toda zavest je večna in ostaja vseskozi nespremenjena. Imenuj jo kakor koli že – Bog, Jaz, Bit, srce ali sedež zavesti –, vedno gre za eno in isto.

 


Ideja »jaz sem« na rešetu

Skozi zajeten kup besedil Nisargadatte in Ramane Maharshija sem se prebijal h globljim spoznanjem o sebi, svoji identiteti. Osupljivo je, koliko je mogoče povedati o preprosti izjavi jaz sem. Nič čudnega, ko pa na njej temelji celotno miselno drevo. V nadaljevanju sem nanizal nekaj njunih trditev, ki so vredne razmisleka.

Neskončnosti in tistega, kar nima omejitev, ni mogoče izkusiti, ker nima meja. Lahko le »si«, ne moreš pa vedeti, kaj si. Zagotovo lahko veš le, kaj nisi. A povsem zagotovo nisi nič od tega, kar se nahaja v tvoji zavesti, ki je neprestano v gibanju. Zato um na vprašanje Kdo sem jaz? nima odgovora. Nobeno izkustvo ne more odgovoriti na to, ker je človeška Bit iznad izkustva.

Zavedanje jaz sem je izraz globljega vzroka, ki ga imenujejo (pravi) Jaz, Resnica, Bog, Realnost ali kako drugače. Ideja jaz sem ni le misel v umu. Ne rodi se s teboj. Lahko bi živel povsem dobro tudi brez nje. Pojavi se kasneje, zaradi istenja s telesom.

Da bi se približal spoznanju, kaj si, moraš raziskati, kaj nisi. Da bi vedel, kaj nisi, se moraš skrbno opazovati in zavračati vse, kar se ne povezuje tesno z bistvom jaz sem. Ideje kot sem ..., rojen …, poročen ..., oče ... niso vsebovane v občutku jaz sem. Idejo »sem« (v smislu obstajam) je treba ločiti od idej »sem to« ali »sem ono«. Zavedanje, da na ravni uma ni mogoče najti zadovoljivega opisa, pospeši napredovanje v iskanju lastne Biti.

Občutek jaz sem ni neprekinjen. Je koristen pokazatelj; kaže, kje je treba iskati, a ne, kaj iskati. Življenje se nadaljuje tudi brez občutka jaz sem. Obstajajo trenutki, v katerih ta občutek ni prisoten; takrat si v miru in sreči. Z njegovo vrnitvijo se začnejo težave.

Ideja jaz sem se znova in znova zgradi iz trenutka v trenutek, a um neprestano išče tisto, na kar bi lahko pokazal in si rekel: »Jaz sem takšen ...« Edina dokončna rešitev je, da občutek ločenosti, idejo »jaz sem takšna in takšna osebnost« dokončno razbliniš, odstraniš.

Nisargadatta pravi tudi tole: »Zavedaj se, da nobena od idej ni tvoja lastna, vse prihajajo od zunaj. S tem ko vse obravnavaš kot sanje, se osvobodiš. Dokler obravnavaš sanje kot resničnost, si njihov ujetnik. S predstavo, da si rojen kot ta ali oni, postaneš suženj tega ali onega. Bistvo suženjstva je zamišljati si, da si proces, tok, razvoj, da imaš preteklost in prihodnost, da imaš zgodovino. Vežeš se na nekaj, istiš se z nečim, kar nisi in s tem izgubiš svobodo.«

Zamisliti se velja ob naslednji trditvi: »V resnici nikoli nisi bil rojen in nikoli ne boš umrl. Zdaj morda razmišljaš, zakaj imaš telo, in se sprašuješ, kaj je izzvalo to stanje. Znotraj omejene utvare je odgovor naslednji: želja, rojena iz spomina, te privlači k telesu in povzroča, da misliš, da si eno z njim. A to je resnica le iz relativne točke gledanja. Pravzaprav ni telesa niti sveta, ki to vsebuje; obstaja le miselno stanje, stanje, podobno sanjam, ki jih je z raziskovanjem njihove resničnosti mogoče preprosto odgnati.«

Biti živo bitje ni končno stanje; obstaja nekaj iznad tega, mnogo več, kar ni niti bitje niti nebitje, niti živo niti neživo. To je stanje čiste zavesti, iznad omejitev prostora in časa. Ko opustiš utvaro, da je telo – um obstoj, smrt izgubi svojo grozljivost in postane del življenja.

Globoko pa sem se zamislil ob naslednji trditvi Nisargadatte: »Zavedanje jaz sem ustvari privid ločenosti. Iz tebe napravi tujca v tvojem svetu ter ustvari svet sovraštva in odtujenosti.« Sprva sem se na to trditev odzval z začudenjem, a sem hitro spoznal, da je resnična. Z ločitvijo Biti od absoluta pride do navidezne ločenosti, ki je vir strahov, napetosti in vsega gorja na svetu.

Zato je ideja jaz sem tudi koren vseh težav. Je tista ločnica, ki te loči od resnice. Resnično je znotraj in zunaj, a ločnica ni resnična. Tisti, ki ustvarja ločnico, je »jaz«, izdvojeno središče spoznave. To idejo je vredno proučiti in raziskati zelo natančno in pazljivo. Težava je v naslednjem: vse dokler imaš izdvojeni »jaz«, povezan z osebnostjo, ki jo je treba ščititi, moraš biti nasilen. Ob spoznanju, da ne obstaja nekaj takšnega kot ločena osebnost, se marsikaj razbistri. Zato je tako pomembno spoznati, kdo v resnici si, in spoznati, da je ločenost privid. Ob tej ugotovitvi mi je postalo jasno, kaj stoji v ozadju trditve: »Spoznaj sebe in razumel boš svet!« Nasilje je vgrajeno v nas zaradi občutka ločenosti.

Nekega dne se mi je med jutranjo meditacijo posvetilo še nekaj: ideja o izvirnem grehu utegne imeti resnično ozadje. Resničen izvirni greh – razlog vsega trpljenja in bolečine – ne more biti kaj drugega kot ločenost posameznika, opazovalca, od opaženega, sveta. Ta utvara navdaja s strahom in zahteva boj. Ko se zaveš, da med teboj in celotnim stvarstvom ni nikakršne ločenosti, postane nesmiseln vsak trud, da bi karkoli spremenil. V vsakem človeku okrog sebe opažaš raznolike podobe samega sebe, vse, kar vidiš, je tvoj domislek. Vendar je ideja o ločenosti nujna, da bi božanska igra lahko zaživela in vodila Boga, da v svojih stvaritvah lahko spozna samega sebe.

Eden od duhovnih mojstrov je dejal: »Si najvišja resničnost, onkraj sveta in njegovega ustvarjalca, Stvarnika, iznad mentalne zavesti in njenega očividca, iznad vseh trditev in negiranja trditev. Zapomni si to, razmišljaj o tem in deluj v skladu s tem. Opusti vsak občutek ločenosti, opazi sebe v vsem in deluj skladno s tem. Z delovanjem bo prišla blaženost, z blaženostjo pa prepričanje, potrditev. Trpljenje je posledica dvoma vase.«

Zgornje trditve dajo razumevanju stvarnosti povsem drugačno razsežnost. Precej truda je bilo potrebno, da sem v celoti dojel njihov pomen. Kar je najpomembnejše v zvezi z njimi, je, da prinašajo nepopisno svobodo, to pa je eden od razlogov, da jim verjamem. S sedanjim načinom razmišljanja nismo vajeni tolikšne svobode, zato nam je sprva vse to tuje. Kot bi nekoga, vajenega živeti v mraku, postavili na sonce.

 


Zavest in zavedanje

Na področju zavesti, duhovnosti in metafizike manjka primernih izraznih orodij – besed. Bolj ko spoznavaš podrobnosti posameznega področja, več natančnih besednih orodij potrebuješ za popis.

Marsikdo meni, da besedi zavest in zavedanje pomenita isto, a ni tako. Slovenščina je dovolj bogat jezik, da ima tu kar dva izraza. Po naključju? Zavedanje je širši pojem kot zavest; je proces, zavestna dejavnost, ki traja nedoločen čas (tako kot delovanje, trpljenje, uživanje) in pomeni prepoznavanje bivanja, obstoja različnih miselnih oblik.

Tudi v angleščini obstajata dva izraza – consciousness in awareness –, za katera marsikdo misli, da pomenita isto. Duhovni učitelj Nisargadatta Maharaj razlikuje med njima. Izraz consciousness, ki bi ga prevedli z »zavest«, povezuje le z občutenjem sebe, kar miselno opredelimo z občutkom jaz sem; to je temeljni občutek bivanja, prisotnosti v sedanjosti, in osnovni občutek, na katerem je zgrajeno vse drugo.

Ko pa govori o izrazu awareness, Nisargadatta nima v mislih iste zavesti, temveč nekaj, kar je onstran zavesti jaz sem. Tisto, kar je onstran, nezavedajoče se, neizraženo; v predhodnih besedilih smo povedali, da ga nekateri imenujejo absolut, drugi nagual. Izraz awareness bi torej prevajali kot »čisto zavedanje«. Ta izraz razumem kot polje zavedanja ali polje neskončnih možnosti, ki izhaja iz absoluta. Eter, kot rečeno, ni prazen prostor, temveč enotno polje zavedanja.

Kako pa je z zavestjo? Zavest lahko obstaja le zaradi predhodne svetlobe čistega zavedanja. Zavest je osredotočeno zavedanje, ki vzpostavi središče zaznave. Zavedanje je neodvisno od zavesti. Zavest prihaja in odhaja, budno stanje in spanje, rojstvo in smrt, toda zavedanje je vedno tu. Zjutraj se zavest pojavi v nekem trenutku na podlagi nerojenega in nesmrtnega, vedno obstoječega čistega zavedanja.

Zavest vedno vključuje dvojnost, ločenost opazovalca od opazovanega; nečesa se lahko zavedaš le, če si od tega ločen. Zavest jaz sem je zavest osebka, nekoga, ki obstaja in se zaveda vsega drugega. Zavest se vedno povezuje z opazovalcem.

Ideja jaz sem je zavedanje, zgoščeno v točko, ki s tem postane središče zaznavanja. Izjava Jaz se zavedam pomeni: »Zavedam se procesa zavedanja.« S pojavom zavesti jaz sem vzklije ego-osebnost, telo, um, sledijo misli, celotno stvarstvo in Bog. Razen absoluta ni v resnici ničesar drugega.

Ramana Maharshi in Nisargadatta omenjata miselni postopek, s katerim se je mogoče dokopati do resničnega spoznanja o svoji naravi: osredotočiti se je treba na neposredno zavedanje občutka jaz sem. Tisto, kar si, se skriva v zavesti ali nečem, povezanem z njo, in ne v lažnih istenjih s telesom, umom, energijo ali dušo.

Spoznanje tvoje biti v ideji jaz sem je mnogo bliže resnici kot tvoje istenje z nečim zunanjim – »jaz sem to …« ali »jaz sem ono …« Toda še vedno si korak od spoznanja absoluta, ki je nedvojno zavedanje. Prav absolut omogoča zavesti samozavedanje; je tisto, kar sveti skozi zavest, ki pa je hkrati onstran zavesti same.


Iskanje lastne identitete

Predstavljaj si, da si oko. Oko, ki vidi čudoviti svet stvarstva. Oko lahko vidi sebe le v zrcalu. A kadar je zrcalo umazano, se ne more videti razločno. Čiščenje zrcala je nujno, da bi videlo svojo resnično podobo. Tisto, kar zastira njegovo čisto in gladko površino, so prividi. Tudi sebe ne moreš jasno uzreti, dokler ne očistiš vseh utvar. Utvare so predstave, da si telo, um, energija, duša. Utvare so koncepti in prepričanja, ki nam jih posredujejo religije, znanost itd. Utvara je tudi predstava, da obstaja od tebe ločen Bog, stvarnik vsega.

Opuščanje istenj pomeni čiščenje utvar. Tako se postopno dokoplješ do temeljne misli, zavesti jaz sem. Umiri svoje telo in um, v mislih izreci jaz sem ter prisluškuj odzivom v svoji zavesti. Izjava v tebi sproži občutek spokojnega bivanja, občutek miru in blaženosti. Maharshi in Nisargadatta pravita, da je za dokončno spoznanje lastnega bistva svoj občutek jaz sem treba opazovati tako, kot bi ga gledal »od zunaj«. Takrat postaneš zavest, ki opazuje zavest. S tem se prebiješ prav do jedra tistega, iz česar vse izhaja. To je pravzaprav edina prava meditacija.

Ko nas Nisargadatta vodi po poteh samospoznanja, uporabi zanimivo metodo: priporoča, da se zliješ z občutkom jaz sem (občutek prisotnosti, bivanja). Temu je treba posvetiti vse svoje napore. Za tem občutkom se skriva ista univerzalna zavest, ki je prisotna v človeku, kravi, psu ali mravlji. Nato se usmeriš še globlje, k naslednjemu spoznanju, da zavedanje obstaja še pred pojavom zavesti jaz sem. V resnici tvoje najgloblje bistvo ni zavest jaz sem, ampak je onkraj tega; tvoje resnično bistvo je čisto zavedanje samo, ki to zavest oživlja.

Druga možna pot je s preseganjem dvojnosti. Vsa stanja v zavestnem svetu namreč označuje dvojnost. K »zavedati se« obstaja par »ne zavedati se«. Poleg ideje jaz sem obstaja tudi ideja jaz nisem. V naslednjem koraku samospoznavanja je zato treba Bit soočiti z njenim nasprotjem – Nebitjo. Nisargadatta to stori z naslednjo trditvijo: pravi namreč, da je tudi trditev jaz sem napačna. Tisto, kar sem resnično, je onkraj bivanja, onstran zavesti, onstran občutka prisotnosti v sedanjosti; sem jaz sem in jaz nisem hkrati. Sem čisto zavedanje, iz katerega se zavest napaja.

Z drugimi besedami: ob spoznanju »jaz sem«, se ob zavedanju dvojne narave stvarnosti soočiš tudi z nasprotjem – »jaz nisem«. Resnično ni ne prvo, ne drugo zavedanje, temveč tisto, kar zavedanje oživlja: absolut. Resnica je, da ne obstaja nič drugega. Vse drugo ni resnično in je kot sanje: kratkotrajnega, prehodnega značaja. To človeku zapre sapo.

Zavedanja Nisargadatta ne imenuje Bog, ampak preprosto absolut ali končna resničnost, onkraj časa, ki je kdaj bil ali bo.

Ko je opisoval pot do svoje razsvetlitve, je Nisargadatta dejal, da je o tem nenehno razmišljal in razglabljal. Z iskanjem svoje identitete je bil prav obseden. Na ravni trajne meditacije običajno igračkanje z besedami nima nikakršnega pomena. Vprašanje, kaj si, postane vprašanje življenja in smrti. Treba se je dvigniti nad um in stopiti v stanje zavesti, ki lahko opazuje tvojo trenutno zavest. Utvare naposled izpolnijo svojo vlogo – pripeljale so te tako daleč, da si sposoben narediti poslednji korak, in s tem ugasnejo. Takrat lahko jasno uzreš samega sebe.

Posebno zanimivo v zvezi z zgornjim spoznanjem je vprašanje o začetku zavedanja: Kdaj se je zavest jaz sem prvič pojavila? Nisargadatta pravi, da je to vprašanje pomembno razjasniti, saj vodi k spoznanju, da nisi zavest. Kdaj si se prvič zavedel, da obstajaš, bivaš?

Njegov odgovor: »Tega se ne morem spomniti. V spominu ni podatka!« Zelo skrivnostno. V veliki uganki se s tem pojavi novo spoznanje: zavest jaz sem se skozi prebujanje iz sanj, novo rojstvo, periodično pojavlja in s spancem, smrtjo izginja; ima torej svoje začetke in konce. Toda resnični jaz ne more biti nekaj ponavljajočega se, biti mora onkraj zavesti jaz sem, kajti jaz sem vedec tega, da obstajam, »sem«. Svoje identitete ni mogoče neprestano prekinjati z nastajanjem in izginjanjem. Ne morem torej biti zavest jaz sem, temveč tisti, ki je njen nosilec. Zavedanje, ki obudi zavest.

Na vprašanje, kako naj se človek osvobodi jaza, kako naj človek spozna sebe, je Nisargadatta odgovoril: »Če se želite osvoboditi občutka jaz, se morate z njim ukvarjati. Opazujte ga v delovanju in v miru, kako se pojavlja in izgine, kaj želi in kako to dobi, vse dokler ne vidite jasno in dokler ne dosežete popolnega razumevanja. Lahko vam povem le iz lastnega izkustva. Ko sem srečal svojega guruja, mi je dejal: 'Nisi tisto, kar misliš o sebi, da si. Poišči tisto, kar si. Opazuj občutek jaz sem in odkril boš svoj resnični, pravi jaz.' Poslušal sem nasvet, ker sem mu verjel. Trdo sem delal na tem. Ves svoj prosti čas sem se v tišini ukvarjal s poglabljanjem vase. Potreboval sem le tri leta, da sem spoznal svojo resnično naravo.«


Koraki do spoznanja

Ob urejanju besedila za šesto poglavje knjige Človek je več, ki obravnava zgodbe s sumerskih glinenih ploščic, se mi je nenadoma posvetilo, kam meri svetopisemska izjava, da je bilo Adamu in Evi prepovedano jesti z drevesa spoznanja. Šlo je za to, da jima je bilo preprečeno doseči spoznanje svojega večnega, božanskega bistva, torej priti do samospoznanja! Z zgodbo o kači in napornem zemeljskem življenju jima je bila pozornost preusmerjena na zunanji svet, kjer lastne identitete seveda ni mogoče najti. S tem ko jima je bilo omogočeno potomstvo po naravni poti (reprodukcija), sta pridobila nesmrtnost (skozi potomce), njuna resnična narava pa jima je ostala še nadalje prikrita. Zdi se, kot bi jima snovalci Svetega pisma želeli dostop do samospoznanja otežiti, saj so trganje z drevesa spoznanja prikazali kot greh. Ali jima je prepovedano dejanje poleg izgona iz raja prineslo še kako pomembno spoznanje? Sveto pismo omenja sram (spoznanje, da sta gola), kar pomeni zavedanje lastne spolnosti, a o samospoznanju in božanski naravi ni besed. Do samospoznanja se mora človek dokopati sam, Sveto pismo preprostemu človeku pri tem ne daje prave opore.

Gledano širše, z vidika evolucije, pa je usmerjanje pozornosti k zunanjemu Bogu ustrezno dejanje, saj je pot do spoznanj o lastni notranjosti tlakovana z zidaki zunanjih izkustev. Faza oboževanja zunanjega Boga je močna opora za naslednjo fazo – obračanje navznoter in prepoznavo lastne božanskosti.

Metod za spoznavanje lastne božanske narave in doseganje samouresničitve je veliko. Budizem jih ponuja celo paleto, vse so bolj ali manj filozofsko obarvane in povezane z jasno opredeljenimi smernicami, ob vzdrževanju stroge discipline. Naj ne bo nesporazuma: poti do končnega cilja ni mogoče – vsaj ne običajnemu smrtniku – prehoditi v enem samem življenju. Ta proces teče skozi več zaporednih utelešenj, v katerih je treba odstraniti vso »karmo«, dušno krivdo. Čiščenje »zrcala«, v katerem se naposled ugledaš, je vse prej kot preprost in kratek postopek.

Omenjena duhovna mojstra sta proces samouresničitve – če poenostavim – opisala nekako takole:

  • Najpomembnejše je spoznanje, da so vsa istenja iskanje v napačni smeri. Opuščanje istenj je dolg proces. Postopoma spoznavaš, da gre za lažne vloge, ustvarjene z razmišljanjem. Vsa istenja morajo pasti. Nisi oseba – skupek nalepk, spominov, znanja, navad in drugih podatkov. Opustitev istenja z njo je velik dosežek. Tudi najintimnejša stvar, ki jo imaš – tvoje telo –, ni tvoje bistvo. Prav tako nisi um ali njegova miselna vsebina. Ravno tako ne duša, ki je ideja v umu, niti energija, ki je merilo učinkov.

    Ob odstranitvi vsega zgornjega ostane zgolj občutek golega bivanja (eksistence), občutek prisotnosti, občutek, da obstajaš, bivaš, se zavedaš. Spoznaš, da si zavest sama, ki se zaveda svojega obstoja. Nič drugega ne moreš biti! Z razumevanjem mističnega izreka »jaz sem, ki sem« se pojavi tudi spoznanje lastne neomejenosti.
  • Zavedanje jaz sem prinaša s seboj razumevanje, da v resničnosti nekaj takšnega kot osebnost (jaz) ne obstaja. Občutka jaz sem ne ustvarjaš sam. Ta občutek obstoja, ki se spontano pojavi na ozadju praznine, naslediš ali prejmeš iz vira, ki je neopredmeteno, čisto zavedanje.

    Spoznanje jaz sem je velik, a ne tudi končni dosežek. To je zavedanje, da med tvorcem in opazovalcem ni razlike, da si ustvarjalec zavestnega filma, ki ga imenuješ »resničnost«, sam. Mnogi se tu preprosto ustavijo v uživanju brezosebne pojavnosti. To je faza spoznanja Boga in zavedanja – »jaz sem Bog«. Na tej ravni prepoznaš svojo neločljivo povezanost z vsem, kar je. Ni entitete, ki bi bila ločena od tebe, tudi Bog ne. Torej si Bog! Vse se dogaja v tebi kot veličastna predstava, sestavljena iz utvar.
  • Z močnim izkustvom in pogostim vztrajanjem v zavesti jaz sem se dovolj vztrajni prebijejo do poslednjega spoznanja: da je vsa pojavnost, celo obstoj Boga, privid in izraz dvojnosti. Poslednje spoznanje je, da le premik v čisto zavedanje, čisti absolut, odpravi zadnje istenje s temeljnim občutkom jaz sem. Zavedanje se brez dvoma nadaljuje in z njim vse dejavnosti življenja, a tvoja Bit se vrne v svoj dom, v čisto zavedanje, iz katerega je izšla zavest.

    Ta zadnji korak, ki ga v vsem človeštvu opravi le peščica izbrancev, je najtežji. Po popolnem očiščenju zavesti, odstranitvi karmičnih bremen, želja in strahov iskalec ostane gol v vsesplošni zavesti. Odložiti je treba še občutek svoje Biti, odpraviti ločenost od absoluta, kar ni preprosto. Le kdo si želi popolnoma izginiti? Hočemo obstajati, ljubimo svoj obstoj. Redki so, ki to zmorejo. Želja jaza – želim biti, obstajati, živeti – je vsekakor zelo močna.

Končni cilj me za zdaj ne privlači, temveč doseganje ravni, ko dosežeš modrost, se zliješ s stvarstvom in se zaveš svojih neznanih moči. Takrat se razbremeniš strahov, pridobiš notranji mir in globoko notranje zadovoljstvo ob ljubečem odnosu do vsega stvarstva.

Pot, ki sem jo ubral sam, je sprva potekala predvsem skozi prostranstva razuma, ob spoznavanju zavesti in postopkov, ki omogočajo čiščenje uma vseh vsebin. Toda spoznal sem, da zgolj z intelektom cilja ne bom dosegel. Ljubezen je najverjetneje nujen pogoj za dokončanje poti. Torej moram stopiti tudi na pot predaje. Verni imajo tu določeno prednost. Razumsko usmerjen iskalec se mora zavedati, da je pri iskanju Enosti ali Boga v sebi treba bivati v srcu, v izvoru ljubezni.

 


 

Obstoj drugega

V »zavestnem filmu« vsakogar od nas seveda obstaja množica drugih živih bitij. Kako naj si razložimo te?

Moje razmišljanje je naslednje: obstoj druge osebe je lahko zagotovljen na enak način, kot je zagotovljen moj obstoj: z zgostitvijo zavedanja v drugo osebno zavest jaz sem. Zavedanje in idejni svet drugih oseb ne moreta biti ločena od zavedanja, ki napaja moj jaz, kajti vse osebe med seboj komunicirajo. Če bi bili naši svetovi (polja čistega zavedanja) ločeni, komunikacija ne bi bila možna. V tem primeru bi moralo obstajati toliko ločenih vesolij – toliko stvarstev –, kolikor je ljudi. Zaradi potrebe po medsebojnem komuniciranju bi se morala vsa ta vesolja stikati. Tako bi iz sestavljenih »osebnih vesolj« zopet nastalo eno »skupno vesolje«, to pa je v skladu z izhodiščno idejo. Obstaja le en zavestni svet.

»Jaz« in »jazi« vseh drugih oseb potemtakem izhajajo iz iste globalne zavesti, iz absoluta, izvora vsega izraženega. Osebe, s katerimi se srečujem, se prav tako pojavijo v moji zavesti kot vse drugo. Vidim jih kot ločene od sebe, izhajajo pa iz istega zavedanja, na enak način ustvarjen jaz sem kot v mojem primeru. Na ravni Biti in življenja med nami ni razlike. Vsi smo izrazi istega zavedanja.

Vendar je treba upoštevati še nekaj. Da obstajajo drugi posamezniki (»jazi«), je pravzaprav nemogoče reči, saj popolnoma vse, kar zaznavam, nastaja v moji osebni zavesti – vključno s predstavo o drugih osebah. Morda niso ločene entitete, temveč le miselni konstrukti v mojem umu. Nisargadatta Maharaj namreč pravi: »Ti si središče svojega osebnega vesolja – kaj razen tega centra sploh lahko poznaš? Vsak opazovalec se odraža v brezštevilnih telesih kot jaz sem. Dokler telesa, kakor koli subtilna že so, trajajo, dotlej se ideja jaz sem pojavlja kot množica.«

Zgoraj povedano pomeni, da smo ljudje med seboj ločeni posamezniki le na videz, po zunanjosti. Karkoli narediš drugemu, torej narediš sebi! S tem spoznanjem se tvoj odnos do bližnjega v temelju spremeni. Osebe zunaj tebe so le različni izrazi tvoje Biti.

(se nadaljuje)

Komentarji   

+1 #1 JureF 10:19 25-03-2013
Tudi sam sem si, tako kot številni, dolgo časa razbijal glavo z razliko med pojmoma "awareness" in "consciousness" iz I Am That. Ko sem prebral še druge knjige o pogovorih z Nisargadatto, sem ugotovil, da gre samo za neroden prevod v angleščino, ki ustvari zmedo, kjer ni potrebe. Kdor se muči s tem, mu priporočam Beyond Freedom.

Odličen članek, najboljši na temo učenja Nisargadatte, kar sem jih našel v slovenščini.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih