Materialni in duhovni svet

Trditev da je vesolje privid, katerega tvorec sem sam, je bilo – priznam – tudi meni težko sprejeti. Še vedno se mi dogaja, da se ujamem v stare programe, kajti to stališče je tuje razumu, ki je ujet v zanke materialnosti. Takrat se ustavim in si povem, da sem se spet izgubil v igri uma, ki jemlje stvari preveč »zares«. Ob spremenjenem pogledu na dogajanje se zgodi nekaj presenetljivega: tvorec – um, ki razlaga in sestavlja stvarnost, začne opazovati in razstavljati samega sebe.

Ob ugotovitvi, da svet zunaj mene (moje zavesti) ne more obstajati, sem se začel zavedati, da je proces opažanja »zunanjega« sveta povsem nekaj drugega, kot sem dotlej mislil. Kot rečeno, je opažanje predmetov v resnici slikanje podob o predmetih na platnu zavesti. Ko v naravi gledaš drevo, ne vidiš zares drevesa. V tvoji zavesti se pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidiš kot prepričljivo prostorsko sliko, tvoji čuti pa posredujejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa. Drevo ne posreduje nikakršne snovi v tvoje oči kot dokaz, da gre za materialno stvar. Sanje so dokaz, da fizični čuti za »videnje« niso neizogibno potrebni. Torej ne moreš izključiti možnosti, da je vse, kar doživljaš, le dogajanje na platnu zavesti, slikanje prividov. Tudi slika na filmskem platnu je zelo prepričljiva (kaj šele v 3D-kinu!), a ni odraz resnice.

Ezoterični nauk, ki se ujema s številnimi drugimi duhovnimi koncepti, podaja naslednjo razlago: snovne ravni ni, so le različno »goste« duhovne ravni. Vse se dogaja na duhovnih ravneh, te pa imajo povraten vpliv na snovno raven, ki je le ena »najgostejših« duhovnih. Snovno telo je le eno od duhovnih teles, tisto, ki ga občutimo zelo neposredno in prepričljivo. Materialni svet ni edina razsežnost, dostopna spoznavi. Poleg snovnega telesa človek poseduje še druga telesa na vseh ravneh obstoja v izraženem svetu. Poseduje sedem subtilnih, duhovnih teles, nekatera so po videzu zelo podobna fizičnemu druga pa so jajčaste oblike. Ta telesa prežemajo drug drugega, zapolnjujejo isto prostornino kot telo in se širijo navzven. Tako obstaja eterični dvojnik fizičnega telesa, ki skrbi za delovanje kompleksnega celičnega sestava telesa (ta določa na primer, da se iz ene izvorne celice razvije tkivo srca, iz druge pa jetra), nadalje čustveno (astralno) telo, kjer potekajo čustveni procesi, miselno telo, ki je odgovorno za potek vseh miselnih procesov itd. Tako imamo tudi duhovne oči, duhovna ušesa in še druge eterične čute in organe.

Vse dejavnosti na omenjenih etrskih ali duhovnih ravneh se prepletajo in odrazijo na snovni ravni, v človeškem telesu. Vzrok bolezni je dlje časa prisotna motnja, na primer na čustvenem telesu, ki se postopoma prebije do snovne ravni. Razumevanje mehanizma bolezni je šele s tem zavedanjem ustrezno, saj se v ozadju večine bolezni skrivajo nesnovni (psihični) bolezenski dejavniki – misli in čustva, s katerimi se vse začne in konča.

Kar me je nadalje begalo, je bilo vprašanje, zakaj glede na to, da se vse dogaja v moji zavesti, drugi ljudje, ki jih opažam, govorijo o istih materialnih danostih, dogodkih, dejstvih... Ali ti ne vidijo in ne doživljajo povsem svojega sveta? Odgovor je preprost: tudi drugi, ki nastopajo v tem svetu, so prav tako podobe v moji zavesti. Predstave in opažanja drugih so v resnici moje predstave in opažanja, položeni v druga telesa. Tako se lahko učim na zunanjih primerih, ti pa odražajo nekaj, kar se nahaja v moji notranjosti.

Pri raziskovanju zavesti sem naletel na prepričljiv odgovor o fenomenu, ki mu pravimo svetloba. Znanost pravi, da je svetloba tok fotonov, ki se širi od vira svetlobe, odbija od predmetov in ustvarja slike na očesni mrežnici. A stvar se da razložiti tudi drugače: svetloba je dotik zavesti, usmeritev zavestne pozornosti na neki idejni objekt. Kot pravijo, je svet statična holografska struktura, v kateri se zavest dotika posameznih točk. Kadar želi neko izkustvo poglobiti, se potopi v podrobnosti holograma – zumira v globino; kadar pa želi opazovati vesolje, zumira v nasprotni smeri.

Naj poenostavljeno povzamem svoje spoznanja o stvarnosti. Obstaja le en svet, svet zavesti, duhovni svet, ki se prikazuje na filmskem platnu zavesti. Snovni svet ne obstaja sam zase, temveč gre za posebno obliko tolmačenja podob iz duhovnega sveta. Pri tem tolmačenju obstajajo povratne informacije (iz naših čutov), ki pa so prav tako domislek zavesti. Stvarnost, ki jo opažam, je svet prividov, v katerem je mogoče vse. V njem nastopajo »fizična bitja«, duše, angeli in vsi drugi »domisleki narave«, ki se zdijo zelo realni, pa so na koncu koncev le prividne podobe v filmu, ki mu rečemo življenje.

Da bi se dokopal do globljih spoznanj, moram raziskovati prvobiten svet, svet zavesti, in ne varljivega zunanjega (snovnega), ki je le odraz dogajanj na drugih ravneh. Bistvo življenja, bivanja, svojo življenjsko bit, moram iskati prav tam.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih