Resnično in neresnično

Besedo resnica imamo pogosto na jeziku. Uporabljam jo pogosteje, kot bi bilo treba. Je resnično zanimiv pojem. Kadar si priča nekemu dogajanju, ne dvomiš o tem, da je to, kar opažaš, resnica. Zaplete pa se tisti hip, ko poskušaš to, kar opažaš, nekomu opisati z besedami. Med seboj pač ne znamo komunicirati drugače kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, ki se je ne zavedamo, zato bredemo v težave. Preslikavo svojega opažanja v besede poimenujemo resnica ali, bolje, moja resnica in si domišljamo, da bi morali vsi videti in opažati na enak način. A to je nesmisel.

Kot trdijo vzhodne filozofije, je naš model resničnosti privid, toda to je treba razumeti v pravem kontekstu. Čeprav gre le za pojave v zavesti, je za nas kljub temu resničnost – edina resničnost, ki jo poznamo izkustveno. Zmotno je zamenjevanje stvarnosti, ki jo zaznavamo, s fizično stvarnostjo, stvarjo samo po sebi. Vedski filozofi starodavne Indije so to zamenjavo imenovali maya. Čeprav to besedo pogosto prevajajo kot utvara (iluzija, napačna zaznava sveta), bi bilo pojem bolje razlagati kot zmoto, (napačno razlago sveta). Trpljenje povzroča prepričanje, da so pojavi v zavesti obenem tudi zunanji svet neposredno. Napačna je na primer misel, da je podoba stola v naši zavesti hkrati tudi stol sam.

Govorimo o Bogu, resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z opisi, definicijami. Namesto da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. Obenem pa si domišljamo, da vemo vse, kar je mogoče vedeti.

Vedno sem se spraševal, ali obstaja kakšno merilo, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega.

Duhovni učitelj Nisargadatta pravi takole: Tistemu, kar se ne spreminja in je brezčasno, ne moremo odrekati obstoja. To poimenujmo kot resnično. Nespremenljivo niti ne živi niti ne umre; je večna priča življenja in smrti. Ni mrtvo, ker se zaveda, niti živo, ker se ne spreminja. Neresnično je potemtakem vse trenutno, minljivo, začasno, za čemer ne ostane nobena sled – takšni so pojavi v izraženem svetu. Resničen je po teh merilih absolut, svet idej.

Nisargadatta pravi tudi tole: Ker je ne moreš opredeliti z besedami, resnica čaka, da jo izkusiš. Ne akcija ne občutki ne misel ne morejo izraziti resničnosti, resnice. Resnica ni dogodek in ne more biti doživeta. Treba jo je opaziti, ne doživeti. Prepoznamo in opazimo lahko le neznanje, ne pa resnice.

Resnica naj bi bila torej tisto stalno, nespremenljivo. Kar je spremenljivo, ni resnično. A kako zaznati tisto stalno, nespremenljivo v sebi?

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih