Od Marxa do Popperja

Po Marxu se je pojavil filozof, ki se je lotil področja morale in vrednot: Friedrich Nietzsche. Zavrnil je Descartesov argument glede gotovosti o lastnem obstoju in idejo Mislim, torej sem. Kaj, če mišljenje povzroča jaz, namesto da bi jaz povzročal mišljenje? Kaj, če proces mišljenja ne zahteva misleca, temveč zgolj daje utvaro o kom, ki misli? Po Nietzscheju noben misleči človek ne bi smel zaupati objektivnosti človekovega razuma. Nietzsche se je strinjal s Schopenhauerjem, da ni Boga in ne nesmrtne duše, vendar je v nasprotju z njim menil, da je fizični svet ves svet, ki obstaja.

Nietzche je napadel navezanost na obstoječ sistem vrednot, ki izvira iz stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, se pravi iz družb, ki so popolnoma drugačne od današnje. Krščanska tradicija namreč poudarja suženjsko moralo, ponižnost, šibkost, strpnost kot vrednote, kar je v nasprotju s tistim, kar opažamo v naravi, in tudi v nasprotju z lastnostmi, potrebnimi za uspeh. Menil je, da moramo poiskati primernejši sistem vrednot. Zakaj ne bi raje cenili poguma, nadarjenosti, drznosti, junaštva, domiselnosti in kljubovalnosti, ki označujejo t. i. nadčloveka z voljo do moči? Človek bi si moral »drzniti postati to, kar je«.

Po Kantu se je na področju filozofije dogajalo komaj kaj takega, kar je prispevalo k poglabljanju duhovnih spoznanj o stvarnosti. V dvajsetem stoletju se je zvrstilo več filozofskih struj, filozofi pa so bolj ali manj mlatili prazno slamo, saj niso ugotovili nič pomembnejšega. Utilitaristi so menili, da je dejanja treba presojati po koristnosti njihovih posledic. Ameriški pragmatisti so ugotavljali nezanesljivost naše spoznave. Veliko so se ukvarjali s povezovanjem matematike in logike (Frege, Russell), še več z analizo jezika ter jezikovnih formulacij (analitična filozofija), s problemi pomena izjav, smisla in resnice. Wittgenstein je menil, da se mora razumna filozofija omejiti na svet, o katerem lahko govorimo, saj bi postala nesmiselna, če bi to mejno črto prestopila. In večina filozofov mu je v tem oženju obzorja zavesti zgolj na pojavni svet pritegnila.

Nato je nastopilo obdobje eksistencializma (Heidegger, Husserl), v katerem so si prizadevali odkriti smisel življenja z raziskovanjem lastnega obstoja. Pri raziskovanju zavesti so se usmerili v sistematično analizo doživljajev (»fenomenologija«), ne da bi se spuščali v kako duhovno globino. Prizadevali so si najti temelj za vrednote v svetu, ki nima nobenega objektivnega smisla in nobenega lastnega cilja ali namena.

V novi francoski filozofiji dvajsetega stoletja je Bergson ponovno obudil spoznanja o notranji naravi stvari, govoril o notranjem svetu našega neposrednega spoznanja, o resničnosti, ki je kontinuum brez ločljivih enot itd. A brez večjega odziva. Jean Paul Sartre se je imel za zgodovinskega materialista in je poskušal uskladiti eksistencializem z marksizmom. Veliko se je ukvarjal z obravnavo vprašanj svobode posameznika.

Nekoliko zanimivejši je bil v novem času le avstrijski filozof Karl Popper ki je dokazoval, da prepričanje, ki se je pojavilo v Newtnovem času – namreč da znanost lahko ponudi zanesljivo spoznanje o svetu –, zmotno. Vse so le – upajmo, da čedalje boljši – približki; obstoječe teorije nenehno zamenjujemo z boljšimi. Napredovanje omogoča kritika. Družba, ki dopušča kritično razpravo, je učinkovitejša in uspešnejša od družbe, ki je ne dopušča. Po njegovem obstaja resničnost neodvisno od človeškega duha in se korenito razlikuje od človeškega izkustva; in prav zato je ni mogoče nikoli neposredno doumeti. Popper je s svojimi idejami silovito napadel zagovornike idealne oblike družbe, Platona in Marxa.

Kaže, da je filozofija v zadnjem času zašla v nekakšno idejno krizo, njeno vlogo pa je do neke mere prevzela sodobna znanost, saj je spremenila razumevanje pojmov, ki so pomembni za naše doživljanje sveta, na primer pojme časa, prostora, materije in fizikalnega predmeta. Znanstveniki tako postajajo filozofi, če sodimo po izjavah, ki vse bolj spominjajo na filozofski besednjak.

Pogled v zgodovino torej pokaže, da smo bolj kot Platonu verjeli Aristotelu, ki je svet postavil na materialne temelje, ter bolj kot Kantu in Schopenhauerju Marxu, ki je materializem postavil na piedestal. Zdaj smo pred spoznanjem, da materializem ne more pojasniti celote spoznavnega. A to so vedeli že idealisti.

Na konec tega zapisa velja uvrstiti vsaj še Carlosa Castanedo, enega najbolj branih pisateljev vseh časov, ki je v svojih delih razprostrl modrost starih indijanskih modrecev Toltekov. Tolteški pogled se povsem ujema z idealističnimi razlagami. Tolteki so razlagali, da stvarnost sestavljata dva svetova: tonal in nagual. Nagual je vse, kar je – neizraženo, nezavedajoče se, brezčasno, izrazi pa se skozi tonal, svet pojavnih oblik, omejenosti in končnosti. Brez prvega drugi ne bi mogel obstajati. Človek se najprej zaveda le tonala, ki deluje skozi energije. To zavest opažanja naguala so imenovali »druga pozornost«. Čas in prostor zanjo nista omejitvi. Spoznavanje naguala brez hkratnega razvijanja tonalega vidika sebe (snovno, miselno in čustveno telo) vodi v fantazije in zablode, iz katerih se je težko izkopati.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih