Od Sokrata do Marxa

Sodobni filozofi priznavajo, da je filozofska misel v zadnjih stoletjih precej opešala. Današnja filozofija, »ljubezen do modrosti«, se ne more meriti s tisto, ki je navdihovala grško družbo ali družbo iz Heglovih časov. Povprečnemu sodobnemu človeku se zdi, da je filozofija nepotrebna navlaka, ki ne pomaga k večji kakovosti življenja. Zanimanje za filozofijo povprečnega človeka dandanes seže le do kupov priročnikov z napotki o tem, kako najti notranji mir, srečo, zdravje, uspeh in denar, ter do tehnik in sistemov za kultiviranje telesa. A to je ne more biti nadomestek za pravo modrost. Menim, da je filozofska misel iz zlatih časov filozofije še vedno prava pot do tistih spoznanj, ki vodijo na višjo raven zavedanja.

Po Sokratu se filozofija začne, ko se človek nauči dvomiti o lastnih dogmah in aksiomih. Vse se začne pri spoznavanju sebe. Filozofe je že od grških časov vznemirjalo dejstvo, da fizičnega sveta nikoli ne doživljamo neposredno. Vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – so namreč oblike, ideje ki se pojavljajo v zavesti. Tako so se že od Platona naprej ukvarjali z idealističnim konceptom stvarnosti, ki kot prvobitno ne postavlja snovi, temveč ideje. Idealistični koncept pojasnjuje snovni svet, obratno pa ne velja.

Platon, Sokratov učenec, prvi zahodni filozof in hkrati eden največjih filozofov vseh časov, je najbolj znan po teoriji o oblikah in idejah. Menil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo (tu jo bomo največkrat imenovali absolut). Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega. Filozofija tega grškega genija, ki je znal povezati red in čustva, pomeni ravnovesje materije in duha.

Najbolj nadarjen Platonov učenec Aristotel je, presenetljivo, zavrnil temeljno stališče Platonove filozofije, da obstajata dva svetova. Po Aristotelu obstaja zgolj en svet, o katerem lahko filozofiramo, to je svet, v katerem živimo in je predmet našega izkustva. Ni verjel, da bi bilo mogoče najti kak trden temelj zunaj tega sveta, na katerega bi lahko oprli filozofske raziskave in bi utegnil biti njihovo izhodišče (očitno ni poznal meditacije). Njegovi prispevki pri začrtanju področij znanosti in sistematizaciji logike so zelo pomembni, vendar pa je svetu napravil kaj slabo uslugo, saj je na mah pometel z duhovnostjo. Ker je bil učitelj Aleksandra Velikega, zavojevalca celotnega tedanjega sveta, se je ta filozofija razširila po vsem svetu.

A Platonove ideje niso zamrle. Nadaljevale so se v krščanstvu. Plotin je postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva. Prepričan je bil, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven je raven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk – teističen pogled na svet, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro.

Kako je vprašanje doživljanja sveta in lastne identitete obravnavala filozofija v kasnejšem času? Pred sedemnajstim stoletjem so se ukvarjali z idejo pravične družbe, temelječe na razodetju pravičnega Boga, z Descartesom pa se je pojavil modernizem, ki je poskušal uporabiti univerzalni razum kot vodnik do pravičnosti. Postmodernizem pa se je bolj kot k vprašanjem, kaj obstaja ali kako obstoječe spoznavati, usmeril k vprašanjem delovanja jezika pri izgradnji pomena.

Postmodernizem trdi, da ničesar, za kar menimo, da vemo, ne moremo preveriti v primerjanju  z resnico kot tako. Zunaj lingvističnega sistema ne moremo vedeti ničesar. Resničnost ni trdna, je le konstrukt, simulacija, preplet jezikovnih iger. Ker je jezik človeški konstrukt, človek ne more določiti »resničnosti« jezika, temveč le njegovo uporabnost. Postmodernisti so antirealisti ; zanikajo obstoj vsakršne znane povezave med tem, kar mislimo in trdimo, ter tem, kar v resnici obstaja. Znanstvena resnica je le jezik, ki ga uporabljamo, da bi dobili tisto, kar želimo. Postmodernisti fizikalnega sveta sicer ne zanikajo, temveč dajejo »poročilo« o položaju in naravi znanstvenih trditev o vednosti z vidika nezmožnosti neposrednega dostopa do resničnosti z našim »spoznavnim aparatom«, namreč s petimi čutili in možgani.

Gledano od daleč sta v ospredju zanimanja filozofov od začetkov filozofije predvsem dve bistveni vprašanji: Kaj je primarna resničnost, kaj je tisto »resnično resnično«? Kaj lahko vemo oziroma kako lahko vemo? Gre torej za vprašanji bivanja in védenja. Teizem je postavil bivanje pred vedenje, nasprotno pa sta razsvetljenstvo in naturalizem postavila vedenje pred bivanje. Ta premik se je zgodil v sedemnajstem stoletju z Descartesom, ki ga mnogi štejejo za prvega modernega filozofa. Descartes ni zavrnil teističnega pojmovanja Boga, temveč je hotel biti povsem prepričan, da je tisto, za kar je predvideval, da ve, zares resnično. Svoj metodični dvom oziroma razumsko distanco do vsega, kar je mogoče spoznati, je razširil do skrajnih meja. Sklepal je, da lahko dvomi o vsem razen o tem, da dvomi (dvom je mišljenje). Tako je zaključil: »Mislim, torej sem.« Nato je razmišljal naprej. Ali poleg njegovega obstoja obstaja še kaj drugega, o čemer bi lahko bil gotov? Po nizu argumentov je zapisal: »Sem resnična in resnično bivajoča, misleča stvar.« Descartes je nadalje menil, da Bog nujno obstaja in da je resničnost dvojna – snov in duh. Avtonomnost človekovega razuma, ki jo je predstavil, je povzročila bistven premik v filozofski misli.

Ko je postalo vedenje najpomembnejše, se je pojavilo vprašanje, kako lahko vemo. David Hume je podvomil o obstoju vzroka in učinka kot objektivne resničnosti. Drugi veliki filozof, ki je poglobil isto misel, je Immanuel Kant. Objavil je eno največjih knjig vseh časov – Kritiko čistega uma. Ugotovil je, da moramo vso resničnost razdeliti na dva svetova. Prvega je imenoval svet fenomenov. Kar koli dojamemo v njem, dojemamo s spoznavnim aparatom. Predpostavljal je, da obstaja temeljna resničnost, ki pa je nikoli ne moremo izkusiti neposredno. Vse, kar lahko spoznamo o njej, je neka oblika, ki se pojavi v naši zavesti – naš miselni model tega, kar naj bi bilo »tam zunaj« nas. Vse forme so odvisne od opazovalca – subjekta. Prostor in čas sta izraza naše čutnosti, brez katerih v tem svetu ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati. Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tega ne moremo doumeti. Vendar obstaja še drugi svet, Kant mu pravi noumenalni, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, do katerega se znanost ne more dokopati, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje. Kant je povzdignil spoznavajočega na položaj »ustvarjalca« resničnosti.

Friderich Hegel je v svojem delu Fenomenologija duha predstavil idejo t. i. absolutnega idealizma. Povzel je Schellingovo misel, da je cilj človekovega razvoja samospoznanje in samorazumevanje. Vendar ta proces zanj ni bil isto kot narava, temveč je dogajanje razumel bolj v moralnem smislu. Po njem duh ni nastal iz nežive materije, temveč je prav tisto, iz česar sestoji vse bivajoče – duh je torej temelj vsega bivajočega. Ves zgodovinski proces, ki sestavlja resničnost, je razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju; ko pa je to doseženo, se vse bivajoče ubrano združi s samim seboj. Hegel je dosegel enkraten položaj med velikimi filozofi, saj svetu ni zgolj priskrbel ključa za razumevanje resničnosti, temveč pomeni vrh svetovno zgodovinskega procesa, saj pomaga doseči samospoznanje.

Še korak naprej je storil sloviti Arthur Schopenhauer, eden največjih filozofov zadnjih stoletij, ki je popravil in dopolnil Kanta. Ugotovil je, da je predstava, da smo med seboj ločeni posamezniki, veljavna le v izraženem svetu. Zunaj področja, v katerem sta prostor in čas, ne more biti nobenega razlikovanja. V tem zadnjem temelju naše biti pa smo nedeljivo eno. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le razdeljena na videz. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem, delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni. Kasneje je tudi ugotovil, da se njegova filozofska spoznanja in nekatere neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma ter z vzhodno filozofijo nasploh. Njegova zasluga je, da je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli. Toda hkrati je bil tudi prvi odkriti in eksplicitni ateist; podobno kot budisti ni verjel, da imamo permanentne jaze. Bil je prepričan, da je svet izkustev brez pomena ali namena; ker nam je lastno prizadevanje, da mislimo o njem kot o nečem, kar obstaja ločeno od nas, je ves njegov smisel prevara. Umetnosti je pripisoval pomembno mesto v celotnem redu stvari in je odločilno vplival na ves rod umetnikov in filozofov naslednjih stoletij.

Karl Marx je s svojo idejo, da je stvarnost sestavljena iz snovi, dosegel večji odziv kot kateri koli filozof v zgodovini in odločilno vplival na predstave o sebi. Približno sedemdeset let po njegovi smrti so tretjini človeštva zavladale vlade, ki so se imenovale marksistične. Marx je bil prepričan, da je znanstveno utemeljil zakone zgodovinskega razvoja človeštva in s tem omogočil napoved prihodnjega razvoja z znanstveno natančnostjo. Njegov nauk, marksizem, temelji na filozofski misli, ki je v marsičem heglovska, ima pa ključno razliko, ki izvira od (prav tako levega heglovca) Feuerbacha: stvarnost po Marxu ni sestavljena iz duhovnega, kot je trdil Hegel, temveč iz materialnega. Zato je Marx materialist, njegov nauk pa dialektični materializem.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih