Preden sem se poglobil v študij zavesti, sem poskušal v bogati filozofski tradiciji zahodnega sveta odkriti razlage, ki gredo dlje od materialistične znanosti in celotno področje spoznavnega pojasnjujejo celovito. Ugotovil sem, da je tudi v zahodni filozofski misli najti dobre miselne koncepte, ki skupaj z modrostmi vzhodnih ljudstev dajejo dovolj trdno oporo novemu pogledu na stvarnost. Kasneje sem naletel tudi na nekaj sodobnih avtorjev, ki so zanimivo tematiko osvetlili z novo lučjo.

Zavest je nekaj zelo težko merljivega. Z determinističnimi metodami obdelati in meriti zamisli, misli in občutke ni aristoteles_louvrepreprosto, zato se znanost ukvarja le z elektrokemičnimi pojavi v možganih, to pa so le skopi odrazi zavestnih pojavov na snovni ravni. Resnici na ljubo se znanost na skrivaj zelo resno ukvarja z raziskavami zavesti – ena znanih ustanov na tem področju je na primer Monroe Institute v ZDA –, vendar rezultati teh raziskav ne pridejo v javnost. Tehnologija za nadzor uma se uporablja za neslutene manipulacije s človekom. S stališča možne zlorabe tega znanja v teroristične namene se zdi tajnost na mestu. Vendar to ne izključuje drugih zlorab.

Najbolje je javnost držati proč od področij in vprašanj, kjer se skrivajo najpomembnejši odgovori o skrivnostih bivanja. V veljavi ostajajo okostenele znanstvene paradigme in teorije, ki jih je že davno povozil čas. Le maloštevilni znanstveniki in raziskovalci so si drznili podvomiti o njih ter predstaviti svež pogled na zavest in stvarnost.

Pri raziskovanju zavesti sem se veliko naučil od dveh raziskovalcev tega področja: že omenjenega Petra Russlla in Ervina Laszla. Laszlo je madžarski filozof in humanist, ustanovitelj Budimpeštanskega kluba, katerega poslanstvo je usmeriti pozornost na razvoj človeških vrednot in zavesti kot ključnega dejavnika pri ustavitvi drvenja v razkroj, polarizacijo in katastrofo. O zavesti Laszlo pravi: »Menim, da je zelo očitno, da zavest ni samo nekakšen spremni pojav možganskih dejavnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni preprost proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celotnem telesu in v vsem stvarstvu.«

Po njem je edina smiselna razlaga zavesti v tem, da se sposobnosti za doživljanje notranjih izkustev ne pojavijo kar nenadoma – kot po nekakšni čarovniji – v trenutku, ko je dosežena neka določena razvojna raven, temveč je zmožnost notranjega izkustva vseskozi tu.

Peter Russell pa je v svojem delu Zavest je vse zapisal: »Kadar koli želimo opredeliti kak vidik fizičnega sveta, ostanemo praznih rok. Vsaka razlaga se izkaže za zmotno in pojem materialnosti izpuhti pred našimi očmi. Začel sem se spraševati, ali sploh obstaja fizični vidik. Morda obstaja en sam vidik celotne stvarnosti: mentalni vidik.«

Teorijo o tem, da zavest izhaja iz mrtve snovi, je postavil na glavo. Snov ne obstaja – razen te, ki se pojavi v zavesti. Kar koli že je trdna snov, v njej zagotovo ni ničesar trdnega. Nobenega snovnega sveta nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Vse so le pojavi in oblike v zavesti. Kako bi lahko bila podoba v zavesti zgrajena iz trdne snovi? Zaznana podoba je iz »take snovi«, kot so sanje, misli, občutki, za vse to pa ne moremo trditi, da je iz fizičnih atomov ali molekul. Kaj je torej bistvo te nesnovne podlage (osnove), iz katere se porajajo (oblikujejo) vsa našaizkustva?

V sanskrtu beseda čitta pomeni miselno (duhovno) substanco, podstat. V angleškem jeziku v tej zvezi pogosto srečamo izraz mindstuff. To je tisto, kar privzame miselno obliko slik, zvokov, vtisov, misli in občutkov. Vsi ti fenomeni zavesti pa so veliko bolj snovani (sanjani – slovenščina tu z istim korenom obeh besed ponuja enkraten vpogled) kot snovni.

Polje zavesti ima sposobnost zavedanja vsakršnega možnega izkustva – vse, kar kdor koli sploh lahko izkusi v življenju, tudi zunaj fizičnega telesa; vsaka izkušnja vseh bitij na tem planetu ali katerega koli čutečega bitja kjer koli v vesolju. V tem pogledu ima zavest neskončen potencial. Z besedami jogija Maharišija Maheša: »Zavest je polje vseh možnosti.«

Nadalje me je zanimalo, kako zavest zavzame in oblikuje vse mogoče pojave, ki jih izkušam, vključno s snovnostjo. Russell pravi, da na to vprašanje najlaže odgovorimo prek neposrednega zavedanja; s preusmeritvijo svetlobe zavesti na zavest samo in z opazovanjem značilnosti zavesti iz prve roke. Gre za zavestno opazovanje zavesti. To pot so izbrali številni veliki mistiki, jogiji, vidci, svetniki in modreci najrazličnejših kulturnih okolij skozi vso zgodovino človeštva. Kljub časovnim in kulturnim razlikam so prišli do presenetljivo podobnih spoznanj. Žal ta spoznanja nimajo kaj dosti vrednosti za trenutno prevladujočo miselnost zahodnega sveta. V večini primerov so tako v nasprotju z obstoječim svetovnim nazorom znanosti, da jih ta vzvišeno zavrača – in s tem tudi vrednost teh spoznanj za duhovnost na splošno.

Duhovni učitelj Muktananda pravi: »Si ves svet. Si v vsem in vse je v tebi. Sonce, luna in zvezde krožijo znotraj tebe.« Večina ljudi je ob tem začudena, če že ne zmedena. Izjava povsem nasprotuje današnjemu svetovnemu nazoru. Muktananda trdi nekaj povsem nasprotnega. Lahko bi pomislili, da je morda prismuknjen zaradi preveč meditiranja. Gledano s stališča globokega notranjega poznavanja fenomenov zavesti in s tem celotnega sveta pa postane navedena izjava veliko bolj smiselna. Vsako izkustvo, vse, kar je mogoče spoznati, je vtis, miselna podoba, ki se porodi v zavesti, torej v nas.

Prepričani smo, da je svet tak, kot nam ga kaže in razlaga znanost s svojimi teorijami in modeli. A ti – ko se poglobimo v podrobnosti – odpovedo drug za drugim. Kar se nam kaže kot zunanji predmeti, so le miselne oblike, podobe, simboli zanje. Temeljne veličine in lastnosti fizičnega sveta – prostor, čas, materija in energija – niso nič drugega kot temeljne veličine in lastnosti oblik, ki vznikajo v naši zavesti.


 

Od Sokrata do Marxa

Sodobni filozofi priznavajo, da je filozofska misel v zadnjih stoletjih precej opešala. Današnja filozofija, »ljubezen do modrosti«, se ne more meriti s tisto, ki je navdihovala grško družbo ali družbo iz Heglovih časov. Povprečnemu sodobnemu človeku se zdi, da je filozofija nepotrebna navlaka, ki ne pomaga k večji kakovosti življenja. Zanimanje za filozofijo povprečnega človeka dandanes seže le do kupov priročnikov z napotki o tem, kako najti notranji mir, srečo, zdravje, uspeh in denar, ter do tehnik in sistemov za kultiviranje telesa. A to je ne more biti nadomestek za pravo modrost. Menim, da je filozofska misel iz zlatih časov filozofije še vedno prava pot do tistih spoznanj, ki vodijo na višjo raven zavedanja.

Po Sokratu se filozofija začne, ko se človek nauči dvomiti o lastnih dogmah in aksiomih. Vse se začne pri spoznavanju sebe. Filozofe je že od grških časov vznemirjalo dejstvo, da fizičnega sveta nikoli ne doživljamo neposredno. Vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – so namreč oblike, ideje ki se pojavljajo v zavesti. Tako so se že od Platona naprej ukvarjali z idealističnim konceptom stvarnosti, ki kot prvobitno ne postavlja snovi, temveč ideje. Idealistični koncept pojasnjuje snovni svet, obratno pa ne velja.

Platon, Sokratov učenec, prvi zahodni filozof in hkrati eden največjih filozofov vseh časov, je najbolj znan po teoriji o oblikah in idejah. Menil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo (tu jo bomo največkrat imenovali absolut). Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega. Filozofija tega grškega genija, ki je znal povezati red in čustva, pomeni ravnovesje materije in duha.

Najbolj nadarjen Platonov učenec Aristotel je, presenetljivo, zavrnil temeljno stališče Platonove filozofije, da obstajata dva svetova. Po Aristotelu obstaja zgolj en svet, o katerem lahko filozofiramo, to je svet, v katerem živimo in je predmet našega izkustva. Ni verjel, da bi bilo mogoče najti kak trden temelj zunaj tega sveta, na katerega bi lahko oprli filozofske raziskave in bi utegnil biti njihovo izhodišče (očitno ni poznal meditacije). Njegovi prispevki pri začrtanju področij znanosti in sistematizaciji logike so zelo pomembni, vendar pa je svetu napravil kaj slabo uslugo, saj je na mah pometel z duhovnostjo. Ker je bil učitelj Aleksandra Velikega, zavojevalca celotnega tedanjega sveta, se je ta filozofija razširila po vsem svetu.

A Platonove ideje niso zamrle. Nadaljevale so se v krščanstvu. Plotin je postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva. Prepričan je bil, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven je raven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk – teističen pogled na svet, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro.

Kako je vprašanje doživljanja sveta in lastne identitete obravnavala filozofija v kasnejšem času? Pred sedemnajstim stoletjem so se ukvarjali z idejo pravične družbe, temelječe na razodetju pravičnega Boga, z Descartesom pa se je pojavil modernizem, ki je poskušal uporabiti univerzalni razum kot vodnik do pravičnosti. Postmodernizem pa se je bolj kot k vprašanjem, kaj obstaja ali kako obstoječe spoznavati, usmeril k vprašanjem delovanja jezika pri izgradnji pomena.

Postmodernizem trdi, da ničesar, za kar menimo, da vemo, ne moremo preveriti v primerjanju  z resnico kot tako. Zunaj lingvističnega sistema ne moremo vedeti ničesar. Resničnost ni trdna, je le konstrukt, simulacija, preplet jezikovnih iger. Ker je jezik človeški konstrukt, človek ne more določiti »resničnosti« jezika, temveč le njegovo uporabnost. Postmodernisti so antirealisti ; zanikajo obstoj vsakršne znane povezave med tem, kar mislimo in trdimo, ter tem, kar v resnici obstaja. Znanstvena resnica je le jezik, ki ga uporabljamo, da bi dobili tisto, kar želimo. Postmodernisti fizikalnega sveta sicer ne zanikajo, temveč dajejo »poročilo« o položaju in naravi znanstvenih trditev o vednosti z vidika nezmožnosti neposrednega dostopa do resničnosti z našim »spoznavnim aparatom«, namreč s petimi čutili in možgani.

Gledano od daleč sta v ospredju zanimanja filozofov od začetkov filozofije predvsem dve bistveni vprašanji: Kaj je primarna resničnost, kaj je tisto »resnično resnično«? Kaj lahko vemo oziroma kako lahko vemo? Gre torej za vprašanji bivanja in védenja. Teizem je postavil bivanje pred vedenje, nasprotno pa sta razsvetljenstvo in naturalizem postavila vedenje pred bivanje. Ta premik se je zgodil v sedemnajstem stoletju z Descartesom, ki ga mnogi štejejo za prvega modernega filozofa. Descartes ni zavrnil teističnega pojmovanja Boga, temveč je hotel biti povsem prepričan, da je tisto, za kar je predvideval, da ve, zares resnično. Svoj metodični dvom oziroma razumsko distanco do vsega, kar je mogoče spoznati, je razširil do skrajnih meja. Sklepal je, da lahko dvomi o vsem razen o tem, da dvomi (dvom je mišljenje). Tako je zaključil: »Mislim, torej sem.« Nato je razmišljal naprej. Ali poleg njegovega obstoja obstaja še kaj drugega, o čemer bi lahko bil gotov? Po nizu argumentov je zapisal: »Sem resnična in resnično bivajoča, misleča stvar.« Descartes je nadalje menil, da Bog nujno obstaja in da je resničnost dvojna – snov in duh. Avtonomnost človekovega razuma, ki jo je predstavil, je povzročila bistven premik v filozofski misli.

Ko je postalo vedenje najpomembnejše, se je pojavilo vprašanje, kako lahko vemo. David Hume je podvomil o obstoju vzroka in učinka kot objektivne resničnosti. Drugi veliki filozof, ki je poglobil isto misel, je Immanuel Kant. Objavil je eno največjih knjig vseh časov – Kritiko čistega uma. Ugotovil je, da moramo vso resničnost razdeliti na dva svetova. Prvega je imenoval svet fenomenov. Kar koli dojamemo v njem, dojemamo s spoznavnim aparatom. Predpostavljal je, da obstaja temeljna resničnost, ki pa je nikoli ne moremo izkusiti neposredno. Vse, kar lahko spoznamo o njej, je neka oblika, ki se pojavi v naši zavesti – naš miselni model tega, kar naj bi bilo »tam zunaj« nas. Vse forme so odvisne od opazovalca – subjekta. Prostor in čas sta izraza naše čutnosti, brez katerih v tem svetu ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati. Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tega ne moremo doumeti. Vendar obstaja še drugi svet, Kant mu pravi noumenalni, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, do katerega se znanost ne more dokopati, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje. Kant je povzdignil spoznavajočega na položaj »ustvarjalca« resničnosti.

Friderich Hegel je v svojem delu Fenomenologija duha predstavil idejo t. i. absolutnega idealizma. Povzel je Schellingovo misel, da je cilj človekovega razvoja samospoznanje in samorazumevanje. Vendar ta proces zanj ni bil isto kot narava, temveč je dogajanje razumel bolj v moralnem smislu. Po njem duh ni nastal iz nežive materije, temveč je prav tisto, iz česar sestoji vse bivajoče – duh je torej temelj vsega bivajočega. Ves zgodovinski proces, ki sestavlja resničnost, je razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju; ko pa je to doseženo, se vse bivajoče ubrano združi s samim seboj. Hegel je dosegel enkraten položaj med velikimi filozofi, saj svetu ni zgolj priskrbel ključa za razumevanje resničnosti, temveč pomeni vrh svetovno zgodovinskega procesa, saj pomaga doseči samospoznanje.

Še korak naprej je storil sloviti Arthur Schopenhauer, eden največjih filozofov zadnjih stoletij, ki je popravil in dopolnil Kanta. Ugotovil je, da je predstava, da smo med seboj ločeni posamezniki, veljavna le v izraženem svetu. Zunaj področja, v katerem sta prostor in čas, ne more biti nobenega razlikovanja. V tem zadnjem temelju naše biti pa smo nedeljivo eno. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le razdeljena na videz. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem, delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni. Kasneje je tudi ugotovil, da se njegova filozofska spoznanja in nekatere neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma ter z vzhodno filozofijo nasploh. Njegova zasluga je, da je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli. Toda hkrati je bil tudi prvi odkriti in eksplicitni ateist; podobno kot budisti ni verjel, da imamo permanentne jaze. Bil je prepričan, da je svet izkustev brez pomena ali namena; ker nam je lastno prizadevanje, da mislimo o njem kot o nečem, kar obstaja ločeno od nas, je ves njegov smisel prevara. Umetnosti je pripisoval pomembno mesto v celotnem redu stvari in je odločilno vplival na ves rod umetnikov in filozofov naslednjih stoletij.

Karl Marx je s svojo idejo, da je stvarnost sestavljena iz snovi, dosegel večji odziv kot kateri koli filozof v zgodovini in odločilno vplival na predstave o sebi. Približno sedemdeset let po njegovi smrti so tretjini človeštva zavladale vlade, ki so se imenovale marksistične. Marx je bil prepričan, da je znanstveno utemeljil zakone zgodovinskega razvoja človeštva in s tem omogočil napoved prihodnjega razvoja z znanstveno natančnostjo. Njegov nauk, marksizem, temelji na filozofski misli, ki je v marsičem heglovska, ima pa ključno razliko, ki izvira od (prav tako levega heglovca) Feuerbacha: stvarnost po Marxu ni sestavljena iz duhovnega, kot je trdil Hegel, temveč iz materialnega. Zato je Marx materialist, njegov nauk pa dialektični materializem.


 

Od Marxa do Popperja

Po Marxu se je pojavil filozof, ki se je lotil področja morale in vrednot: Friedrich Nietzsche. Zavrnil je Descartesov argument glede gotovosti o lastnem obstoju in idejo Mislim, torej sem. Kaj, če mišljenje povzroča jaz, namesto da bi jaz povzročal mišljenje? Kaj, če proces mišljenja ne zahteva misleca, temveč zgolj daje utvaro o kom, ki misli? Po Nietzscheju noben misleči človek ne bi smel zaupati objektivnosti človekovega razuma. Nietzsche se je strinjal s Schopenhauerjem, da ni Boga in ne nesmrtne duše, vendar je v nasprotju z njim menil, da je fizični svet ves svet, ki obstaja.

Nietzche je napadel navezanost na obstoječ sistem vrednot, ki izvira iz stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, se pravi iz družb, ki so popolnoma drugačne od današnje. Krščanska tradicija namreč poudarja suženjsko moralo, ponižnost, šibkost, strpnost kot vrednote, kar je v nasprotju s tistim, kar opažamo v naravi, in tudi v nasprotju z lastnostmi, potrebnimi za uspeh. Menil je, da moramo poiskati primernejši sistem vrednot. Zakaj ne bi raje cenili poguma, nadarjenosti, drznosti, junaštva, domiselnosti in kljubovalnosti, ki označujejo t. i. nadčloveka z voljo do moči? Človek bi si moral »drzniti postati to, kar je«.

Po Kantu se je na področju filozofije dogajalo komaj kaj takega, kar je prispevalo k poglabljanju duhovnih spoznanj o stvarnosti. V dvajsetem stoletju se je zvrstilo več filozofskih struj, filozofi pa so bolj ali manj mlatili prazno slamo, saj niso ugotovili nič pomembnejšega. Utilitaristi so menili, da je dejanja treba presojati po koristnosti njihovih posledic. Ameriški pragmatisti so ugotavljali nezanesljivost naše spoznave. Veliko so se ukvarjali s povezovanjem matematike in logike (Frege, Russell), še več z analizo jezika ter jezikovnih formulacij (analitična filozofija), s problemi pomena izjav, smisla in resnice. Wittgenstein je menil, da se mora razumna filozofija omejiti na svet, o katerem lahko govorimo, saj bi postala nesmiselna, če bi to mejno črto prestopila. In večina filozofov mu je v tem oženju obzorja zavesti zgolj na pojavni svet pritegnila.

Nato je nastopilo obdobje eksistencializma (Heidegger, Husserl), v katerem so si prizadevali odkriti smisel življenja z raziskovanjem lastnega obstoja. Pri raziskovanju zavesti so se usmerili v sistematično analizo doživljajev (»fenomenologija«), ne da bi se spuščali v kako duhovno globino. Prizadevali so si najti temelj za vrednote v svetu, ki nima nobenega objektivnega smisla in nobenega lastnega cilja ali namena.

V novi francoski filozofiji dvajsetega stoletja je Bergson ponovno obudil spoznanja o notranji naravi stvari, govoril o notranjem svetu našega neposrednega spoznanja, o resničnosti, ki je kontinuum brez ločljivih enot itd. A brez večjega odziva. Jean Paul Sartre se je imel za zgodovinskega materialista in je poskušal uskladiti eksistencializem z marksizmom. Veliko se je ukvarjal z obravnavo vprašanj svobode posameznika.

Nekoliko zanimivejši je bil v novem času le avstrijski filozof Karl Popper ki je dokazoval, da prepričanje, ki se je pojavilo v Newtnovem času – namreč da znanost lahko ponudi zanesljivo spoznanje o svetu –, zmotno. Vse so le – upajmo, da čedalje boljši – približki; obstoječe teorije nenehno zamenjujemo z boljšimi. Napredovanje omogoča kritika. Družba, ki dopušča kritično razpravo, je učinkovitejša in uspešnejša od družbe, ki je ne dopušča. Po njegovem obstaja resničnost neodvisno od človeškega duha in se korenito razlikuje od človeškega izkustva; in prav zato je ni mogoče nikoli neposredno doumeti. Popper je s svojimi idejami silovito napadel zagovornike idealne oblike družbe, Platona in Marxa.

Kaže, da je filozofija v zadnjem času zašla v nekakšno idejno krizo, njeno vlogo pa je do neke mere prevzela sodobna znanost, saj je spremenila razumevanje pojmov, ki so pomembni za naše doživljanje sveta, na primer pojme časa, prostora, materije in fizikalnega predmeta. Znanstveniki tako postajajo filozofi, če sodimo po izjavah, ki vse bolj spominjajo na filozofski besednjak.

Pogled v zgodovino torej pokaže, da smo bolj kot Platonu verjeli Aristotelu, ki je svet postavil na materialne temelje, ter bolj kot Kantu in Schopenhauerju Marxu, ki je materializem postavil na piedestal. Zdaj smo pred spoznanjem, da materializem ne more pojasniti celote spoznavnega. A to so vedeli že idealisti.

Na konec tega zapisa velja uvrstiti vsaj še Carlosa Castanedo, enega najbolj branih pisateljev vseh časov, ki je v svojih delih razprostrl modrost starih indijanskih modrecev Toltekov. Tolteški pogled se povsem ujema z idealističnimi razlagami. Tolteki so razlagali, da stvarnost sestavljata dva svetova: tonal in nagual. Nagual je vse, kar je – neizraženo, nezavedajoče se, brezčasno, izrazi pa se skozi tonal, svet pojavnih oblik, omejenosti in končnosti. Brez prvega drugi ne bi mogel obstajati. Človek se najprej zaveda le tonala, ki deluje skozi energije. To zavest opažanja naguala so imenovali »druga pozornost«. Čas in prostor zanjo nista omejitvi. Spoznavanje naguala brez hkratnega razvijanja tonalega vidika sebe (snovno, miselno in čustveno telo) vodi v fantazije in zablode, iz katerih se je težko izkopati.