(Tomaž:) Stari, tisto, kar si mi zadnjič razlagal o bolečini, mi je res dalo misliti. Ali ni žalostno, da o takšnih važnih življenjskih stvareh vemo tako malo, v šolah pa nam glave trpajo z vsemogočim balastom, s katerim nimaš kaj početi?

(starec:) Žalostno, res. A to je posledica ukalupljenosti, ujetosti v materialistični koncept, ki je še v veljavi. Toda zrelost človeštva se približuje točki, ko bo prišlo do preboja oklepa materialnosti in zgodil se bo premik, večji od tistega, ki ga je povzročil Einstein s teorijo relativnosti.

Upam, da res. Krasno bi bilo, če bi se ta prehod zgodil mehko, postopno in neboleče. Zato je važno, da tisti, ki se zavedamo razmer, pričnemo usmerjati pozornost v ustreznejšo smer, da se ljudje malce zamislijo in začnejo razmišljati tudi izven ustaljenih kalupov. Še pred letom dni bi te ful debelo gledal, če bi mi rekel, da bolečine v resnici niso nekaj slabega temveč ful dobra priložnost za napredek, če se le zavedamo tega in vsaj malo poznamo ozadje teh mehanizmov!

Spoznanja je treba poglabljati. Važno se je zavedati, da nas bolečine in preizkušnje na silo vlečejo iz nezavednega. Preizkušnje pokažejo, kaj je pomembno in kaj ne, ker relativizirajo ustaljene vzorce in pokažejo pot iz iluzije. V prednosti so torej tisti, ki imajo bolečine in težave! Nesreče in bolezni so dobri prožilci preobrazbe zavesti. Tisti, ki razume, za kaj gre, utelešeno bolečino pretvori v zavest! Uporabi jo za razsvetljenje. Ženske na primer lahko uporabijo celo menstruacijo v ta namen.

Praviš nesreče in bolezni - o boleznih zadnjič nisva govorila. Je o boleznih treba kaj več vedeti ali gre samo za povezovanje različnih vrst bolečin?

Bolezen ni problem. Problem si sam, dokler ima nadzor nad teboj egoistični um. Normalno stanje telesa je zdravje. Ko si bolan, nikar ne občuti tega kot obliko neuspeha, ne občuti krivice. Ne obtožuj življenja, da nepravično nastopa do tebe, ne obtožuj niti sebe. Vse to je, v resnici, odpor. Ker v sedanjem trenutku, ki je edini resničen, ne obstajajo problemi, tudi bolezni ni. Z usmerjanjem pozornosti na sedanji trenutek in ko se vzdržiš mentalnega označevanja le-tega, se bolezen omeji na enega ali več dejavnikov: fizična bolečina, slabost, nelagodnost in nesposobnost. Običajno se ljudje predajamo ideji o "bolezni", razmišljamo o diagnozi in si slikamo potencialne scenarije bolezni, predvidevamo, kakšne negativne posledice bomo utrpeli ali celo umrli... Takšno ravnanje položaj samo poslabša.

Če te prav štekam, je torej glavni krivec za bolezen zopet um, ki fantazira in ustvarja scenarij bolezni? S takim razmišljanjem ustvarja program, po katerem se dogodki potem zares odvijejo?

Deloma to drži. Um z ustvarjanjem podob o bolezni res prispeva k neugodnemu poteku le-te. Važno vlogo pa ima tu utelešena bolečina, ki čaka na primerno priložnost, da se priplazi v tvojo zavest in te, ker se nahajaš v nezavednem stanju, pretenta, da si "ti bolečina" oz. bolnik. Kako se spopadeš z njo, sva se zadnjič precej izčrpno pomenila. Ko je prisotna bolečina, se je še laže kot sicer posvetiti sedanjemu trenutku. Dovoliti je treba trpljenju, da te potegne v sedanji trenutek, v intenzivno zavestno prisotnost. Vse "slabe" stvari, posebno resne preizkušnje, lahko izkoristimo za to, da v bolečini prisotno energijo zopet preobrazimo v življenjsko energijo. Tako kot so si nekdaj alkimisti prizadevali pretvoriti kovino v zlato, pretvoriš trpljenje v zavest, nesrečo v razsvetlitev.

Se pravi, z opazovanjem bolečine, z zavestno prisotnostjo v sedanjem trenutku preprečiš, da bi te utelešena bolečina potegnila v svojo past? Vzameš ji možnost, da bi zavzela tvojo zavest?

Tako je. Odvzameš ji čas. In ker ne dovoliš umu, da fantazira o njej, ji ne daš nikakršne preteklosti niti prihodnosti. Ne daš ji niti trohice svoje zavestne energije, ki je njena hrana. Še več. Izkoristiš jo kot prožilec, ki te odvede v intenzivno zavest o sedanjem trenutku - in takrat se zgodi zanimiv preobrat. Vse, kar je nezavedno, se namreč razgrajuje, ko nanj spustiš svetlobo svoje zavesti. Kadar pa se bolečini upiraš, dejansko potrdiš njen obstoj in pričneš producirati vibracije, ki so njena hrana.

Če se pogledaš v ogledalo in vidiš nekaj, kar ti ni všeč, bi morali biti nor, ko bi planil na odraz v zrcalu. A prav to delaš, kadar si v stanju nesprejemanja. Če sprejmeš sliko, kakršna je, če postaneš prijateljsko nastrojen do nje, ti ne more vrniti sovražnosti. To je način, kako spremeniš svet.

Pha. Tole je pa res ful zanimivo stališče. Kar težko ga je sprejeti. Marsikdo ne more pogoltniti te razlage.

Drži. Če ob tej razlagi postaneš jezen, je to zgovoren dokaz, da je bolezen postala del tvojega občutenja samega sebe in da si pričel ščititi svojo identiteto - s tem, da ščitiš bolezen. Resnica je, da stanje, ki ga označuješ kot bolezen, nima nikakršne zveze s tem, kar ti zares si.

Je tale recept za bivanje v sedanjem trenutku rešitev, s katero se rešiš tudi drugih problemov?

Če si popolnoma prisoten v sedanjem trenutku, ne moreš imeti problemov. Problem je nekaj, kar teži um. Um pa je, če si prisoten, izključen. Obstajajo le situacije, ki jih je treba rešiti ali sprejeti. A zakaj iz njih delati probleme? Probleme potrebuje ego, da iz njih gradi svojo pomembnost.

Se pravi, da sta problem in bolečina povezana?

Ko ustvariš problem, ustvariš tudi bolečino. Vse kar je treba storiti, je preprosta odločitev: karkoli se zgodi, si ne bom več povzročal bolečine; ne bom več ustvarjal problemov. Ne bom se več odločal, razen, če gre trpljenje predaleč. Vse to najbolje rešiš, če poiščeš moč v sedanjem trenutku. Če ne boš več ustvarjal bolečine samemu sebi, je ne boš niti drugim. Tako z negativnostjo ustvarjanja problemov ne boš onesnaževal niti Zemlje, niti tvojega notranjega prostora, niti kolektivnega duha človeštva.

Kaj pa če si v življenjski nevarnosti?

Če si se kdaj znašel v položaju neposredne življenjske nevarnosti, potem veš, da ta ni predstavljala problema. Um ni imel časa, da se angažira in ustvari problem. Um se je ustavil, ti pa si postal popolnoma prisoten v sedanjem trenutku, in nekaj mnogo močnejšega od tebe je prevzelo nadzor. Rešitev takrat najdeš intuitivno. V takšnem položaju preživiš ali umreš. Karkoli že, to ne predstavlja problem.

Vse to, kar praviš, je kot zaušnica tistim, ki verjamejo v superiornost razuma!

Bolje kot poslušati svoj um, ki običajno naredi zmedo, je - poslušati svojo intuicijo. Če pa je ni, je najbolje narediti - nič! Vprašaj se, kaj določa kakovost tvoje zavesti? Nivo tvoje prisotnosti! Edino mesto, kjer se lahko zgodi sprememba v zavesti in kjer preteklost, ki je balast, lahko razblineš, je sedanji trenutek. Vsi problemi so namreč povezani s preteklostjo ali s prihodnostjo. Še drugače: vsi problemi so posledica prevelike količine prihodnosti in pomanjkanja prisotnosti. V resnici obstaja en sam problem: um, okovan s časom.

Ne morem verjeti, da je kdaj možno doseči točko, v kateri ne bo več nobenih problemov.

Imaš celo prav. Nikoli je ne moreš doseči, ker si v njej že sedaj. Rešitev se ne zgodi v prihodnosti. Ne moreš biti svoboden v prihodnosti. Prisotnost predstavlja edini ključ za svobodo, zato si svoboden lahko le sedaj. Ko razčistiš s sabo, da je to, da nisi svoboden, le iluzija, ki jo vztrajno goji prestrašeni um.

Ampak zdaj sploh nisem srečen! Kako bi lahko bil svoboden? Edino upanje imam v prihodnosti!

Ti misliš, da se tvoja pozornost nahaja v sedanjem trenutku, a to ne drži. Ujet si v psihološki čas. Ne moreš biti nesrečen in hkrati popolnoma prisoten v sedanjem trenutku. Razumeti prisotnost pomeni biti prisoten. Z umom prisotnosti ne moreš dojeti. Tisto, kar poimenujemo »življenje«, so le »življenjske situacije«, ki so tesno vezane na psihološki čas - preteklost in prihodnost. Določene stvari se niso odvijale tako, kot smo želeli. Na tem temeljimo svojo predstavo o prihodnosti in ta predstava odreka verodostojnost sedanjemu trenutku.

Torej bi se moral naučiti delovati drugače - namesto, da razmišljam, bi moral zgolj opazovati, bivati in okušati sedanji trenutek?

Tisto, kar je potrebno storiti je - spremeniti način zavestnega delovanja. Treba je živeti v sedanjem trenutku in omejiti blebetanje uma. To je edini način, da preživimo kot rasa. Gre za bujenje iz sanj o času, materiji, obliki in izdvojenosti. Izviti se moramo iz predstave, da je rešitev v prihodnosti. Primež časa je tisti, ki je povzročil goro grenkih izkušenj. Prestopiti je treba vzorce, ki so tisočletja dominirali človeškemu življenju. Vzorce uma, ki so ustvarili trpljenje v neizmerni količini. Ne pravim - zlo. Ustrezneje je to proglasiti za nezavedno ali noro.

Glej vir /69/

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih