(Tomaž:) Stari, ampak tale manipulacija z DNK človeka se mi zdi pa težka svinjarija.

(starec:) Misliš? Ne pozabi, da v našem vesolju velja načelo svobodne volje. Tudi skozi "negativne" manipulacije se kaže božanska narava; treba je izživeti obe skrajnosti. Sicer pa ljudje v pogledu manipulacij nismo prav nič boljši. Se zavedaš, kako živina gleda na nas? Samo goveje živine redimo 1,6 milijarde - za zakol seveda. To je obenem največja ekološka grožnja za celoten planet.

O tem nočem niti razmišljati. Ampak, povej mi, človek je bil torej nekoč ful bolj - sposoben, pametnejši in to. Mislim, tudi živeti je moral čisto drugače.

Seveda. Njegovo telo je uporabljalo organe, ki so zatem skoraj zakrneli. Dihal je drugače. Tudi prehranjeval se je drugače. Kot veš, človek z zrakom, ki ga vdiha, užije tudi prano, življenjsko energijo, kitajsko "či", hindujci ji rečejo "prana", ki je vsepovsod okrog nas, tudi v vesolju, in prehaja skozi vsako snov. Prana je...

Čakaj, kaj misliš z zakrnelimi organi?

Človek ima v glavi nekaj silno pomembnih žlez, ki pri današnjem človeku "spijo". Gre za hipofizo (pituarno žlezo) in epifizo ali češariko (pinealna žleza). Pomen hipofize verjetno poznaš, o češariki pa se le malo ve, čeprav (in prav zato, ker) je bistven element duhovnih potencialov. Nameščena je praktično v centru možganov, blizu hipofize. Nekoč je bila velika kot ping-pong žogica, danes pa ima le še velikost graha. Jacob Liberman razlaga, da je ta organ zelo podoben očesu, je votel in ima zgoraj odprtino z lečo, ki lahko fokusira svetlobo! V notranjosti pa ima celo barvne receptorje. Gleda navzgor, proti nebu, z zornim kotom 90 stopinj.

Kaj takega! In kaj je to oko "gledalo"?

To oko, ki ima bistveno vlogo pri predelavi energije, je sprejemalo božansko svetlobo in je bilo sredstvo za duhovno komunikacijo, jasnovidnost in podobno. Ko je bila ta žleza aktivna, se je človek lahko prehranjeval s svetlobo. Takrat je tudi dihal drugače. Danes dihamo skozi nos in tako s prano, ki prihaja v telo, obidemo češariko, ki ostane tako brez hrane. Nekoč pa je človek dihal skozi kronsko čakro (sedmo, na temenu) in skozi bazno (prvo) čakro; prana, življenjska energija, je prihajala v telo po vertikalnem kanalu ob hrbtenici in je tako neposredno napajala glavo, češarika pa je to energijo "precejala" in transformirala v hrano in informacije. Ko se je, v času Atlantide, dihalna pot spremenila, je usahnila tudi možnost duhovnega videnja; stvari smo pričeli dojemati na povsem nov način, z drugačno interpretacijo resničnosti; naša resničnost je polarizirana resničnost, ki vidi vse kot dobro ali slabo, belo ali črno... Vidimo se, kot da smo znotraj telesa, vse ostalo zunaj pa ni v nobeni povezavi s čimerkoli drugim. To je posledica spremenjenega načina dihanja, ki nas je vodilo tudi k povsem drugačnim navadam - na primer k uživanju hrane, česar dotlej nismo nikoli počeli. Naša telesa so postajala gostejša in gostejša in nas tako potiskala na vse gostejšo raven obstoja.

Torej je človek nekoč imel sposobnost komuniciranja z drugimi dimenzijami?

Seveda. To je bilo tako kot če danes z vrtenjem gumba radio sprejemnik uglasiš na drugo postajo. Nekoč si to storil v mislih. Zavest si preklopil v drugačen način dojemanja in tako prestopil v drug svet. Danes smo v položaju, ko se zavest o teh pozabljenih potencialih zopet budi. Ugotavljamo, da to, kar zaznavamo, še zdaleč ni vse, kar je človeku dosegljivo. Ta stvarnost se razširi takoj, ko dopustimo možnost, da hkrati obstajajo še druge dimenzije in resničnosti, do katerih lahko sežemo. Počasi se pričenjamo zavedati, da poleg televizijskega kanala "materialni svet" obstaja še cela vrsta kanalov "duhovnega sveta", ki čakajo, da jih zopet odkrijemo.

Hočeš reči, da se lahko zopet duhovno usposobimo, se pravi - uredimo dihanje, spravimo v red žleze in take reči - in spet postanemo "duhovno funkcionalni"?

Seveda. Ta proces ni ravno preprost, sploh pa ne zelo hiter, a je vendarle hitrejši, kot je bil nekoč, saj so zdaj okoliščine temu mnogo bolj naklonjene. Predvsem se je treba znebiti vseh nečistoč, ki so se nabrale v našem snovnem in nesnovnih telesih. Spomini in strahovi se v telesu nabirajo v kosteh in mišicah. Treba je telo razbremeniti tega balasta, sicer ne more duhovno zaživeti. Tu je bistvenega pomena odpuščanje - sebi in drugim. Odpustiti pomeni z ljubeznijo sprejeti tisto, kar je bilo narobe in slabo in ob tem se življenjska energija, vezana v teh travmah, zopet sprosti. Treba je doumeti, da je bilo vse, kar se je naložilo, potrebno zaradi scenarija, ki predvideva precej ovinkasto pot do cilja. Zdaj smo v tistem delu scenarija, ko je treba bremena odložiti.

Hočeš reči, da brez čiščenja ni duhovnega razvoja?

Vsekakor. Tudi dober alpinist ne moreš postati, dokler je tvoje telo zamaščeno, zanemarjeno, netrenirano in dokler nisi naštudiral vseh tehnik, ki omogočajo plezanje po zahtevnih terenih. Pri duhovnem razvoju je ob tem poglavitna naravnanost k ljubezni, ki sprejema vse in nas združuje s Stvarnikom, ki je edini Vir vsega, kar je. Ko sprejemamo in ljubimo vse, se razblinjajo meje. Odpor in nasprotovanje meje in prepreke ustvarjata, ljubezen pa jih razblinja. Nesprejemanje te oropa življenjske energije in upočasni napredek, kajti v odpor vložena energija je kot breme v nahrbtniku, ki terja tvoj čas in zavest.

Dobro, dobro. Ampak povej mi, ali človek, ko se očisti in se nauči prav dihati, avtomatsko pridobi nazaj vse duhovne darove?

Vsekakor s tem odpravi zapreke. Če se vrneva k alpinistu - pridobiš si prožno in mišičasto telo, toda potrebno je zagotoviti tudi znanje, se oborožiti s plezalno tehnologijo... Tukaj je treba povedati, da je silno pomembno osvežiti in okrepiti svoje občutke in čustva. V duhovnem svetu se pač ne moreš zanesti na fizične čute, pač pa na občutke in emocije. Če jim ne zaupaš, si v težavah. Druga stvar pa je duhovno znanje, ki ga postopno gradiš in pridobivaš duhovne izkušnje.

Okej. In potem, ko si se tako usposobil, si na primer zaželiš, da bi šel pogledat v kako drugo dimenzijo, kako rastejo vesoljčki na Orionu. Kaj rabiš takrat? Časovni stroj? Leteči krožnik?

Niti ne. Stvarnik je človeka ustvaril kot multidimenzionalno bitje, ki je opremljeno z vsem, kar potrebuje za gibanje po vesolju. Ko se zave svojih potencialov in jih zopet aktivira, ne potrebuje ničesar drugega. Si že slišal za Merkabo ?

Ne. kaj pa je to?

To je, kako bi dejal, duhovni stroj, polje luči, ki se ustvari okrog človeka in vključuje duh in telo. Je kot nekakšen duhovni leteči krožnik, ki ga aktiviraš s posebno meditativno tehniko in med drugim omogoča, da se premakneš v druge svetove. Ko dosežeš Merkabo, tvoje misli in občutki dobijo tisočkrat večjo moč. Z njo lahko ustvariš magnetno polje, ki zaščiti vse tvoje spomine, s čimer postaneš nesmrten. Ko bo namreč prišlo do kolapsa magnetnega polja Zemlje, bodo namreč vsi spomini v umu izbrisani in vse se bo pričelo znova, kot bi znova vključil računalnik. Merkaba omogoči prehod v četrto dimenzijo.

To je pa zelo zanimiva stvar. O tem se bova še kaj pogovarjala.

Veš kaj, mislim, da smo bili doslej veliki reveži, ker se nismo zavedali zakladov, ki jih nosimo v sebi. Hvala Bogu, da se je to spremelilo in se ta mora bliža koncu. Ti povem, zdaj ko samo slutim, kakšno čudovito bitje z neverjetnimi potenciali je človek, se že mnogo bolje počutim. Zdaj moram samo zbrati dovolj energije in se lotiti kupa blata v sebi...

Veliko uspeha ti želim!

 

Glej tudi: Skrivnost v možganih (1)

Komentarji   

+1 #1 Tamara x 23:38 31-07-2010
Zelo zelo lepo napisano!
Tudi jaz komaj cakam, da pridem do faze ko se zavem vsega. :-)
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih