(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Bova danes nadaljevala zadnjo debato o temeljih krščanstva?

(Tomaž:) Šur. Dokler imam glavo še polno informacij iz knjige Davida Icka, to ni problem. Kje naj nadaljujem?

Tam, kjer si končal. Omenil si, da je Biblija izmišljena, simbolična pripoved, ki sloni na podatkih, ki se ponavljajo pri različnih drugih osebnostih iz pradavne zgodovine.

Šur. Naši Gospodarji, ki imajo interes ljudstvo držati na uzdah, so za različna ljudstva spremenili imena in nekaj detajlov, pa je bila zgodba zopet zanimiva za drugo okolje. Ampak tisto, kar bi ti danes hotel povedati, so predvsem detajli iz zgodovine ustvarjanja Biblije.
Nova zaveza, Cerkev in krščanstvo je delo družine Kalpurnia Pizona, ki je pripadala rimski aristokraciji. Bili so, jasno, modre krvi. Okrog 60. leta po Kristusu je Pizon napisal »Ur Marcus«, prvo verzijo Evangelija po Marku. Pri tem je imel podporo pisca Aneja Seneke. Toda najverjetneje je oba ubil car Neron. Delo je nadaljeval Pizonov sin An, ki je uporabljal številne psevdonime, določeno vlogo pa je igral tudi Plinij mlajši.
Vsi liki v Bibliji z Jezusom vred so izmišljeni, Jezus na primer je nastal kot kombinacija več elementov (Jožef iz Egipta, poganski bogovi...). Če Pizon prebereš nazaj, dobiš Josip. To je Pizonov podpis, drugi podpis pa je št. 60. Zgodba je izmišljena, a vezali so jo za določen čas in prostor ter povezali z nekaterimi resničnimi osebami tistega časa (Herod). Zgodba je vezana na prerokbe iz Stare zaveze. Popravljali so tudi tekste Stare zaveze ter napisali večino od 14 apokrifnih knjig.
Toda pri širjenju vere je prišlo do zapletov. Cel šit je nastal, ko sta si Plinij mlajši in Just Pizon izmislila lik Pavla. Lik boga Sonca, ki ga uteleša Jezus, je v nadnaravnega, božjega sina spremenil Pavel (Savel iz Tarza). To je celo štorijo precej spremenilo, ker so bili vnešeni novi elementi, ki sprva niso bili predvideni. Iz človeka so napravili Boga. To je kasneje pripeljalo tudi do spora med prvimi kristjani.

Torej Jezusovo zgodbo in doktrino po svetu ni razširjal Pavel?

Seveda ne, temveč Plinij in Pizoni (med leti 100 in 105), ki so se predstavljali kot apostoli. Prve cerkve je zgradil Plinij. Razširjanje nove vere je bilo v krajih, kjer so častili Mitro in Dioniza, razmeroma neproblematično, saj je zgodba o Jezusu v grobem in v številnih podrobnostih enaka zgodbam Mitre in Dioniza. Drugačna so bila le imena. Tako je veliko privržencev Mitre prestopilo k Jezusu.

Kako pa so to krščansko zgodbo sprejeli vladarji - Konstantin in drugi?

Pizonovo izmišljotino je v religijo povzdignil rimski cesar Konstantin Veliki, ki je postal rimski cesar leta 312. Bil je član Babilonskega bratstva, tako kot Plinij in Pizon, in je seveda sledil zastavljenemu načrtu. Sam nikoli ni zares postal kristjan, saj je častil grškega Apolona. Na mestu Kristusovega razpetja je dal postaviti baziliko Sv. Petra (l. 326). Podpora krščanstvu je bila povsem politično dejanje. Prekinil je preganjanje kristjanov in vseh enobožnih religij, z Milanskim ediktom. Želel je končati spor med privrženci Pavlove verzije (da je Jezus Bog) in arijske verzije evangelija (Jezus je človek) in ustvariti enotno doktrino. Na Nikejskem koncilu je zbral 318 škofov in jim je preprosto objavil tisto, kar je potem obveljalo kot »temeljno krščansko verovanje« in se imenuje Nikejska dogma. Bog in Jezus sta tako ena oseba - tako kot v Babilonu bog Nimrod in njegov sin Tamuz, boginja Semiramis pa je Sveti duh.

Kako pa je bilo s sestavljanjem biblijskih tekstov?

To je bilo prava farsa. Od knjig in evengelijev ter mnogih dodatkov, ki so jih napisali Pizoni in Plinij, se v Bibliji nahajajo samo knjige, ki jih je izbrala hierarhija krščanske Cerkve. Mnogi boljši in kvalitetnejši teksti so bili izločeni. To je takrat kritiziral tudi rimski filozof Celsius.
Leta 380 je Teodozij krščanstvo razglasil za uradno religijo Cesarstva. Leta 382 pa je papež dal Biblijo prevesti tajniku Jeronimu v latinski jezik, ki je bil uradni jezik Rima. Torej še en prevod s hebrejskega in grškega, v latinščino, kjer so se številnim pomenskim napakam pridružile še Jeronimove korekcije vseh tistih delov, ki niso bili v skladu z Nikejsko dogmo in prepričanjem, da so ženske ničvredne (vpliv Sv. Avguština). Na koncilu v Kartagini, l. 397, je bil taka predelava potrjena. Večina ljudi, ki seveda niso znali latinščine, latinske Biblije ni mogla brati, s tem pa so postali krščanski svečeniki edini razlagalci nauka.

Kaj pa reinkarnacija?

Ja, seveda. Nova krnitev originalnih tekstov je bila storjena l. 553 na drugem koncilu v Carigradu. Car Justinjan je učenje o reinkarnaciji razglasil za krivoverstvo, koncil pa je brez prisotnosti papeža odločil, da bodo izobčeni vsi, ki bodo širili nauk o krogu rojstev in smrti. Tako imenovana »Biblija Vulgata« je tako postala široko sprejeta verzija, na koncilu v Trentu l. 1545 pa je bila proglašena za edino sprejemljivo za Rimokatolike.

Kaj mi veš povedati o krščanskem odnosu do jin oz. ženske energije?

Krščanstvo je enako kot Judaizem in Islam ustvarjen tako, da potlači žensko (jin) energijo v človeku, intuitivno povezavo z višjimi ravnmi naše večdimenzionalne zavesti. Tako se izključi intuicija in višja zavest, dominirati pa začne nižja zavest. Ločen si od svojega najvišjega izraza ljubezni, modrosti in znanja in prepuščen zmanipuliranim informacijam, s katerimi nas nenehno bombardirajo. Gospodarji, se pravi Babilonsko Bratstvo, je želelo ustvariti svet, v katerem ni ravnovesja med moškim in ženskim načelom temveč prevladuje moška energija. S tem smo takorekoč duhovno pohabljeni.
Najprej je bil ženski princip ignoriran. V Konstantinovem Kredu ženska sploh ni omenjena. Ženskam sprva vstop v Cerkev ni bil dovoljen. Šele na koncilu v Trentu, l.1545 je rimska Cerkev (s tremi glasovi razlike) uradno priznala, da ima ženska dušo!

Napad na intuitivno žensko energijo se je razplamtel s preganjanjem »čarovnic«. Ampak to ni pomenilo preganjanja le žensk, ampak tudi medijev, vidcev in mojstrov nadčutnega vseh vrst. Pred tem so bili stiki z nadčutnim vsakdanji pojav. Zdaj pa so z enim papeškim dekretom glasovi nebes postali vražji in na deset tisoče ljudi je bilo sežganih na grmadi. Avtorji krščanske doktrine so se bali, da bi staro, duhovno znanje, ki so ga sami uporabljali, prišlo v javnost.

Kaj pa odnos do spolnosti?

Od seksualne energije je prihajala druga velika nevarnost, saj je ta močan izvor ustvarjalne sile in duhovne moči. Sveti Avguštin, ki mu seksa v mladosti nikoli ni bilo dovolj, se je po spreobrnitvi v krščanstvo odločil, da je seks »grozen« in da v njem ne bi smeli uživati. To je bilo v prid Načrtu in leta 1074 je papež krščanskim svečenikom zapovedal celibat. V tisoč letih so visoko ceno za to plačali otroci seksualno zafrustriranih in motenih svečenikov, ki v stiski ubirajo neetična pota pedofilije... Krčanska in moralna stališča, naperjena proti spolnosti, zapirajo korensko čakro in slabijo celotno človekovo bio polje.

Veš kaj pa je posebej zanimivo? Leta 1958 je Američan Morton Smith v samostanu Mar Sabe blizu Jeruzalema našel rokopis, iz katerega je lepo razvidno, kako je bila zgodba o Jezusu predelana vsakokrat, ko je Cerkvi to odgovarjalo. Rokopis je odkril tudi nepoznani del Markovega evangelija, ki ga je rana cerkvena hierarhija zatajila. V njem so celo navedki, ki dajejo sklepati na Jezusovo homoseksualno nagnjenje! Jasno je, da so cerkveni cenzorji takšno podobo morali »polepšati«.

Manjka še zgodba o slavnem Torinskem prtu.

Aha! Torinski prt, ki naj bi bil povezava z vitezi Templjarji, je izmišljotina, prav tako zgodba o Svetem gralu. To ti je lahko jasno takoj, ko izveš, kdo je to zgodbo in relikvijo lansiral: knjižničar vatikanske knjižnice rimske cerkve v Rimu! Nova past, v katero so se ujeli tisti, ki so zavračali zgodbo o Jezusu - Bogu in so tako dobili »dokaz«, da je bil Jezus »samo« človek. Ampak vsi ostali, bistveni elementi vere so bili s tem ohranjeni!

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih