(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Dolgo se nisva videla. Si zbolel?

(Tomaž:) Zdravo, stari. Res je. Malo me je zvilo. A ne prehudo. Toliko, da sem imel več časa za razmišljanje.

Lepo. Če si za to, bi danes malo zamenjala vlogi. Mi boš ti kaj povedal. O sebi.

Hm, no, imam še kup vprašanj, ampak naj bo. Kaj te zanima?

V najinih dosedanjih debatah sva natresla kup novih idej in predstav, drugačnih razlag, provokativnih stališč… Po vsem tem me zanima, kakšne predstave si si ustvaril. O sebi, o življenju, o stvarnosti…

Hm, ja. Kaj naj ti rečem… Marsikaj, kar si mi povedal, sam poštekal in dojel, tudi veliko sprejel kot ustreznejše videnje resničnosti. Vendar pa nekaterih idej še ne morem čisto vzeti za svoje. Saj veš, če obstaja v neko teorijo najmanjši dvom, je ne moreš zares sprejeti, ker veš, da nekaj ne štima. Pa čeprav ne štima le v tvoji glavi. Treba bo še nekaj časa, da si pridem na jasno…

Kako obravnavaš sebe? Si telo, duša, duh, intelekt?

Da nisem samo fizično telo, sem dojel že zdavnaj. Preveč je bilo različnih knjig o ljudeh, ki komunicirajo z dušami umrlih, preveč nenavadnih zgodb o fenomenih, ki se jih ne da pojasniti s fiziko. Tudi kemični proces v mojih možganih zagotovo nisem. Da sem predvsem duša, mi je bilo čisto domače, ali pa, da sem življenje. Potem pa si mi ti pritaknil misel, da sem morda individualni intelekt, ena od kopij Velikega uma, del Stvarnika… skratka Bog sam. Tega pa še ne morem čisto prebaviti. Okej, intelekt, ki je atribut duše, ampak Stvarnik sam… Preveč visok zid je še med človekom in Bogom v moji glavi. Tradicija, saj veš…

Popolnoma razumljivo. Predstav, ki so trdno vsidrane v njem, človek ne more kar tako zamenjati. Idej se človek oklepa še močneje kot stvari. Za ideje ljudje umirajo. A pomembno je biti toliko prožen, da se ne zapreš pred razlagami, ki stvari pokažejo v drugačni luči. Saj imaš čas, da se prepričaš, kaj je zate bolj resnično. Vsak se lahko svobodno odloči, kaj je zanj prav. In če imaš temeljna prepričanja, ki so neugodna, pa jih z ničemer ne moreš potrditi, imaš vso svobodo, da jih zamenjaš z drugimi, ki so ti bolj všeč. Svobodno se odločiš, ali verjameš v to, da je človek že od rojstva obremenjen s krivdo, ali pa, da je po svoji izvirni naravi enak Stvarniku, in del njega. Življenje, Veliki intelekt, kozmična inteligenca, Bog ali Stvarnik pa so sinonimi za isto entiteto. Najbolj pomembno je, da lahko sprejmeš misel, da si del te entitete, na pa ločen od nje. To celotno dojemanje bistveno spremeni. S tem se priključiš na izvor neizmerne moči, modrosti in ljubezni. 

Imaš prav. Meni je tista misel o svobodni izbiri zelo všeč. A da bi lahko sprejel koncept, ki si mi ga razlagal, moram razbliniti neke dvome, ki me še glodajo.

Tu sem, da ti jih pomagam razčistiti. Na dan z besedo.

Hm. Tista trditev, da je materialni svet – kot vse drugo – iluzija, mi kar ne gre v glavo. Tisto, kar se zdi tako, čvrsto, stabilno, oprijemljivo naj bi bilo – zrak!

Res je, materialnost nas je zelo vsrkala, »potegnila vase«. Zdi se nam, kot da je res nekaj posebnega. In prav je tako. A če pomisliš, da je vsa trdna snov sestavljena iz atomov, atomi pa so osupljivo prazen prostor, v katerem le sem in tja naletiš na kak trden osnovni delec – proton, nevtron, elektron… Če bi bil atom velik kot hiša, bi bili ti delci velikosti žoge, jabolka ali graha… Zelo prazen prostor torej. In za povrh je še nemogoče natančno določiti, kje se trajektorije delcev nahajajo, lahko operiramo le z verjetnostjo…

Res je. Kolikor se spomnim iz šole - če bi vse trdne delce celotne materije, ki sestavlja vesolje, stlačil skupaj, da bi se tesno dotikali, bi dobil za grahovo zrno veliko žogico. Nepojmljivo. Ampak kljub temu se zdi atom trdna struktura.

Pa poglejva z drugega zornega kota. Ali obstaja kak neizpodbiten, preverljiv dokaz, da trdna snov res obstaja?

Eeeeee, pravzaprav ne. Zaznavanje trdne snovi, kot vsega drugega, se zgodi v zavesti, torej v glavi. Če ne bi bilo nikakršne zavesti, se pravi prav nobenega opazovalca, si res ne predstavljam, s čem bi lahko potrdil obstoj materije. Če pa opazovalec nujno mora biti prisoten za to, da potrdi obstoj, je res vprašanje, če se vse skupaj ne godi le v njegovi zavesti. To drži.

Zavest je pogoj zaznave in obravnave informacij in vtisov. Zavest pa ni materialna in ne potrebuje materije za svoj obstoj. Zavest niso možgani in misli niso sestavljene iz atomov. Možgani so le odslikava uma na fizičnem nivoju. Možgani mrtvega človeka ne morejo producirati misli, torej je nekaj drugega bistveno za miselni proces. Tisto, kar  telo naredi živo. Življenje. In kaj je življenje? Energija, ki jo telesu prinese duša, kot je tudi splošno prepričanje. In če uporabiva klasične termine - duša in zavest sta tesno povezana. Duša pa naj bi bila sestavni del duha, ki napolnjuje vse, kar obstaja. Pa sva zopet pri nečem nematerialnem, kar bi zopet lahko imenoval kozmična inteligenca ali Veliki intelekt.

Lepo si to razčlenil. Upam, da bom končno zaštekal vse skupaj. A še nekaj me moti. Ne gre mi v glavo, da bi človeštvo toliko časa tavalo v temi, z zmotnimi predstavami o ustroju vesolja in obstoju Stvarnika. Kako, da ta ni poskrbel, da bi prava predstava prodrla v zavest ljudi in bi s tem preprečil toliko gorja, trpljenja in nesreče?

Zakaj misliš, da ni poskrbel? Saj je! Če ne bi, se midva o tem ne bi zdajle pogovarjala. In skozi vso zgodovino je na svetu kopica duhovnih učiteljev razlagala resnico, na način, ki je bil takratnemu času in nivoju intelekta primeren seveda. Gre pač za evolucijo zavesti. Zavest človeka se je razvijala do ravni, ki zdaj omogoča dojeti resnično stvarnost. Gorje, trpljenje in nesreča pa so učitelji oz. pripomočki, ki usmerjajo zavest in njen razvoj v pravo smer. Trpljenje vzpodbuja človeka v dobra dejanja zaradi tega, ker se želi izogniti bolečini, ki jo povzroča zlo. Kakšen bi bil sicer motiv za opravljanje dobrih del? In končno, kako bi vedeli, kaj je dobro, če ne bi obstajalo nič razen dobrega. Dobro pride do izraza šele takrat, ko se zavedaš, da obstaja slabo. Če ni kontrasta, ni spoznave. Vsa spoznava človeka je ustvarjena po načelu dualnosti, da lahko dojamemo razpon od ene skrajnosti do druge. Svetloba in tema, vroče in hladno, zgoraj in spodaj…  Tema ali zlo imata svoj namen…

Štekam. Skozi vso to kalvarijo, ki jo preživljamo, postajamo  čedalje bolj razviti, dokler ne bomo spoznali vse, kar je možno spoznati. In kaj se bo zgodilo, ko bomo vedeli vse, kar je možno spoznati?

Verjetno se bo vse začelo od začetka. Počakajva, pa bova videla.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih