(Tomaž:) Hojla, stari. V najini debati o idealističnem nazoru se mi je pojavilo toliko vprašanj, da jih še nekaj časa ne bova izčrpala. Marsikaj še ne štekam dobro. Bi mi ti še kaj razložil?

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Z veseljem. Samo vprašaj.

Zanima me še marsikaj v zvezi z materialnostjo. Rekel si, da je materialnost samo iluzija. To vsekakor ni preprosto dojeti, ko pa smo tako vezani na materialni nivo, da si ga predstavljamo celo kot temelj vsega stvarstva. Človeku kar ne gre v glavo, da bi bila vse to le fikcija.

Imaš prav. Za to je potreben velik miselni napor, tako rekoč kvantni skok v zavesti. Ta je seveda možen takrat, ko nivo duhovne zrelosti že dovoljuje, da ideje postanejo bolj fluidne. Vse, kar vemo, so namreč ideje. Dokler mislimo, da so ideje nespremenljive in tako rekoč pribite, omejujemo svoj intelekt. V naravi ni ničesar, kar bi bilo nespremenljivo, vse je podvrženo spremembam, tudi ideje. Celo takšne ideje kot na primer o omejeni hitrosti svetlobe se že kažejo kot vprašljive. Če se zares poglobiš v naravo »stvarnosti«, ugotoviš, da je edini trden temelj, ki nedvomno drži, dejstvo, da obstaja tvoj intelekt, saj lahko razmišljaš. Popolnoma vse ostalo je zate možno le, če se tebi, mislecu o tistem pojavi misel. Če nikakršne misli o tistem ni, potem tisto zate preprosto ne obstaja.

Okej. Ampak med mislijo in zaznavo predmeta pa vendar obstaja razlika?

Med mislijo in zaznavo predmeta je le kvalitativna razlika in sicer v tem, da pri zaznavi predmeta dobiš še povratno informacijo v obliki nekih dražljajev, ki jih posredujejo čutila. A čutila so zopet  sistemi, ki delujejo le, če informacijo z njih pridejo v tvoj um. Če v tvoj um ne pride informacija o tem, da te je nekaj pravkar speklo v prst, potem ti ta lahko zogleni od vročine, a ti tega ne boš vedel in tudi bolečina se ne bo pojavila. Čutni vtisi nastanejo v umu, nikjer drugje se ne morejo interpretirati.

Kaj pa slepci? Ali je pri njih kaj drugače? Oni ne vidijo, pa vseeno vedo, da materialni svet obstaja.

Drugače je le to, da vidnih vtisov ni, zato pa večjo pozornost usmerjajo na druga čutila.

Kaj pa atomi, fizika snovi, subatomski delci in te reči? So to tudi samo  ideje?

Fizika snovi je, čeprav jo raziskujejo že 60 let, še vedno precejšnja skrivnost, polna nedorečenosti in nedoločenosti. Tu še vedno govorimo z verjetnostih. Nihče še vedno ne zna ustvariti atoma ali energije pretvoriti v maso. A s tem je podobno kot s čustvi. Kdo zna natančno razložiti čustva? Zanesljivo vemo le to, da se zaznava vseh teh pojavov dogaja v umu.

Hm. Štekam, da te ne morem napeljati na tanek led. Kaj pa ta vezanost na materialnost - ali nam, oziroma intelektu, povzroča kaj težav?

Z negovanjem vezanosti na materialne dobrine človek prostovoljno omejuje svojo zavest z omejevanjem svoje izbire; zmotno meni, da so vse druge opcije nepomembne. Gre za samoomejitve, krnitev lastnih intelektualnih sposobnosti. To je škoda, saj smo se ujeli v omejen krog razmišljanja, iz katerega je težko izstopiti k večjemu zavedanju.

Ja, škoda, da je nekoč prevladal materialistični svetovni nazor. Situacijo pa smo si še poslabšali, ker smo si naprtili tudi predstavo, da je v materialnosti ful pomemben denar.

Kopičiti denar in razviti svoj intelekt sta dva povsem različna cilja. Nikoli ne moremo izpolniti obeh hkrati. Poznaš zgodbo o Aleksandru Velikem? Ta je v svojem času zavojeval ves svet in pred nogami so mu ležala vsa bogastva sveta. Na smrtni postelji je poklical k sebi ves dvor in dejal: »Tja, kamor grem, ne morem odnesti s seboj ničesar od tega, kar imam…«  To so bile njegove zadnje besede. V zadnjih trenutkih življenja je dojel nesmisel akumuliranja materialnih dobrin. Žal sodobni človek meni, da si z njimi lahko poveča kakovost življenja, ne zaveda pa se, da postaja vse večji suženj le-teh in vse večji intelektualni siromak. Materialne stvari imajo v našem življenju en sam namen: da pomagajo pri razvoju našega intelekta. Zavest, da je človekov fizični obstoj namenjen njegovemu spiritualnemu napredku, kjer ima intelekt bistveno vlogo, pa je žal še daleč.

No, in zdaj sva tam - kako merimo na Zemlji »napredek« in »uspeh«? V denarju. Obstaja zelo ukoreninjeno prepričanje, da je kopičenje materialnih dobrin koristno in potrebno vsakomur, ki gleda odgovorno na svojo prihodnost. Pomeni varnost za prihodnost. Kaj praviš o tem?

Varnost je le malo drugačna krinka za nevarnost. Življenje samo je smrtno nevarna zadeva, ker se neprestano spreminja. Življenju preprečiti spremembe pomeni smrt. Ali meniš, da je denar lahko merilo tvoje inteligence ali pa merilo tvojega napredka? Ali meniš, da lahko denar prispeva h kvaliteti tvojih čustev? Ali lahko čustva in inteligenco kupiš z denarjem? Resničnega zadovoljstva in izpolnitve človeku ne more dati zavest o materialnem izobilju. Dobimo ga le ob doživljanju višjih čustev, ki pa z materialnimi dobrinami nimajo nič skupnega, pač pa z večanjeminteligence. Denar je morda lahko merilo le materialnega kopičenja, ki pa ni v skladu s kozmičnim načrtom. Posledice so večanje pohlepa, zavisti in napetosti med ljudmi, zasužnjenje človeka, zmanjševanje svobode izbire in intelektualnega napredka človeka.

Res je, a ne vem, če poznam koga, ki si ne bi želel imeti ogromno keša.

Ko analiziraš proces ustvarjanja velikih količin materialnih dobrin ali bogastva (ne glede na to, ali ga izraziš v denarju) ugotoviš, da je to možno le z izkoriščanjem množic posameznikov. Velik profit je vedno rezultat nerealnega prikazovanja vrednosti izdelkov, ali pa izkoriščanja zakonskih lukenj, ki omogočajo prelivanje družbenega denarja v zasebne žepe. Torej temelji na neresnici. Neresnica pa ovira kozmične načrte.

Ta ideal, denar, nas je zapeljal v veliko štalo, kaj praviš?

Ko smo sprejeli denar kot vir uspeha, smo ustvarili sistem, v katerem so glavni igralci najbolj drzni hinavci in prevarantje, brezsrčni, pohlepni, brezobzirni in neusmiljeni ljudje, ki sta jim sočutje in etika španska vas. A tega sploh ne opazimo, saj je ta ideal tako trdno zasidran v nas. Povzročanje vojn in gorja, ki so bajen vir zaslužka najpremožnejših, so popolnoma običajni prijemi. V takšni materialistični družbi smo ljudje izpostavljeni sistematičnim in neprestanim poskusom zmanjševanja osebne svobode, intelektualnih potencialov in neodvisnosti, ki se vrši skozi domišljene propagandne in druge prijeme oblastnikov. Takšni odnosi pomenijo intelektualno pohabljanje celotne civilizacije.

Šur. Toda ljudje se sploh ne vprašamo, komu pravzaprav služimo. Ali misliš, da lahko svet napreduje v smeri razrešitve, dokler denarja ne strmoglavimo s trona idealov?

Dokler dovolj velika masa ljudi ne bo dojela, da cilj - kopičenje denarja, ni združljiv s ciljem reševanja sveta, saj nas je ravno prvi pripeljal v zagato, toliko časa voza naše civilizacije ne bo mogoče preusmeriti na pravo pot.

Torej sta možna dva scenarija: da prave ideale prepoznamo sami ali pa da nas narava s kako kataklizmo v to prisili.

Pri drugem scenariju bi te nekoliko korigiral: »prisili« ni najbolj posrečen izraz, saj imamo svobodno voljo. Raje reciva, da nam da dobro priložnost spoznati, kakšen je Stvarnikov načrt in namen našega bivanja. Odločitev pa bo še vedno svobodna.

Glej /57/

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih