V prejšnjih sestavkih smo odkrivali nova dejstva o naravi materije ter krpali luknje v obstoječih znanstvenih konceptih. Z novim znanjem smo pripravljeni, da se spopademo z uganko nastanka vesolja. Fraktalna zakonitost narave narekuje, da bomo tisto, kar se kaže na ravni atoma, opazili tudi na makro ravni, na skrajnem koncu kozmične skale.

V skoraj vseh duhovnih ezoteričnih tradicijah se vesolje rodi iz Enosti, ki je zavita v skrivnost. Tradicija nadalje pravi: Enost, ki ima najpopolnejšo obliko - obliko krogle, se deli in razcepi na dvoje. Poglejmo si, kako bi rojstvo vesolja popisali v luči fluidno dinamičnega koncepta.

cats-eyeEter, ki je polje zavestne energije, se znotraj prvobitne Univerzalne krogle oblikuje v dve vrtinčni polji (imenovali smo ju A1 in A2) z nekoliko različno frekvenco, zaradi katerih je eno »hladno«, drugo pa »toplo«. Rezultat njune medsebojne igre sta, kot smo videli v modelu kvantne fizike Roda Johnsona, težnostna in EM sila, ti pa gradita ves snovni svet, torej vse od atoma do galaksije. Zaradi velikanske hitrosti posameznih entitet pride do vtisa in učinkov, ki so značilni za trdno snov, materijo.

Predstavljajmo si, da se oba vrtinca A1 in A2 vrtita znotraj Univerzalne krogle v nasprotnih smereh in kot dva stožca pritiskata vsak s svoje strani proti središču. V središču krogle se mehurčki etrskega polja, ki neposredno trkajo, med seboj zlivajo in zaradi pritiska okoliške energije oblikujejo majhno plazemsko kroglo – kopijo Univerzalne krogle, mikrokozmos v makrokozmosu. Če bi poljema A1 in A2 nadeli imeni »moško« in »žensko« načelo, bi majhno kroglo lahko proglasili za njunega potomca. Od tod trojstvo. Znotraj nastale krogle porojeni vrtinec ustvarja gravitacijsko silo in priteguje vse več mehurčkov polj A1 in A2. Proces se ponavlja in v trkih nakopičena energija raste v vse večjo kroglo svetleče etrske plazme. Tako nastane prva zvezda – Centralno sonce vesolja.



Centralni oscilator

Ko Centralno sonce doseže ustrezno maso, zaradi silnih gravitacijskih sil implodira. Toda imploziji sledi nasprotni udar, eksplozija do prejšnje velikosti. Ta proces se znova in znova ponavlja. Proces krčenja in raztezanja ustvarja oscilacije; ezoteriki govorijo o božanske vdihu in izdihu ali o »božanskem utripu«. Frekvenca utripanja Centralnega sonca je zelo visoka – 100 milijonov utripov v sekundi, pri tem pa ob vsakem krčenju nastane blisk - močna svetloba, ki se širi iz centra. Centralno sonce tako opravlja vlogo centralnega oscilatorja. Pojav, imenovan »sonoluminiscen­ca«, so simulirali in potrdili v laboratoriju že leta 1934. Osnovni časovni interval ali časovna enota - sekunda, v kateri štejemo nihaje, je izbrana zelo posrečeno. Podedovali smo jo od Sumercev.

Da naše Sonce tudi redno pulzira, je bilo ugotovljeno leta 1962 (R. Leighton). Njegova površina se dviga in spušča za približno 3 kilometre vsakih pet minut. Nam najbližja zvezda – Alfa Centauri A - pulzira s frekvenco 7 minut. Pulziranje Zemlje je prvič izmeril Naoki Suda 1998; ugotovil je, da je ta frekvenca 2 do7 mHz povezana z Zemljino razdaljo od Sonca.



Struktura vesolja

Trditev, da kozmični objekti nastanejo kot posledica nasprotno vrtečih se plazemskih vrtincev, so dokazali v laboratoriju na japonskem, kjer so model galaksije ustvarili umetno. Argonsko plazmo, vrtečo se z nadzvočno hitrostjo, so injicirali v hladen argonski plin. Oblikovala se je spiralna diskasta struktura, ki je bila stabilna, dokler so ohranjali rotacijo plazme.

Kot že omenjeno, galaksija ni ploska tvorba, temveč jo obkroža galaktični sij v obliki krogle. Večina materije - kozmičnih objektov - se nahaja v področju galaktičnega diska - ekliptike. V osi tega diska obstajata vrtinca, ki se s severa in juga galaksije usmerjata proti centru in tvorita galaktično os te kroglaste forme. Emisija snovi je del krožnega toka materije, ki spiralno poteka v ravni ekliptike, se dvigne do osi in se po njej vrača v središče.

Celotno vesolje ima obliko super galaksije, kroglaste strukture, s Centralnim soncem v jedru in grozdi galaksij (superclustri) v okolici. Vsak od teh grozdov je zgrajen enako kot ena sama galaksija – kot kroglasta struktura, z največjo koncentracijo galaksij v njihovem središču.

Postavlja se vprašanje, kako naj bi nastala ogromna masa kozmičnih teles, galaksije, sonca, planeti. Materija se nenehno poraja in izginja, a zdaj vemo, da gre tu le za vidni vtis o njej, saj zavestne energije, etra, ni mogoče ustvariti ali uničiti. V mehanizmu galaksije do največjega izmeta materiala prihaja v ekvatorialni ravnini; tam se oblikuje spiralni pas energije in materije, galaktični disk. V izmetu materiala so tudi večje kroglaste strukture, iz katerih se oblikujejo nove galaksije. Na ravni galaksij se celotna zgodba v manjšem obsegu ponovi in nastanejo manjša sonca, ki ustvarijo svojo planetarno družino. Ta sonca in kvazarji so zametki novih galaksij, ki spiralasto rastejo po že znanih zakonitostih. Pri manjših velikostih teh teles govorimo o planetih in lunah. Vsako od nebesnih teles sledi ritmu Centralnega sonca.

Centralno sonce je vir vse energije, ki preko polja etra napolnjuje ves kozmični prostor. Iz tega vira se napajajo sonca (črne luknje) v centrih galaksij, ta napajajo posamezne vgnezdene sončne sisteme, posamezna sonca pa svoje planete. Z meritvami so ugotovili, da je tok energije iz centra naše galaksije mnogo močnejši vir torzijskih valov kot naše Sonce.

Planeti oddajajo več energije, kot jo lahko prejmejo od Sonca. Po Šusterjevi hipoptezi planet ali zvezda pri gibanju skozi vesolje vsrkava etrsko energijo v skladu s svojo hitrostjo. Večja ko je količina eterične energije v objekt ali skupino objektov, večji vrtilni moment bo imel objekt/skupina. To bi bilo nemogoče, če bi bil eter resnično »prazen« prostor.

Enake zakonitosti in geometrija veljajo v vseh predelih vesolja. Velikosti teles, orbite oz. razdalje med planeti in sonci ter planeti in lunami odražajo iste zakonitosti; vse se povezuje s frekvenco Centralnega oscilatorja. Od sonca napredujoči val z valom, odbitim na meji heliosfere, ustvarja krogelno stojno valovanje, ki je kot nekakšna 3D mreža v vesolju, podobna plastem čebule. Posamezna nebesna telesa se nahajajo natanko na mejah med posameznimi plastmi, določeno število sončevih polmerov proč od sonca.



Harmonično število 34560

Če drži teorija, da obstaja Centralni oscilator, ki z energijo napaja vse, tedaj mora obstajati mehanizem delitve te energije. Opravka imamo z enotnim sistemom krogelnih vibracij, kjer veljajo enaka načela kot v glasbi. Za celotno vesolje mora obstajati glasbeno razmerje, faktor delitve, ki povezuje posamezne komponente na vseh ravneh velikosti. Odkril ga je kontroverzni fizik Ray Tomes, njegova vrednost pa je zelo zanimiva: 34560.

Vsa nihanja v vesolju so torej natančni mnogokratniki osnovne frekvence Centralnega oscilatorja, njihove valovne dolžine pa so faktorji števila 34560. Če denimo vzamemo povprečno razdaljo med planeti in jo pomnožimo s faktorjem 34560, dobimo povprečen razmik med zvezdami. Enako velja za povprečno razdaljo med lunami in planeti ter med celicami in atomi. Če stisnemo materijo s faktorjem 34560, dobimo gostoto nevtronske zvezde, najgostejšega objekta v vesolju. Če materijo razširimo z istim faktorjem, dobimo gostoto etra. Centralni oscilator določa vse.



Vesolje kot živo bitje

Opisani koncept vesolja se mnogo bolj kot veljaven znanstveni koncept približuje tistemu, kar v simbolični obliki podajajo ezoterični spisi. Spomnimo se v predhodnih besedilih nanizanih spoznanj o zavestni energiji – etru, iluzorni naravi materije, votlosti in rasti planeta Zemlja in ostalih nebesnih teles, dodajmo ugotovitve o rojevanju potomcev iz staršev A1 in A2, vibrirajoči naravi vseh teles, njihovem pulziranju in njihovi usklajenosti s Centralnim oscilatorjem… Gre za pojave , ki so značilnost živih bitij. Kozmično dogajanje ima vse značilnosti življenja in samo-reprodukcije.

Nebesnih teles ne povezujejo le težnostne in EM sile; odnosi med njimi so mnogo bolj kompleksni, kot si predstavljamo; podobni so odnosom med živimi bitji. Sumerci jih niso zaman obravnavali kot zavestna bitja s čustvi. Nič čudnega - pri etrskih poljih A1 in A2 gre za zavestno energijo, sposobno sodelovanja in ustvarjanja osupljivih kreacij. Nebesna telesa niso mrtve gmote kamenja, ki letijo skozi vesolje. Astrologija je njihov resnični značaj in vpliv na naše življenje dojela že v času Sumercev. Vesolje samo je najvišje živo bitje. Živo bitje, ki ustvarja svoje potomce po lastni podobi.

 

 

Komentarji   

0 #1 alex 05:09 18-07-2013
Tale trditev:
'Vesolje samo je najvišje živo bitje. Živo bitje, ki ustvarja svoje potomce po lastni podobi.'
se ne sklada s tem, da je vesolje v našem umu. Torej, da mi sami s svojim umom tvorimo vesolje...
Na hitro sem pomnožil hitrost zvoka s številom 34560. Niti približno nisem dobil hitrost svetlobe?!
Mislim, da je to le ena izmed teorij in ni nič bolj in nič manj resnična kot trenutno veljavna teorija vesolja.
Ne verjamem več v nobeno teorijo, ker z našim umom pač ni mogoče doumeti vesolja. Lahko pa ga obravnavamo v prispodobah. Te pa so od človeka do človeka lahko zelo različne.
Lep pozdrav
Alex
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih