Struktura vesolja

Trditev, da kozmični objekti nastanejo kot posledica nasprotno vrtečih se plazemskih vrtincev, so dokazali v laboratoriju na japonskem, kjer so model galaksije ustvarili umetno. Argonsko plazmo, vrtečo se z nadzvočno hitrostjo, so injicirali v hladen argonski plin. Oblikovala se je spiralna diskasta struktura, ki je bila stabilna, dokler so ohranjali rotacijo plazme.

Kot že omenjeno, galaksija ni ploska tvorba, temveč jo obkroža galaktični sij v obliki krogle. Večina materije - kozmičnih objektov - se nahaja v področju galaktičnega diska - ekliptike. V osi tega diska obstajata vrtinca, ki se s severa in juga galaksije usmerjata proti centru in tvorita galaktično os te kroglaste forme. Emisija snovi je del krožnega toka materije, ki spiralno poteka v ravni ekliptike, se dvigne do osi in se po njej vrača v središče.

Celotno vesolje ima obliko super galaksije, kroglaste strukture, s Centralnim soncem v jedru in grozdi galaksij (superclustri) v okolici. Vsak od teh grozdov je zgrajen enako kot ena sama galaksija – kot kroglasta struktura, z največjo koncentracijo galaksij v njihovem središču.

Postavlja se vprašanje, kako naj bi nastala ogromna masa kozmičnih teles, galaksije, sonca, planeti. Materija se nenehno poraja in izginja, a zdaj vemo, da gre tu le za vidni vtis o njej, saj zavestne energije, etra, ni mogoče ustvariti ali uničiti. V mehanizmu galaksije do največjega izmeta materiala prihaja v ekvatorialni ravnini; tam se oblikuje spiralni pas energije in materije, galaktični disk. V izmetu materiala so tudi večje kroglaste strukture, iz katerih se oblikujejo nove galaksije. Na ravni galaksij se celotna zgodba v manjšem obsegu ponovi in nastanejo manjša sonca, ki ustvarijo svojo planetarno družino. Ta sonca in kvazarji so zametki novih galaksij, ki spiralasto rastejo po že znanih zakonitostih. Pri manjših velikostih teh teles govorimo o planetih in lunah. Vsako od nebesnih teles sledi ritmu Centralnega sonca.

Centralno sonce je vir vse energije, ki preko polja etra napolnjuje ves kozmični prostor. Iz tega vira se napajajo sonca (črne luknje) v centrih galaksij, ta napajajo posamezne vgnezdene sončne sisteme, posamezna sonca pa svoje planete. Z meritvami so ugotovili, da je tok energije iz centra naše galaksije mnogo močnejši vir torzijskih valov kot naše Sonce.

Planeti oddajajo več energije, kot jo lahko prejmejo od Sonca. Po Šusterjevi hipoptezi planet ali zvezda pri gibanju skozi vesolje vsrkava etrsko energijo v skladu s svojo hitrostjo. Večja ko je količina eterične energije v objekt ali skupino objektov, večji vrtilni moment bo imel objekt/skupina. To bi bilo nemogoče, če bi bil eter resnično »prazen« prostor.

Enake zakonitosti in geometrija veljajo v vseh predelih vesolja. Velikosti teles, orbite oz. razdalje med planeti in sonci ter planeti in lunami odražajo iste zakonitosti; vse se povezuje s frekvenco Centralnega oscilatorja. Od sonca napredujoči val z valom, odbitim na meji heliosfere, ustvarja krogelno stojno valovanje, ki je kot nekakšna 3D mreža v vesolju, podobna plastem čebule. Posamezna nebesna telesa se nahajajo natanko na mejah med posameznimi plastmi, določeno število sončevih polmerov proč od sonca.

Komentarji   

0 #1 alex 05:09 18-07-2013
Tale trditev:
'Vesolje samo je najvišje živo bitje. Živo bitje, ki ustvarja svoje potomce po lastni podobi.'
se ne sklada s tem, da je vesolje v našem umu. Torej, da mi sami s svojim umom tvorimo vesolje...
Na hitro sem pomnožil hitrost zvoka s številom 34560. Niti približno nisem dobil hitrost svetlobe?!
Mislim, da je to le ena izmed teorij in ni nič bolj in nič manj resnična kot trenutno veljavna teorija vesolja.
Ne verjamem več v nobeno teorijo, ker z našim umom pač ni mogoče doumeti vesolja. Lahko pa ga obravnavamo v prispodobah. Te pa so od človeka do človeka lahko zelo različne.
Lep pozdrav
Alex
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih