Življenje poganjajo in mu dajejo posebno razgibanost in lepoto čustva in želje. Brez njih bi bil človek kot robot, prazen in zdolgočasen. Obenem pa je človek pod vplivom čustev in razpet med željami kot list, ki ga veter nosi sem in tja. Skozi občutenje se učimo vzpostavljati odnose do predmetov in oseb tako, da z njimi stopamo v razmerje. Duševnost je tista, s pomočjo katere se človek povezuje s svetom zunaj sebe, se zaveda sebe in sveta, vzpostavlja odnose, zunanje fizične stvari in dogodke pa doživlja ponotranjeno. To da življenju povsem drugačno razsežnost.

Kakor etrsko telo igra bistveno vlogo pri energijski in informacijski oskrbi fizičnega telesa, tako je astralno telo odgovorno za vsa dogajanja na čutni in čustveni astralna-projekcijaravni. Bogat spekter pojavov in lastnosti, ki jih opredeljujemo z izrazom duševnost, je prav njegova zasluga.

Duševnost, ki jo v ezoteroki povezujejo z izrazom »astralni princip«, poganja monada, nevidna sila z višje ravni bivanja, s katere prihaja človekova bit; človeka prežema z žgočo željo po zlitju z virom, iz katerega izhaja. Gre za težnjo po vsrkavanju, združitvi z drugim, za hrepenenje po ljubezni.

To močno hrepenenje po zlitju, blaženosti in samorazodetju, položeno v astralno materijo duševnosti, je človekova čuteča moč, izvirajoča iz Šakti, udejanjajoče sile stvarstva; je močna, a slepa. Tiplje in se zaganja v vse, kar začuti, da bi ji utegnilo omogočiti zlitje in najti mir. Sprva išče razrešitev svojega nezadovoljstva v pojavnem svetu, kjer se navezuje na predmete, ljudi, pojave in dogodke, želje in misli, skratka na vse, kar bi jo lahko potešilo, obenem pa občuti odpor do vsega, kar k temu ne prispeva. Razpeta je v plimovanju med privlakom, ki večkrat vodi v naveličanost, in odbojem, ki mu sledi razočaranje ali nezadovoljstvo. Ta nestanovitnost je osnovna značilnost duševnosti. Odnos do stvari tako postane črno-bel; zaželeno in nezaželeno, dobro in slabo, prijetno in neprijetno. Vsako astralno stanje se rado sprevrže v svoje nasprotje, k sreči pa nobeno ne traja dolgo.

Iz želje po potešitvi naše astralne lakote tako svojo energijo razsipamo in razpršujemo v neštete želje in čustva a svoje lakote v njih ne moremo nikoli potešiti. Astralno načelo ima namreč veliko moč a nima zadostne inteligence za uresničitev. Šele ko se poveže z mentalnim načelom - z razumom, odkrije, kaj je resnični predmet njenega hrepenenja in preseže svojo slepoto.

V najbolj ekstremnem primeru čustvene prevzetosti - v zaljubljenosti, je človek, omamljen od sladkosti ljubezni, prepričan, da je našel, kar išče, a kmalu obupan spozna, da je še vedno prazen in nepotešen. Zaljubljenost ima pomembno poslanstvo: omogoči nam najtesnejše zlitje s predmetom poželenja in ljubezni, z ljubljenim partnerjem. Čeprav gre za začasno zaslepljenost, so izkustva, prežeta z ljubeznijo, nekaj najlepšega, kar v življenju doživimo. Metoda - popolno odrekanje in predaja - je prava, le cilj ni čisto ustrezen.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih