Življenje poganjajo in mu dajejo posebno razgibanost in lepoto čustva in želje. Brez njih bi bil človek kot robot, prazen in zdolgočasen. Obenem pa je človek pod vplivom čustev in razpet med željami kot list, ki ga veter nosi sem in tja. Skozi občutenje se učimo vzpostavljati odnose do predmetov in oseb tako, da z njimi stopamo v razmerje. Duševnost je tista, s pomočjo katere se človek povezuje s svetom zunaj sebe, se zaveda sebe in sveta, vzpostavlja odnose, zunanje fizične stvari in dogodke pa doživlja ponotranjeno. To da življenju povsem drugačno razsežnost.

Kakor etrsko telo igra bistveno vlogo pri energijski in informacijski oskrbi fizičnega telesa, tako je astralno telo odgovorno za vsa dogajanja na čutni in čustveni astralna-projekcijaravni. Bogat spekter pojavov in lastnosti, ki jih opredeljujemo z izrazom duševnost, je prav njegova zasluga.

Duševnost, ki jo v ezoteroki povezujejo z izrazom »astralni princip«, poganja monada, nevidna sila z višje ravni bivanja, s katere prihaja človekova bit; človeka prežema z žgočo željo po zlitju z virom, iz katerega izhaja. Gre za težnjo po vsrkavanju, združitvi z drugim, za hrepenenje po ljubezni.

To močno hrepenenje po zlitju, blaženosti in samorazodetju, položeno v astralno materijo duševnosti, je človekova čuteča moč, izvirajoča iz Šakti, udejanjajoče sile stvarstva; je močna, a slepa. Tiplje in se zaganja v vse, kar začuti, da bi ji utegnilo omogočiti zlitje in najti mir. Sprva išče razrešitev svojega nezadovoljstva v pojavnem svetu, kjer se navezuje na predmete, ljudi, pojave in dogodke, želje in misli, skratka na vse, kar bi jo lahko potešilo, obenem pa občuti odpor do vsega, kar k temu ne prispeva. Razpeta je v plimovanju med privlakom, ki večkrat vodi v naveličanost, in odbojem, ki mu sledi razočaranje ali nezadovoljstvo. Ta nestanovitnost je osnovna značilnost duševnosti. Odnos do stvari tako postane črno-bel; zaželeno in nezaželeno, dobro in slabo, prijetno in neprijetno. Vsako astralno stanje se rado sprevrže v svoje nasprotje, k sreči pa nobeno ne traja dolgo.

Iz želje po potešitvi naše astralne lakote tako svojo energijo razsipamo in razpršujemo v neštete želje in čustva a svoje lakote v njih ne moremo nikoli potešiti. Astralno načelo ima namreč veliko moč a nima zadostne inteligence za uresničitev. Šele ko se poveže z mentalnim načelom – z razumom, odkrije, kaj je resnični predmet njenega hrepenenja in preseže svojo slepoto.

V najbolj ekstremnem primeru čustvene prevzetosti – v zaljubljenosti, je človek, omamljen od sladkosti ljubezni, prepričan, da je našel, kar išče, a kmalu obupan spozna, da je še vedno prazen in nepotešen. Zaljubljenost ima pomembno poslanstvo: omogoči nam najtesnejše zlitje s predmetom poželenja in ljubezni, z ljubljenim partnerjem. Čeprav gre za začasno zaslepljenost, so izkustva, prežeta z ljubeznijo, nekaj najlepšega, kar v življenju doživimo. Metoda – popolno odrekanje in predaja – je prava, le cilj ni čisto ustrezen.


 

Občutki, čustva in želje

Astralna občutljivost se izraža kot občutki, čustva in želje. Vsi nastopajo v dvojicah nasprotij: ugodje-neugodje, ljubezen-sovraštvo, veselje-žalost… V tovrstno občutljivost sodita tudi telepatija – neverbalni prenos informacij, in jasnovidnost – možnost vpogleda na astralne ravni bivanja.

Občutki so odziv astrala na določen zunanji vtis (stik s predmetom) ali notranji vtis (stik z nagoni, mislimi, podobami). Skoznje človek dobi informacijo o kakovosti, ne pa o zgradbi in organizaciji predmetov in pojmov. Gre za podobnost s čuti fizičnega telesa.

Želje so, kot omenjeno, izraz astralnega hrepenenja po zlitju, spojitvi s predmetom izpolnitve. Gre za praspomin čuteče Šakti po stanju brezmejne blaženosti, ki jo je užila v spoju s Šivo. Ta sila se izraža kot aktivna moč, ki je gibalo naše aktivnosti, moč v obliki želje, da bi imeli, dobili, izkusili. Vsaka želja rodi novo željo in za vsako ostaja priokus razočaranja. Neprijetni dogodki povzročijo odbojne želje, ki imajo ravno nasprotni učinek. Ujetost v željah je prisilni jopič, ki nas drži v prostovoljnem suženjstvu materialnega sveta.

Čustva so bolj zapleteni astralni pojavi kot občutki, ker vsebujejo tudi mentalno in nagonsko komponento. Predstavljajo najbolj intimen, notranji odnos do stvari, dogodkov, vtisov, doživetij… Nastala so v okviru živalskega kraljestva kot posledica dveh nagonov: nagona po samoohranitvi in ohranitvi vrste. Čustva so vključujoča ali pozitivna, če povezujejo – ljubezen, veselje, varnost, in izključujoča ali negativna, kadar odbijajo in nas odmikajo od sveta oblik – strah, žalost, sovraštvo, sram, gnus… Omeniti velja še afekte, zelo močna čustva, ki hitro vzplamtijo in nas dobesedno posrkajo vase, ne da bi se jim mogli upirati ali jih nadzorovati.

Ko nas premaga kako čustvo, ki se lahko razvija tudi dalj časa, ne da bi se tega jasno zavedali, govorimo o razpoloženju. So nalezljiv pojav, ki določa kakovost našega dojemanja sveta.

V toku svojega duhovnega razvoja spoznamo, da je iskanje v zunanjem svetu brezplodno, in spregledamo, da je resnična želja duše izpolniti svoje poslanstvo, ki ga uresničuje s služenjem in predajo. V nas se zbudi aspiracija – globoka želja po spoznanju resnice in združitvi z virom, iz katerega izhajamo. Krepimo jo s postopki, denimo z meditacijo, ki nas tesneje povezuje z dušo. Vse bolj se napajamo iz vira duhovne ljubezni in modrosti in razvijamo nesebičnost, vsevključujočnost, sočutje in sposobnost vživljanja. Takrat se dokončno osvobodimo trpljenja in bolečine.


 

Astralni svet

Astralni svet (»astra« pomeni zvezda) v splošnem imenujemo široko paleto ravni, ki se raztezajo med materialnim svetom in višjimi duhovnimi ravnmi. Človeške duše ga pravzaprav naseljujejo vselej, le kadar so zavestno prisotne v fizični stvarnosti, se tega ne zavedajo. Sanje in fizična smrt sta si podobna – v obeh primerih gre za prehoda v astralni svet, le da v primeru smrti brez povratka v (isto) fizično telo.

Astral je zelo pester, slikovit in obljuden svet, kjer mrgoli različnih breztelesnih bitij – duš, duhov, dev, elementalov in miselnih oblik. Načeloma v astralnem svetu najdemo podobe vsega, kar se dogaja v duševnosti in domišljiji živih bitij, kajti vsi duševni pojavi se na astralni ravni »materializirajo«. Substanca astralne materije je še finejša od etrske in se razslojuje v sedem glavnih podravni, te pa se še naprej delijo.

Pojavi, ki jih srečujemo na posameznih astralnih podravneh, ustrezajo višini vibracij tam prisotnih bitij. Na najnižjih ravneh, ki jih religije opisujejo kot »pekel«, se nahajajo neprijazna bitja – demoni, ki doživljajo peklensko stvarnost, z višanjem vibracij na višjih ravneh pa srečujemo vse razvitejša duhovna bitja. Astral tako vsebuje »pekel« in »nebesa« (ki sta le stanji duha) in še marsikaj.

Komuniciranje z duhovnimi entitetami, ki domujejo na različnih astralnih ravneh, imenujemo »kanaliziranje«. Prejeta sporočila niso vedno odraz resnice; odvisna so od tega, s kako visoko duhovno entiteto se povezujemo. Veliko je nezrelih duhov in »šaljivcev«. Kako vedeti, kdaj gre za »resnico«? Resnica nas vedno osvobaja strahov in približuje duši. Z duhovno rastjo pravzaprav postajamo vse boljši kanal za izražanje lastne duše. Najbolj se resnici približamo z mentalno telepatijo, inspiracijo in presvetlitvijo.

Pri sanjah, astralni projekciji in lucidnih sanjah gre za neposreden vstop v astralni svet. Razlika je le v tem, da pri zadnjih dveh obdržimo polno zavest. Astralno telo se v času sanj dvigne iz fizičnega in samostojno potuje po astralu, pri tem pa je s fizičnim telesom povezano s t.i. »srebrno nitjo«, ki pa omogoča tudi velike medsebojne oddaljenosti.

Ker vseh astralnih vzgibov zavestno ne razumemo, je astral tudi svet zabrisanega zavedanja – podzavesti in pojavov, ki spontano ne pridejo do zavestne obravnave. V ta okvir sodi kolektivna podzavest vsega človeštva, sad potlačenih čustev, s katerimi se ni bilo prijetno soočiti. Pa vendar ta čustvena energija čaka, da bo nekega dne odrešena.

V astralnem svetu čas, prostor, barve in oblike doživljamo povsem drugače. Zdi se nam, da se vse dogaja hkrati – imamo občutek brezčasja, prostor pa ima še četrto dimenzijo: objekt na poseben način »vidimo« hkrati od zgoraj in od spodaj, z leve in z desne. Barve so bolj žive, svetleče in bleščeče in za nekaj barv bogatejše. Vse astralne oblike so bolj tekoče, prelivajoče se, nimajo ostrih obrisov, pač pa sposobnost, da odražajo dogajanje na nižjih ravneh, marsikdaj tudi inverzno.

Astralnemu telesu, instrumentu za »gibanje« v astralnem svetu, se bomo posvetili v nadaljevanju.