O varljivi naravi materije smo v prejšnjih besedilih precej govorili. Nazadnje smo odstrli absolut, svet edine resničnosti, ki ni podvržena pojavljanju in izginjanju. Iz absoluta izhaja zavedanje. Zavest razmišlja in ustvarja podobe tistega, kar imenujemo materialno. Razumevanje zavesti nam pomaga, da zagledamo v povsem novi luči tisto, kar je omejenemu materialističnemu pogledu nedojemljivo. Proces opažanja »zunanjega« sveta je slikanje podob o predmetih na zavestnem ekranu. Življenje je nenehno gibanje v zavesti, narisane podobe pa imenujemo stvarnost.

Kaj se dogaja, ko v naravi gledam drevo? Ne vidim zares drevesa, pač pa se v moji zavesti pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidim dusa-2kot prepričljivo prostorsko sliko. Drevo ne posreduje nikakršne snovi v moje oči kot dokaz, da gre za materialno stvar. Drugi moji čuti, na primer dotik, ki je prav tako vtis v možganih, lahko posredujejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa, pa tudi spomin na dotik drevesa govori v prid »materialnosti«, a to je le podatek v možganih. Spomini in vtisi se torej vzajemno podpirajo.



Budno in sanjsko doživljanje

Iz primerjave različnih načinov doživljanja sveta lahko izluščimo spoznanje, da fizični čuti za »videnje« niso neizogibno potrebni. Rezultati so praktično enaki vendar se njihova ozadja bistveno razlikujejo.

Prvi način zavestnega delovanja je običajno, zavestno doživljanje v budnem stanju. Ker ga podpirajo vsa čutila s svojimi vtisi, smo prepričani, da gre za »objektivno« zaznavanje. Kako poteka proces opažanja? Menimo, da svetloba, ki prihaja od sonca ali od umetnih virov, osvetljuje zunanje predmete in se odbija v naše oko. Svetlobne dražljaje naš senzor – oči, posredujejo kot električne impulze v možgane, ti pa jih pretvorijo v »resnične« slike, ki naj bi bile odraz zunanjega sveta. V dogajanjih smo udeleženi s svojim telesom, ki se ga v celoti zavedamo.

Posebno zanimiv način zavestnega delovanja je ogled filmske predstave. Ko v kinu gledamo film, svetloba iz kinoprojektorja pada na filmsko platno in riše žive podobe, pa vendarle vemo, da gre za prevaro; v gibanju na platnu ni resničnega življenja. Pri gledanju 3D-filma so prostorske slike še bolj prepričljive in jih je zelo težko ločiti od resnične stvarnosti. Slika v možganih je tako popolna, da se sprva odzovemo zmedeno, kot bi na primer vlak resnično zapeljal s platna proti nam. Svojega telesa se tudi tu popolnoma zavedamo, kot tudi dejstva, da ne gre za resnično dogajanje. Z dodatnimi triki, ki zaposlijo tudi ostale čute, je mogoče možgane še v večji meri prevarati.

Tretji način zavestnega delovanja pa so sanje. V tem primeru slik ne riše svetloba temveč se pojavijo iz spomina. Slike v možganih, ki jih vidimo v sanjah, so tako podobne tistim v budnem stanju, da ne podvomimo o resničnosti dogajanja. Šele ko se zbudimo, se zavemo, da so bile sanje. Sanjsko dogajanje je nekoliko neprepričljivo zaradi manjkajočega pristnega občutenja telesa.

Iz povedanega lahko izluščimo pomembno spoznanje. V vseh treh primerih gre za pojavljanje slik v možganih, za slikanje podob na platnu zavesti, a iz zgodbe s sanjami sledi očiten zaključek, da oči za ustvarjanje slik v možganih niso potrebne, prav tako ne svetloba za osvetlitev. Slika na platnu zavesti se lahko zgradi tudi iz spomina, torej popolnoma brez zunanjih dražljajev. Možnosti, da je vse, kar doživljamo, le dogajanje na platnu zavesti, slikanje prividov, ne moremo izključiti.



Kaj je svetloba?

Svetloba ne nosi v sebi nikakršne informacije, ki bi umu omogočala razlikovanje med resničnimi podobami in umetnimi holografskimi slikami. Mi kot opazovalci odločamo, katera slika je resnična in katera ne. Kot rečeno, zunanja svetloba za risanje slik v zavesti sploh ni potrebna; podobe se izrišejo tudi brez nje. Kako je to možno? Od kod pride notranja svetloba? In kaj pravzaprav sploh je svetloba?

Znanost pravi, da gre za tok fotonov, ki se širi od vira svetlobe, odbija od predmetov in ustvarja slike na očesni mrežnici. A poglejmo na stvar neobremenjeni z materialnostjo: svetloba je dotik zavesti, usmeritev zavestne pozornosti na neki idejni objekt. Ko nekaj vidimo, se pravzaprav z zavestjo dotaknemo neke podobe, jo prikličemo na svoj zavestni ekran. Po nekaterih razlagah je svet statična holografska struktura, v kateri se zavest dotika posameznih točk. Kadar želi neko izkustvo poglobiti, se potopi v podrobnosti holograma – zumira v globino; kadar pa želi opazovati vesolje, zumira v nasprotni smeri.

Zunanji »objektivni« dejavniki – svet in svetloba – za nastanek slik v zavesti torej niso bistveni. Tisto, kar je merodajno za odločitev o resničnosti doživljanja, so telesni občutki in občutek telesne vključenosti v dogajanje. Občutki temeljijo na sporočilih fizičnih čutov, ki pošiljajo signale v možgane. Toda eni in drugi so le zavestni vtisi brez dokazanega snovnega ozadja. Naposled je za vse vtise odgovorna zavest. Vsi čuti lahko »delujejo«, ne da bi obstajali resnični zunanji dražljaji. Saj tudi v sanjah slišimo, vohamo, okušamo itd., mar ne?

Iz povedanega izhaja zanimiv sklep: za pojav živega dogajanja v možganih pravilneje rečeno, v zavesti –, ki naj bi bilo posledica resničnih zunanjih prožilcev, ni nujen obstoj zunanjih »objektivnih dejavnikov«. Z ničemer pravzaprav ne moremo potrditi, da so kdaj koli prisotni. Vse se dogaja v možganih oziroma v zavesti.



Vse opaženo je iluzija

A storimo še korak naprej: tako kot vse drugo, kar opažamo zunaj, je tudi naše telo slika na ekranu zavesti. Čeprav dodelana do zadnjega atoma, je še vedno zavestna podoba. To je v skladu s trditvijo vzhodnih mislecev, da je svet privid, »maya«; odkrivamo vse več argumentov v njen prid. Vse naše sedanje razlage temeljijo na predpostavki obstoja trdne snovi, ki pa smo jo že odločno omajali. Novi koncept postavlja stvari zelo preprosto: svet, za katerega mislimo, da je zunaj, je zavestna projekcija, projekcija uma. Tako kot na filmskem platnu so tu možni vsi čudeži, zlahka najdemo razlage za številne pojave, ki so sicer nerazložljivi. Ne vemo še, kdo vse skupaj režira, natančno pa vemo, kdo je gledalec. Zavest poskrbi za tridimenzionalno filmsko platno (polje zavesti), film (svet) in opazovalca (vas – vaš jaz) – vse troje hkrati. »Svetloba«, ki riše žive slike, je svetloba zavesti. Če zavest izgine, se film ustavi.

V tej luči postane razumljivo, zakaj niti dva človeka nekega dogajanja ne opažata in doživljata enako. Kar doživljamo, ni pogojeno z nekim neodvisnim zunanjim snovnim svetom, temveč predvsem z našo osebno »optiko«. Pri tem pa obstaja neko skupno miselno ozadje, za katero menimo, da pripada vsem bitjem, ki nastopajo v naši sliki sveta. Kar imenujemo objektivni svet, so prividi, pogojeni z lastnim razmišljanjem in sistemom prepričanj, pa tudi s scenarijem, ki je bil za posamezno dušo že vnaprej postavljen .

A takšen prividni svet ni le eden temveč se pojavlja v več plasteh, ki se prepletajo. Kot smo že omenili, se eter diferencira v ravni različnih gostot, ki pa zavzemajo isti »prostor«. Snovni svet je le ena od ravni z največjo gostoto. Ezoterični nauk, ki se ujema s številnimi drugimi duhovnimi koncepti, pravi, da je človekovo snovno telo le eno od duhovnih teles, tisto, ki ga občutimo zelo neposredno in prepričljivo. Poleg snovnega telesa človek poseduje še več subtilnih, duhovnih teles večinoma jajčaste oblike, ki prežemajo drug drugega in zapolnjujejo isto prostornino kot telo ter se širijo navzven. Tako obstaja eterični dvojnik fizičnega telesa, ki skrbi za delovanje kompleksnega celičnega sestava telesa, nadalje čustveno (astralno) telo, kjer potekajo čustveni procesi, miselno telo, ki je odgovorno za potek vseh miselnih procesov itd. Tako imamo tudi duhovne oči, duhovna ušesa in še druge eterične čute in organe.

Ko govorimo o telesu, se postavi logično vprašanje: kako pa je s telesi drugih ljudi, ki jih opažamo? Drugi ljudje živijo v istem svetu in nam pripovedujejo o njem! Odgovor je preprost: tudi drugi, ki nastopajo v tem svetu, so prav tako podobe v naši zavesti. Predstave in opažanja drugih so v resnici naše predstave in opažanja, položeni v druga telesa. Tako se lahko učimo na zunanjih primerih, ti pa odražajo nekaj, kar se nahaja v naši notranjosti.

Predstavljeni koncept je seveda v nasprotju s tradicionalnim gledanjem in znanstvenimi nazori, vendar pa ga z nobenim objektivnim dokazom ne moremo zanikati. Vsak ugovor lahko temelji le na podmeni obstoja materialnega sveta in prvobitni vlogi materialnega, to pa smo spoznali kot neverodostojno.


Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih