Podvig priprave celovite predstave o stvarnosti, popisan v dveh ducatih nadaljevanj, je pri koncu. Njegov cilj je bil povezati fiziko z metafiziko in pripraviti enotno teorijo stvarnosti, torej koncept, ki na enoten način razlaga tako zunanji svet kot svet človekove notranjosti. Zaslužil bi si, da bi se ga lotila ekipa resnih znanstvenikov, a žal je dobrih strokovnjakov, ki se podajajo preko ozkega okvira materialnosti, zelo malo. Sintezo fizike in metafizike je lažje izpeljati strokovnjaku s področja duhovnosti. Dokler smo namreč prepričani, da je materialnost osnova stvarstva, smo v slepi ulici.

Nekateri napredni znanstveniki, kot denimo Nikolaj Kozirev, John Keely ali Viktor Schauberger, so odstrli več novih zornih kotov na naravne pojave in pokazali, da je zemlja-v-soncuznanstveni horizont treba precej razširiti. V uveljavljenih znanstvenih teorijah so razkrili kopico nedoslednosti, poenostavljanj in posplošitev in opozorili na področja, ki smo jih doslej zapostavljali. Doslej smo denimo energijo pridobivali s stroji, ki izkoriščajo eksplozijo, razkroj snovi; veliko ugodneje je izkoristiti implozijo, zgoščevanje. Čeprav je bilo na tem področju že precej raziskav, javnost o njih ve le malo.

Znanost se posveča »objektivnim danostim« in zapostavlja vlogo opazovalca. Ker je vedno človek tisti, ki rezultate interpretira v skladu s svojim znanjem in razumevanjem, je njegova vloga odločilnega pomena. Pomislimo le na trditev o Zemlji, ravni plošči. Dejstvo je, da so vse, kar opažamo, slike v naši zavesti, posredna odslikava objektivnih predmetov, pri čemer pravzaprav o objektivnosti sploh ne moremo govoriti. O tem je govoril že Platon. Odreči se moramo tezi, da je bistveno materialno vesolje; najpomembnejši je opazovalec. Brez njega kreacija ne bi imela smisla; ostala bi neopažena.

Stvarnost, kakršno dojemamo, je fraktalna, skalabilna struktura, v kateri se lahko poglabljamo do neskončnosti v obe smeri – v smeri mikro in makrokozmosa.

Prvo spoznanje, ki razgalja eno od najpomembnejših lukenj v fiziki je, da eter še malo ni praznina; čeprav navzven povsem nevtralen in v popolnem ravnovesju je notranje nabit z energijo, ki daje življenje vsemu, kar obstaja. Vesolje je pravzaprav polje zavestne energije, ki jo imenujejo tudi energija ničelne točke. V tem polju plavajo vsi snovni objekti in kozmične strukture in se iz njega napajajo kot gobe v tekočini. Prav ta energija je razlog nenehnemu gibanju vseh teles, ki je največkrat spiralno ter rotaciji kozmičnih objektov in struktur na mikrokozmični ravni. Gravitacijsko in elektro­magnetno polje predstavljata nevidni tok etrske energije, ki teče proti objektom in okrog njih ustvarja zanimive pojave. Tok te etrske energije ustvarja tudi občutek časa.

Vse, kar obstaja, vključno s subatomskimi delci, je zgrajeno iz zavestne energije, ne pa iz trdnih delcev. Materiji, zgrajeni iz atomov, daje trdnost in verodostojnost svetlobna hitrost gibanja »delcev« na mikroravnikov snovi, ki niso trdni delci temveč vrtinci energije. Nekateri napredni znanstveniki zdaj priznavajo ne le, da je atom prej energija kot materija, temveč tudi, da je energija v svojem bistvu zavest.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih