Razjasnili smo večplastno naravo človeka in si pogledali dogajanja v več finosnovnih, eteričnih telesih, ki se slednjič odražajo na materialni ravni kot čustva, občutki, misli in mentalne podobe. V okviru enotne znanstvene teorije pa nas sedaj zanima, kako in kje se je razvoj zavestnega bitja, imenovanega človek, odvijal.

Kdo bi vedel, kaj je botrovalo ideji o človeku? Najverjetneje jo je porodila Stvarnikova namera, da bi izkusil materijo tako, da se z njo identificira. V nasprotju s prepričanji razvoj človeka ni bil zvezen, kot meni naravoslovna znanost, pač pa skokovit, stopničast in cikličen. Odvijal se je skozi bistveno daljše časovno obdobje, skozi milijone let. Ni se začel z izgradnjo fizičnega telesa pač pa z miselno formo človeka na mentalni ravni, ki se je čez eone spustila na astralno raven, in zatem na adam in evaeterično; prav na koncu se je materializirala še fizična struktura, snovno telo.

Vse stvaritve v naravi so posledica sodelovanja, sožitja, simbioze. Tudi človek je tak spoj, spoj duše z nižjo zavestjo človeškega telesa, z zavestjo »človeške živali«. V fenomen duše smo se poglobili v šestnajstem delu. Duša je, ki smo dojeli, poseben duhovni vmesnik za stik s fizično materijo. Pri utelešenju duše v fizično telo – kar imenujemo »inkarnacija« (»in carne« pomeni v meso) – gre pravzaprav za spoj dveh zavestnih entitet različne zavestne moči. Smisel takšne povezave je v tem, da razvita zavestna entiteta uporabi manj razvito kot orodje za raziskovanje stvarnosti in doživljanje pestrega spektra izkušenj v realnosti, ki jo zanima.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih