Temelji današnje fizike slonijo na zakonih, ki jih v 17. stoletju predstavil Isaac Newton. Da veljajo le pri nizkih relativnih hitrostih je pokazal že Einstein, a to ni njihova edina hiba. Newtonovi zakoni skrivajo še eno »nerodnost«. Poglejmo si enega najpomembnejših, Zakon o ohranitvi energije. Nassim Haramein razkriva, da se problem skriva v »drobnem tisku« oziroma v spremnem besedilu: zakon namreč velja zgolj za izolirane sisteme. V njem je, nekoliko poenostavljeno, zapisano: »Če sistem ni na noben način v interakciji z okoljem…« in še »… Zakon o ohranitvi energije je natančen v primeru izoliranih sistemov.«

Prezrte omejitve v zakonih Isaaca Newtona

Zakoni veljajo za »izolirane sisteme«. Toda kaj takšnega v naravi sploh ne obstaja. Vse je povezano med seboj preko prsolar sistem-12smostora (vakuuma), ki – kot smo že ugotavljali – še zdaleč ni pasiven, temveč prevoden medij, skozi katerega se pretaka ogromno energije. To pa pomeni, da vse naše utemeljitve slonijo na trhlih temeljih! Prezremo vplive okolja ter medsebojne vplive, povezanost in usklajenost! Kot vemo, se že majhna napaka v izhodiščih manifestira v velikih napakah pri izpeljanih ugotovitvah! Znanost posamezne fenomene obravnava ločeno in razdrobljeno, zanemarjajoč kopico dejavnikov, ki se zdijo obrobni in nepomembni. Nič ni sicer narobe iz praktičnih razlogov pristati na določene zanemaritve, ki v vsakdanjem življenju ne povzročajo težav. Žal pa si je visoka znanost s površno obravnavo zaprla pot do pravega napredka.


 

O pojavnosti in gibanju

V vesolju, ki ima fraktalne značilnosti, so vse stvari med seboj povezane, noben pojav ni izoliran od okolice. Z razumevanjem tega dejstva se spremeni naš pogled na marsikaj, tudi na tako preprosto stvar, kot je gibanje. Poglejmo si premik roke od točke A do točke B. Običajno si predstavljamo, da je hitrost roke mogoče izmeriti z merjenjem razdalje med obema točkama, in časa, ki je potreben za premik. A temu je tako le na videz. Med premikanjem roke je Zemlja prevalila veliko kilometrov skozi vesolje. Hitrost potovanja Zemlje, ki je neprimerljivo večja od hitrosti premikanja roke, moramo prišteti k hitrosti roke. A Zemlja je le sledila Soncu, ki je potovalo skupaj z galaksijo, v kateri se nahajamo. Tudi to hitrost (200 km/s) je treba upoštevati pri objektivni oceni gibanja. Nadalje je tu še hitrost potovanja galaksije skozi grozd galaksij, pa hitrost vesolja v breskončnem prostoru… Nazadnje ugotovimo, da se roka, absolutno gledano, tako kot vse drugo, premika skoraj s svetlobno hitrostjo! Ali se tega zavedamo?

Kako ob dejstvu, da vse »oscilira« in ni prav nič fiksiranega, trajnega, niti ločenega od vsega ostalega, opisati gibanje? Našo predstavo o pojavnosti in zveznem gibanju je treba korigirati. Ko gledamo premikanje roke, se zdi, da gre za zvezno gibanje. A resnica je drugačna. Roka se iz trenutka v trenutek pojavi, pa zopet izgine… se pojavi in izgine. Razgradi se, ter znova zgradi v drugi točki, znova in znova… – vsakič gredo informacije v eter, se obogatene vrnejo ter vplivajo na dogajanje. Kot bi gledali sličice na filmu – vsaka se naslika na novo. Stvarnost se tako nenehno razblinja in znova gradi, v skladu z informacijami iz vesolja, ki vplivajo na novo sličico. Tisti, ki vse to gleda in zaznava, pa je naša zavest. Osupljivo, kajne?


 

Črna luknja v atomu

Znanost svet vseh pojavov obravnava na dva načina: klasična fizika velja za objekte, večje od atoma, kvantna fizika pa za svet atomskih in še manjših dimenzij. Haramein predlaga, da svet makrokozmosa in mikrokozmosa obravnavamo enotno, po načelu skalabilnosti. Nobena posebna veja fizike ni potrebna, kajti ni zakonov, ki bi drug drugemu nasprotovali in s tem ustvarjali potrebo po ločenosti konceptov.

Haramein nadalje razlaga, da je znanost tudi z izumom močne jedrske sile »udarila mimo«. Ker zaradi električne odbojne sile med pozitivno nabitimi protoni ti ne bi mogli sobivati v jedru, je bilo treba najti primerno razlago. Izmislili so si t.i. »močno jedrsko silo«, ki naj bi bila prav tolikšne moči, da premaga električno odbojno silo. A ta sila ni utemeljena z nobenim stvarnim dokazom. Po Harameinovi razlagi je gravitacijska sila v jedru vsakega protona – ki predstavlja mini črno luknjo – dovolj močna, da premaga električno odbojno silo med protoni.

Haramein z nekaterimi že omenjenimi teoretiki zastopa stališče, da so sile, ki nastopajo v vesolju, le dveh vrst: v krčitvenem delu deluje gravitacijska sila, ki krivi prostor- čas proti singularnosti, v širitvenem pa elektromagnetna sila, radiacija, ki se širi navzven v prostor. Drugih sil ni.

Absolutno gledano se vse v vesolju giblje z neznanskimi hitrostmi. To pa zahteva ogromne energij. Od kod prihaja ta energija? Po Einsteinu je gravitacija posledica ukrivljanja prostor-časa, ki se v bližini mase ukrivi. Fiziki ne povedo, da se obenem pojavi tudi vrtinčenje, ki ustvarja vrtilni moment (spin). Tudi pri iztekanju vode iz banje opazimo vrtinec. Energija za vrtilni moment kot tudi za gravitacijsko polje in EM sile prihaja skozi vakuum od centralnih izvorov energije (sonc).

Kot pravijo fiziki, naj bi v naravi vsi sistemi težili k večji entropiji, torej k večanju neurejenosti sistema. (entropija je merilo urejenosti sistemov). A kot razlaga Haramein, v naravi ni opaziti nikakršnih dokazov za obstoj entropije, kaosa ali smrti. Opažamo le različne ravni organizacije. Ob smrti človeškega telesa se ne izgubi niti en sam atom, pač pa preide na drugo raven organizacije, na drugo področje na skali stvarstva.

Tudi teorijo kaosa je treba vzeti z zadržkom. Kar se zdi podobno kaosu, lahko vedno pogledamo z druge ravni opazovanja in najdemo sicer nevidno organizacijo ali smisel. Urejenost je pojem, ki je odvisen od okoliščin. Ko razumemo okoliščine, stvari dobijo smisel.


 

Ustreznejša predstavitev gibanja nebesnih teles

V šolah nas učijo, da se nebesna telesa gibljejo po eliptičnih tirnicah, ki so pogosto podobne krožnicam. A to ne drži, če pomislimo, da Sonce ne miruje temveč z veliko hitrostjo potuje okrog središča galaksije. Vsi planeti mu sledijo, zato se morajo gibati po spirali – krožnici, katere center se nenehno premika. Tirnice nebesnih teles torej niso zaključene elipse temveč odprte vijačnice ali spirale! Znanost razmere poenostavlja z relativnim pogledom na dogajanje – gibanje nebesnih teles opisuje tako, kot da opazovalec gleda s Sonca, kar pa prinese določene zanemaritve, ki nikakor niso nepomembne. Če se pri opazovanju vrtiš, zgrešiš marsikaj. Delci na primer, ki jih sedanje razlage obravnavajo kot statične, nepomične, to niso, kajti gibljejo se s hitrostjo Sonca!

Zmotna je tudi predstava, da se v enem letu Zemlja ne vrne na isto točko; v resnici se znajde na čisto drugem mestu, milijone kilometrov proč, saj je celotni sončni sistem v tem času potoval skozi vesolje. Položaj katerega koli nebesnega telesa je vsak trenutek unikatna. V vsaki točki prostorčasa pustimo svoj osebni podatkovni odtis.


 

O valovni in kvantni naravi

Fizika pravi: vse je val. Valovanje ponazarjamo s sinusno krivuljo, ki pa je – glej ga zlomka – nikjer v naravi ne opazimo. Kaj je torej s sinusoido? Stvar je v tem, da znanost 3D pojave obravnava v sploščeni obliki! V resnici v naravi ne obstaja nihanje temveč vrtenje z gibanjem v smeri krožnice, torej gibanje v razpotegnjeni spirali, natančneje rečeno – vijačnici. Če takšno gibanje pogledamo od strani, sicer vidimo sinusno krivuljo, a to je le ena od projekcij in torej zmotna predstava o resnični naravi gibanja! Če naravne pojave obravnavamo s ploskovno poenostavitvijo, izgubimo vrtilni moment in Coriolisov učinek!

Tudi če z 2D predstavitve preidemo na 3D in gibanje predstavimo v kartezičnem koordinatnem sistemu, smo zagrešili napako. Premočrtnih gibanj (gibanj v premici) ni, vse krivulje so zakrivljene. Drugače povedano – svet ima sferične (krogelne) koordinate!

Problem ni v poenostavitvah, pač pa v dejstvu, da se ne učimo o resnični naravi gibanja temveč se poslužujemo umetnih predstav, ki jih ne znamo povezati z realnostjo.

Fiziki tudi pravijo, da je svetloba valovanje – fizikalni in kvantni pojav obenem. To marsikomu ne gre v glavo. Odkod kvanti? Ko razumemo, da je tisto, kar smo si predstavljali kot val, v resnici vrtinec, postane jasno, da so kvanti opredeljeni s točkami, kjer vrtinec seka namišljeno sredinsko os gibanja; če bi gledali sploščeno sliko gre torej za točke, kjer val seka vodoravno (časovno) os. Vse postane razumljivejše, ko se zavemo, da sta kvantni in valovni pogled dva načina opisovanja 3D vrtinca.