V predhodnem besedilu smo govorili o tem, da fizični čuti za zaznavanje in »videnje« niso neizogibno potrebni; tudi sanje postrežejo z enako prepričljivo sliko iz spomina. Ob spoznanju, da objektivni trdni svet ne obstaja pač pa se gradi iz miselnih podob v zavesti, nam je jasno, da nobenega prepričanja, opažanja ali ideje ne moremo potrditi z dokazom, ki bi nam jamčil, da gre za dejanski odraz objektivne stvarnosti; vse so le gibanja, oblike in predstave v zavesti posameznika.

Ali poleg utvar obstaja kaj trdnejšega, nespremenljivega, trajnega? Mojstri pravijo, da je nepomembno vse, kar je prehodno, začasno. Kaj pa je trajno, nespremenljivo? Človekova Bit! Ta je ista od rojstva do smrti, spreminjajo se le telo in okoliščine v oko-2življenju. Človekova Bit je nesnovna entiteta, katere poglavitna lastnost je zavedanje. Zavedanje je motor življenja, krepitev zavedanja pa življenjsko poslanstvo.

Ali je med predstavami in podobami v zavesti, ki gradijo stvarnost človeka, kaka vendarle verodostojna? Ali obstaja kaka misel, ki ni le minljiv privid? Če obstaja, mora biti očitno povezana s človekovo Bitjo. Edina gotovost, ki je neizpodbitna, je gotovost bivanja. Edino, o čemer si lahko povsem prepričan, je, da obstajaš, da si prisoten. Ugotovitev »jaz sem« mora biti resnična, kajti – ali bi se lahko nekdo, ki ne obstaja, zavedal, da obstaja?

Tudi Descartes je prišel do zelo podobnega zaključka, ko je ugotavljal, da lahko dvomi popolnoma o vsem razen o tem, da obstaja. Pri tem je misel, da obstaja, torej idejo »jaz sem«, povezal s procesom mišljenja in zaključil, da je človek misleča stvar. To misel so razlagali v pomenu, da je človek stvar, pri kateri je poglaviten um. Ali res?



Zavest »jaz sem«

Kako pride do zavedanja »jaz sem«? V neskončnem oceanu zavedanja (absolutu), ki se ne zaveda sebe, se v posameznih kapljicah oceana – posameznih individualnih zavestih – zavedanje zgosti in rodi idejo »jaz sem«. Ta ideja je ključnega pomena, ker predstavlja glavno korenino, iz katere raste neomejeno število misli, celotna miselna stavba mislečega bitja. Prav ta skromna misel ustvari zavestni vtis življenja. Zaradi te ideje sem »živ«. Nobene druge temeljne ideje ni, skozi katero bi se življenje pritihotapilo vame in me napolnilo z zavestjo, da sem živ, da sem prisoten v stvarnosti, ki jo opažam.

Ideja »jaz sem« je središče zavedanja, okrog katerega se zgradi ves svet oziroma vse, popolnoma vse, kar se meni, opazovalcu, dogaja. Nanjo se opira notranje in zunanje doživljanje. Če obstaja kaka ideja, ki ne vključuje povezave z mojo bitjo, potem ne morem vedeti zanjo.

Idejo, spoznanje ali zavedanje »jaz sem« sestavljata dva dela. »Sem« ni le misel v umu, temveč na neki globlji ravni prisotno zavedanje in občutenje. Pomeni »bivam«, »obstajam«, »živim«. Svoj obstoj dolgujem tej materi vseh idej. »Sem« je bistvo zavedanja sebe. Le če obstajata bivajoči in bivanje, se lahko karkoli zgodi temu, ki biva.

Ideje »sem« ne moreš odgnati tako kot vsako drugo misel. Prisotna je nenehno in povsod, ne glede na dogajanje v umu in se iz trenutka v trenutek obnavlja. Njeno izginotje bi človeka potisnilo v nekakšno praznino, v kateri bi se počutil, kot da mu je odteklo življenje.

Drugi del zaznave »jaz sem« – občutek »jaz« – je prav tako globlje neprekinjeno zavedanje, ki je neodvisno od drugega dogajanja v umu. Ne gre za »lažni jaz« ali osebnost, s katerim se identificira ego, temveč za pristen občutek, ki se povezuje neposredno z Bitjo. Ta »jaz« je objekt, ločen od vsega drugega, je opazovalec; vsa spoznanja in občutja se stekajo k njemu. Brez ideje »jaz« ne bi imel kdo spoznavati! Obstajajo primeri bolezenskih stanj, v katerih se občutek »jaz« izgubi. Takrat se človeku zdi, da se vse, kar se dogaja, ne dogaja njemu, temveč nekemu drugemu, nedoločenemu osebku.

Občutek »jaz sem« ni odvisen od prostora in časa. Spremlja nas vedno, torej je brezčasen, večen; večnost je »neprestani sedaj«. Kamor koli greš, je s teboj, nespremenljiv. Nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih – v preteklosti – ali v prihodnosti.

Sedanji trenutek je zelo prepričljiv in resničen le zato, ker je v njem prisoten občutek »jaz sem«. V njem se nahaja življenje, nenehno spreminjanje. V preteklosti ali prihodnosti ni življenja. Sedanji trenutek je edini, ki je »živ«; živ zato, ker v njem obstaja zavest o meni, ki bivam. Če želiš zares živeti, bivaj v sedanjem trenutku.

Misel »jaz sem« ustvarja ločenost na »jaz«, opazovalca, in svet, ločen od njega. Opazovalec in opazovano sta na videz ločena; oko mora biti zunaj predmeta, ki ga opazuje. Toda, ali sta resnično ločena? Ali nista opazovalec »jaz sem« in podoba sveta le dva objekta na platnu zavesti? Vprašanje je na mestu, kajti obstoj zunanjega sveta, ki bi bil popolnoma ločen od zavesti in ga potemtakem ta ne bi mogla opaziti, ne bi imel nobenega smisla. Obstoj opazovalca, ki ne bi ničesar opazil, prav tako ne. Torej sta opazovalec in opazovano (svet) smiselna le, če obstajata skupaj. V zavesti se vedno pojavita skupaj ter istočasno in sta neločljivo povezana.



Lažni jaz

Lastnosti zavesti so opažanje, porajanje idej in istovetenje z njimi. Opažanje ni nič drugega kot slikanje podob na platnu zavesti. Takoj ko je podoba naslikana na platno, jo »opazimo«, prepoznamo; to pomeni, da ji podelimo »obstoj« ter kopico drugih lastnosti, ki jo označujejo in ločujejo od drugih. Šele tako opredeljene podobe postanejo predmeti, s katerimi se ukvarja um, orodje zavesti za obravnavo »resničnosti«. Toda um je omenjen in ne more zabeležiti vseh lastnosti podob, ki so neskončno kompleksne, zato močno poenostavlja. Zapomni si le tiste lastnosti, ki se mu zdijo pomembne. Tako neskončno prevaja v končno. To pa sčasoma postane velik problem.

Da bi se um lahko zavedal sebe, mora tudi za lastno Bit, torej zase, privzeti neko omejeno predstavo. Imenujemo jo osebnost, persona, »lažni jaz« ali »ego«. Čeprav je to zapleten konstrukt v umu, je kljub vsemu le kopica podatkov, opažanj, mnenj o tistem, kar smo. Um nima sposobnosti, da bi dojel in razumel svoje bistvo – zavest, kajti on sam je orodje zavesti. Tako se povsem poistoveti z lažno podobo o sebi, v katero je vključena cela vrsta identifikacij: s telesom, s poklicem, z nacionalnostjo, veroizpovedjo, politično in spolno naravnanostjo, izobrazbo, premoženjem in še z marsičem. Vsa ta istenja z miselnimi konstrukti seveda umu ne morejo pričarati resnične predstave o tem, kdo je mislec. Zavedajoč se tega um svojo resnično identiteto nenehno išče. Kako tudi ne – skozi njega seva večna želja Stvarnika, da bi se resnično spoznal.

Človek je obsojen na življenje v laži vse dokler se tega ne zave. Zaradi svoje nestvarne narave je lažni jaz zelo ranljiv in negotov in se nenehno čuti ogroženega. Obkrožen je z drugimi jazi, ki jih vidi kot možno nevarnost ali pa jih poskuša uporabiti za svoje načrte. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval. Nenehno sporoča: »Nevarnost, nahajam se v nevarnosti!« Vizije možnih negativnih izidov imenujemo strah. Osnovni obrazci delovanja jaza so boj z lastnim globoko ukoreninjenim strahom in občutkom nezadostnosti; izražajo se skozi odpor, nadzor, moč, pohlep, obrambo, napad. Čeprav so nekatere strategije ega zelo premišljene, nikoli zares ne rešujejo katerega koli njegovega problema preprosto zato, ker »jaz« sam po sebi predstavlja problem.



Glavni krivec

Lažni jaz je najpomembnejši dejavnik za vse trpljenje in zlo na svetu. Razlog je v tem, da se doživlja kot zaseben del, ločen od vesolja, Izvora ali Stvarnika, brez kakršne koli povezanosti z drugimi bitji. Zato je silno ranljiv in nemočen. Lažno podobo o sebi poskuša um »popraviti« z novimi lažmi, kar vodi v nove in nove stiske in težave. Seznam neprijetnosti, ki se začenja s strahom, bolečino in trpljenjem je dolg. Pred njimi bežimo vse življenje, dokler ne prepoznamo opisanega mehanizma.

Znanost, ki se bo od materialističnega nazora usmerila k antropocentričnemu pogledu na svet, bo brez težav razložila vse pojave, duhovne in materialne. Materija bo odstopila prostor opazovalcu. Vse, kar se dogaja, je smiselno le, če je opaženo. Opažanje je bistvo učenja, pridobivanja znanja. Z razumevanjem zavesti, uma, zavestnih pojavov in pojmov spoznamo, da ima stvarstvo smisel – z doseženim popolnim znanjem se Stvarnik prepozna kot njegovega tvorca.