V raziskovanju stvarnosti smo priromali do vprašanja »kdo sem«. Odgovor na to vprašanje je za človeka odločilnega pomena, saj določa kakovost njegovega življenja. S prepričanjem, da smo nepomembna smet v vesolju, v življenju pritegujemo temu ustrezna izkustva. Pri iskanju odgovora nam pomagajo ezoterika, gnostika, mistika, budizem, zen, antropozofija …, ki zavesti človeka podeljujejo centralno vlogo. Pojem zavesti smo nekoliko že osvetlili. Nazadnje smo razkrili, kako skozi idejo in občutek »jaz sem« pride do zavedanja, da smo živi, lotili smo se neresnične podobe našega bistva – lažnega jaza ali ega, v predstavi o naši ločenosti od Izvora pa smo prepoznali poglaviten vir stisk in trpljenja. Zaradi odločilnega pomena osebnosti, ki je eden prvih odgovorov na vprašanje »kdo sem«, se bomo v ego, jedro osebnosti, še nekoliko poglobili.

lovek-konturaZ utelešenjem na Zemlji si je vsaka človeška duša zaželela doživeti snovnost »od znotraj«, obenem pa na materialni ravni izraziti svoje božanske potenciale. Za uresničitev teh ciljev so potrebni duhovni instrumenti za povezavo z materialnim svetom. To so eterično, astralno in mentalno telo, ki se s fizičnim združijo v funkcionalen sklop. Ta telesa, ki so (z izjemo mentalnega) produkt evolucije živalskega kraljestva, so na določen način organizirane zavestne energije. Omenili smo že, da eterično telo oživlja in organizira snovno telo, astralno je sedež čustev in podzavesti, mentalno pa sedež miselnih procesov. Med seboj se prepletajo in sodelujejo, njihove aktivnosti pa se odražajo na fizični ravni in v zavesti človeka. K tem telesom, ki so nižje duhovne narave, je treba omeniti vsaj še eno telo višje duhovne narave – kavzalno telo. Namen tega telesa je zbiranje izkustev iz posameznih inkarnacij.

Omenjena telesa je potrebno voditi in nadzirati. Tu stopi na sceno lažni, osebni jaz ali ego. Ezoteriki ga imenujejo anahkara in ga obravnavajo kot srce osebnosti. Ego, ki naj bi imel sedež v srčni čakri mentalnega telesa, ne nadzira le teles temveč tudi osebnost – celoto telesnih, duševnih in vedenjskih značilnosti posameznika. Ego kot mehanizem za zbiranje in obdelavo zunanjih in notranjih informacij, upravljalec teles in celotnega človekovega bitja igra pri razvoju človekove zavesti oziroma duše osrednjo vlogo.

Kako pomembno vlogo ima ego, kaže podatek iz duhovnega izročila mojstrov, da v sedanjem obdobju povprečno obvladuje 97 odstotkov našega delovanja, dejanja svobodne volje po želji duše pa zavzemajo le tri odstotke. Kljub tako majhnem deležu, ki predstavlja spodnji prag, pa to zadostuje za prebuditev duše. Skozi obdobje duhovnega zorenja, ki zajema številne inkarnacije, se vloga ega postopoma zmanjšuje, dokler se ob koncu duhovne poti kot gospodar človeka popolnoma ne umakne.

Ego kmalu po zaključku vsake telesne inkarnacije razpade, cvet njegovih izkustev pa se uskladišči v že omenjeno kavzalno telo. Duša svojo osebnost in poslanstvo za naslednjo inkarnacijo zasnuje v skladu z vsebino kavzalnega telesa.



Poslanstvo ega

Čeprav ego velja za nekaj slabega, velja povedati, da se duša zanj odloči prostovoljno. Treba je razumeti njegovo poslanstvo in njegovo vlogo pomočnika pri neprestanem izpopolnjevanju zavesti do njene samouresničitve. Ego je tisti dejavnik, ki vrti karmično kolo. Njegove pobude, ki se kažejo kot »napake« pri razumevanju stvarnosti, gradnji odnosov in razumevanju sebe, skozi igranje posameznih vlog ustvarjajo nenehne možnosti za učenje; so dragocene lekcije za napredek duše. Duša po njegovi zaslugi zgradi »negativni« spekter izkustev. Ta je posledica egove predstave, da smo ločeni od Stvarnika, in ustvarjajo osebnostne lastnosti – značajske hibe: jezo, lenobo, ponos, zavist, pohlep, pohoto in požrešnost, ki jih tekom duhovnega razvoja presežemo. Budistični koncept to pot »demontaže ega« v osmih razvojnih točkah natančno popisuje.

Ego lahko utišamo, ko spoznamo njegove temeljne mehanizme. Njegova temeljna značilnost je nenehno istenje (istovetenje). Posamezne stvari lahko resnično spoznamo, občutimo in izkusimo le tako, da »postanemo« tisto. To je možno le takrat, ko imamo od resničnega bistva izdvojeni center – ego. Kadar se denimo poistovetimo z bolečino, se potopimo vanjo in »postanemo« bolečina; pravimo, da »trpimo«. V ozadju istenj je globoko vsajena želja po samospoznanju. Problem je v tem, da ga ego išče v objektih, ki si jih izmisli sam, kar je seveda nesmisel. V posamezna izkustva se spuščamo v pričakovanju, da nas bo to približalo tistemu, kar iščemo.

Eckhart Tole pravi: »Če ima zlo kakršno koli realnost – in ta je kvečjemu relativna, ne absolutna – je to: popolno istenje z oblikami, fizičnimi, miselnimi in čustvenimi.« Prav vživljanje v posamezne miselne objekte in istenje z njimi pa je tisto, kar iz življenja naredi pustolovščino in poraja veselje, bolečino in trpljenje. Istovetimo se z več stvarmi hkrati; s telesom, razumom, dušo, energijo, raso, poklicem… Seveda nobeno istenje ne more pripeljati do samospoznanja, kajti istenje z umskim konstruktom je podobno istenju slikarja s čopičem ali platnom. Za samospoznanje se je potrebno zliti s svojim resničnim bistvom, z dušo.

Druga značilnost ega in velik vir trpljenja, pa tudi učenja, je sekvenčna obravnava dogodkov – čas. Ego je ujetnik časovnega analiziranja in neprestano beži iz sedanjosti v preteklost, ki jo obvlada, ali v prihodnost, kjer si obeta nove uspehe in zmage. A to je pravo prekletstvo, kajti čas je največji povzročitelj strahu. Skoraj vsi problemi so problemi časa. V sedanjem trenutku problemov ni, a za ego ta komajda obstaja. Tudi kadar se ukvarja z njim, to ni pristna sedanjost, ker nanjo gleda z očmi preteklosti, obenem pa jo zoži na sredstvo za doseganje ciljev v prihodnosti. Neprekinjen notranji boj s problemi in strahovi ustvarja motnje v pretoku energije skozi telesa, kar povzroča bolezni fizičnega telesa.

Tretja značilnost ega je globoko vsajena predstava o lastni pomembnosti. Na vse kriplje se trudi, da bi opravičil in zavaroval svoj obstoj, četudi to zahteva povzročanje gorja drugim, vključno z ubijanjem. Vedno najde argumente, da opraviči svoj prav. A utemeljen na laži ne more zares imeti prav. Kljub temu rešitve neprestano išče tam, kjer jih ni. Njegovih težav ni mogoče rešiti na ravni uma, kajti problem je on sam. Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Ko dojamemo, da rešitev ni znotraj uma, najdemo pravo pot. A marsikdo se od tegob in bolečin ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del njegovega jaza, torej pomemben del njega samega.



Zastiranje sanj

Ego ima bistveno vlogo tudi v sanjah. Da je v času, ko sanjamo, zavest ujeta, je odgovoren prav on. Razlog? V sanjah se astralno telo loči od fizičnega in »odide« v astralni svet na astralno potovanje, v tem času pa se fizično telo iz eteričnega napolni z energijo. Človek s sposobnostjo lucidnega sanjanja ob spustu v sanje opazi, kako se on – njegovo astralno telo – loči od fizičnega, ki leži na postelji. To je za duhovno neizkušenega človeka velik šok, pred katerim nas ego zavaruje tako, da nam z »zaveso« prehod v sanje zastre. Ta zavesa zoži zavedanje z usmeritvijo pozornosti na materialni svet kar povzroči primarno obravnavo in prevladujoč pomen zunanjega sveta, vse ostalo pa je odrinjeno v področje sanjskega, ki ga ego obravnava kot »nerealno«.

Da sta telo in zavest dva različna objekta in da sedež zavesti ni v fizičnem telesu ugotovimo že na prvem astralnem potovanju, pa tudi to, da v astralnem svetu čas nima več svoje običajne funkcije. Tudi prostor ne predstavlja nobene omejitve, kakor tudi ne fizični zidovi.



Demontaža ega

Duhovni razvoj človeka se pravzaprav začne s prepoznavo ega in nadaljuje s spoznavo duhovne dimenzije, astralnega sveta in duhovnih zakonitosti, ki oblikujejo celotno stvarnost. Poteka z izgrajevanjem osebnosti, s katero se poistoveti potem, ko se odreče istenju s telesom. Ta proces poteka kot zmanjševanje vloge ega. Svojo samopodobo človek skozi piljenje značaja in uravnotežanje temperamenta nenehno kleše in izpopolnjuje, tako da postaja osebnost vse bolj dovršena. Naposled dojame, da ni osebnost pač pa nekaj mnogo popolnejšega, večnega. Takrat se zares začne odpirati notranjemu vodstvu , vodstvu duše, ki ga z razločnim glasom usmerja k resničnemu samospoznanju.

V procesu samorealizacije pride do trenutka, ko se popolnoma razoroženi ego umakne in vodenje celotnega bitja prepusti duši. Takrat se človek vse manj odziva na impulze materije in se vse bolj odpira vesolju in duhovnim sferam ter spoznava, kje je njegovo mesto v Načrtu ljubezni in luči, v katerem služi kot utelešena duša.