Znanost meni, da se vesolje širi, a oddaljevanje teles od centra galaksije še ni dokaz za to. Najvišji zakon narave je ohranjanje ravnovesja med notranjimi silami; le tako je namreč zagotovljeno, da je celota navzven nevtralna. Torej je bistvenega pomena, da se sistem ne le širi temveč tudi krči. Ekspanzija in kontrakcija nastopata hkrati; s čutili ljudje žal  opazimo le tisti del stvarnosti, ki se širi. V naravi obstaja mehanizem, ki omogoča neskončen, krožen proces širjenja-krčenja, brez konca. Isti zakoni in mehanizmi narave se odražajo na vseh področjih kozmične skale. Tudi v človeškem telesu se nahajajo organi, ki se širijo in krčijo – srce, pljuča…

quasarŠirjenje in krčenje sta komplementarna pojava. Tisto, kar opažamo kot zunanjost, stvarni svet, je raztezajoči se del stvarnosti, ki troši ali seva energijo navzven (izgorevanje, eksplozija, radiacija). Predmete ekspanzije na kozmični ravni v splošnem opažamo kot krogle (atomi, planeti, sonca,…). Ekspanzijski del se povezuje z geometrijsko obliko – kroglo (pri danem premeru telo z največjo možno prostornino). Krčenje pa je pojav, za katerega je značilno zgoščevanje, ustvarjanje energije (implozija, zlivanje jeder), poglabljanje v notranjost. Povezuje se z geometrijsko obliko tertaedra, telesa z najmanjšo možno prostornino. Po svoji naravi so ekspanzijski pojavi destruktivni, kontrakcijski pa konstruktivni.

Na sedanji ravni civilizacije se osredotočamo na ekspanzijski del stvarnosti, ker nam je pač viden in laže dostopen, toda resničen napredek se bo zgodil z raziskovanjem pojavov krčenja, npr. implozije, trdi Haramein. Ugotovili bomo, da je energije povsod okrog nas v izobilju in da je gravitacija fenomen, ki ga zlahka obrnemo v svoj prid. Duhovni mojstri nam govorijo isto: pravijo, da se moramo poglobiti v notranjost, kajti prav tam je izvor vsega, kar opažamo zunaj.


 

Od kod se napaja vesolje?

Vsi objekti v svetu raztezanja sevajo energijo (sonca, planeti, galaksije) ki se v vesolju ne more izgubiti. Nekje se mora akumulirati, a kje? V vakuumu ali etru, ki napolnjuje vesolje! Če se v vakuum steka vsa energija, je mora biti ta poln. To je v nasprotju s stališčem znanosti, da je vakuum le prazen prostor brez vpliva na dogajanje v njem. Vakuum je eden najpomembnejših pojmov v fiziki in prav tu je bila v znanosti storjena velika napaka, ki ima daljnosežne posledice.

S stališčem znanosti o vakuumu, ki velja še danes, številni znanstveniki (Kozirev, Keely, Schauberger, Tesla…) niso soglašali. Nikola Tesla je bil prepričan, da je prav vakuum ključ do razumevanja energije in je temu fenomenu namenil velik del svojih raziskav. Njegovim ugotovitvam se bomo kasneje posvetili podrobneje.

Kakor je tišina pogoj za ustvarjanje zvokov in glasbe, tako je prazen prostor (vakuum) pogoj za pojav (namestitev) vseh objektov, ki napolnjujejo stvarnost. A ne le prostor, vsem pojavnim strukturam daje tudi energijo oz. življenje.

Zaradi fraktalne narave in dejstva, da se lahko pri potapljanju v svet mikrokozmosa poglabljamo v neskončnost (na današnji stopnji razvoja raziskujejo delce, milijonkrat manjša od atoma, a raziskovanja nikakor ni konec), mora biti gostota vakuuma neskončna; kako bi bilo sicer to mogoče?  Kvantni fiziki so na podlagi Planckove distance izračunali, da ima vakuum nepojmljivo masno gostoto (5.16 x 10 93 g/cm93 ), kar presega gostoto celotnega vidnega vesolja. Ker pa fizikom ta podatek ni bil sprejemljiv, so ga preprosto prezrli oz. se ga z »normalizacijo« znebili. Seveda je umestno vprašanje, zakaj omenjene narave vakuuma ne opažamo, ne zaznamo njegove polnosti? Odgovor je preprost: ker je neskončen, povsod prisoten in v popolnem ravnovesju, uravnoteženih sil v njem navzven ni zaznati. Obenem pa drži še nekaj: prostora in njegovih posebnih lastnosti se ne zavedamo, ker iz njega ne moremo izstopiti. Tudi riba se vode ne zaveda, dokler je ne potegnemo iz nje.


 

Odkritja N. Kozireva

Že od l. 1950 obstajajo znanstveni dokazi, da je vsa fizična materija odraz nevidne zavestne energije, ki je vsepovsod okrog nas: etra. Eden izmed najpomembnejših znanstvenikov, ki je krepko premaknil mejnike znanosti v smeri metafizike, je bil akademik Nikolaj Kozirev. Med drugim je nedvoumno dokazal, da vir energije v vesolju resnično obstaja: eter. Obstoj in energijska narava etra sta bila dolgo splošno priznana, dokler se znanost leta 1887 z Michaelson-Morleyevim eksperimentom ni usmerila k drugačnemu pojmovanju etra. Odtlej na temo etra lahko z manj nasprotovanja diskutirate le, če ga skrijete pod ime »kvantni medij« ali »energija ničelne točke«.

Še pred pojavom kvantne fizike je namreč dr. Hall Puthoff dognal, da je v brezračnem prostoru, ki ga zaščitite pred vsemi sevanji in ohladite na temperaturo absolutne ničle (-273 stopinj C), kljub popolni ustavitvi vsega gibanja v strukturi materije, energije iz neznanega ne-elektromagnetnega vira kljub temu še vedno ogromno. To energijo je tako poimenoval »zero point energy« ali energija ničelne točke. Fizika John Wheeler and Richard Feynman sta izračunala, da bi z energijo, ji jo vsebuje eter znotraj steklenega balona navadne žarnice, lahko zavreli vodo v vseh svetovnih oceanih!

Kozirev je skušal utemeljiti nov pogled na stvarnost, novo kozmogonijo, ki vključuje tudi psihične pojave. Na njegovih spoznanjih so gradili tisoči raziskovalcev, ki so obnovili in poglobili raziskave in se še precej bolj približali razumevanju modrosti narave.

Raziskave Kozireva o etru so odkrile presenetljiva dejstva, ki si jih z sedanjim pojmovanjem etra ne da razložiti. Kozireva razlaga pa je povsem preprosta: eter primerjajmo s tekočino, materijo pa z gobo, potopljeno v tekočini. Če gobo stisnemo ali stresemo, tekočina brizgne iz nje in ustvari opazen vpliv na okolico. Podobno je z etrom: če na predmete vplivamo na različne načine – jih premikamo, stiskamo, ogrevamo ali ohlajamo, izpostavljamo določenim vplivom, predmeti vsrkajo ali izločijo določeno količino etra in tako vplivajo na okolico. S tem povzročimo tudi merljive spremembe v njihovi teži; masa predmeta se spremeni, če ga na določen način premaknemo ali zavrtimo. Še bolj osupljivo, podobne vplive lahko dosežemo tudi, če na predmete delujemo z močno čustveno energijo (npr. ob dogodku dne 11.9.2001 je čustveni šok šokiranih množic povzročil očitne vplive na oscilatorje).

Vesolje je gigantsko polje spiralno vrteče se, »torzijske energije«, torzijskih valov (tudi skalarnih valov), ki prežemajo vse, kar opažamo. Opravka imamo z impulzom vrtilne sile (brez elektromagnet­nih značilnosti), ki se prenaša skozi eter in v skupnem delovanju z materialnimi objekti ustvarja vse obstoječe pojave. Spiralna etrska energija je dinamična in se kot reka pretaka po vesolju. Smer vrtenja je na južni polobli v smeri urinega kazalca, na severni polobli pa v nasprotni smeri. Vse življenjske oblike črpajo iz tega polja in se ravnajo po geometriji, ki gibanje polja določa. Zato jo opažamo pri sleherni naravni tvorbi. O njej – o sveti geometriji – smo že govorili.

Čas je, kot trdi Kozirev, neposredna posledica spiralnega gibanja, zato je etrsko polje pogosto imenoval kar »časovni tok«.

Einstein je govoril o ukrivljanju prostorčasa. Ustrezneje kot o ukrivljanju je govoriti o toku energije. Gravitacija je spiralni tok energije, ki nenehno teče k objektu. Ko spoznamo, da so vsa polja, kot npr. gravitacijsko ali elektromagnetno, v resnici različne oblike etra v gibanju, nam postane jasno, da obstaja en skupen vir kot izvor vsega.

Gigantski tok eterične energije, ki obliva in prežema Zemljo, podpira vse, tudi vsako živo celico v vseh telesih na planetu. Da bi ostali »živi« se morajo s to energijo napajati vsi planeti in druga nebesna telesa. Kozirev je trdil, da so zvezde in planeti – stroji, ki pretvarjajo etrsko energijo (»tok časa«) v svetlobo in toploto. Nikola Tesla pa je ugotovil, da se eter obnaša kot tekočina za trdna telesa in kot trdna snov za svetlobne ali toplotne žarke.