Psihični pojavi so bolj zapleteni od fizičnih, zato je misel, da so rezultat neinteligentnih elektro-kemičnih pojavov v možganih, povsem neprepričljiva. Znanost nima nobene možnosti, da bi razumela in pojasnila psihična dogajanja v človeku, dokler ne odstopi od zmotnega stališča, da je materialnost temelj celotne realnosti, in se oprime raziskovanja subtilnih svetov.

Astralni svet, ki smo ga spoznavali v predhodnem besedilu, ni le sanjska rezidenca, temveč za dušo bolj pravi dom kot fizična stvarnost. Pogledali smo si ustroj astralne ravni, se poglobili v duševnost in spoznali ozadje psihičnih mehanizmov – občutkov, čustev in želja, nismo pa si še pogledali ustroja astralnega telesa. Podobno kot je fizično telo instrument za delovanje v svetu materialnosti, je astralno telo instrument v astralnem svetu. auracenter 2Pojavi v njem so razlog psihičnih stanj; lahko bi rekli, da se v njem psihični pojavi »materializirajo«.

Tako kot drugih subtilnih teles tudi astralnega ne čutimo. Podobno kot etrsko telo ima tudi astralno svojo zgradbo, presnovo in organe. Po velikosti nekoliko presega etrskega in je občutljivo po celotni površini. Glavni sprejemnik dražljajev z astralne in iz drugih ravni, na katere se nenehno odzivamo, je astralna trebušna čakra, ki je povezana z etrsko trebušno čakro. V času Atlantide, ko mentalno telo še ni bilo tako razvito, je človek uporabljal »občutkovno telepatijo«, trebušni način komuniciranja preko sončnega pleteža, kar je omogočalo tudi etrsko in astralno jasnovidnost.

Kot smo že omenili, dobijo ljudje, ki so z alkoholom ali drogami oslabili svojo etrsko bariero, vpogled v astralni svet. Ker ga ne razumejo, delujejo zmedeno, prestrašeno in izgubljeno ali pa nenehno bežijo v iluzijo blaženosti.

Ob zelo močnih napadih čustev se iz astralnega telesa izločijo amebasti oblački astralne energije – elementali – in zunaj astralnega telesa zaživijo ločeno življenje. Prilepljeni so na astralno telo kot pijavke. V ugodnih trenutkih preslepijo zavest in prevzamejo nadzor nad njo, dokler se ne nasitijo z njeno energijo.

Duša se v astralnem telesu nahaja v predelu srca. Ob smrti fizičnega telesa se srebrna nit, ki povezuje astralno telo s fizičnim, pretrga in duša nadaljuje svoje življenje na astralni ravni do »druge smrti«. Takrat tudi astralno telo propade in duša pot nadaljuje le še z mentalnim telesom, dokler se tudi ta pred novo inkarnacijo ne razgradi.

Na najvišji podravni astrala se nahaja t.i. kronika akaše, nekakšen astralni arhiv, v katerem je zapisana celotna zgodovina planeta Zemlje, na nižjih podravneh pa se nahajajo popačene kopije akaše. Zato so jasnovidci marsikdaj v zagati.


 

Mentalna raven

Čas je, da se poglobimo še v mentalno razsežnost. Kot smo omenili, je astralna esenca čuteča, a slepa. Da bi lahko prepoznala vzrok svojega hrepenenja, ji je dan poseben dar, intelekt, ki omogoča obravnavo in presojo informacij. Razum je orodje za iskanje sebe!

Mentalno telo, sedež razuma, je inteligenten organizem, ki živi na mentalni ravni. Ta je še nekoliko subtilnejša in bolj pretanjena kot astralna, obe pa sta redkejši kot etrska. Mentalno področje, ki se zopet razslojuje na večje število konkretnomentalnih podravni, zaradi manjšega števila omejujočih zakonov in veliko večje svobode imenujejo tudi nebeški svet. Na mentalni ravni vrvi od prepletajočih misli, ki se tu kažejo kot konkretne oblike, podobno kot na astralni ravni, le da tu niso tako ameboidne, prelivajoče se druga v drugo, temveč so bolj pravilne, simetrične in stabilne, največkrat geometrične. Vsaka misel se konkretizira, oblikuje elemental. To je inteligentna struktura iz mentalne substance, z lastno barvo, obliko in življenjsko močjo.

Elementali na mentalni ravni nastanejo kot odzivi na energijo duše, na dražljaje iz zunanjosti ali na delovanje razuma. Stabilnost, pravilnost in izoblikovanost elementalov je odvisna od jasnosti misli, njihovo barvo pa določa kakovost misli in z njimi povezanih čustev. Človeka z manj razvitim in neurejenim umom obkrožajo večinoma nedovršeni, nejasni elementali, podobni oblačkom, ki preprečujejo jasno dojemanje misli ter njihov dostop v zavest.

Zelo močne misli si nadenejo tudi astralno materijo, najmočnejše pa še etrsko in se tako zelo približajo materialni ravni. Mojstri obvladajo tudi zadnji korak in so sposobni tudi materializirati predmete. Človek je pozabil, da se po naravni poti na vseh ravneh ustvarja z mislijo in si predstavlja, da je nekaj fizičnega možno napraviti le z rokami, s preoblikovanjem materije.

Mentalno telo ima, tako kot ostala, svojo zgradbo, čakre in presnovo. Prežema vsa nižja telesa in je ovito z mentalno avro, ki je tesno zlita z astralno. Njegova najpomembnejša organa sta grlena in čelna čakra. V mentalnem telesu kot na 3D zaslonu ob raznih zunanjih in notranjih vtisih nastajajo prostorske slike, ki niso le nekaj vidnega temveč so tudi slišne in vonjalne. Njihova moč in stabilnost sta sorazmerna z močjo vtisov. Človek se zaveda misli in čustev, ker je nenehno v stiku z mentalnim in astralnim telesom, kjer se miselni in čustveni procesi dogajajo.


 

Kama – manas

Tako kot je na astralni ravni gibalo delovanja globoko vsajena želja po zlitju z Izvorom, tudi na mentalni ravni dogajanje poganja želja konkretnomentalnega načela po prepoznavi sebe, svojega resničnega bistva. Tisto, kar smo, iščemo s prepoznavanjem tistega, kar nismo. Podobno kot se na astralu prebavljajo čustva, se na mentalu informacije, kar imenujemo »premišljevanje«. Poleg astralnih se pojavljajo tudi mentalne želje, denimo po branju knjige, razumevanju pojavov, obisku krajev; tu je želja služabnik razuma, medtem ko je pri zadovoljevanju astralnih potreb razum služabnik želja.

Od samega začetka njunega razvoja sta se razum in čustva povezovala in se odzivala drug na drugega. Zato sta prepleteni tudi astralno in mentalno telo (govorimo o kombinaciji kama-manas). Ob pojavu želje se pojavijo tudi mentalni vtisi – spomin na užitek ali bolečino, doživet v podobnih okoliščinah, ter pričakovanje – predvidevanje ponovitve. Na začetnih razvojnih stopnjah je razum suženj, ki zadovoljuje cilje želja, a postopoma pridobiva moč in prevzema pobudo v svoje roke. Ko človek spozna, da dogodki dobijo pomen šele, ko jim ga dodeli razum, postane pozoren na notranje impulze in vzgibe duše in jim začne slediti.

Nekatere gnostične šole učijo, da astralno in mentalno telo pri običajnem človeku nista dovolj razvita; obstajata kot nezreli formi. V prid tej trditvi govori dejstvo, da smo tako ujetniki svojih čustev kot tudi svojih misli. Ne enih ne drugih večinoma ne obvladamo. Vse kaj drugega pa velja za duhovne mojstre, ki znajo s čustvi in mislimi ravnati tako vešče kot mi s fizičnimi predmeti. Obe telesi razvijamo z razumevanjem psihičnih pojavov, spoznavanjem čustvenih in miselnih mehanizmov, s kultivacijo čustev in misli, z osvobajanjem od ega. Pri tem je potrebno veliko psihične energije, ki jo je možno pridobiti z ustreznimi vajami joge tantre ali s transmutacijo spolne energije.


 

Funkcije razuma

Za razliko od predstavnikov živalskega kraljestva ima človek sposobnost predvidevanja, analize, primerjanja in preurejanja podatkov ter zavestni spomin. Najbolj pa ga od živali loči zavesti o sebi.

Kako pride od zavedanja sebe? Občutenje jaza omogoči šele razlikovanje med posameznimi psihološkimi stanji in pojavi znotraj sebe, ločevanje med telesom in seboj kot psihološkim bitjem. Zavedanje svojega telesa je možno po zaslugi možganov in živčnega sistema; skoznju je zavedanje v stiku z vsako celico telesa. Le z zavedanjem sebe pa je možno razvijati svoj individualni izraz, ki s tehtanjem in kultiviranjem postaja vse bolj popoln in dovršen, približujoč se božanskemu. Brez zavedanja sebe ni spoznave božanskega.

Človeka od živali ločuje še nekaj: trpljenje. Tega je razmeroma malo, dokler se v duševno dogajanje ne prične vpletati razum, ki s sposobnostjo predvidevanja, domišljije in podobnim ustvarja boleče predstave o nemoči, tragičnosti, nevarnosti in izgubljenosti. Posledično se v človeku prebudi glas vesti – sposobnost razlikovati med moralnim in nemoralnim. Prične se zavedati pravih vrednot, jih izražati, vzgajati in se boriti zanje. Postaja vse bolj poduhovljen, od zunanjosti vse bolj prehaja v notranji svet, kjer najde ne le svoj izvor temveč tudi blaženost, mir in srečo. Prepoznava, da vse to izvira iz njega samega.